Ksenja Hahonina

15. 1. 2001  |  Mladina 2  |  Kultura

Vonj starega papirja

Trgovanje s starimi knjigami je lahko posel ali pa konjiček

Medicinske knjige iz 16. - 17. stoletja: že prodano

Medicinske knjige iz 16. - 17. stoletja: že prodano
© Igor Škafar

Kaj imajo skupnega vsi prodajalci starih knjig, pa naj bo to rabljenega učbenika ali prve izdaje Prešernovih Poezij? Ti ljudje imajo na sebi nekaj, zaradi česar jih že na cesti ločimo od drugih. Intelektualci? Čudaki? Knjižni molji? In nazadnje še zviti prekupčevalci? Kakor koli že, večinoma simpatični ljudje, ki uživajo v svojem delu in na mestu katerih bi bila na svoj "pečat" ponosna.

Prodajalci starih knjig se po nepisanem pravilu ob nedeljah, že od leta 1990, zgostijo proti Šuštarskemu mostu. Kot je povedal Tripun Kimovski, ki že deset let živi samo od prodaje starih knjig in občasno še kakšnih starin: "Največ se na bolšjaku ob Ljubljanici proda starih knjig." Glede na to, da ima dobre čevlje in je pogosto veselo razpoložen, mu lahko verjamemo. "Ugotovil sem, da je ta posel veliko donosnejši kot delo v rudniku ali kaki tovarni," je razložil, stoječ nad ducatom starih slovenskih knjig, ki so obležale kar na zemlji. "Samo slovenske prodajam, ker je tako povpraševanje. Najraje prodajam kar na tleh, ker če je veliko knjig, jih ljudje na stojnici samo pomečkajo, dobro ogledati pa si jih ne morejo." Kot pravi Kimovski, prodaja samo zunaj in samo v nedeljo: "Največ se kupujejo kuharski recepti in knjige s političnimi vsebinami." Kaj kradejo? "Tudi to. Enkrat so mi ukradli slovar, pa sem ga kasneje zasledil na sosednjem štantu."

Kralj ulične prodaje je Dušan Cunjak. Ta na Šuštarskem mostu že skoraj tri leta ponuja knjige (tudi ne preveč stare) ne samo ob koncu tedna, temveč tudi med tednom. "Priznam, veliko prodam. Mogoče največ od vseh slovenskih prodajaln, vendar zato tudi veliko delam. Poleti sem prodajal tudi do enih ponoči." Nedvomno, Cunjakove stojnice popestrijo staro Ljubljano, še posebej takrat, ko je večina trgovin in lokalov zaprta: "Pri meni so, razen Kučana pa Drnovška, vsaj po enkrat kupovali že vsi politiki." Največ skrbi mu povzročajo inšpektorji (od njega zahtevajo, da za vsako knjigo napiše račun) in padavine. Knjige prodaja tudi po tristo tolarjev, zato je bil že deležen očitkov cenilcev knjig: "Rekli so mi, da sem s ceno in z načinom prodaje nekako razvrednotil knjigo. Kaj vam pomaga draga, skoraj nedosegljiva knjiga? Mrtva je, propada na snobovskih policah dragih knjigarn. Med tem pa je povpraševanje zelo veliko. Najhitreje se prodajajo najcenejše knjige." Preden se je Dušan odločil za prodajo knjig, se je ukvarjal s tiskarstvom. Zdaj, ko ima v svoji "šparni nogavici" dovolj, se namerava ponovno posvetiti tisku. "Želim tiskati knjige, ki ne bodo dražje od tisoč tolarjev. Dolgoročno pa načrtujem odprtje mreže prodajaln takih in drugačnih cenejših knjig v Ljubljani in drugih večjih mestih."

Dušan Cunjak torej šele načrtuje odprtje svoje prodajalne, Edo Torkar pa jo že ima v Radovljici in poleg tega sobico v najemu v stari Ljubljani. "Najprej sem se na sejem ob Ljubljanici vozil z vlakom, s toliko knjigami, kolikor sem jih lahko nesel v nahrbtniku," mi je razlagal Edo, ko sem se grela zraven električnega radiatorja v njegovi sobici nasproti novega lokala, ki ima za okras okostnjake. "Bil sem od sile ponosen nase, če sem z izkupičkom od prodaje v špeceriji kupil nahrbtnik hrane." Ko mu je žena kupila avto, je v Ljubljano začel voziti več knjig in tako tudi več prodajati. "Naslednji avtomobil sem si kupil sam. Zdaj imam sobo v prestolnici, od drugih uličnih prodajalcev se razlikujem samo po tem, da imam streho nad glavo." Kdo pa so kupci starih knjig? "Lahko jih razdelimo v dve skupini. Eni so bralci, ki stare knjige kupujejo zgolj zaradi zanimivega branja in cene, ki je občutno nižja od cene v knjigarni. Taki manjkrat pridejo, vendar jih je več kot drugih - zbiralcev. Ti knjige kupujejo zaradi redkosti, podpisov avtorjev, posvetil in celo oblike in barve."

Med pogovorom so v improvizirano prodajalno neprestano prihajali kupci. Nobeden ni odšel praznih rok. "Jaz sem tipičen bralec," mi je povedal študent antropologije, ki pri Edu, ker je stalna stranka, dobi popust. "Skoraj vsak teden si vzamem čas za to, da grem po vseh prodajalnah starih knjig in vidim, ali je na zalogi kaj novega." Starejši kupec, ki si je knjige ogledal zelo od blizu, je vzdihnil: "Še dobro, da slabo vidim, drugače bi verjetno potrošil veliko več ..." Sam sebe je označil za zbiralca in gledalca hkrati: "Pri srcu so mi starejše slovenske izdaje, vendar si marsikatere ne morem privoščiti, zato samo gledam." Ljubezen do knjig je ta zbiralec pridobil že v otroštvu: "Ko sem šel v šolo, mi je oče obljubil, da če dobro končam prvi razred, dobim knjigo. In sem jo - bil je Tarzan, kralj džungle. Že vrsto let iščem prav to izdajo knjige, pa je ne najdem." Prvenci njegove sedanje zbirke so bile knjige iz predelovalnice papirja v ljubljanskih Vevčah: "Po II. svetovni vojni je bila pri nas velika čistka, predvsem v tiskani besedi. Ves papir je šel v Vevče, delavci pa so tam kakšno skrili na telesu." Kaj več o svojih papirnatih draguljih zbiralec ni hotel povedati. Kot je namignil Edo Torkar, tudi zato, da ne bi zbujal prevelike zavisti med drugimi zbiralci. Saj res, tam, kjer so zbiralci, prej ali slej na dan pride tudi zavist? "Pa ni ravno tako. Vendar si včasih rečem: tudi jaz bi rad imel to knjigo," je dejal zbiralec.

Zbiralci in prodajalci (včasih tudi v isti osebi) se zelo dobro poznajo med sabo, zbirajo se na istih krajih in izmenjujejo informacije. "Kot mi je pred leti povedal lastnik zagrebškega Antikvariata, samo zato, da se lagodno počutiš v koži antikvarja, potrebuješ najmanj sedem let učne dobe - sedem let svojih napak, na katerih se učiš," mi je na koncu dejal Edo, ki ima teh sedem let že za sabo, pa vendar ga še zmeraj "spravi v obup kakšen seznam knjižic, kjer so knjige, za katere še nisem niti slišal".

S katerim koli napol ilegalnim prodajalcem knjig sem se pogovarjala, se je v pogovoru prej ali slej pojavila Stanka. "Stanka redno prihaja in odkupi knjige. Stanka je moj stalni kupec." Skratka, Stanka tu in Stanka tam, dokler ne naletite na Stanko Golob (tretjo direktorico v 35-letni zgodovini Trubarjevega antikvariata) na nedeljskem sejmu ob Ljubljanici s kupom starih knjig, ki jih po nakupu nese proti Mestnemu trgu 25, kjer so prostori antikvariata, v katerem dela.

Knjižni fetišisti

Trubarjev antikvariat je nastal iz prvega povojnega antikvariata, ki je deloval v sklopu Cankarjeve založbe že leta 1945. Kot pravijo bibliofili, je Trubarjev antikvariat - po smrti starega Ludvika, ki je bil duša in srce antikvariata Mladinske knjige na Nazorjevi, katerega vrata so zaprli leta 1994 - zdaj tako rekoč edini "pravi" antikvariat v Ljubljani.

Prvi (Taunsig) in drugi (Podgoršek) direktor sta bila mednarodno priznana strokovnjaka za antikvarne knjige. "Naš antikvariat," pravi Stanka Golob, "je bil in je znan in priznan. Še posebej za območje Balkanskega polotoka." Trubarjev antikvariat vsebuje bibliofilsko ponudbo (lepe knjige, pomembne predvsem zaradi starosti), znanstveni antikvariat (starejša strokovna literatura), umetnostni antikvariat (področje likovne in drugih umetnosti) in tudi moderni antikvariat (knjige, ki jih je težko prodati po prvotno določenih cenah); med njimi se najdejo knjige v različnih jezikih. "Imamo stalne stranke, ki se lahko, če želijo najti posebno knjigo, vpišejo v 'kartoteko želja'. Ob vpisu je obvezna fizična prisotnost. Saj najava knjige popelje za sabo dolgoročno iskanje te knjige," pojasnjuje direktorica. In kdo so ljudje, ki lahko berejo knjige, na katere navadni smrtniki v muzeju ne smejo niti dihati? "Čeprav pravijo, da gostilničar ne sme biti pijanec, imajo vsi moji sodelavci majhne grehe. Skušnjave, ki se jim ne morejo upreti: če ni knjiga, potem je razglednica ali stari zemljevidi. Saj je podobna dejavnost obsesija in ne poklic."

Čeprav posebne "šole" za knjigotržce ni, ti potrebujejo vsaj splošno razgledanost. Razlika med znanjem, ki ga potrebuje prodajalec knjig, in spretnostmi navadnega trgovca se najbolj opazi pri iskanju delovne sile in plačah.

Ingrid Celestina, lastnica družinske knjigarne Libris v Kopru, ki je lani razširila ponudbo tudi na starejše knjige, pravi, da so največje težave mladega antikvariata kadrovske: "Ljudje, ki lahko delajo pri nas, morajo biti razgledani. Za izobrazbo se pričakuje višja plača. Vendar zaradi pomanjkanja posebnega statusa prodajalci knjig še zmeraj niso upravičeni do večjih dohodkov." Zaradi bližine italijanske meje je v Kopru opaziti zanimanje za italijanske knjige. V Celju, v knjigarni in antikvariatu Antika, pa so najbolj iskane knjige o zgodovini Celja in okolice. Solastnik Antike Božidar Mule je povedal: "Najstarejša knjiga, ki jo imamo, je nabožna knjižica Trplene iz leta 1835 in stane samo 8000 SIT." Pogosto so prodajalci, ki prinesejo knjige, zelo razočarani, saj mislijo, da so te veliko vredne. "So pa tudi ljudje, ki nam knjige prinesejo za deci vina ali zastonj."

Najbolj iskane in večkrat prodane knjige so učbeniki. "Najpogostejši prodajalci učbenikov so starši," pravi prodajalka in ocenjevalka knjig v antikvariatu učbenikov na Ribjem trgu v stari Ljubljani. "Starši so tako zaverovani v pridnost svojih otrok, da sploh ne pokukajo v knjigo, ki jo prinesejo v odkup. Mi pa kasneje poleg grafitov in risbic najdemo zelo zanimive stvari. V enem od osnovnošolskih učbenikov matematike je bil na vsaki drugi strani listek marihuane. Po izpraznitvi knjige nam je ostal kar tehten kupček trave," je povedala Irma Godec Košan, ki dela v tem antikvariatu skoraj od njegovega nastanka - kmalu bo 13 let - in je med stranmi knjig naletela že tudi na krajša pisma, zavojčke kondomov, različna spričevala in fotografije.

Pravi azili

Vsi prodajalci starih knjig največ papirnatih zakladov dobijo na svoje police spomladi, ko ljudje pospravljajo. In če knjige iz različnih razlogov ne vzame tipična prodajalna, se lahko znajde v enem od slovenskih bibliofilskih društev.

Največji slovenski mesti imata vsako svoje bibliofilsko društvo, kjer med drugim knjige tudi prodajajo. V Mariboru ima neprofitno društvo Ciproš okrog 500 članov in obstaja že pet let. V Ljubljani ima Slovensko bibliofilsko društvo pri Emonskih vratih več kot 1600 članov in deluje že od leta 1986. Obe društvi sodelujeta z javnimi in zasebnimi knjižnicami, ki ob reviziji "zastarele primerke" umikajo s svojih polic. "Tržna ekonomija pravi, da se morajo stare knjige uničevati zato, da se kupujejo nove," mi je povedal Miran Ivan Knez, vodja in največji entuziast Bukvarne. "Naše društvo je že pred leti dalo pobudo oblastem, naj administrativno prepovejo uničevanje starih knjig. Saj te pripomorejo k razvoju jezika in ohranjanju zgodovine." Del rešenih knjig obleži v škatlah že pred vhodom v Bukvarno - te so vsakomur na voljo zastonj. Kot trdi Knez, se zgodi, da se v enem tednu sprazni okoli 30 takih zabojčkov, to pa potrjuje, da vsaka knjiga za primerno ceno najde kupca. Druge knjige so porazdeljene v kategorije od 200 SIT za kilogram. Če se včlanite v društvo, iste knjige dobite še ceneje. "Ob prodaji knjig si ne želimo nobenega dobička, le toliko, da pokrijemo stroške," pravi Knez, ki se nalašč izogiba večjemu razvoju. "Če bomo jutri imeli telefon, bo moral ob njem nekdo redno odgovarjati. Potem bo potreben računalniški katalog, nato še druge malenkosti, ki se bodo takoj pokazale na ceni naših knjig." Zdaj pa lahko vsak kupec spleza na lestev in sam najde, kar išče. In če tega ne najde, lahko pusti listek na oglasni deski iskanih knjig. Predsednica mariborskega Ciproša Manca Ulič pa o fizičnih osebah, ki odstopajo knjige in jih izročajo na police društva, pravi, "da imajo ti ljudje ob tem dejanju dober občutek, saj neradi dajejo knjige v smeti in se veselijo, če knjiga ponovno zaživi".

Slovensko Bibliofilsko društvo: pravi azil starih knjig

Slovensko Bibliofilsko društvo: pravi azil starih knjig
© Igor Škafar

Bolšjak: od starih Playboyjev do Titovih biografij

Bolšjak: od starih Playboyjev do Titovih biografij
© Borut Krajnc

Kralj ulične prodaje - Dušan Cunjak

Kralj ulične prodaje - Dušan Cunjak
© Igor Škafar

Edo Torkar je že 7 let knjigotržec starih knjig

Edo Torkar je že 7 let knjigotržec starih knjig
© Borut Krajnc