Max Modic

5. 10. 2005  |  Mladina 40  |  Kultura

Country frik

Boris Vošnjak, že četrt stoletja urednik minut za country glasbo na nacionalnem radiu

© Borut Krajnc

"Ko sem bil prvič v Londonu, me je pritegnila neka longplejka. Ne vem, zakaj, svoj čas so bili namreč ovitki plošč umetnost zase. Album mi je bil vizualno všeč in sem ga kupil. Kar tako, na slepo. In kupil sem album Merla Haggarda, ki je zanetil mojo ljubezen do country glasbe. Leta 1978 sem se potepal po Ameriki in domov sem se vračal s 35 albumi. Carinik je samo debelo gledal, ker ni vedel, kako naj ukrepa, ali naj mi robo zaseže ali naj me mastno ocarini ali morda kaj tretjega. Pa mu kolega reče: 'Ma pusti ga, zar ne vidiš da je lud.' Jasno, kdo pa bi še tovoril 35 albumov. Blagopokojne vinilke namreč niso bile majhne, še manj lahke," se Boris Vošnjak spominja začetkov svoje velike ljubezni. Sediva na idiličnem vrtu, v lesenem prizidku hiše na robu mesta, pod plakatom, ki vabi na koncert Hanka Williamsa v letu njegove tragične smrti, pijeva pivo. Mimogrede navrže, da je bil njegov stric Mitja Vošnjak prvi urednik Mladine. Luč, ki sveti na leseno mizo, je Boris izdelal iz kitare. "Ne, ne igram kitare. Nobenega inštrumenta ne igram. Žal. Če bi se drugič rodil, bi pri priči popravil to napako. Ustvarjanje glasbe je nekaj čudovitega." Se pa zato ukvarja s športom. S plavanjem. Leta 1968 je bil kandidat za olimpijske igre v Mehiki. Naslednje leto sta na odru legendarne nashvillske dvorane Grand Ole Opry prvič skupaj nastopila Bob Dylan in Johnny Cash ter za zmeraj spremenila podobo ameriške glasbe. Povedano drugače, po letu 1969 v popularni glasbi, kot jo pojmujemo danes, nič več ni bilo tako kot prej.

Drži, mitoloških razsežnosti revolucionarnega dogodka se vsaj približno zaveš šele, ko vse telesne tekočine nasičiš s trendovskimi aditivi in prebaviš zavidanja vredno skladovnico konzerviranega glasbenega ustvarjanja - od popa, diska, rockabillyja, punka, new wava, death in speed metala, britpopa, alternative, elektronike in sintetike do praznih kalorij tipa grunge, Nirvana, Radiohead in kar je še najboljših bendov vseh časov. Hočem reči, ko filozofsko pristopiš k problemu in poskušaš zbirko plošč, ki jih kot mačka mlade prekladaš iz medija v medij, zreducirati na skupni imenovalec, prideš do spoznanja, da si celo življenje pravzaprav poslušal - country. V muzikaličnih metamorfozah, ki so bile countryju najbolj podobne prav takrat, ko so mu bile najmanj podobne. Nato si odkrito priznaš, da o countryju nimaš pojma. Da več veš celo o hip hopu in turbo folku. Priznam, ni še dolgo tega, ko bi dal roko v ogenj, da je pesem I Saw The Light del ljudske zakladnice gospelov, potem pa sem izbrskal, da gre za zimzelenčka iz opusa Hanka Williamsa. In tako sem se leta 1999 iz New Yorka vrnil s 66 cedejkami. Pretežno country, s poudarkom na zbranih delih Dwighta Yoakama in Gartha Brooksa. Nekje istega leta sem na valovih nacionalnega radia v popoldanskih urah po naključju ujel oddajo Minute za country glasbo, ki ob četrtkih približno ob 17. uri v slabih trideset minut strne kakih pet pesmi in prav toliko kapsul z osnovnimi podatki ter zanimivostmi o njihovih izvajalcih. Vse v popularno zastavljenem telegrafskem slogu s kopico uporabnih informacij o aktualnem dogajanju na sceni. "Glede na rezultate zadnjih anket country glasbo posluša dvanajst odstotkov poslušalcev nacionalnega radia, kar ni malo, še posebej če to številko primerjamo s podatkom, da se za rokenrol zanima nekje sedemnajst odstotkov poslušalstva. Pa tudi drugače imam občutek, da Slovencem leži country. Ljudje imajo uho za to zvrst glasbe, ki je v naših glasbenih trgovinah dokaj slabo zastopana. Veliko kličejo, sprašujejo po imenih izvajalcev pesmi, ki so jim všeč, saj pri nas o tej sceni razen na internetu nimajo kje izvedeti. Ko sem v prvi oddaji zavrtel Eddieja Rabbitta in Rocky Mountain Music, so se navdušeni klici dobesedno usuli, češ kakšna glasba je to," se spominja Boris, ki v sodelovanju z Janetom Webrom občasno opremlja tudi glasbene četrtke na Valu 202 med 20. in 22. uro. Njegova zbirka nosilcev zvoka s kantrijaškim predznakom obsega kakih tisoč primerkov, med katerimi častno mesto zavzema plošča Jimmieja Rodgersa iz leta 1928. "Jimmie Rodgers nekako velja za očeta country glasbe, medtem ko se je Hanka Williamsa prijel vzdevek oče popularne country glasbe. Doma imam vse, kar mi je všeč, vrtim pa v glavnem tisto, kar se mi zdi zanimivo za širše občinstvo, to pa so aktualne uspešnice in izvajalci, ki s svojim likom in delom presegajo žanrske okvire ustvarjanja. Osebno mi je najbolj pri srcu obdobje šestdesetih in sedemdesetih, od glasbenikov pa Merle Haggard, George Jones in Johnny Cash. Country na splošno velja za konservativno glasbo, vendar so mu to etiketo prilepili površni poznavalci oziroma tisti, ki izvajalcem zavidajo njihovo popularnost. Dražen Vrdoljak, hrvaški glasbeni strokovnjak, je nekoč izjavil, da kdor sovraži country, ne more ljubiti rocka. Rokenrol so na začetku celo imenovali country z bobni."

O countryju v času punka

Petindvajsetletnica neke oddaje je spoštovanja vreden jubilej, zato sem bil pred tem pogovorom prepričan, da bom na spletu našel kopico podatkov tako o Minutah za country glasbo kot o njenem avtorju. Pa sem se uštel. Najprej sem Boris Vošnjak vtipkal v znani domači brskalnik, ki me je neprijetno presenetil z nič zadetki. Vajo sem ponovil na googlu in se z enim samim zadetkom znašel na spletni strani Ministrstva za kulturo, in sicer v razvidu samostojnih delavcev na področju kulture, kjer sem Borisa našel pod šifro oblikovalec vizualnih komunikacij. Pojasnil mi je, da to v pogovorni slovenščini pomeni arhitekt. No, bolj kot učena formulacija Borisovega poklica me je zmedlo dejstvo, da o njegovi oddaji ni ne duha ne sluha na spletnih straneh nacionalnega radia, kaj šele da bi jo našel na spisku rednih oddaj Vala 202. "Ne vem," skomigne, "sam se medijsko nikoli nisem kaj prida izpostavljal, na radiu pa do sedaj ni bilo volje, da bi se v oddajo kaj več vlagalo. Všeč mi je, da me pustijo pri miru in se ne vtikajo v moje delo, po svoje pa sem prepričan, da bi bilo moč z medsebojnim sodelovanjem na tem področju storiti kaj več, kot pa vse skupaj prepustiti inerciji."

Minute za country glasbo so se prvič zavrtele leta 1980, kar je iz določene perspektive precej nenavadno. Leta 1980 si je namreč punk z odločnimi koraki nepovratno utrl pot na slovensko glasbeno prizorišče. Potpuno uvredljivo negiranje klasike, kot je v obliki akronima pisalo na naslovnici knjige Darka Glavana, je v enaki meri razburilo partijske celice in zainteresirano javnost. Pankrti, ki jih je leto poprej ukazal preslišati priložnostni glasbeni kritik Dimitrij Rupel, so izdali kultni album Dolgcajt. V Hali Tivoli so zvočniki publiko, ki je prišla na reške Paraf in britanske The Ruts, pred začetkom koncerta ogrevali z diskoidnimi napevi. Otrok cvetja Dragan Bulič in prvoborec Igor Vidmar, ki je na vseh frontah srčno pariral salvam negodovanja, sta prirezala peresi ter se potom pisem bralcev lasala v rubriki Beseda je vaša revije Stop. In glej glej, prav sredi tega viharnega vzdušja ti na nacionalnem radiu v eter šine oddaja z ameriško govejo glasbo. "Ja, če tako pogledamo na stvari, se zdi res hecno. Tudi Andreju Šifrerju, odličnemu zabavljaču in avtorju mnogih izvrstnih kantrijaških prepevov v slovenščini, ki je na radio nosil punk albume iz Londona, sem posojal svoje plošče za njegove oddaje. Moja oddaja je nastala čisto neobvezno, lahko bi rekel za hec. Neki moj prijatelj je svojemu prijatelju Draganu Buliču, glasbenemu opremljevalcu, uredniku na nacionalnem radiu in enemu največjih poznavalcev zgodovine popularne glasbe pri nas, omenil, da pozna nekega tipa, se pravi mene, ki ima toliko in toliko plošč, in da bi bilo fino, če bi tu pa tam skupaj naredili kako oddajo. Z radijskim medijem nisem imel nobenih izkušenj, a sem vseeno pristal na sodelovanje, ki mi je pomenilo velik izziv. Na veliko veselje se je oddaja prijela in takoj naletela na nepričakovano širok krog zvestih poslušalcev."

Boris je v petindvajsetih letih na valovih nacionalnega radia z glasbo in besedo predstavil več kot osemsto izvajalcev country glasbe v malodane vseh njenih različicah in podžanrih. Do trenutka, v katerem je začel nastajati tale prispevek, je napisal in opremil natanko 1325 oddaj. "Mislim, da so Minute odpadle samo petkrat. Prvič takrat, ko je umrl Tito, enkrat v času slovenske osamosvojitve in trikrat zaradi neposrednih športnih prenosov. Od 257 radijskih postaj izven ZDA, ki predvajajo country glasbo, se moja oddaja in z njo slovenski nacionalni radio uvrščata na 18. mesto glede na neprekinjeno oddajanje. Pred nami so denimo Čehi, nacionalni radio Praga oddaje s country glasbo predvaja že od leta 1965. Vztrajali so tudi med sovjetsko okupacijo."

Posebnost tradicionalnega countryja, ki ga publika večinoma doživlja kot pretežno neškodljivo, melodično, politično korektno glasbo, so njeni karizmatični izvajalci, ki slovijo po ekscesnem zasebnem življenju, zaznamovanem s pretirano uporabo raznovrstnih opojnih substanc. Biografije country zvezdnikov se često berejo kot napeti trilerji. Georgea Jonesa, moža Tammy Wynette, s katero sta v medijih veljala za sanjski par, čeprav so vsi vedeli, da jo mlati kot vola, so nekoč iskali dve leti, da bi posnel eno pesem, in ga nato našli v najbolj zakotnih beznicah. Tipa, s katerim je ušla Tammy, je na stranišču popolnoma pijan prijel za tiča in vzkliknil: "S tem si mi torej speljal ženo?" Johnny Cash je na višku kariere koncertiral tudi po 300 dni na leto. Na vso moč in na vsa čutila. Podobno kot Elvis se je založil s tisoči različnih tablet za vsa čustvena stanja in vse fiziološke potrebe. Če bi takrat obstajala viagra, bi jo jedel z žlico. Johnny Paycheck je ustrelil tipa, ki ga je razglasil za kmeta, in šel za tri leta v arest. Hank Williams, ki sta ga pokonci držala molitev in alkohol, je umrl star 29 in ob smrti tehtal borih 47 kil. Ray Price je bil star 76 let, ko ga je policija aretirala zaradi posedovanja marihuane.

"Nashville te hitro odpiše. Če se tvoj drugi album ne prodaja, praktično nimaš več popravnega izpita. Tretjega poskusa ni. V Nashvillu več sto tisoč ljudi čaka, da bi posneli ploščo, ki bi postala hit. Taksisti, natakarji, ulični godci."

Vošnjak je poleg Borisa Permeta, ki letos menda ne bo obnovil članstva, edini Slovenec v CMA (Country Music Association), ameriškem združenju za country glasbo, ki ga sestavlja več kot 5.500 članov iz 38 držav, tako ali drugače povezanih s promoviranjem country glasbe. "Razumljivo, prevladujejo Američani. Kot voditelj oddaje z dolgoletnim stažem na nacionalnem radiu sem poslal prijavnico in sprejeli so me. Član sem dvanajst let, a bi moral biti že dlje, saj mi tako ne bi bilo treba kupovati toliko plošč. Društvo članom pošilja cedejke z aktualnimi uspešnicami in zanimivostmi. Glasujemo vsako leto na originalnih glasovnicah, ki jih ne moreš ponarediti, ker so označene s tvojo šifro. V dvanajstih kategorijah izbiramo pevca, pevko, pesem, album leta in podobno. Nagrada CMA poleg grammyja za country glasbo pomeni najvišje priznanje na tem področju. Za izvajalce je pomembnejša nagrada CMA, ker potrjuje njihovo popularnost, za industrijo in kritiko pa je pomembnejši grammy. Grammy ne bo povišal naklade njihovih plošč, medtem ko jih nagrada CMA bo. Obstaja še nagrada Akademije za country glasbo, ki bolj kot karkoli predstavlja priznanje za zasluge in nima izrazitejše komercialne teže. Združenje deluje celo leto, glasuje pa se oktobra. Teksaški izvajalci country glasbe se zadnja leta borijo, da bi honky tonk postal kategorija zase pri nagradah. Pravijo, da to, kar prihaja na lestvice, nima več nobene zveze z njihovo glasbo. Pop country tipa Faith Hill ali Shania Twain v Teksasu namreč nima velikih možnosti. Zato tistim, ki ne uspejo v Nashvillu, še zmeraj ostane Austin."

Ob vprašanju, kateri ameriški country izvajalec bi po njegovem mnenju uspel napolniti halo Tivoli, Boris nejeverno odkima, češ takih ni več, potem pa se vendarle odloči za Willieja Nelsona. "Nelsona imajo rade tudi ženske. Willie uživa v nastopanju. V studiu se počuti kot doma. Če pri tem še kaj napiše, pa je sploh srečen. Pravi, da bo nehal, ko bo umrl. In obratno."