Pobalinske radosti

Ko odbije avemarijo, nastopi čas rabutanja

© Tomo Lavrič

No, pa se je končala še ena sezona. Rabutanja namreč. Sedaj je pač mogoče samo še s kakšne stare jablane sklatiti droben rumen, od kaparjev popikan gambovček, mogoče kje pomuliti kakšno tolsto repo ali pod kakšnim starim drevesom izpod odpadlega listja izbrcati najpogosteje že dodobra črviv ali napol gnil orešček.

Sploh pa je bila letošnja sezona bolj kilava. Tiste ta dobre slive, velike, rumene in sočne, so mi kmetje obrali, še preden so popolnoma dozorele, pa čeprav sem se v kritičnih dnevih skoraj vsak dan na videz popolnoma nezainteresiran sprehajal po kolovozu, nad katerim raste omenjeno drevo, vmes pa budno motril, kdaj bodo sadeži godni. Pa tudi one slastne vodene hruške spodaj v grapi, ki so sicer na pogled tako grde, nekam umazano temno zelene barve in prekrite z črnikastimi lisami, da po njih bržčas ne bi posegal niti najbolj nesrečen berač, so ravno v času najbohotnejšega zorenja skrivnostno in do poslednjega sadeža izginile kar čez noč. Morda, sem razmišljal, so bile plen kakšnega bolj prebrisanega rabutarja od mene. Tako je bil, poleg nekaj bednih vejic ribeza in dveh ali treh kilavih jabolčkov moj najpomembnejši sezonski izplen peterica koruznih storžev, pa še od teh mi je uspelo speči zgolj enega, tistega prvi večer, na druge, spravljene v kuhinjski predal, sem lepo pozabil in so mi enostavno splesneli.

Iz vsega povedanega je torej razvidno, da si sam osebno niti ne kljuvam kaj prida vesti in ne zapadam v nikakršna moralna samoobtoževanja, če včasih skočim s sprehajalne poti in si v travi pod sadnim drevesom prilastim odpadli plod ali dva. Še več bi lahko rekel, četudi je sad tako sfižen, da bi mi še na misel ne padlo, da bi si kaj podobnega nabavil na trgu celo za najbolj bedne fičnike, mi tak plen takrat in tam res prav neizmerno tekne. Skratka, čeprav sem že v tistih letih, ko bi me končno le lahko srečala pamet, so moja načela glede drobnega rabutanja še vedno dokaj ohlapna in sem ter tja celo sam aktivno zapadem v to pregreho ter tako spadam v tisto pretežno večino ljudi, ki na to mejno tatinsko prakso zrejo vsaj z delno dobrohotnostjo, najpogosteje pa že kar s simpatijo.

Razlog za to bo bržčas tičal v tem, da se je skoraj vsakdo vsaj v otroštvu, če ne še kasneje, kdaj polotil te pobalinske rabote. In hec je, da se skoraj vsi teh svojih malih lumparij spominjamo z vidno slastjo. Ja, se prične prekanjeno muzati znanec za šankom, ko ga neobvezno pobaram o tem, ali je tudi on kdaj počel kaj podobnega, ja, tam zadaj za šolo je imela neka stara baba na vrtu eno češnjo, pa veš, kakšno češnjo, ogromno drevo, sadeži pa taki kot otroška pest. Toda stara je imela psa, zelo hudo žival, vendar smo bili tudi mi zviti kot podlasice in veš, kaj smo počeli ... Eh, to ni še nič, se nemudoma pobaha natakar, ki je z one strani šanka kar prežal, kdaj se mu bo ponudila priložnost, da se tudi on považi s svojimi podvigi, eh, to sploh še ni nič, kajti ali se morda spomnita tistega sadovnjaka in zelenjavnega vrta tam, kjer zdaj stoji veleblagovnica, tam je bilo vsega v izobilju, od grmov malin in kosmulj do najbolj žlahtnih viljamovk, pa tistih malih rjavih hrušk kosmačk, raznih slastnih jabolk starih sort, kakršnih dandanes ni več moč dobiti, čisto spredaj, tam, kjer je danes vhod v samopostrežno, sta pa rasli dve skoraj čarobni češnji, ena bela hrustavka in druga črna, potem smo se pa mulci vsak večer, ko je odzvonilo avemarijo, dobili pred cerkvijo in ... Ampak jaz se pa spomnim tiste ta stare oficirske babe, se je takoj živahno vključil v debato tam neki tip, ki je dotlej le apatično poviseval na šanku, ta je bila pa že prava cafuta. Vsak večer se je podala s čisto mlahavim cekarjem čez roko na sprehod ob reki, zgoraj ob vrtičkih neopazno izginila med visoke in bujno obrasle fižolove prekle, ven pa se prikradla s tako trebušasto bisago, da je kar pokala po šivih in do doma se je zaradi teže svoje nabrekle cajne priplazila že čisto skrivljena. Pomulila je baje vse, od zeljnatih glav, paradajza in korenja do solate in fižola v stročju. Ne, to pa ni več rabutanje, smo bili v hipu složni in seveda ogorčeni hkrati, da kdo tako brezobzirno in dobičkaželjno izrablja našo plemenito veščino.

Zato smo nemudoma pričeli formulirati nekakšna zasebna pravila, kaj sploh je tisto "pravo" rabutanje. Pa smo sklenili, da prvič to sploh ni nikakršna pridobitniška dejavnost, saj se izplen večinoma pokonzumira kar na kraju samem, tako da je škoda, razen tiste vzporedne, kolateralne, kot so, na primer, polomljene veje in potacana trava, pravzaprav majhna, odvisna le od trenutne volumenske praznine želodčka. Iz tega pa tudi jasno sledi, kakšno sadje in sočivje sploh pride v poštev, denimo kakšna rdeča pesa prav zanesljivo ne. V krajši in seveda ne popolnoma strokovno dodelani anketi sem se dokopal do zaključka, da med najbolj priljubljenimi rabutarskimi sadeži odločno vodijo češnje, sledijo hruške in slive s svojo bližnjo rodovino, raznimi mrgolanami, ringloji in podobnimi koščičarji, šele nekje okrog tretjega mesta pa se motajo jabolka in grozdje. V zadnjem času naj bi bilo v porastu predvsem obiranje jagod, kar s hujskanjem še malo zmedenih fantovskih simpatij spodbujajo predvsem sladkosnede pubertetnice iz predmestij. Naletel sem tudi na nekaj posebnežev, ki so se zaklinjali na malo bolj nenavadne plodove, na mlado korenje, na primer, in na kolerabo. Toda če si kdo v zavetju noči na njivi nakoplje vrečo krompirja in jo odvleče v svojo klet, to nikakor ni več rabutanje. No, seveda so tu tudi taki mejni primeri, recimo, ko smo si tam v študentskem naselju siromački včasih kuhali večerjo, pravzaprav nič posebnega, običajno le špagete ali morda polžke, ki smo jih prelili s konzervo mesnega hašeja, smo sem in tja napodili kakšno v našo druščino prislinjeno zgubo na bližnje vrtičke po glavico solate, in ko je bil že na stopnišču, smo še oholo vpili za njim, pa da ne boš spet zavil na tiste gredice kot zadnjič, tista baba ima slabo robo, naberi jo pri oni drugi, tam zgoraj na levi, kajti ta je res izvrstna vrtnarica. Vendar mislim, da je to še vedno le rabutanje in ne že ropanje. Prav tako bi bilo treba temeljito premisliti, kam bi uvrstili trganje gojenih cvetlic, ki ponavadi rastejo po robovih vrtičkov in mimo katerih premnoga punca ali baba ne more stopiti mirno, ne da bi stegnila roko. Med rabutanje ali zgolj spakovanje?

Pri pravem rabutanju pa je izjemno pomemben še en element. Kadarkoli se kdorkoli poda na tak bojni pohod, ga mora prevevati globok občutek velike pustolovščine in neizmerne nevarnosti, pa čeprav ga preganja samo kakšen kruljav upokojenec, ki je na stara leta postal strasten ljubiteljski vrtnar. Noč, rosna trava, preteč lajež hudobnih psov tam za ograjami hiš, zarotniški šepet lopovskih tovarišev, pridušen bes nad neprestanimi izdajalskimi neumnostmi dežurnega nerodneža, ki se pač vedno pojavlja v prav vsaki klapi, žolto razsvetljena okna v hiši gospodarja, za katerimi luč noče in noče ugasniti, vse to prebudi v še tako topo okorelem srcu drhtljaje karlmayevskega junaka. Zato morda ni čudno, da se takšni navadni možakarji iz moje generacije tam za šankom poleg o obveznih avanturah iz JNA najpogosteje epsko razgovorimo prav o svojih rabutarskih podvigih. Je že res, da bi vsi pravzaprav raje govoričili o seksu, vendar to zahteva precejšnjo govorno spretnost, vzemimo samo primer, kako neznansko težko bi bilo zelo slastno in prepričljivo verbalno obnoviti vsebino kakega hardcore pornofilma v primerjavi s prav tako obnovo pustolovskih nagajivosti kakšnega Robina Hooda. Morda zato, ker porniči, podobno kot tudi sleherni floder, pa naj bo še tako izjemen, ne ponujajo prave možnosti za razmah tiste epsko široke romaneskne pripovedi. Tu seveda ne govorim o kakšnem historiatu ljubezni, ampak zgolj o porivanju kot takem.

Nedvomno je torej, da nekatera "kazniva dejanja" navkljub svoji moralno-etični problematičnosti žanjejo med najširšimi sloji prebivalstva ljubeznivo naklonjenost in simpatijo. Rabutanje je brez dvoma tak primer, dolga stoletja pa so bili, na primer, kar nekakšni ljudski junaki tudi raubšicarji ali divji lovci, saj so bile njihova spretnost, hrabrost in prekanjenost opevane in čaščene na dolgo in široko. Sedaj je, to je pač treba priznati, njihov ugled, s splošnim upadom ugleda lovstva, zgrmel nekam navzdol med vedno rahlo prezirane mesarje ali, po zaslugi iz dneva v dan bolj množečih se vsemogočih alternativcev, celo navadne ubijalce prelestnih gozdnih bitij. To pa ne velja za najlegendarnejšega slovenskega junaka, znamenitega švercarja Martina Krpana, saj njegova zvezda še vedno žari z nezmanjšanim sijem, čeprav v njegovem primeru trčimo ob zelo, res zelo moralno dvomna kriminalna dejanja. Čeprav je bilo to že nekajkrat jasno poudarjeno, neučljive osnovnošolske učiteljice še naprej lajnajo, da je možak tihotapil kar tam neko skromno in nedolžno sol, s katero si, recimo, začinimo mehko kuhana jajčka za zajtrk. Toda v zgodbi je nedvoumno poudarjeno, da je bila to "angleška sol", kar pa je le naš preprost kmečki izraz za soliter, eno izmed osnovnih sestavin smodnika. Martin Krpan je bil torej zgolj ilegalni trgovec z orožjem ali, kot to dandanes bolj čustveno izrekamo, trgovec s smrtjo. Sicer pa, čudo prečudno, smo Slovenci res nenavadno navezani na tovrstne prekupčevalce, saj se ni treba pogrezati v kakšno daljno preteklost, da trčimo ob neke čudne, skrivnostne in še nerazjasnjene posle z vsemogočimi ubijalskimi stroji in pripravami, vse takratne glavne dilerje pa dandanes neizmerno občudujemo in dobesedno obsipamo z najvišjimi državnimi funkcijami in častmi.

No, seveda ob vsem tem mlačnem in milem odnosu velike večine ljudi do kriminalne dimenzije rabuta obstaja tudi oškodovani kmečki stan, ki ga tovrstne lumparije pehajo v živčne zlome, patološke izbruhe nekontroliranega besa in dolgotrajni popolni mrk spokojnega življenja. Dokler na drevesu miga le še en sad in se v mastni zemlji debeli še poslednja repa, v kmečkem srcu, vsaj pri nas na Gorenjskem, ne neha glodati tisti tihi škrebetavec, ki neprestano šušlja, da se bodo zdaj zdaj od nekod priplazili pogoltni otročaji in otresli še tisto siromaščino, ki je vsa okleščena ostala po toči, pozebi in drugih ujmah. In, to govorim tudi iz lastne izkušnje, morda še nisem videl takšnega ponorelega besa, kot zajame dušo kmečkega gospodarja, gospodinje ali morda samo hlapca, kadar se v njihov sadovnjak priplazijo požrtno lačna usta meščanskega izroda. Pravzaprav se jim kar nenadoma in nekontrolirano odtrga dno duše in vsi besi, hudobije in tesnobe se jim izlijejo v spačen obraz, drhteče roke in od jeze klecajoče noge. Joj, kako smo včasih bežali pred temi furijami. Kajti tu ne gre zgolj samo za tista trapasta jabolčka, tu je prisoten tudi stoleten medsebojni prezir med dvema slojema, trdnimi kmeti in vetrnjaškimi delavci. Zato si včasih privoščim izjemno ekspresivno predstavo. Tam zgoraj v Škofjeloškem hribovju pod planiško cerkvico stoji idilična vasica, šteje morda le sedem ali osem hišk. Pod njo se raztezajo široki travniki, porasli z visokim sadnim drevjem starih sort, jablanami, hruškami, slivami in znamenitimi hribovskimi češnjami hrustavkami. A ni hudir, da ravno prek tega sadovnjaka vodi lagodna izletniška pot, po kateri se čez vikend kar valijo lagodne in nenaporne hoje željne gruče izletnikov. Seveda pa si prijeten sprehod sladijo še s tem, da si v zgodnjem poletju natrgajo prgišče zrelih češenj, nekateri gospodje v svoji oholosti za razvajene otročke celo odlomijo kakšno sadežev polno vejico, kasneje sem pa tja otresejo bližnjo jablano ali pa si v pozni jeseni privoščijo še kakšno medeno hruško. Tam zgoraj pred eno od hišk pa vsako soboto in nedeljo na klopici dežura neka starka, prisodil bi ji takole nekako sto dvajset let, čeprav sem izvedel, da je pravzaprav tri ali štiri desetletja mlajša. Jaz pa si med sprehodom privoščim lagoden počitek pri neki kmetiji odprtih vrat, sedem za mizo na dvorišču, le kakih dvajset metrov od omenjene starke, in ob srkanju hladnega piva čakam na naslednje dejanje sicer celodnevne predstave. Čeprav starka ne kaže kakšnih razvidnih znakov življenja, pozoren opazovalec vendarle zapazi, da ji drobne ptičje oči z nenavadno ostro hudobijo in pozornostjo kar švigajo po s sadnim drevjem porasli planjavi pod vasjo. In potem se po stezici prismeji gruča glasnih in nasmejanih izletnikov, kateri izmed njih skoči v travo pod drevo in se poloti rabuta, starka pa se prične tresti in hrkati, kot da bi kdo hotel zakurblati star in iztrošen dizelski motor, kar nenadoma stroj steče, babnica prične kriliti z rokami, skuša planiti na noge, a jo gravitacija vedno znova pahne nazaj na klop, vsa se trese, kot da se ji bo posušeno telo zdaj zdaj raztreščilo v trske, vmes pa zavija oči, pači obraz in z groznim rezkim glasom kraka, kobilice, preklete kobilice ... Prizor je tako grozen, tako poln sovraštva, besa in obupa, da česa podobnega nisem videl še prav v nobenem filmu, kaj šele na gledališkem odru. Sicer ne vem, zakaj, ampak mene spominja na nore in usodne izbruhe čustev v knjigi Stare zaveze, mogoče zaradi tistih bibličnih kobilic. Po nekaj minutah se starka umiri in prične zbirati moči za naslednji izpad, jaz pa, ves presunjen, čakajoč na naslednje dejanje, skoraj ne morem verjeti, da je lahko v človeškem bitju toliko in takšnega gneva, in to zgolj zaradi nekakšnega rabutanja. In vedno sem ob vsakem novem izlivu ponovno tako presunjen in tako paf, da včasih kar pozabim na čas in me ta predstava z vso svojo grozljivo grdoto prisili, da popijem tudi po štiri, včasih, ko je baba še posebno divja, celo pet pirov.

In ko se že zazdi, da je rabutanje pravzaprav nekaj usodno bibličnega, se lahko zazremo v to, kako ga pojmuje zakon. Obrnil sem se kar na policijo, kjer so me rešili vseh tesnob in mi rabut spet speljali nazaj med mehke prekrške. Iz prijaznega pojasnila sem razbral, da gre v teh primerih za sum storitve kaznivega dejanja tatvine po členu 211/II Kazenskega zakonika Republike Slovenije, torej za kaznivo dejanje, ki se preganja zgolj na predlog, to je namreč tako imenovani "predlagani delikt". Če oškodovanec oziroma upravičenec poda predlog za pregon takšnega dejanja, policija lahko in mora storiti vse potrebno, da se izsledi storilec, kar opredeljuje 148. člen zakona o kazenskem postopku. To pomeni, da je policija dolžna izpeljati nujne ukrepe za preprečitev morebitnega še trajajočega takšnega dejanja oziroma izpelje neponovljiva preiskovalna dejanja, kot so ogled in zaseg predmetov, ki jih na podlagi 164. člena zakona o kazenskem postopku opravi policija sama. No, tako, pa sem oboje, gospodarje in rabutarje, opremil še z zakonsko podlago te priljubljene delinkventne zabave in to dejavnost enkrat vendarle postavil na pravne noge. Za konec morda še malo statistike. Poglejmo, kaj in koliko se zadnja leta v Sloveniji uradno rabuta. Policija je namreč takole evidentirala oziroma obravnavala dejanja tatvin, kjer so bili kot predmet kaznivega dejanja navedeni poljščine in sadje:

- leta 2002 je bilo 40 takih kaznivih dejanj,

- leta 2003 pa že kar 60,

- leta 2004 že 64,

- leta 2005 pa do 1. 10. zgolj 30.

Človek bi zaključil, da smo trčili še ob eno statistično laž.

P. S.: Seveda sem skušal pridobiti tudi mnenje in izvedeti za odnos naše najvišje politične oblasti do problematike rabutanja. Pa ne bo nič. Na prijazno vprašanje, kaj menita o rabutanju, in še, ali sta se sama kdaj lotila te pobalinščine, mi nista odgovorila niti že pregovorno odmaknjena in pomuljena ministrica za kmetijstvo niti gospod Podobnik, predsednik SLS, stranke, ki ima kmetijstvo nekako že leta dolgo v svojem varstvu. No, bomo pa rabutali brez pravih idejnih napotkov.

Nova vlada, manj rabutanja

Nova vlada, manj rabutanja
© Mladina