Urša Matos

15. 5. 2005  |  Mladina 19  |  Kultura

Matjaž Gantar

Tisti panker, ki je postal eden najbogatejših Slovencev

© Marko Jamnik

Matjaža rodijo 22. avgusta 1963 v Ljubljani kot starejšega od dveh sinov. Oče Zdenko je obrtnik iz Dvora pri Žužemberku, mama Antonija pa uslužbenka iz Metlike. Sprva živijo zelo skromno, v komaj 15 kvadratnih metrov velikem stanovanju na Prulah, leta 1971 pa se preselijo v novo hišo na Brod. Ker tam še ni zgrajena šola, Matjaž do šestega razreda obiskuje osnovno šolo v Šentvidu. Zaradi klepetavosti in težav z zbranostjo je reden gost šolske psihologinje. Svetuje mu, naj se vpiše na poklicno šolo, ker za kaj več ni sposoben. Tako se namesto na šentviško gimnazijo vpiše na srednjo ekonomsko šolo, kar pozneje šteje za eno svojih večjih napak. S sošolci ne najde pravega stika, med učitelji pa spoštuje le Heleno Kamnar, poznejšo državno sekretarko na ministrstvu za finance. Redno hodi k verouku in ministrira, dokler v puberteti ne ugotovi, da ga katoliška vzgoja utesnjuje in dolgočasi. Za vzornika si izbere štiri leta starejšega strica Saša, ki ima bend, dolge lase in kup ukorov. Matjaževi starši so prepričani, da je za delinkvenco kriva glasba, zato sinu strogo zabičajo, naj se z njo ne peča.

Na videz se ukloni, na skrivaj pa naredi takle izračun: če grem v trgovino povprečno 1,5-krat na dan, od denarja, ki ga dobim za sladoled, v mesecu dni lahko prihranim za kitaro.

Ko zbere 50 dinarjev, od strica odkupi rabljeno polakustično kitaro, predelano v bas, in s prijatelji, med katerimi je tudi poznejši vinogradnik Miha Istenič, ustanovi bend. Vaje obiskuje pod pretvezo, da ima punco. Ob koncu osnovne šole brenka še v hard rock bendu Črne ovce in v bolj komercialnih Legendah, kjer najdemo tudi Vojka Sfiligoja, poznejšega člana zasedbe Pepel in kri, Dragana Triviča, poznejšega sodnika in bobnarja pri Agropopu, ter Dušana Jovanoviča Brendija.

Matjaž že kot najstnik vodi knjigovodstvo za očetovo obrt, žepnino pa si služi z raznašanjem časopisa. Čeprav ni ravno goreč privrženec pank glasbe, se pri sedemnajstih pridruži kultnemu ljubljanskemu pank bendu Lublanski psi, ki ga sestavljajo sami šentviški gimnazijci: poleg vokalista Maria Šeliha še ritem kitarist in tekstopisec Milan Košir - Milč, bobnar Milan Potočki in solo kitarist Ivan Bekčič. Začetki so skromni. Predelane akustične kitare priklopijo v predelane radie, Potočki pa s kuhalnicami bobna po škatli pralnega praška. Navdih črpajo z LP-ja skupine Sex Pistols Never Mind the Bollocs, ki ga Mario prinese na vajo. Ko novembra 1980 prvič igrajo v Ljubljani, na srednji elektro šoli, je oder okrašen z jugoslovansko, s slovensko in s partijsko zastavo, ob strani pa stoji Titov kip.

Mario občinstvo spravi v delirij, ko se proti dehidraciji bori tako, da pije vodo iz lavorja, ki sicer rabi za splakovanje šolske gobe, Potočki pa postane strah in trepet organizatorjev, saj redno sesuje vsaj en komplet bobnov. Še najbolj resen član zasedbe je Matjaž; alkohola se skoraj ne dotakne, domov pa vedno odide prvi, z razlago, da ima zjutraj delo.

Zadnji koncert imajo septembra 1981 v Križankah na prvem Novem rocku. Ko Mario oznani, da so trije člani benda vpoklicani v vojsko, publika ponori. Zruši ograjo, ki jo loči od kultnega benda. A za razpad psov ni kriva le JLA, ampak tudi afera Četrti rajh. Konec septembra 1981 namreč policija začne zapirati pankerje pod pretvezo, da v Ljubljani ustanavljajo nacionalsocialistično stranko. Sumijo jih združevanja z namenom sovražnega delovanja in kontrarevolucionarnega ogrožanja družbene ureditve. Med priprtimi je tudi Mario. Leta 1982 se Matjaž pridruži skupini Pankrti.

Vpoklicu v vojsko se po koncu srednje šole izogne z izgovorom o zdravstvenih težavah. Domislica se kmalu izkaže za slabo. V JLA ga namreč vpokličejo sredi tretjega letnika ekonomske fakultete, ko ravno naštudira dva težka izpita. Da bi bila zadeva še hujša, ga pošljejo v osrednjo Srbijo med niške specialce. Po dveh tednih napornega drila ne vzdrži več. Javi se na usposabljanje za vezista, po vrnitvi iz prekomande pa se strelskim vajam izogne z razlago, da mu zveni v ušesih. Čas v ambulanti izkoristi za obisk pri uredniku vojaškega časopisa, kjer si zagotovi delo novinarja. Med vojaškim dopustom v Sloveniji ustanovi podjetje za zaključna dela v gradbeništvu, logotip pa mu za nekaj steklenic piva izdelajo kar učenci srednje oblikovne šole iz Niša. Po opravljeni vojaščini se ne vrne na fakulteto, ampak postane obrtnik. Zaposli tri delavce, svoje storitve pa oglašuje po časopisih. Še isto leto se poroči z Vesno, ljubeznijo iz študentskih klopi, v zakonu pa se jima rodi sin. Svojo drugo partnerko Mojco, s katero ima dva sinova in hčer, spozna v borznoposredniški hiši Nika, kjer je zaposlena kot tajnica.

Po letu in pol garanja ugotovi, da je polaganje keramike premalo donosen posel, zato sklene, da gre "v službo". V roke vzame telefonski imenik in začne telefonirati v vsa podjetja, ki imajo v imeniku objavljen logotip. V kadrovskih službah sprašuje, ali potrebujejo kakega pripravnika. Službo mu ponudi Kompas TOZD Turizem, kjer se leta 1989 zaposli v finančno-računovodskem sektorju, kmalu pa postane samostojni borzni posrednik. Dve leti pozneje kariero brokerja nadaljuje v Kompasu Consultingu, nato prevzame funkcijo direktorja v podjetju Kompas Fintrade, kjer dela skupaj z upravljavcem skladov Divide Igorjem Lahom. Zaradi čedalje slabših odnosov prestopi v majhno borznoposredniško družbo PM & A, ki jo ustanovita njegov mladostni prijatelj Tomaž Butina in Vlado Ogorevc. Ta dva se sicer trudita, da bi trgovala z vrednostnimi papirji, a nista prav uspešna, saj nimata znancev in prijateljev, ki bi jima v upravljanje zaupali večje količine denarja. Potem se zgodi preobrat.

Butina v savni Tivoli, kamor z Matjažem zahajata ob nedeljah, predlaga ustanovitev vzajemnega sklada. Januarja 1992 je ustanovljen Galileo - prvi vzajemni sklad v Sloveniji, ki bo pozneje kar osemkrat zasedel prvo mesto po donosnosti med primerljivimi skladi v svetovnem merilu.

Matjaž v družbo PM & A kmalu pritegne še Sergeja Racmana, borznega posrednika in poznejšega direktorja ljubljanskega multikina Kolosej, ki bo v lasti Kmečke družbe. Spoznata se na Mladini, kjer Sergej vodi društvo jeznih varčevalcev, Matjaž pa je član nadzornega sveta.

Ko je konec leta 1992 sprejet zakon o lastninskem preoblikovanju podjetij, ki predvidi, da se bo petina premoženja družbenih podjetij razdelila med pooblaščene investicijske družbe, Matjaž v tem prepozna odlično priložnost za zaslužek.

Med sprehodom po nudističnem kampu v Vrsarju lastniku podjetja Euroinfond Marku Muleju in njegovemu partnerju Iztoku Kremserju predlaga sodelovanje. Leta 1993 skupaj z UBK banko ustanovijo družbo za upravljanje Krona, kjer je Matjaž direktor in hkrati edini zaposleni.

Zaradi komentiranja borznega dogajanja postaja čedalje bolj prepoznaven. Od leta 1990 do 1995 v časopisih Delo, Dnevnik, Kapital in Mladina objavi več kot 500 člankov o trgu kapitala, na Kanalu A pa dobri dve leti pripravlja in vodi oddajo Teden na borzi. Kritiki mu očitajo, da piše v korist svojega posla, kar se Matjažu zdi smešno, kajti: "Pogosto sem napovedoval stvari, ki jih sam sploh nisem upošteval."

V začetku oktobra 1993 vlada prek tedanje Službe družbenega knjigovodstva približno dvema milijona slovenskih državljanov razdeli certifikate v vrednosti osem milijard nekdanjih nemških mark. Svoj lonček želi pristaviti tudi Zadružna zveza Slovenije, a ker zakon zadrugam prepoveduje zbiranje certifikatov, predsednik zveze Leo Frelih predlaga ustanovitev družbe za upravljanje. Skupaj s Slovensko zadružno kmetijsko banko, ki jo vodi Milan Kneževič, in Zvezo hranilno kreditnih služb Slovenije začnejo iskati partnerja, ki bi izpeljal projekt. Na natečaj se prijavi več podjetij, na situ pa ostanejo tri: Intertimex, Medvešek & Pušnik in PM & A. Matjaž ima srečo, da je ravno takrat v zadružni zvezi zaposlen njegov mladostni prijatelj in poznejša desna roka v KD Janez Bojc. Ta mu svetuje, naj nikar ne zahteva večinskega deleža. Ker Intertimex vztraja pri 51 odstotkih lastništva, si posel zagotovi PM & A, ki se zadovolji s 25 odstotki.

Družbo za upravljanje investicijskih skladov ustanovijo marca 1994, ime Kmečka družba pa izbere Matjaž, ki postane tudi njen direktor. "Ostali so imeli sicer druge predloge, na primer kresnička, pšenička in podobno, meni pa se je zdelo pomembno to, da nova družba že v imenu nosi javno prepoznavnost. Ko sem namreč spoznal vso to mrežo zadrug in njihovih izpostav, sem bil fasciniran. Zdelo se mi je, da nam mora uspeti, da se bodo kmetje postavili v vrsto takoj, ko bomo začeli zbirati certifikate," pojasni pozneje.

Ker zbiranje certifikatov ni tako uspešno, kot sprva predvideva, konec leta 1994 poseže po drastičnih ukrepih: začne veliko oglaševalsko akcijo in uveljavi sistem stimulacije tistih, ki na terenu zbirajo certifikate. S tem poskrbi za ključni preobrat, saj Kmečki družbi uspe zbrati kar 120.000 certifikatov oziroma 24 milijard tolarjev knjigovodskega premoženja, s čimer se po velikosti uvrsti na peto mesto. Eden tistih, ki družbi pomagajo pri zbiranju certifikatov med kmečko bazo, je tudi poznejši predsednik SLS, podpredsednik vlade, predsednik uprave Telekoma in nesojeni beograjski poslovnež Marjan Podobnik. Matjaž se mu leta pozneje oddolži z ekskluzivno pogodbo o svetovanju pri poslovnih podvigih KD na trgih nekdanje Jugoslavije.

Sprva ima zadružna banka v lasti 72 odstotkov delnic, četrtino ima v lasti PM & A, tri odstotke pa sedemdeset fizičnih oseb, med drugim več funkcionarjev SLS, na primer Franci But, Franc Zagožen, Ciril Smrkolj in Boža Grešovnik. But in Smrkolj sta tudi člana prvega nadzornega sveta družbe. Naložba se izkaže za izvrstno, saj svoje premoženje v desetih letih oplemenitijo s faktorjem sto. Kdor leta 1994 odkupi odstotek delnic, za kar plača 13.000 nemških mark, bo deset let pozneje ponosni lastnik 100 milijonov tolarjev. Matjaž tvega in že takoj na začetku odkupi 8,33 odstotka delnic, pozneje pa svoj delež poveča na 11,62 odstotka in tako postane največji posamični lastnik KD.

Prvotni vložek 11 milijonov tolarjev v desetih letih oplemeniti na poldrugo milijardo tolarjev. Kupi si hišo in jadrnico, domači vozni park obogati s cryslerjem in porchejem ter opravi izpit za športnega pilota. Čeprav priznava, da je bila privatizacija zanj osebno uspešna epizoda, ne prenaša, da ga mediji označujejo za tranzicijskega tajkuna.

"Seznami, ki jih objavljajo slovenski mediji, so nekonsistentni. Med prvimi tremi najbogatejšimi ljudmi je Mirko Tuš, stoodstotni lastnik trgovske verige Tuš, vredne tretjino Mercatorja, ne pa kakšen od tistih, ki smo se ukvarjali s privatizacijskimi skladi, pa ga nikoli ni na nobeni lestvici," pojasni v intervjuju za Sobotni prilogo. Za to, da je obogatel, se ni pripravljen opravičevati: "Splačalo se mi je, kot se je splačalo vsakomur, ki je ob pravem času kupoval prave delnice. Jasno, da je obstajala nesimetričnost informacij - nekateri so vedeli, kaj in kako, drug ne. Vedno je tako. Kako pa naj Ančko iz sosednjega stanovanjskega bloka prisilim, da bo brala članke o tem in jih razumela?"

Ko sredi devetdesetih let začne veljati zakon, po katerem morajo imeti direktorji družb za upravljanje visokošolsko izobrazbo, se Matjaž znova vpiše na ekonomsko fakulteto, na direktorski funkciji pa ga začasno zamenja Zvone Ivanušič, poznejši prvi mož Zavarovalnice Slovenica in finančni minister v Bajukovi vladi. Izpite opravlja tako zagnano, da v letu dni opravi pol tretjega in četrti letnik ter zagovarja diplomo, jeseni 1997 pa se znova vrne na direktorski stolček. Še isto leto vodi dejavnosti pri zagonu vzajemnih skladov na Hrvaškem, pozneje pa sodeluje še pri ustanavljanju družbe za upravljanje ABDS v BiH in Črni gori. Leta 1998 na ekonomski fakulteti opravi vse izpite za magistrski študij podjetništva, vendar zaključne naloge ne odda. Od leta 1999 svoje praktične izkušnje posreduje študentom. Na ekonomski fakulteti vodi vaje pri predmetu podjetništvo, katerega nosilec je prof. dr. Aleš Vahčič, mož nekdanje ministrice za gospodarstvo Tee Petrin. Leta 2001 pa je habilitiran za visokošolskega učitelja na visoki šoli za podjetništvo.

Kmečka družba, ki se leta 2001 preoblikuje v skupino KD Group, za direktorja pa je znova imenovan Matjaž, postane eden ključnih igralcev na slovenskem trgu kapitala. Njegova drzna napoved, da bo v desetih letih v njihovih skladih vsaj toliko premoženja kot v pidih, se uresniči, saj KD leta 2004 upravlja približno 100 milijard tolarjev premoženja, od tega več kot 42 milijard tolarjev v vzajemnih skladih. Trije skladi - Galileo, Rastko in KD Bond - imajo skupaj skoraj 50-odstotni tržni delež, KD pa ima v večinski ali delni lasti na desetine domačih podjetij, od Mercatorja, Name, zavarovalnic Slovenica in Adriatic, Seawaya, Gea Collegea, Globtourja, Vie Slovenice, Merkurja ... Poleg tega ima KD v lasti stoodstotni delež v časopisnem podjetju Kmečki glas, večinski delež v Kinematografih Ljubljana, Kinematografih Maribor in Koloseju Celje, tretjinski delež v Kinopodjetju Kranj, četrtinski delež v sarajevskem Oslobođenju in od 30- do 100-odstotne deleže v šestih radijskih postajah po Sloveniji. Nekaj let ima v lasti tudi četrtinski delež časopisa Dnevnik, vendar ga pozneje proda avstrijski založniški hiši Styria. Prav tako odproda svoj delež v mobilnem operaterju Simobil, ki ga nekaj let prej pomaga postaviti na noge. Vsi projekti pa Matjažu ne uspevajo tako dobro. Nikakor mu ne uspe združiti Slovenice in Adriatica, Oslobođenje mu skoraj propade, zaradi slabega poslovnega načrta avstrijske družbe Styria pa se umakne iz projekta novega slovenskega dnevnega časopisa, ki naj bi ga urejal Marko Crnkovič.

Matjaž je eden redkih Slovencev, ki sedijo v kar šestih nadzornih svetih hkrati. Tako je predsednik nadzornih svetov Zavarovalnice Slovenica, Ljubljanskih kinematografov in Gea Collegea ter član nadzornih svetov Mercatorja, Seaway Groupa in Merkurja. Pred tem je bil nadzorni član v Kapitalski družbi, Simobilu, Pivovarni Laško, zadružni banki in Kompasu hotelih Kranjska Gora. To pa še zdaleč niso vse njegove funkcije. Je namreč tudi član upravnega odbora visoke šole za podjetništvo, predsednik Sveta gazel, ustanovni član Rotary kluba Kranj, predsednik gospodarskega odbora Unicefa Slovenija in član upravnega odbora Šahovske zveze Slovenije, ki ji predseduje Kneževič. Čeprav dela tudi 16 ur na dan, si najde čas za brenkanje na bas kitaro v domači kleti.

Ko na koncertu skupine Sex Pistols sreča Šeliha, mu predlaga oživitev Lublanskih psov. Leta 2004 izdata dvojni album: na cedejki Hrapavogrobo te ljubim so novi komadi, na Drenjanju s sodrgo pa devet evergreenov iz obdobja 1979-1981. Come back koncert je v ljubljanskem Ortu, celoten projekt pa financira Matjaž.

Povabila v politiko vztrajno zavrača, češ da je kot prvi mož KD Group bližje absolutni oblasti kot bi bil, če bi opravljal funkcijo poslanca ali ministra. "Politika me ne bo zanimala, dokler ne bo kritične mase. Samo Jezus je bil sposoben učiti trop idiotov. Jaz pa nisem Jezus." Tudi na demokracijo ne da dosti. Za posel, pravi, je boljše, če si razsvetljeni diktator. "Ljudi ne mučim in ne gnjavim preveč, vse mi lahko rečejo, nazadnje pa se odločim sam." Čeprav ni član nobene politične stranke, ga že vse od ustanovitve Kmečke družbe povezujejo s SLS. Te povezave niti ne skuša prikriti. Drži se nasveta, da so v poslu najbolj sumljivi tisti, ki jih ni mogoče uvrstiti nikamor. Redno komunicira z bratoma Podobnik, pred parlamentarnimi volitvami 2004 pa na njuno prošnjo napiše gospodarski program SLS, v katerem zagovarja varovanje nacionalnega interesa. Sam se načela ne drži, saj spomladi 2004 svoje osebno premoženje v tržni vrednosti 2,3 milijarde tolarjev prenese na Nizozemske Antile in se tako izogne neugodnim domačim davčnim obveznostim. Javnosti pojasni, da je denar, naložen v sklad Gama Holding, namenjen izključno za potrebe njegovih otrok. Je namreč zagovornik prepričanja, naj otroci dobijo denar, "ko ga potrebujejo, ne pa šele potem, ko se stegneš in so tudi sami že v letih". Pred parlamentarnimi volitvami leta 2004 ga najdemo med udeleženci ustanovne seje Zbora za republiko, kjer ga predsedujoči Peter Jambrek brez njegovega soglasja javno določil za govornika. Po volitvah pa ga premier Janez Janša povabi v vladni strateški svet za gospodarski razvoj.

Projekcija: Utrujen od direktorske funkcije leta 2015 emigrira na Nizozemske Antile, si z denarjem, vloženim v off shore fundacijo, kupi jahto in pljuje med karibskimi otoki.

© Josip Visarjonovič

© Josip Visarjonovič

© Josip Visarjonovič

© Josip Visarjonovič

© Josip Visarjonovič

© Josip Visarjonovič

© Josip Visarjonovič

© Josip Visarjonovič