Družinsko prekletstvo

Zlatko Topčić, scenarist filma Remake

© Branimir Prijak

Zlatko Topčić je sarajevski dramatik in scenarist, ki je preživel večmesečno mučenje in poniževanje v enem od četniških taborišč za nesrbsko prebivalstvo v bližini Sarajeva. Na tisoče Bosancev je doživelo podobne stvari ali pa se jim je godilo še huje. Zakaj torej govorimo prav o njem? Ker je njegov primer nenavadna vez med umazanostjo tiste pretekle in te nedavne vojne, in zato, ker je njegova zgodba spremenjena v zanimiv film in knjigo, ki opominjata in spominjata. Njegov oče je preživel večmesečno mučenje v taborišču Jasenovac v tisti pretekli vojni, leta 1943 so ga zamenjali za nekaj ustašev in živ je dočakal osvoboditev. Zlatka so leta 1993 tisti iz "njegovega" taborišča zamenjali za nekaj zajetih četnikov točno petdeset let po tem (skoraj na isti dan), ko se je to zgodilo njegovemu očetu. Pred nekaj meseci se je končalo snemanje filma, narejenega po Zlatkovem scenariju, ki govori o tem družinsko-zgodovinskem naključju, morda celo o svojevrstnem družinskem prekletstvu, kdo ve. Film ima naslov Remake, režiral pa ga je mlad sarajevski, v glavnem gledališki režiser Dino Mustafić, sicer direktor mednarodnega gledališkega festivala Mess. Film je bil do zdaj prikazan na eni sami, zaprti projekciji, pa je že slišati pozitivne kritike. Na uradno premiero še čaka, ni pa jasno, koliko časa bo to čakanje trajalo.

Zlatko Topčić se je rodil v Sarajevu leta 1955. Je pisec petih knjig kratkih zgodb, treh romanov in šestih gledaliških iger. Danes je direktor sarajevskega Kamernega teatra 55. V zvezi s tem je treba omeniti še eno naključje, kajti v tem gledališču (edinem, katerega prostori so bil med bombardiranjem Sarajeva dovolj varni za delo) so sredi vojne in obleganja uprizorili Topčićevo predstavo Kako Musa dere jarca, vendar se pisec premiere ni mogel udeležiti, ker je takrat že bil v ujetništvu, po naključju pa je po radiu slišal, da bo predstava na sporedu.

Toda kako in zakaj se je znašel v taborišču? Preprosto, ob napačnem času je bil na napačnem kraju in poleg tega je bil napačne nacionalnosti. Na začetku vojne je stanoval v edinem sarajevskem naselju, ki ga je četnikom uspelo zasesti - na Grbavici. Potem se je začelo etnično čiščenje in doseglo tudi Zlatka.

O tragični izkušnji nenavadnega časovnega naključja, o svojem očetu, o filmu Remake, ki ga imenuje "bosanski Schindlerjev seznam", o preživetju v taborišču in osebnih občutjih ob vsem tem pripoveduje Zlatko Topčić, žrtev in priča etničnega čiščenja.

Kako realno knjiga oziroma scenarij in z njim film Remake prikazujeta vašo tragično in nenavadno življenjsko zgodbo, koliko pa ste si pri pisanju vzeli pesniške svobode?

Remake je avtobiografska zgodba, zasnovana na tem, da so mojega očeta, ki je bil leta 1943 zaprt v taborišču Jasenovac, zamenjali za neke ustaše, mene, njegovega sina, pa so točno petdeset let pozneje zamenjali za neke četnike. To je sinopsis, če lahko tako rečem. Glavni junak je mlad pisec Tarik Karaga, ki z očetom živi na Grbavici in leta 1992, tik pred izbruhom vojne, končuje scenarij za film Človek od nikoder. Ta govori o usodi njegovega očeta, ki je bil med drugo svetovno vojno, ker je podpisal muslimansko deklaracijo, poslano Anteju Paveliću v znak protesta zaradi preganjanja Srbov in Židov, deportiran v Jasenovac. Tarik pošlje scenarij na neki natečaj v Francijo, prav tako kot sem sam, na žalost ali nesrečo, besedilo drame Kako Musa dere jarca poslal ne v Pariz, ampak v Sarajevo, v Kamerni teatar 55, katerega - poglejte, kako se usoda igra z mano - direktor sem zdaj. Tarik in Miro, Srb, sta najboljša prijatelja, filmofila, iz rokenrol generacije, neobremenjena s čimerkoli. Potem se v Bosni začne vojna in Tarika, tako kot mene, zaprejo in seveda pozabi na ta scenarij. Miro je prisilno mobiliziran med četnike in svoj novi položaj izrabi za to, da poskuša, sicer brez uspeha, prijatelja spraviti v svobodni del Sarajeva. Njuno prijateljstvo se tragično konča, enako kot Tarikova ljubezen z dekletom Almo. Tarika iz taborišča reši francoski producent, ki je prejel njegov scenarij, in ga prek Unproforja odpelje v Pariz, prav tako kot je mene rešila moja drama, za katere medvojno premiero 16. marca 1993 sem vedel, čeprav sem takrat že bil v ujetništvu. Ko sem bil zaprt, so prek Radia BiH nenehno pozivali, naj se avtor drame oglasi v Kamernem teatru 55, kjer pripravljajo njegovo igro. Na Grbavici je bilo popolnoma dovolj, da ste bili Bošnjak, musliman, tako da si lahko predstavljate, kakšne dodatne neprijetnosti bi doživel človek, katerega igro so igrali v "Alijevem gledališču", poleg tega pa je imela še tako vprašljiv naslov.

Prav gotovo obstajajo neizrekljive stvari ali vsaj slike, ki jih nisem sposoben opisati, še bolj zagotovo pa obstajajo slike groze, ki jih gledalec preprosto ne želi gledati. Zato je Remake, čeprav zelo močan, točen, brezkompromisen in resničen film, kljub vsemu blažja, morda "olepšana" različica resničnosti. To ni dokumentarni, ampak igrani film, tako da se mi ni treba dosledno držati resnice. Toda vse, kar sem opisal, se je zgodilo v glavnem meni ali pa sem bil priča, ko se je to zgodilo komu drugemu. Seveda logika zgodbe predvideva fikcijo, ne le mojo, predvsem režiserjevo.

Kako je dejansko potekal tisti dogodek, opisan v knjigi, ko je malo manjkalo, da bi vas četniki ubili zaradi neke spodletele akcije tik ob razmejitveni črti.

Še danes se mi naježi tistih nekaj las na glavi, ko se spomnim na to. Bilo je tik pred katoliškim božičem leta 1992 v Ozrenski ulici. Priznam, da čeprav sem rojen Sarajevčan, nikoli prej nisem slišal zanjo, nenadoma pa je postala najpomembnejši toponim v mojem življenju. Treba je povedati, da je četniška frontna črta potekala po Ozrenski ulici, Armada BiH pa je bila na Milinkladski ulici nekaj deset metrov niže. Petero ujetih civilistov, ki so nas iz hiš in stanovanj na zasedeni Grbavici odpeljali samo zaradi "napačnega" imena, oblečenih v modra oblačila, ki so imela enako funkcijo kot tisti rumeni trakovi z Davidovo zvezdo, nas je sedelo v neki napol porušeni hiši, da bi bili na voljo za kateri koli opravek po zamisli kakega četnika, ki nikoli ni bral ženevske konvencije. Takih pa je bilo največ, arkanovci, šešljevci, beli orli, rumeni orli, vijoličasti, pikčasti, različnih vrst, vendar popolnoma enaki. Potem sta prišla četniški tank in skupina specialcev, vsi pa so bili pravzaprav specialci za iste stvari. Topniško delovanje je bilo tako močno, da sem bil prepričan, da bodo fronto prebili, saj z bosanske strani ni bilo izstreljenih več kot deset sramežljivih nabojev, najbrž jih več niti niso imeli, toda ... eden od specialcev je bil ubit, drugi hudo ranjen in akcijo so prekinili. Eden od specialcev je postrojil nas pet ujetnikov. S popolnoma mirnim glasom, skoraj prijazno je šel od enega do drugega in nas spraševal po družinah, ali smo poročeni in koliko otrok imamo. Tistega, ki je rekel, da je poročen in da ima štiri otroke, so takoj ubili s strelom v glavo. To, da sem popolnoma otrpnil, me je tedaj rešilo. Potem ko je maščeval tovariša, ki je slučajno padel v spopadu med tankom in puško, mi je dejal le, da za mano ne bi zalajal niti pes. Naj bo bolečina čim glasnejša.

Kako in kdaj so vas uporabili za živi ščit med dvema ognjema, med kako ofenzivo?

Moje ujetništvo je imelo benigno ime, imelo je zelo ljubko, skoraj udarniško ime - bil sem v delovnem vodu. Uporabljali so nas za kopanje rovov, vlačenje mrtvih četnikov z območja med dvema frontnima črtama, sekanje drv in prenašanje vseh mogočih ponižanj in žalitev. Kot vsi Bosanci, ki so verjeli, da sta za vojno potrebna dva, čeprav to ni res, en sam je dovolj, sem jo dočakal v svojem stanovanju na Grbavici. Ker mi ni nihče povedal, da se je vojna že začela, sem nekaj časa še hodil na delo čez most z lepim imenom - Most bratstva in enotnosti; tudi ko so začeli streljati ostrostrelci, sem mislil, da bo vse skupaj trajalo le kakih štirinajst dni. Prvo obdobje stalnih preiskav in zaslišanj je bilo zame najtežje, saj kasneje človek otopi, okamni, oleseni.

Izhajam iz komunistične družine in nisem versko izobražen niti versko vzgojen. Toda ko so nas postavili predse za živi ščit na frontni črti, ko so okoli mene padali moji tovariši, sem se spomnil molitve iz knjige Derviš in smrt Meše Selimovića. Izgovarjal sem jo polglasno: Bismilahi-rahmani-rahim. Človek je krhko bitje. Nisem transparenten vernik, sicer pa je to zasebna stvar vsakega posameznika. Ne znam se klanjati, ne jem svinjskega mesa, pijem pa alkohol. V sebi nosim strpno razumevanje evropskega bosanskega islama.

Je imelo takšno ravnanje tudi fizične posledice, mislim predvsem na izgubo teže, značilno za večino taboriščnikov?

Kar se tiče kilogramov, moram reči, da sem imel takrat idealno postavo in sijajno kondicijo, saj sem ves čas delal in bil prisiljen skromno jesti. Nikoli nisem bil postavnejši. Če vas uporabljajo za tovorno živinče, za sužnja, vam morajo dati tudi kaj, pa četudi ogabnega, za pod zob. To so bile redno svinjske paštete, vsak dan s kosom kruha. Pravzaprav se človek sploh ne zaveda svojih zmogljivosti in meja zdržljivosti.

Vaš oče je bil med drugo svetovno vojno med taboriščniki iz Jasenovca, ki so jih zamenjali za ustaše, skoraj na isti dan petdeset let pozneje so vas poslali v zamenjavo iz četniškega taborišča. Bi takšno naključje lahko imeli za nekakšno "družinsko prekletstvo"?

Ne mislim, da je to, kar se je zgodilo mojemu očetu in meni, kako posebno družinsko prekletstvo. Žal to ni nobena posebnost. Takšnih zgodb je pri nas vse polno. Poglejte samo vzhodno Bosno. Sami remaki remakov.

Kako in kdaj je bila izpeljana zamenjava in kdaj ste dočakali osvoboditev?

Zamenjali so me 8. februarja 1993 na sarajevskem letališču; to je bila do tedaj največja zamenjava. Bilo nas je 108 civilistov, zamenjali so nas za 108 četnikov, ujetih v bojih. To je moj drugi rojstni dan in proslavljam ga veliko bučneje od tistega prvega. Marsikdo je hotel zapustiti državo, oditi čim dlje od tega peklenskega kraja, sam pa si ne bi nikoli odpustil, če bi storil kaj takega. Mnogi so se mi čudili, vendar sem začel novo življenje brez vsega, samo z vrečko, v kateri so bili mojih pet do tedaj objavljenih knjig in walkman s kaseto Elvisa Presleyja. Ko sem prišel v svobodni del mesta, je bilo prvih tristo mark pomoči, ki sem jih dobil, pomoč kolegov iz slovenskega Pen kluba, ki ga je takrat vodil plemenit človek in odličen pesnik Boris A. Novak. Tega ne bom nikoli pozabil, saj je pomenilo, da kljub vsemu nismo tako sami.

Moj pokojni oče Zaim Topčić je bil ujetnik v Jasenovcu skoraj ravno toliko časa kot jaz, morda kak mesec dlje, in kot sem že rekel, zamenjan je bil točno petdeset let pred mano.

To so ironična in trpka balkanska ponavljanja, zaradi katerih smo tudi napravili ta film. Remake se bori proti pozabi, Remake je naš Schindlerjev seznam.

Kako je danes vrniti se na Grbavico, na kraje, kjer se je vse to dogajalo?

Po vojni sem se z nelagodjem vrnil v svoje stanovanje na Grbavici. Preprosto se mi je gabil vsak kotiček, ki je povezan s temi groznimi spomini. Tu so ubili tega, tam zaklali onega ... Kot kak odvisnik, ki se zdravi s postopnim zmanjševanjem odmerka strupa, sem tudi sam korak za korakom ponovno osvajal Grbavico. O tem sem napisal roman Nočna mora, ki ga bo - za to se moram zahvaliti Damjanu Šinigoju - kmalu imelo priložnost prebrati tudi slovensko občinstvo.

Je preživeto v vas zbudilo sovraštvo ali revolt?

Po vsem tem v sebi kljub vsemu ne čutim sovraštva. Čutim grenkobo in razočaranje ... So nas že od nekdaj tako sovražili in so to tako uspešno skrivali, mi pa, slepi in naivni, tega nismo videli, ali so nas, bogve zakaj, zasovražili pozneje ...? To drugo bi laže sprejel, z manj nemira. Toda predvsem sem zdaj previden. Od nas ne pričakujte ničesar drugega, ker bi sicer res bili pravi neumni Bosanci.

Jasenovac leta 1943

Jasenovac leta 1943

Sarajevo leta 1993

Sarajevo leta 1993