Urša Matos

13. 12. 2004  |  Mladina 49  |  Kultura

Alojz Uran

Tisti novi poglavar cerkve, ki neizmerno rad prepeva

© Denis Sarkić

Lojzeta rodijo 22. januarja 1945 v Spodnjih Gameljnah v župniji Šmartno pod Šmarno goro v kmečki družini. Starejši sestri Pepca in Frančiška si srčno želita bratca, in ko nekega dne na vasi srečata babico, ki pomaga pri porodih, jo povprašata, kako bi prišli do njega. "Dobili ga bosta samo, če bosta pridno šparali denar," navrže babica. Deklici takoj začneta varčevati in želja se jima kmalu uresniči. Med nosečnostjo mama Jožefa doživi živčni zlom. Jeseni leta 1944 se namreč na skedenj njihove domačije zateče partizan, zato hišo obkolijo Nemci. Jožefa se v zadnjem trenutku skrije in čaka, da streli pojenjajo. Nekaj dni po napadu ji zdravnik reče: "Pozabi na otroka, ki ga nosiš - živi za hčerki! Če bo otrok sploh živ rojen, bo zanesljivo imel hude posledice." Ko mama pride domov, pade na kolena pred Marijo in moli: "Marija, če bo ta otrok živ in zdrav, naj bo tvoj!" Da ne bi vplivala na Lojzetovo odločitev za duhovniški poklic, mu zgodbo pove šele po njegovi novi maši.

Sestrici dojenčka radi pazita. Ko jima nekoč uide na most, ga v zadnjem trenutku rešita pred utopitvijo. Pozneje bosta pripovedovali, da je bil Lojze izredno priden otrok. Ne pomnita, da bi jima kdaj nagajal ali da bi se s komer koli kregal. Priznata pa, da je nekatere stvari opravil bolj površno. Še posebej nenatančen naj bi bil pri čiščenju zidanega štedilnika.

Oče Alojzij, ki med vojno komaj preživi koncentracijsko taborišče, po vojni noče v zadrugo, zato jim oblast naloži plačilo visokih davkov. Družina se je tako poleg kmetijstva prisiljena ukvarjati še z izkopom peska za gradnjo hiš. Vsak konec junija oče Lojzetu reče: "No, zdaj bova šla pa v Švico švicat." To pomeni, da se bosta namučila s prekladanjem gramoza. Lojze nalogo opravlja tako zavzeto, da mu zdravnik nekoč reče, da so mu zato preveč zrasle roke. Kadar pesek pelje k revnejšim ljudem, ga oče spomni: "Vprašaj, ali cena ni previsoka. Če je, naj dajo, kolikor morejo." Vrata njihove domačije so vedno odprta za reveže in cigane. Dobrota in požrtvovalnost staršev mu pomagata oblikovati življenjski cilj: "Tudi jaz bi rad v življenju storil čim več dobrega čim več ljudem."

Od zgodnjega otroštva kaže zanimanje za cerkvene zadeve - namesto da bi se igral ravbarje in žandarje, si doma naredi oltar in prižnico ter se igra župnika.

Že pri petih letih poje na cerkvenem koru, pozneje pa tudi več let ministrira. Pevski začetki sicer niso preveč obetavni. Lojze namreč tako fuša, da v zboru ostane samo po zaslugi sorodnice, organistke Olge.

Šele leta pozneje se izoblikuje v izvrstnega pevca, celo solista v zboru Consortium Musicum, najrajši pa prepeva La Palomo in Haendlovo Alelujo. Za kratkočasje se nauči igrati še na orglice.

Leta 1952 prvič sede v šolsko klop in je vseh osem let odličnjak. Težave ima le zaradi verskega udejstvovanja, ker to ni po volji ravnatelja, sicer nekdanjega mežnarja in pevca v cerkvenem zboru. Od drugega do četrtega razreda ga občasno pokliče na pogovor. Ni sicer nasilen in ne vpije, le kar naprej ponavlja, da bo Lojze ostal brez prijateljev, da ne bo dobil službe in da cerkve čez deset let tako ali tako ne bo več. Na koncu pogovora mu vedno zabiča: "Pa da ne boš doma kaj govoril!" Lojze res molči, dokler mu ravnatelj v četrtem razredu ne reče, naj za božjo voljo ne posluša staršev. Takrat se v njem nekaj prelomi in staršem prizna, kaj se dogaja. Doma sklenejo, da se z ravnateljem ne bodo bodli, ampak bodo Lojzeta prepisali iz Šmartnega na bežigrajsko osnovno šolo. Ker ravnatelju ni do tega, da bi izgubil odličnega učenca, se pri oblasteh pritoži, češ da fant ne stanuje v bežigrajskem okolišu. Starši težavo rešijo tako, da ga začasno prijavijo pri znancih na Ježici in v šestem razredu se končno lahko prepiše.

Za Bežigradom obiskuje tudi gimnazijo. Ker hišniku v kanglici vsak dan nosi mleko, ga manj naklonjeni sošolci označijo za kmeta. Še posebej mu v spominu ostane razredničarka, profesorica slovenščine Minca Pavšek, sicer partijka in sestra "očeta naroda" Janeza Stanovnika. Ko iz razreda vernega profesorja matematike Ivana Štalca eden od učencev vstopi v lemenat, Pavškova kolegu očita: "Tako je, če učitelj ni pravilno politično in moralno usmerjen." Toda že leto pozneje v lemenat vstopi tudi Lojze in profesor Štalec ji vrne z enako mero: "Vidiš Minca, tako je, če učitelj ni pravilno politično in moralno usmerjen."

V prostem času se veliko ukvarja s športom, predvsem košarko, odbojko in planinarjenjem. Najljubša mu je romarska pot na Šmarno goro, kjer z vrstniki pogosto igra nogomet. Vsakič, ko jim žoga uide v dolino, tečejo za njo, zato se v klanec vzpenjajo tudi po večkrat na dan.

Po gimnaziji želi postati zgodovinar, geograf ali arheolog, zato se vpiše na filozofsko fakulteto. Neko nedeljo po maši na Šmarni gori mu takratni profesor na teološki fakulteti in poznejši beograjski nadškof dr. Franc Perko postavi preprosto vprašanje: "Pa misliš, da si se prav odločil?" Lojze se poln dvomov vrne domov in stopi še k domačemu župniku. Ta mu svetuje, naj se priporoči Svetemu duhu. Opravi devetdnevnico in peš roma na Brezje. V cerkvi Marije Pomagaj zasliši jasen notranji glas: "Največ dobrega boš naredil, če boš postal duhovnik." Od takrat ni v njem nobenega dvoma več. Leta 1964 vstopi v bogoslovje, vmes pa odsluži 18-mesečni vojaški rok v kazenskem bataljonu na Ohridu v Makedoniji. Nekaj časa razmišlja celo o meniškem življenju, a si premisli. Pozneje na vprašanje, ali ni za samostan preveč radoživ, odgovori: "Menihi niso nujno turobni ljudje. Če je kdo v duhovnem poklicu turoben, pomeni, da je nekaj narobe. Vera ti pomaga, da živiš bolj veselo in polno življenje."

Za duhovnika ga na praznik apostolov sv. Petra in Pavla 29. junija 1970, ko je v petem letniku fakultete, posveti nadškof Jožef Pogačnik v ljubljanski stolnici. Novo mašo bere dva tedna pozneje v domači župniji v Šmartnem. Prva tri leta duhovniške službe kot kaplan služi v stolni župniji sv. Nikolaja v Ljubljani. Med letoma 1973 in 1977 v Rimu na katehetskem inštitutu pedagoške fakultete papeške salezijanske univerze opravi pedagoško specializacijo in študij konča z magisterijem o katehezi odraslih. Na posebno nadškofovo željo se vrne v Ljubljano in prevzame vodenje malega semenišča pri sv. Petru v Ljubljani, ki mu zaradi pomanjkanja novih kandidatov grozi zaprtje. Lojzetu kljub prizadevanju zaprtja ne uspe preprečiti.

Leta 1980 je imenovan za župnika velike fare Ljubljana Šentvid in na tem mestu ostane vse do imenovanja za škofa. Njegov takratni kaplan je dr. Borut Košir, poznejši predstojnik katedre za kanonsko pravo na teološki fakulteti, član vseh cerkveno-državnih pogajalskih skupin ter član malteškega viteškega reda in reda vitezov Božjega groba. O Lojzetu bo pozneje povedal: "To je zares velik in svetel človek z veliko karizmo." Od leta 1981 do 1989 je hkrati tudi prodekan zahodnega dela ljubljanske dekanije, nato pa dekan novoustanovljene dekanije Ljubljana Šentvid. To so leta intenzivnega in uspešnega pastoralnega dela. Šentviški farani bodo pozneje pripovedovali, da tako "svojega" župnika ne bodo imeli nikoli več. Lojze se namreč rad druži z mladimi, organizira romanja, neskončno rad prepeva, saj "pesem človeka dviga iz melanholije, iz žalosti, hkrati pa zmanjšuje strese in agresivnosti," in vedno najde toplo besedo za odrinjene, osamljene in izgubljene. "Takšen pač sem. Rad imam človeka, in ko sem z njim, se mu ves dam. Spominjam se, kako sta k meni večkrat pribežala fantiča, sinova alkoholikov. Starši so jima v deliriju večkrat grozili s smrtjo," se bo pozneje spominjal prvih let v Šentvidu.

Na pobudo mladine za božič sodeluje pri postavitvi živih jaslic v peskokopu pod Šmarno goro. Zanj je rezervirana vloga angela, ki pastirjem oznanja Jezusovo rojstvo.

Z družbo tridesetih prijateljev vsako leto najame avtobus in se odpravi proti Triglavu. Na vrhu tako glasno prepevajo Nabucco, da odmeva do Kredarice. Hoji v gore se odpove šele v prvi polovici devetdesetih let, ko mora zaradi hude prometne nesreče na operacijo kolena. Namesto tega postane strasten gobar. Leta 1991 se odloči za tiste čase precej redko dejanje: ob vhod v šentviško cerkev da vzidati spominski plošči, posvečeni žrtvam komunističnega nasilja.

Decembra 1992 je imenovan za ljubljanskega pomožnega škofa. Takrat med drugim izjavi, da je duhovnikovo poslanstvo v tem, da je res človek duha, poslanstvo cerkve pa v tem, da združuje ljudi med seboj in povsod išče tisto, kar je pozitivnega. "Cerkev mora biti odprta za vse ljudi, za različne skupine v tej državni skupnosti, hkrati pa mora pričakovati, da z njenimi dejanji ne bodo vsi zadovoljni." V naslednika apostolov ga v baziliki sv. Petra v Rimu 6. januarja 1993 v navzočnosti več kot 700 slovenskih romarjev slovesno posveti Janez Pavel II. Postane torej prvi škof v ljubljanski nadškofiji, ki ga posveti sam papež. Za škofovsko geslo izbere 'Da, Oče', kar pomeni "odgovarjati na klic življenja in ljubezni, ki prihaja od Boga kot dar". Prstan, ki ga ob posvetitvi prejme iz papeževih rok, sicer pozneje izgubi, a ga po priprošnji nadškofu dr. Antonu Vovku čudežno zopet najde. Slovesnosti v baziliki se udeležita tudi Lojzetova pranečaka - osem in deset let stara brat in sestra, ki papežu med mašo prineseta pateno in kelih. Lojze opazi, kako se mlajši Tomaž pogovarja s papežem. Po maši ga radovedno vpraša, kaj mu je rekel. Fantič odgovori: "Da sem iz Gameljn." Tri mesece pozneje je v Rimu katehetski simpozij in Lojze se papežu predstavi, rekoč: "Ljubljana, Šuštar." Papež ga preseneti, ko ga v italijanščini popravi: "No, no, Gameljne, Gameljne ..."

Poleg pomoči nadškofu Alojziju Šuštarju in sodelovanja v Slovenski škofovski konferenci ima Lojze kot pomožni škof še več drugih nalog: je tudi arhidiakon v Ljubljani in okolici, to pomeni, da je pristojen za 47 župnij, član škofijskega in medškofijskega katehetskega sveta, vodja komisije za duhovne poklice ter predavatelj na teološko-pastoralni šoli, ki deluje v sklopu teološke fakultete. Hkrati vodi škofijski odbor za duhovne poklice, do prihoda nadškofa dr. Franca Rodeta pa je tudi predsednik škofijskega umetnostno-gradbenega sveta.

Je prvi škof v ljubljanski nadškofiji, ki na pobudo zveze borcev na Javorovici pod Gorjanci daruje mašo zadušnico za padle partizane in tako po svoje prispeva k preseganju ideoloških in zgodovinskih delitev. "Večina padlih partizanov je bila katolikov," pojasni svoje dejanje.

Prve 'politične' izkušnje si nabira z delom v mešani krovni komisiji, kjer v začetku devetdesetih let vodi cerkveno pogajalsko stran. Pozneje bo dejal, da je bil to čas, ko so se vsi učili, tako cerkveni kot državni pogajalci, hkrati pa doda, da so ga ta pogajanja naredila realista. Ker sporazuma med slovensko vlado in Svetim sedežem ne dosežejo, takratni nadškof dr. Franc Rode cerkveno komisijo razpusti. Vatikanski sporazum je sklenjen šele, ko je imenovana nova komisija pod vodstvom dr. Antona Stresa.

Lojze za svoje delo v komisiji ni posebej pohvaljen. Ravno nasprotno. Slišati je očitke, da zaradi dobrodušnosti ni najspretnejši pogajalec. V bran ga vzame nekdanji kaplan dr. Košir, ko izjavi, da dober pogajalec ni tisti, ki je zvit, prekanjen, nepopustljiv in podobno, temveč tisti, ki ima vizijo, se zna zanjo boriti z argumenti in se pri tem nasloniti tudi na sodelavce.

"Poleg tega pa v tistih časih uspeh našega dela v krovni komisiji ni bil odvisen od naših pogajalskih spretnosti, temveč od politične volje; ta je dozorela šele pozneje," bo dejal Košir.

Leta 1996 je Lojze predsednik cerkvenega odbora za pripravo prvega papeževega obiska v Sloveniji. Zanj je to poseben dogodek, saj papeža spoštuje in občuduje. "Zame je sedanji papež resnično oče in tudi sveti. V očeh mnogih je morda onemogel starček, toda sposoben je zbrati milijon, dva milijona vernikov! Čuti se, da je mož duha." Od leta 2000 kot delegat v Slovenski škofovski konferenci skrbi za pastoralo med Slovenci po svetu. Velja za škofa, ki največ hodi od fare do fare, se udeležuje prireditev, veliko birma, se zna pogovoriti s preprostimi verniki in tudi poveseliti. Izkaže se tudi kot skladatelj, saj je njegova pesem Bodi pozdravljen, zlati moj dan uvrščena na kaseto nabožne glasbe, ki leta 2001 izide pri Mohorjevi družbi v Celju. Na isti kaseti svoje izdelke predstavijo tudi bolj znani cerkveni skladatelji Vinko Vodopivec, Matija Tomc, Franc Kimovec in Karlo Adamič.

Občasno rad popije kozarec dobrega vina, zato je navdušen, ko v neki lekarni v Franciji odkrije cviček, na katerem piše antiholesterol.

Za njegovo udobje v škofiji skrbita dve gospodinji, stari 90 in 82 let. Starejša od njiju namreč Lojzetovi mami na njeni smrtni postelji obljubi, da sin ne bo nikoli lačen.

Ko ljubljanski nadškof in metropolit dr. Rode aprila 2004 odide za prefekta kongregacije za ustanove posvečenega življenja in družbe apostolskega življenja v Vatikan, Lojze prevzame funkcijo začasnega upravitelja nadškofije, a jo opravlja le nekaj dni, saj zbor desetih svetovalcev na to mesto raje izvoli pomožnega škofa Andreja Glavana. Začnejo se špekulacije, kdo bo nasledil Rodeta. Med najverjetnejšimi kandidati se omenjajo dr. Anton Stres, rektor ljubljanskega semenišča, Anton Slabe in nuncij v Ukrajini Ivan Jurkovič, prav nihče pa ne pomisli na Lojzeta. A zgodi se neverjetno: 26. oktobra 2004 vatikanski nuncij Santos Abril y Castello v dvorani škofijskega dvorca množici oznani novico, da je papež za šestega ljubljanskega nadškofa in petega slovenskega metropolita imenoval prav Lojzeta.

Njegovo imenovanje je popolno presenečenje celo za navadno dobro obveščene klerike. Upokojeni nadškof dr. Šuštar novico sprejme z zanosom in s prisrčnimi besedami, Rode pa je zadržan. Javnosti da vedeti, da izbira Svetega sedeža ni po njegovem okusu.

Lojze mu nehote vrne, ko ga ne omeni med svojimi vzorniki, ampak se rajši postavi ob portret nadškofa Vovka. Da bo njegova politika vodenja RKC drugačna od Rodetove, postane jasno, ko izjavi, da se ne bo ukvarjal s preganjanjem teme, pač pa bo prižigal luč. V nasprotju s svojim predhodnikom, ki ustavni člen o pravici do svobodnega odločanja o rojstvu otrok napade kot "sramoten", se Lojze odloči za bolj diplomatsko retoriko: "Mislim, da je število splavov, ki je pri nas enako številu rojstev, res velik problem. To se pri narodih, kot sta italijanski in francoski, kjer gre za milijonski državi, ne čuti toliko kot pri nas. Pri tako majhnem narodu je vsako življenje izredno dragoceno." Petega decembra 2004 v ljubljanski stolnici tudi uradno prevzame vodenje nadškofije.

Projekcija: Lojze postane najbolj priljubljen nadškof v zgodovini cerkve na Slovenskem, zato na tej funkciji ostane tudi po 75. letu starosti, ko se mu izteče zakoniti mandat.

© Josip Visarjonovič

© Josip Visarjonovič

© Josip Visarjonovič

© Josip Visarjonovič

© Josip Visarjonovič

© Josip Visarjonovič

© Josip Visarjonovič

© Josip Visarjonovič