"Mi Jugoslovani smo najbolj neverjetna in po svoje napredna nacija. Čeprav so nam izbrisali državo, še naprej živimo, delamo in ustvarjamo. V bistvu obstajamo na neki višji duhovni stopnji. Z našim življenjem in delom dokazujemo, da ne potrebujemo ne države ne davkov ne politikov ne liderjev."- Magnifico

Katera pesem z albuma Grande Finale bo po tvojem novi Hir aj kam oziroma novi Giv mi mani?

Verjetno bo to The Land of Champions. V Italiji izide februarja in kot vem, jim je komad všeč.

The Land of Champions je vrhunski komad, ampak v primerjavi s prej omenjenima uspešnicama neprimerno bolj žalosten.

Res je žalosten. Njegova osnova, ki je prav tako žalostna, je sicer zelo znana, toda vseeno sem mu poskušal dati neko novo vsebino.

Verjetno so te mnogi, ki so ga slišali, že ožigosali za jugonostalgika.

Pojma nimaš, kako me to znervira. Kakšen jugonostalgik, jebote. Če mi kdo reče jugonostalgik, mi da krasen izgovor, da ga pošljem v kurac. Jaz sem živel v Jugoslaviji in moja narodnost je umrla tam okoli leta 1990. Vsi smo bili Jugoslovani in tega ne moreš ne zanikati ne izbrisati. Jaz še vedno obstajam, še vedno živim. In to je to. Kaj ima jugonostalgija s tem?

Toda moraš priznati, da je bilo fino, ko so takrat v bratskih republikah posneli kak dober film ali nepozaben komad, pa je bilo vse to na nek način tudi naše.

Saj ti pravim, prav zaradi tega mi lahko še zmeraj vsakdo reče Jugoslovan, samo ne me zmerjati z jugonostalgikom. Mi Jugoslovani smo konec koncev najbolj neverjetna in po svoje napredna nacija. Čeprav so nam izbrisali državo, še naprej živimo, delamo in ustvarjamo. V bistvu obstajamo na neki višji duhovni stopnji. Z našim življenjem in delom dokazujemo, da ne potrebujemo ne države ne davkov ne politikov ne liderjev.

Kaj bi z njimi, saj imamo vendar Evropo.

Evropa je naša. Si predstavljaš Evropo brez Jugoslovanov?

To ne, si pa zlahka predstavljam Jugoslovane brez Evrope. Te kaj čudno gledajo, ko jim po Evropi razlagaš, od kod prihajaš?

Za Jugoslavijo še nekako vejo, navsezadnje je bila velika država z zanimivo zgodovino. Države, ki so nastale po razpadu Jugoslavije, pa so za tujce še zmeraj tema. Slovenija? Kje je že to? Pred dvema letoma sem v okviru promocije albuma Import Export koncertiral v Milanu. Ker so hoteli ljudem pokazati, od kod prihaja Magnifico, so izdelali neko brošuro z zemljevidom, na katerem je pisalo Slovenija tam, kjer se nahaja Bosna in Hercegovina. To ni Slovenija, stari, sem rekel, to je Bosna. Aja, je rekel tip, Slovenija je potem tukaj - in pokazal na Slovenijo. Ne, sem ga zezal, to je Slovakija. Slovenija je vzhodno, za Azerbajdžanom. Ah, saj res, je rekel, kako smo lahko tako zajebali. Povem ti, da se mi ni zdelo prav nič čudno.

Angleščina z balkanskim naglasom, ki jo furaš na albumu, deluje zelo seksi. Preverjeno. Po intenzivnem poslušanju tvojega ploščka sem z vsakim tujcem načrtno komuniciral a la Magnifico in, hej, nobenih nesporazumov ni bilo, vsi smo se razumeli bolje, kot če bi se trudili igrati 'nejtiv spikerje'.

To ni poza, to je maksimum mojega razumevanja in govorjenja angleščine. Več kot toliko je ne obvladam, čeprav gre za prožen in univerzalen jezik, ki je prav po zaslugi teh lastnosti postal tako vpliven. Angleščino vsakdo razume po svoje in jo tako tudi uporablja. Obstaja nešteto angleščin, moja je pač ena od njih.

In z njo sežeš v deveto vas.

Enostavne reči povem na enostaven način, ker hočem biti razumljiv.

Je bila angleščina ključ do uspeha tvoje glasbe na tujih trgih?

Mislim, da je šlo za neko določeno dozo splošne razumljivosti, vokalnega prispevka in eksotičnih ritmov. Čeprav so me natisnili tudi pri ugledni založbi Putumayo, nisem nek blazen etno muzikant, ki bi se ponašal z brezhibno produkcijo.

Kako pa se odzivaš na oznako turbo?

Tega ne štekam, to mi je tako tuje kot jugonostalgija. Ljudje so pač površni in mislijo, da mi je turbo muzika zelo všeč, turbo pa je zanje vse, kar vsaj malo potegne na balkanski melos. In ker ne vejo, kam bi določeno glasbo dali, jo uvrstijo med turbo ali jugonostalgike. Turbo ni nekaj, kar bi me posebej pritegnilo, še zdaleč pa nanj ne gledam kot na neko grozečo nevarnost glasbi in poslušalcem.

Zanimivo, mnogi tvoji kolegi imajo glede te problematike drugačno mnenje, ki včasih meji že na paranojo. Saj veš, pinkizacija.

Jebeš pinkizacijo, cel svet se pinkizira, zakaj bi bila glasba pri tem izjema? Amerika je že totalno pinkizirana. Pa? Evo, meni se zdijo Atomik Harmonik super bend in ne razumem, zakaj bi nekdo pizdil zaradi njihove popularnosti. Nekateri moji kolegi so zaradi Atomik Harmonik dobili napad, kaj vem, nekakšen intelektualen napad...

Hej, kaj pa če je to stara dobra slovenska fovšija?

Ma ne vem, kaj bi rekel. Podobno je bilo pred leti, ko so se nekateri glasbeniki organizirali v ligo, ki naj bi preprečila nastop Bore Čorbe v Ljubljani. Pa kaj vam je, sem jih spraševal, pustite vendar človeka, naj poje. Ja, ampak a ti veš, kaj je govoril o Slovencih, so mi odgovarjali. Dobro, naj govori, pa saj ni nikogar ubil, nikomur ni ničesar ukradel. Je to kaznivo ali kaj? Nekdo bo rekel: Slovenci so pedri. Naj ga zapremo? Mu prepovemo vstop v državo? Dajmo se vendar umirit. Takrat so mi metali naprej, da zganjam srbizem. In to oni, ki so vse skupaj začeli s svojim slovenizmom. Meni denimo Bora Čorba nikoli ni bil posebej huda faca, nekateri njegovi najbolj zagrizeni nasprotniki pa so nekoč hodili k njemu v goste in se z njim bratili.

Okej, s kom pa si ti odraščal v glasbenem smislu?

Najprej z Beatlesi. Kar je pomemben podatek, zato ker se vsi najprej delimo na poslušalce Beatlesov in Rolling Stonesov.

Tu ni dileme, jaz sem za Stonese.

Evo, vidiš, tu se vse začne. Na domačem terenu me je najprej pritegnil novi val, konkretno bendi z albuma Paket aranžman. To me užgalo po glavi. Punk niti ne.

Pankrti?

Okej, Pankrti so bili dobri, ampak ne nekaj za v žilo. Idoli, Šarlo akrobata, Električni orgazam, to je bilo to. Idoli najbolj.

Tvoja zgodba pa se je začela z bendom U'redu. Ali pač?

Že prej sem tezgaril, igral naokoli in podobne reči. Ko je nastajala prva plošča z U'redu, je bilo najprej mišljeno, da bom jaz pel. Posneli smo prvi komad, producent je stopil k meni in rekel, to je res grozno, to je katastrofa. Kot bi koza na pleh scala, je rekel. Tega ne bom nikoli pozabil. Potem mi je zavrtel posnetek in tudi meni se je zdelo grozno. Okej, saj komadi niso tako slabi, me je potolažil, ampak to petje. Rambo Amadeus je bil edini, ki me je pohvalil, češ, pa saj nismo pevci, to je rokenrol in te stvari.

Si se zato takoj po Zelenem Juretu odločil za vedno posloviti od estrade s tistim toplim, romantičnim videom z ženo in otroškim vozičkom?

Saj se nisem poslovil, le spakoval sem se. Zadnjič sem znova gledal ta posnetek in si rekel, a si ti neumen ali kaj. Da boš nehal špilat in to. Joj, kaj ti je. Evo, spakoval sem se, to je vse, kar lahko rečem v svojo obrambo. Kar naenkrat se mi je zazdelo, da bi bilo pa kul, če bi nehal.

Normalno - da bi lahko začel znova...

Kmalu smo šli in naredili ploščo Kdo je čefur. Po zaslugi naslovnega komada sem prodal približno 800 kosov. Naslednji korak je bil video za In ko enkrat bom umrl, ki je nastal na strehi mojega bloka in je bil ekstremno nizkobudžeten, posnet iz roke, s sposojeno kamero. Video in pesem sta pripomogla k boljši prodaji, ki je nato prilezla do 2500 kosov. Že takrat mi je bilo jasno, da z zunanjimi založniki očitno ne morem sodelovati. Imamo pač različne okuse. Uredniki še posebej. Okej, zanič je, pa tudi če je zanič, pusti me, da naredim po svoje.

Je bil prodor v tujino skrbno načrtovana strategija, ki jo je podprla posebej usposobljena ekipa kreativcev?

Moj prijatelj je imel prijatelja v Italiji, ki ima prijatelja pri italijanskem Sonyju. Tako je izgledala strategija. Nesel mu je posnetek komada Hir aj kam in čez kak mesec dobimo mejl od Sonyja. Kaj je to, sem rekel, mi sploh ne spadamo pod Sony, to zagotovo ni za nas. Nekdo nas zeza, naj mu odstopimo komad. In ker z Arihom nisva odgovorila, so se čez štirinajst dni zopet javili, češ ali naša ponudba ni dovolj dobra za vas. Opa, to je očitno resna zadeva, pohiteli smo na srečanje. V trenutku smo se vse zmenili in didžeji po Italiji so začeli na veliko vrteti Hir aj kam.

Torej besedila v brezhibni angleščini, na katera prisegajo mnogi mladi upi, niso vse, kar potrebuješ za uspeh na tujem trgu.

Mislim, da je problem v tem, da se sploh razmišlja o tujem trgu. Že nekaj časa smo v Evropi in če se sedaj ne počutimo del nje, potem bomo res morali hoditi še sto let nekam ven. Kam ven, jebote? Tu smo in vse je tu. Evropa je velika dežela in nikogar ne briga, ali sem jaz iz Slovenije. To zanima samo nas. Evropa niti ne ve, kje je Slovenija. Pa kaj potem? Ali mi vsi vemo, kje je Laponska, kje je Flamska? To nikjer nikogar ne moti, nihče se zaradi tega ne vznemirja. Samo Slovenci smo vsi nesrečni, če nekdo ne ve, kje je Slovenija. Tega nihče ne reče zato, da bi te užalil. Pač ne vejo.

Zato pa znajo poslušati in očitno jih dober ritem potegne?

Večinoma sem nastopal po festivalih, na katerih se je predstavilo več izvajalcev skupaj. Nekaj takega kot Festival Lent ali Rock Otočec, recimo. V Italiji ima praktično vsako večje mesto glasbeni festival, veliko muzike se odvija v živo. Mene so zaradi specifike glasbe vedno uvrstili proti koncu večera, tudi zato, ker sem edini imel radijski hit, in zabava je bila na višku. Italijani so taki. Pa ne samo Italijani, zahodnjaki nasploh. Ko kupi karto, da bi se šel ven zabavat, mu zlepa ne boš mogel pokvariti razpoloženja. Pridejo se zabavat, ne pa ocenjevat ozvočenje, primerjat izvajalce in podobno. To je pravo vzdušje, ki ti daje vedeti, kako kul si v resnici.

Kje so te imeli najraje?

Povsod so me lepo sprejeli, najlepše pa v Rusiji. Super razpoloženje, odlično vzdušje. Ej, doma smo, smo si rekli. Nobenih nesporazumov, popolno ujemanje s publiko. Mislim, da je Rusija zdaj tisto, kar je bila nekoč Amerika. V kulturnem smislu mi je Rusija segla do srca. Še to, vsak Rus točno ve, kje je Slovenija, in vsak ima svoje mnenje o Sloveniji. Vse se jim zdi fino in na koncu spoznaš, da smo Slovenci edini, ki sami sebi nabijamo neke manjvrednostne komplekse.

Potem pa prideš domov in takoj te zamorijo s politiko. Po službeni dolžnosti te moram tudi jaz. Zakaj se je do sedaj apolitični Magnifico odločil podpreti Zorana Jankovića?

Vse skupaj se je razvilo iz debate ob šanku. Prejšnja županja je odhajala, Janković se mi je vedno zdel zelo karizmatična oseba in padlo je mnenje, da verjetno sploh ne bi bilo slabo, če bi postal župan Ljubljane.

Ti je bilo že kdaj žal, da si se izpostavil zanj?

Ma ne, nikoli mi ni bilo žal. Enkrat se pač moraš izpostaviti in jaz sem ta bonus izkoristil. Odločilni moment pri moji podpori Zoranu Jankoviću je bilo to, da ni nastopal kot politik, marveč kot gospodarstvenik. Ljubljana rabi dobrega menedžerja. Če bo razočaral, ga bodo ljudje pač zamenjali in prišel bo nekdo drug. Če bo zajebal, ga bodo odstavili. Jaz tako gledam na te reči in se z njimi pretirano ne obremenjujem.

Kakšno plačo bi mu prisodil glede na njegovo dosedanje županovanje?

Dobro plačo bi mu prisodil.

Zanimivo, tvoj poslovni partner in izvršni producent Igor Arih je aktivno sodeloval pri kampanji predsedniškega kandidata Lojzeta Peterleta.

To dokazuje, da nimamo nobenih zamer in izrazite politične pripadnosti. V resnici se tudi meni s Peterletom ne zdi nič narobe, saj sploh ni tak tipičen Slovenec in ne vem, kaj so mu ljudje tako zelo zamerili. Kaj je naredil, da so ga tako zgazili. Tudi to je ena žalostna zgodba. Taka razmerja po mojem niso dobra za demokracijo, kjer naj bi bile odločitve bolj tesne.

Vstopamo v volilno leto in glasbeniki boste zelo na udaru, saj se bodo strankarski prvaki množično pulili za vašo naklonjenost. Za katero od obstoječih slovenskih strank ne bi nikoli igral?

Ne vem, če trenutno obstaja slovenska stranka, za katero bi sploh prišel igrat. Nekoč sem to že počel, češ jebiga, nastop je nastop, denar pa denar, ampak v resnici ni tako. V resnici se med takim nastopom vedno nekaj nalepi nate. Vsi naredijo vse zato, da se nekaj nalepi nate, da te posvinjajo s svojo barvo. Ne dojemajo te kot estradnika ali umetnika, nobenega spoštovanja do tvojega dela nimajo, zanje si samo vaba za glasove. Tudi to je stvar politične kulture, ki je ne znajo pokazati. Če mu poveš, da je neolikan, te samo debelo gleda - kao okej, sem pač neolikan, važno je, da si ti tu. Imaš za pit in za jest? No, kaj se potem sekiraš. To je ta beden odnos.

Pojdiva na prijetnejše teme. Recimo na pornografijo. Na svoji spletni strani imaš tudi XXX sekcijo, ki ni tako nedolžna, kot je bila pred leti Žanina.

Ta sekcija je šele v nastajanju in se bo s časom zelo razvila. Dogovarjam se z Gregorjem Hvastjo, ki mi bo priskrbel kakovostne avtorske materiale za 'Magnifico Porn', potem pa vi glejte, presnemavajte, daunloudajte in se zabavajte.

Ti je obstoječi material priskrbel Gregor Hvastja?

Vse je posnel on. Zato je vse tako, kot mora biti.

Zakaj se Hvastja na filmu Ally... vse od sebe!, ki ga je posnel ekskluzivno za prvi erotični sejem v Celju, posebej zahvaljuje tebi in podjetju Arih?

Pred nedavnim me je poklical, češ da nekaj snema in da mu moj komad Sexy Boy super pade za glasbeno podlago. Vprašal me je, če ga lahko uporabi, in jaz sem mu rekel, naj uporabi, kar hoče, če mi bo lahko v zameno za mojo spletno stran priskrbel kake kvalitetne posnetke. Kot vidiš, je sodelovanje steklo.

Še vedno pridno polniš svojo pornoteko s filmi?

Ne, zdaj imam računalnik in YouPorn.

In kaj te najbolj pritegne? Se nad kakšno porno zvezdnico še posebej navdušuješ?

Zadnje čase me navdušuje Cytherea.

Cytherea z vzdevkom Squirtwoman, kraljica ženske ejakulacije?

Ja, ona je res srček. Trenutno mi je najbolj všeč.

Pero Lovšin mi je rekel, da se mu zdi, da novodobna pornografija postaja pretrda, preveč hardcore.

Aja? Jaz upam, da bo šel razvoj še naprej in da se sploh ne bo nehal. Sam postajam resen oboževalec 3D porničev, ki so hudo erotični in vznemirljivi, postavijo te v povsem nove perspektive in razgibajo domišljijo.

Se nič ne bojiš, da te bo moralna večina razglasila za politično nekorektnega glasbenika?

Kaj hočemo, ta užitek je rahlo dvorezen meč. Zelo uživam, ko naredim kaj takega, po drugi strani pa mi je nerodno, kaj bo rekla mama ali kaj si bo mislila soseda.

Ampak užitek kljub temu ostane.

Ma ja, pri vsakem užitku ti je zmeraj malo nerodno in ponavadi ti nikoli ni žal. Pa tudi drugače menim, da so ljudje na tem področju dokaj liberalni. Pogosto se samo meni zdi, da jim je v zvezi s tem nerodno.

Zakaj po tvojem v javnosti vlada taka panika pred pornografijo?

To paniko širijo tisti, ki pornografije ne gledajo. Pa saj ni namenjena njim. Če je kaj, kar družbi ne škodi, sta to pornografija in marihuana. Gre za dva minorna, obrobna problema, ki v bistvu sploh nista problema, zato je škoda zapravljati čas za akademske debate na to temo. Ljudje pač fukajo in se snemajo.

Razprodati 100.000 ploščkov ni hec. Kdo je tu koga promoviral, ti Delo ali Delo tebe?

Napovedali smo, da Magnifico in Delo poklanjata 100.000 izvodov novega albuma. In tako je tudi bilo.

Pa si prepričan, da z vsem skupaj nisi zaslužil niti centa?

Nič nisem zaslužil. Nobenih sponzorjev ni bilo. Ni jih bilo zato, ker nikomur ni bilo povsem jasno, kaj sploh načrtujemo. Izid plošče je bil promocija koncerta. Kot založniki smo natisnili 100.000 cedejev in jih priložili Delu, ki mi je nudilo svoje kapacitete za sedemdnevno oglaševanje ljubljanskega in mariborskega koncerta.

Jaz sem denimo tisti dan kupil pet Del in kot kaže, se mi je obrestovalo, saj zbiratelji že ponujajo 5 evrov za izvod z albumom Grande Finale.

Tudi po sedem evrov so ga že prodajali. Drugače pa mislim, da prihaja čas, ko glasbe ne bo mogoče več prodajati za domačo uporabo.

Vsi tvoji dosedanji izdelki kar pršijo od barv in od spogledovanja s tistim, čemur preprosti ljudje pravimo kič. Zadnji album pa prinese dramatičen preobrat in Magnifico se pojavi v novi, strogo črno beli podobi. Kaj se je zgodilo, kaj nam s tem sporočaš?

Da so taki časi. Taki, kot je rekel Pero za pornografijo: hardcore časi. Vse je črno-belo, vse se polarizira in radikalizira. Tako dobro kot slabo. V velikem finalu bo prišlo bo hude borbe za duše in na to se moramo pripraviti. Jaz sem se. Jaz sem 'ratnik svetlosti'. Ustvariti moramo špuro, ki nas bo pripeljala na višjo stopnjo zavedanja, nujno potrebnega za razumevanje takih stvari.

Dobro si to povedal.

Samo hvalil sem se (sledi gromoglasen smeh vseh prisotnih).

Si imel kakega konkretnega vzornika pri oblikovanju svoje nove celostne podobe?

Celo vrsto filmov in stripov. Kavbojski lik je namreč eden najbolj prepoznavnih simbolov.

Ampak tvoj omiljeni stripovski lik pa menda ni kavboj, marveč Dylan Dog. Sta še vedno najboljša prijatelja?

Še vedno, blizu pa sta mi tudi Martin Mystere in Lazarus Ledd.

Kaj pa Zagor in Tex?

Nikoli ju nisem bral. Jaz sem prebiral Komandanta Marka in Bleka Steno.

Vidiš, to je podobno kot pri Beatlesih in Stonesih. A pustiva to, povej mi raje, kaj boš pisal dedku Mrazu?

Nič mu ne bom pisal. Imam vse in ničesar ne potrebujem.