Miha Štamcar

27. 1. 2005  |  Mladina 4  |  Kultura

Jesen poletne noči

Slovo Marjane Deržaj, najpomembnejše slovenske popevkarice

© Marjan Zaplatil/Delo

V zadnjem času so odšle tri pomembne slovenske popevkarice: Jelka Cvetežar, Berta Ambrož in prejšnji teden Marjana Deržaj. Počasi torej odhajajo vokalistke, popevkarice, ki so bile značilne za slovenski zvok začetka šestdesetih, za glasbeni pojav, ki so ga poimenovali Slovenska popevka zaradi festivala, ki so ga ljubljanski radijski zanesenjaki začeli organizirati leta 1962 na Bledu po vzoru nekaterih jugoslovanskih popevkarskih festivalov. Ženski vokali so torej nekakšen zaščitni znak slovenske popevke. In med njimi je bila gotovo najpomembnejša Marjana Deržaj. Večini je v spominu najbolj ostala s popevko Poletna noč, ki je svojevrstna "himna" Slovenske popevke. Skladba Mojmirja Sepeta na besedilo Elze Budau je leta 1964 dobila prvo nagrado občinstva. Vendar to seveda ni bila edina nagrada, ki jo je osvojila Deržajeva na Slovenski popevki. Dobila je tudi nagrado žirije leta 1962, na prvem festivalu, s skladbo Vilka in Slavka Avsenika in priredbo Jureta Robežnika ter besedilom Cirila Zlobca Zvezde padajo v noč. Leta 1965 je strokovno žirijo prepričala s popevko V Ljubljano, besedilo Svetlane Makarovič je uglasbil Ati Soss. S skladbo Ples oblakov, na glasbo Jureta Robežnika je besedilo napisala Elza Budau, pa je navdušila žirijo tudi leta 1966. Morda njena najbolj zanimiva popevka pride šele leta 1968 - Ptičje strašilo. Mojmir Sepe je napisal glasbo Elza Budau besedilo, s spremljevalnimi vokali pa so Marjani Deržaj pomagale Bele vrane. Leta 1975 je svoj zadnji odmevnejši uspeh dosegla skupaj z Bracem Korenom. Zapela sta skladbo Mi smo taki, ki je bila najbolj všeč občinstvu. Marjana Deržaj je skupaj nastopila na trinajstih Slovenskih popevkah in zapela enaindvajset popevk, za primerjavo, še ena legenda Majda Sepe je zapela osemnajst popevk. Zadnjič je na "popevki" nastopila leta 1978 s skladbo Pesek, in nič hudega torej ni, če ime Marjane Deržaj radi pomešamo z imenom Slovenska popevka. Vendar pa na prvih festivalih Slovenske popevke ni dosegla svojih prvih uspehov. Že leta 1958 je na Opatijskem festivalu prejela drugo nagrado občinstva za Privškovo Vozi me vlak v daljave.

Rodila se je v Ljubljani leta 1936 v glasbeni družini, tudi njen oče je bil pevec in mnogi omenjajo kot njeno prvo ljubezen opero. V ljubljanski je nastopila že leta 1948 v otroškem zboru v Bizetovi operi Carmen. Kljub drugačnim ciljem se je vse bolj začela predajati popevkam. Po gimnaziji je opustila študij tujih jezikov in se zaljubila v Doris Day, Ello Fitzgerald, Louisa Armstronga in Franka Sinatro. Spremljala je vso ameriško glasbeno produkcijo, ki jo je lahko dobila, poslušala je radio, zbirala plošče in hodila gledat v kino glasbene filme. Še posebej naj bi oboževala Ples na vodi.

Prvi njeni zabavni pevski nastopi so vezani na študentsko menzo in na bar v hotelu Slonu, kjer naj bi jo "odkril" Nino Robić. Dal ji je priložnost in zapela je z orkestrom ... Občinstvo je bilo navdušeno. Že naslednje leto je nastopila z orkestrom Bojana Adamiča, ta naj bi iz nje oblikoval pravo pevko, kar je dokazal tudi festival v Beogradu 1957, kjer je morala skladbe ob skandiranju publike celo ponavljati. Sledila so gostovanja po Jugoslaviji in Rusiji. Konec njenega prvega obdobja pa gotovo pomeni nastop na Opatijskem festivalu in že omenjena Vozi me vlak v daljave. Pomembni so tudi njeni nastopi v šestdesetih na jugoslovanskem predizboru za pesem Evrovizije. Najuspešnejša je bila leta 1964, ko si je delila prvo mesto s Sabahudinom Kurtom, ki pozneje s popevko Život je sklopio krug na Danskem ni prepričal nikogar in je dobil natančno nič glasov, kar je bilo najmanj v vsej jugo zgodovini nastopanja na Evroviziji. Giglioli Cinqueti in njeni Non Ho L'Eta morda ne bi parirala niti Deržajeva, toda če kdo, potem ravno ona. Deržajeva je bila pač leta 1964 nepremagljiva. Šlo je za leto Poletne noči. Za leto, ko ji je na festivalih uspevalo pravzaprav vse. Zanjo so pisali najboljši skladatelji in najboljši pesniki. Bojan Adamič, Jure Robežnik, Mojmir Sepe, Ati Soss, Vilko Ovsenik ... Elza Budau, Gregor Strniša, Svetlana Makarovič ...

Njen zadnji veliki hit je bil Vrni se še kdaj v Ljubljano, potem pa se zdi, da je počasi začela izgubljati popularnost, ker je mladi rod začel poslušati sodobnejšo glasbo. Kljub nazivom prva dama slovenske popevke, ki so ji ga nadeli že pri šestindvajsetih letih, ji na žalost ni uspelo izpeljati zgodbe kulta, kot je to recimo uspelo Terezi Kesoviji na Hrvaškem. Pravzaprav velika krivica. Največja slovenska popevkarica je svojo zadnjo veliko predstavo doživela leta 1994, ko ji je revija Stop podelila zasluženega viktorja za življenjsko delo. Zadnja leta pa se je menda povsem umaknila v samoto.