Jure Novak

13. 2. 2001  |  Mladina 6  |  Kultura

Matura kultura

Kaj storiti, če domače branje še ni izšlo na videu

Združeno ŠILA gledališče

Združeno ŠILA gledališče
© Miha Fras

Vsako leto se slovenski dijaški podmladek spoprijema z mukami mature. Nekatere muke si dijaki lahko izberejo sami, nekatere so vseskozi enake, spet tretje pa si vsako leto zamisli in jih izbere maturitetna komisija. Esej, del mature iz slovenskega jezika, spada med zadnje. Tako nič ne pomagajo zapiski starejših bratrancev, izkušnje inštruktorjev ali v šoli naučena preizkušena analiza - tistih nekaj izbranih del je treba preprosto prebrati. To pa zna kibergeneracijam povzročati resnejše težave. Če ne kar travme.

Tako nekako razmišlja tudi ustanoviteljica in vodja Združenega ŠILA gledališča (ZŠG) Mojca Dimec: "...v osnovi sem ta projekt postavila za moje z Aškerčeve, da bi vedeli vsaj nekaj, če že ne preberejo vsega." ZŠG že tretje leto postavlja izbrana maturitetna besedila na odrske deske, prvo leto KUD-ove, sedaj že drugič na okroglo ploščo Štihove dvorane Cankarjevega doma. Gledališče je, kot pove ime, nastalo iz posameznih nastopajočih v Šolski Impro Ligi. V improvizacijskih nastopih prekaljeni mladci in mladenke so začutili domačnost soja reflektorjev in se zbrali pod Mojčinim budnim očesom, da bi se šli "resen teater".

Že samo igralcev je šestnajst. Matevž, tri Urše, Alja, Gregor, Martin, Rok, Gasan, Nina, Ana, Ajda, Dušan, Vid, Renata, Katarina. Kako jim uspe usklajevati takšno količino srednješolskih (dobro, dobro, kaki trije so že na faksu) razigranosti in samosvojih osebnosti? "Mojca," se glasi enoglasen odgovor, "in minute za ego." Minute za ego so izvrstna iznajdba, ki jo priporočam vsem večjim skupinam, saj je pri njih vsakemu omogočenih nekaj trenutkov osornosti, ki jih skupina sprejme dobrovoljno, s smehom, brez poteptanih čutov za emancipacijo. "Sploh pa imamo preveč dela, da bi se kregali."

Letošnjih pet novel je vse prej kot mačji kašelj. Končni proizvod, več kot dve uri trajajoča predstava Ljubezen + Družba = Maturant 001, je intenziven kolaž raznovrstnih odrskih praks, obogaten z improvizacijsko spontanostjo, mladostno samozavestjo in na trenutke mojstrsko interpretacijo. ZŠG-jevcem je uspelo v celovito podobo zaviti vse od klasične ruske novele do modernizma. Zato ni zaslužna le Mojčina odlična dramaturška obdelava. Igralci se večji del režirajo kar sami. "Kot v impru - nekaj poskusiš, in če nam je všeč, obdržimo, če ne, poskusiš kaj drugega. Mojca nam daje samo nasvete." Demokratično? "Ne, tako znamo delati. Če bi nam rekli stoj tukaj in naredi to in to za vsak košček posebej, nam dve uri ne bi znesli."

"Pomembno je, da se navadijo na oder. Na luč. Da ne govorijo drug čez drugega, da so obrnjeni proti publiki. To jih učimo že v impru, v ZŠG-ju pa gre bolj za to, da se začutijo kot igralci. Marsikateri bo vse življenje kaj počel s teatrom in mislim, da si bo tu izdelal dobro podlago," pred generalko pove Mojca. In res je predstava po strukturi nekoliko podobna vajam v slogu, poleg tega se ritem posamezne predstave močno prilagaja razpoloženju ansambla in publike. Prek klasičnega gledališča in mjuzikla do izsekov iz trendi popa in radijske igre, podprte z gibom, ob izvrstni avtorski glasbeni spremljavi v živo izpod Aninih in Goranovih prstov popelje predstava gledalca v fristajl interpretacijo literarnih del, ki se ciljnemu občinstvu prav gotovo priljubijo bolj kot ob togih analizah v šolskih klopeh.

Ciljna publika je kibergeneracija, ki predstavo komentira s kratkim "Čist kul!" in katere udeležba je konec koncev obvezna. Pa lahko "pedagoški šov" res pripomore k razumevanju oziroma doživljanju domačega branja? Očitno tako menijo producenti, Aškerčeva gimnazija, CD, KUD in ministrstvo za kulturo, ki so projekt podprli. Res pa je, da so vrhunci predstave po odzivih občinstva sodeč prav farsični elementi, ki so se v obdelano leposlovje prikradli iz improvizacijskih izhodišč gledališke skupine in ki imajo s samimi deli bore malo. Se je dandanes res nujno iz tako imenovane visoke kulture norčevati, da bi postala kompatibilna z MTV-jevsko mentaliteto konzumerske družbe? Najbrž.

ZŠG-jevci so profesionalci. Potrpežljivo prenašajo križe dela v instituciji osrednjega kulturnega hrama, tudi nad "najdaljšim delavnikom med amaterskimi gledališči", ki je bržkone posledica številnosti zasedbe, se ne pritožujejo. "Nam pa požre precej časa. Pa v šolah nam težijo, ker nas ni pri pouku. Statusov tako ali tako nihče ne upošteva."

Kako pa je z izbranimi besedili? Se maturitetna komisija obnese kot gledališki selektor? "Najboljši so bili predlani, ko so bile drame. Če bi imeli drame zdaj, s temi izkušnjami, bi naredili taaako predstavo." "Ja, problem novel je, da imajo ogromno oseb. In kaj narediti z opisi? Pa ogromno lokacij in scen." Že tako jim je zmanjkalo igralk in so vlogo Debeluške podelili sedemnajsti članici ansambla, Zlati Rokavički, lutki.

S predstavo so "zadovoljni, samo bo na ponovitvah še boljša, ker smo jo do konca sestavili šele tik pred zdajci". Pa s samim konceptom? Zdi se jim, "da vsaj malo pomagamo vrstnikom pri maturi". "Ja, ampak novele pa naj vseeno preberejo." Kaj pa oni? "Učimo se igrati s hrbtom," pove Ajda. Dragocenejše je to, da se učijo igrati z glavo. In takšno enotnost ansambla in požrtvovalnost (Renata je odigrala drugo predstavo šepajoč, navkljub zvitemu gležnju in zdravnikovim grožnjam) bi krvavo potrebovalo marsikatero izmed profesionalnih gledališč. "Ta predstava je posvečena nam." Zasluženo.