Gregor Kocijančič

  • Gregor Kocijančič  |  foto: Uroš Abram

    16. 10. 2020  |  Mladina 42  |  Kultura  |  Portret

    Tschimy, producent in kantavtor ki zveni nostalgično in hkrati izjemno sodobno

    »Tschimy ga benga,« se glasi eden izmed komentarjev pod Tschimyjevim singlom Hera, s katerim je napovedal svoj nedavno izdani prvenec Human OS. Besedna igra, ki se nanaša na njegovo eksotično ime – Tschimy Obenga – zadene žebljico na glavico: Tschimy ga resnično benga, a to počenja v precej neklasičnem pomenu besede. Benga ga pretanjeno, v izrazito ležerni maniri: s subtilno jazzovskimi, a razkošnimi aranžmaji, s toplino sladkobnih napevov in iskrenih romantičnih besedil – v najbolj učbeniški definiciji besede ga bengajo surovi hiphoperski beati, s katerimi podloži svoje iskrive balade. Predvsem pa ga benga njegov izjemni vokal: kot je za Mladino zapisal Jaša Bužinel, je »njegov božajoči žametni glas eden prepoznavnejših domačih vokalov zadnjih let«.

  • Gregor Kocijančič

    2. 10. 2020  |  Mladina 40  |  Kultura  |  Plošča

    Deftones: Ohms

    Ameriški alt-metalski veterani, ki letos praznujejo že dvajseto obletnico izida plošče White Pony – svojega komercialnega preboja –, so suvereno prestali preizkus časa. Ne zgolj, da se je njihova diskografija postarala kot dobro vino; z enajsto ploščo dokazujejo, da še vedno premorejo ravno toliko ustvarjalnega elana kot pri prvih korakih. Album Ohms odlikujejo udarni rafali bobnov in težkokategorni sludgerski rifi, ki so zaznamovali bendova najboljša dela, najopaznejši element pa je jasno dramatična melanholičnost pevca China Morena, ki ponovno navduši z neverjetnim razponom glasu.

  • Gregor Kocijančič

    2. 10. 2020  |  Mladina 40  |  Kultura  |  Plošča

    Joji: Nectar

    Svojevrsten fenomen sodobne glasbene produkcije, ki zgovorno priča o duhu časa, je priljubljenost muzike, ki jo ustvarjajo tako imenovani youtubarji. Gre za spletne nastopače, ki milijonsko občinstvo kratkočasijo predvsem z govoričenjem in duhovičenjem pred spletnimi kamerami, nekateri pa enormne baze spletnih sledilcev izkoristijo tudi za to, da jim poleg vsakodnevnih videovsebin prodajajo še svojo avtorsko glasbo, ki je večinoma, milo rečeno, generična, pogosto pa tudi skoraj neposlušljiva. Najopaznejša izjema med takšnimi izvajalci je George Miller oziroma Joji, pevec in producent japonsko-avstralskih korenin, ki se je v nekaj letih iz spletnega komika prelevil v avtorja prefinjenih pop skladb, pri katerih lahko brez težav odmislimo njegovo youtubarsko zgodovino in jih obravnavamo kot dela polnopravnega glasbenika.

  • Gregor Kocijančič

    25. 9. 2020  |  Mladina 39  |  Kultura  |  Plošča

    AG Cook: Apple

    Britanski producent AG Cook, ki deluje tudi kot šef ekscentrične založbe PC Music, je v samoizolaciji milo rečeno hiperproduktiven. Prejšnji mesec je izdal svoj prvi album, ki na sedmih ploščkih ponuja kar 49 skladb, te dni pa je izšla plošča, ki jo je sam označil za svoj drugi prvenec. Ker je ta izdelek veliko bolj strnjen od predhodnika – na njem je zgolj deset skladb –, bi bilo pričakovati, da bo tudi bolj koherenten, a je prav tako eklektičen, zato je v njem težko prepoznati rdečo nit. Plošča najbolj prepriča, ko AG Cook predstavlja svojevrstno vizijo klubske glasbe jutrišnjega dne, v kateri se izživlja z dih jemajočimi producentskimi veščinami, ko pa zaplava v ironično osladnost baladnega popa, se spotika ob lastne težnje po duhovičenju.

  • Gregor Kocijančič  |  foto: Uroš Abram

    25. 9. 2020  |  Mladina 39  |  Kultura  |  Portret

    Čao Portorož, bend, ki svežino išče v naivnosti

    Ustanovni člani benda, ki je sčasoma postal Čao Portorož, kot ga poznamo danes, so dobri prijatelji že od petega razreda osnovne šole. Gregor Andolšek, Anže Petrič in Aljoša Cetinski so se med seboj uigrali že v daljnih devetdesetih, ko so v srednješolskih letih pod imenom Fikus preigravali grunge, dobrih petnajst let pozneje pa jih je ponovno zasrbelo, da bi poprijeli za kitare. Andolšek se spominja: »Ko smo prišli v trideseta leta, je med našimi vrstniki to, da imaš bend, postajalo že nekoliko retro, pravzaprav skoraj passé. Nas tri pa je še vedno združevala močna potreba po igranju.« Med popivanjem v zdaj že ugasli kavarni Bikofe, nekdanjem središču hipsterske Ljubljane, je to potrebo z njimi delil tudi Ivian Kan Mujezinović. »V tistem času je ob srečevanju s frendi iz mladosti pogosto prihajalo do obujanja spominov na zlata leta, ko si igral s tem in onim bendom ali si bil na tem in tistem koncertu. A zakaj bi ostalo zgolj pri idealiziranju preteklosti?« se vpraša Andolšek. In si suvereno odgovori: »Jebeš nostalgijo, gremo špilat!«

  • Gregor Kocijančič

    18. 9. 2020  |  Mladina 38  |  Kultura  |  Plošča

    The Flaming Lips: American Head

    Na začetku sedemdesetih let se je Tom Petty s svojim prvim bendom za kratek čas ustavil v Oklahomi. Tam je takrat odraščal Wayne Coyne, idejni vodja zasedbe The Flaming Lips. Coyne na svoji 16. konceptualni plošči pripoveduje fiktivno zgodbo, v kateri njegova pot prekriža Pettyjevo: skupaj se odpravita na dogodivščino z motoristično tolpo, ki preprodaja LSD. Lahko bi trdili, da gre za precej nenavadno zasnovo plošče, a ta se pravzaprav ne more kosati z bizarnostjo konceptov prejšnjih albumov. Bend se je že dolga leta spotikal ob lastne težnje po eksperimentiranju, tokrat pa se vrne h koreninam in suvereno prepriča s klasično mešanico psihedelije in baladnosti, kakršna ga je odlikovala v njegovih najboljših letih.

  • Gregor Kocijančič

    11. 9. 2020  |  Mladina 37  |  Kultura  |  Plošča

    Dua Lipa & The Blessed Madonna: Club Future Nostalgia

    Kakšen je v času, ko je večina plesišč po svetu »do nadaljnjega« zaprta, namen uradne zbirke klubskih remiksov pop plošče? Težko se je znebiti občutka, da gre predvsem za tržno sredstvo, ki bo Dui Lipi pomagalo poloviti nekaj dodatnih prihodkov, za katere jo je prikrajšalo umanjkanje velikih turnej. Brez tega konteksta se zdi plošča povsem odveč. Kljub nekaterim izjemnim producentom s seznama sodelujočih remiksarjev, ki ga je kurirala The Black Madonna – oziroma The Blessed Madonna, kot se je pred nedavnim preimenovala iz vzgibov politične korektnosti –, remiksi zaradi komercialne naravnanosti še zdaleč ne bodo prepričali elektronskih sladokuscev, hkrati pa se jih trmasto otepajo tudi pevkini zvesti oboževalci.

  • Gregor Kocijančič

    11. 9. 2020  |  Mladina 37  |  Kultura  |  Plošča

    6ix9ine: TattleTales

    Razvpiti raper 6ix9ine je izid prvenca spremljal kar izza rešetk, za katerimi je pristal zaradi obtožb o nezakoniti posesti orožja in zaradi vpletenosti v strelske obračune. Dolgoletne zaporne kazni se je rešil tako, da se je iz ultimativnega dvornega norčka rap scene začasno preobrazil v zloglasnega ovaduha in po slabih dveh letih iz ječe odkorakal na prostost. Že prej je imel več hejterjev kot oboževalcev, pričanje proti članom tolpe Nine Trey Gangsta Bloods – s katerimi naj bi se bil družil le zaradi večje ulične kredibilnosti – pa je še dodatno okrepilo njegov status najbolj osovraženega izvajalca hip hopa. Mnogi so predvidevali, da ponovni zagon njegove glasbene kariere ne bo mogoč, a pri tem so očitno precenjevali moralni kompas nekritičnega občinstva. Drugi singel, ki ga je izdal na prostosti, je dosegel rekord in v enem dnevu preštel več ogledov na YouTubu kot katerikoli raperski videospot doslej.

  • Gregor Kocijančič

    4. 9. 2020  |  Mladina 36  |  Kultura  |  Plošča

    Disclosure: ENERGY

    Producentski dvojec bratov Lawrence se je po petletnem zatišju vrnil najprej z malo ploščo evforičnih house bangerjev, zdaj pa je postregel še s tretjim dolgometražnim albumom, na katerem svoje studijske veščine ponovno spaja z vojsko gostujočih vokalistov. Izbira teh se je pri prejšnjih izdajah zdela čedalje bolj preračunljiva in je dvojcu zagotovila častna mesta na vrhovih lestvic, zdaj pa moči združuje tudi s številnimi izvajalci, ki še niso prodrli v mainstream. S tem ponudi odgovore na vprašanja, ki si jih verjetno nihče ni nikoli postavil: kako bi raperji, kot sta Mick Jenkins in slowthai, zveneli v kontekstu naspidiranega housa ali kako se bo Syd iz zasedbe The Internet odrezala s future garage podlago. Ne le vprašanja, tudi odgovori se zdijo precej odvečni.

  • Gregor Kocijančič

    4. 9. 2020  |  Mladina 36  |  Kultura  |  Plošča

    The Lemon Twigs: Songs for the General Public

    Elton John je v nedavnem intervjuju za BBC ostro kritiziral sodobno popularno glasbo in dejal, da uspešnice, ki te dni zasedajo vrhove lestvic, večidel pravzaprav sploh niso »prava glasba«. Med prefinjeno sodobno produkcijo, ki dosega njegove standarde, je poleg avtorjev, kot sta Father John Misty in Conan Gray, omenil tudi ameriško zasedbo The Lemon Twigs, psych-pop dvojec bratov D’Addario. Ob poslušanju njune tretje plošče dojamemo, kako zelo egocentristične so pravzaprav glasbenikove sporne besede: njun značilni retro šik se ne spogleduje zgolj z glam rockom sedemdesetih let, temveč se v marsikaterem pogledu očitno klanja prav delu Eltona Johna. The Lemon Twigs predvsem reciklira klasično vintidž rock zapuščino, kar opravi v tehnično natančni, a skoraj nadležno baročni maniri.

  • Gregor Kocijančič  |  foto: Uroš Abram

    4. 9. 2020  |  Mladina 36  |  Kultura  |  Portret

    Sara Bezovšek, vizualna umetnica, ki izkorišča ustvarjalni potencial družabnih omrežij in popkulturnih fenomenov

    Odkar Sara Bezovšek (rojena leta 1993, doma iz Gornjega Grada) pomni, njeno življenje zaznamujejo občasne obsesije z bolj ali manj obskurnimi temami, ki so navadno tako zahtevne, da mejijo že na morbidno. »Ena mojih prvih seminarskih nalog je obravnavala duhove in lahko bi rekla, da sem ostala nekje tam,« pravi. Njeno vneto brskanje po temnih kotičkih interneta včasih spominja na mazohizem: pred dvema letoma je na primer za umetniški video, ki je bil predstavljen v projektnem prostoru Aksioma v Ljubljani, obsesivno zbirala nazorne posnetke brutalnega nasilja, krvavih nesreč, obglavljenj, obešanj in podobnih grozodejstev. Čeprav jih je v videu za kontrast sopostavila s posnetki mladih mačk, njihova prikupnost ni pregnala travme, ki se je v njej začela razvijati že med nabiranjem gradiva. »Če bi takrat obupala, bi bilo vse delo zaman, a ko sem video zmontirala, je za mano prišla post-travmatska stresna motnja,« se spominja. A to je ni ustavilo pred nadaljnjim raziskovanjem temačnih spletnih fenomenov, ki jo fascinirajo, njihov travmatični potencial pa skrbno preganja s protiutežjo lahkotnosti: dnevnim »upodabljanjem smešnih for in luškanih živali«.

  • Ljubezensko pismo Afriki

    Tradicijo vizualnega albuma, katere začetniki so bili v šestdesetih letih britanski očaki rock’n’rolla, člani skupine The Beatles, z znamenito klasiko A Hard Day’s Night, s polno paro nadaljuje sedanja kraljica popa, Beyoncé Knowles Carter. Te dni je postregla že s tretjim glasbenim celovečercem, visokoproračunsko vizualno poslastico Black is King, ki jo je sponzoriral medijski imperij Disney.

  • Postkoronski VIP-separeji

    Ena od stvari, ki jih v (post)koronskem času najbolj pogrešajo oboji, izvajalci in občinstvo, so nedvomno (množično obiskani) koncerti. Na vrhuncu pandemije, med strogo karanteno, so bili glavno nadomestilo koncertne izkušnje spletni pretoki živih nastopov, a ti so splet hitro preplavili do stopnje nadležnosti, poleg tega je velik del občinstva že tako ali tako sit nenehnega strmenja v računalniške zaslone.

  • Gregor Kocijančič

    21. 8. 2020  |  Mladina 34  |  Kultura  |  Plošča

    Aminé: Limbo

    Aminé, mladi raper iz Portlanda, z vsako izdajo zveni čedalje bolj pragmatično, sočasno pa vedno bolj prepričljivo. Na plošči Limbo se je potopil v do množic prijazen zvok rapa in prav najbolj spevni in spolirani komadi na albumu so tisti, po katerih se Aminé najbolj odlikuje. Nikakor ne bi mogli reči, da gre na Limbu za pretirano svež, kaj šele edinstven zvok, saj se avtor precej očitno sklicuje na vzornike, a pri tem nikoli ni anahronističen ali neizviren: poklanja se denimo zgodnjim delom Kanyeja Westa, MTV-jevskemu »bling-era« hiphopu s preloma tisočletja in rap klasikam devetdesetih let, najočitneje pa se sklicuje na diskografske vrhunce kanadskega superzvezdnika Draka in njegovo značilno špuro pravzaprav zvozi bolje, kot bi jo Drake sam.

  • Gregor Kocijančič

    21. 8. 2020  |  Mladina 34  |  Kultura  |  Plošča

    Glass Animals: Dreamland

    Po sila uspešni plošči How to Be a Human Being, izdani leta 2018, je bila prihodnost oxfordske zasedbe Glass Animals svetla: potem ko je spletne pretoke svojih uspešnic že štela v milijardah, je začela kovati še velikopotezne načrte za dvoletno svetovno turnejo, ki naj bi jo izpeljala skupaj z Beckom. Nato pa je bobnarja Joeja Seawarda med kolesarjenjem zbil tovornjak. Zaradi hudih možganskih poškodb se je moral ponovno naučiti govoriti in hoditi; ko je osvojil osnovne motorične spretnosti, je spet sedel tudi za bobne. Zdaj se skupina Glass Animals vrača z novo ploščo, ki zveni precej drugače od prejšnjih dveh. Idejni vodja Dave Bayley je zatišje izkoristil za radikalno slogovno preobrazbo, ki jo zaznamuje predvsem prizadevanje za vključitev v aktualne tokove v popu, vendar deluje prisiljeno in preračunljivo.

  • Gregor Kocijančič

    14. 8. 2020  |  Mladina 33  |  Kultura  |  Plošča

    The Microphones: Microphones in 2020

    Philu Elverumu, enemu od največjih in diskografsko najplodnejših kantavtorjev, ki ga poznamo predvsem pod imenom Mount Eerie, še zdaleč ne zmanjkuje navdiha, še posebej zato, ker črpa predvsem iz lastnega trpljenja. Tragična poglavja njegovega življenja, denimo soprogina bolezen in smrt, so obrodila nekatere od najbolj pristno bridkih, a niti malo patetičnih pesnitev, ki jih Elverum artikulira v obliki banaliziranih, vendar intimnih in čutnih pripovedi o žalovanju. Z novo ploščo, ki je pravzaprav petinštiridesetminutna skladba, edinstvena lo-fi folk epopeja, se vrača k psevdonimu, s katerim se ni podpisal že sedemnajst let. Kljub spremembi imena pa The Microphones ne pomeni radikalnega slogovnega zasuka, kar je pravzaprav več kot dobrodošlo.

  • Gregor Kocijančič

    7. 8. 2020  |  Mladina 32  |  Kultura  |  Plošča

    Dominic Fike: What Could Possibly Go Wrong

    Predstavljen nam je bil kot wunderkind, kot mladi up alternativnega R & B-ja in indie popa. Požegnali so ga Brockhampton, Billie Eilish in celo Barack Obama. Svoj prvi singel je prodal v platinasti nakladi, prva mala plošča, ki jo je posnel med hišnim priporom, pa je sprožila vojno med založbami velikankami, ki so se borile, da bi ga dobile v svoje varstvo. Medijski hajp je ustvaril pričakovanja, ki jih Dominic Fike s prvencem še zdaleč ni dosegel. Avtor se v naslovu plošče sprašuje, kaj vse bi lahko šlo narobe, z albumom pa dokazuje, da gre lahko narobe marsikaj. Zbirka medlih, neosredotočenih skladb zveni nedodelano in že slišano, zapomnili pa si jo bomo predvsem po boleči plehkosti besedil, ki nemalokrat poosebljajo pojem cringe.

  • Gregor Kocijančič

    31. 7. 2020  |  Mladina 31  |  Kultura  |  Plošča

    Logic: No Pressure

    Logic, pretenciozno samooklicani Frank Sinatra rapa, se s ploščo No Pressure poslavlja od scene. Promovira jo kot svoj zadnji album, upokojil pa se je, da se bo z vso vnemo posvetil očetovstvu. Logic je v desetletni karieri sicer tonil v zmeraj bolj komercialen zvok, v besedilih pa v zmeraj bolj nadležno moraliziranje in plehko filozofiranje. Strmi padec je dosegel najglobljo točko z lansko ploščo Supermarket, na kateri se je neuspešno preizkusil kot poprocker. No Pressure precej popravi grenek okus, ki so ga pustili ti spodrsljaji. Je vrnitev k njegovim koreninam, kar pomeni predvsem očitno – pogosto preočitno – sklicevanje na »zlato dobo« hiphopa devetdesetih let, plošča pa prepriča predvsem zaradi vrhunske produkcije, ki jo je podpisal izjemni No I. D.

  • Kibernetski napad brez primere

    Če nam sumljivo kupčijo, s katero naj bi se vrednost naložbe v bitcoine v nekaj urah podvojila, ponuja kakšen nepismen »nigerijski princ«, prevari verjetno ne bomo nasedli. Če pa nam »neverjetno priložnost, ki je ne smete zamuditi«, ponujajo uradni profili, ki jih imajo na Twitterju velikani, kot so Barack Obama, Elon Musk, Kanye West in Bill Gates, se zdi ponudba nekoliko verodostojnejša. Na to so stavili tudi hekerji, ki so prejšnjo sredo izpeljali enega najpomembnejših in največjih kibernetskih napadov doslej.

  • Gregor Kocijančič

    24. 7. 2020  |  Mladina 30  |  Kultura  |  Plošča

    Ic3peak: До Свидания

    Ic3peak je ruski dvojec, katerega člana nacionalna varnostna služba FSB, nekdanji KGB, zaradi političnih besedil – ki pogosto izražajo nasprotovanje Putinovemu režimu – obravnava kot skrajneža in ju vztrajno cenzurira. Vladno zatiranje Ic3peaku zagotavlja ogromno pozornost mednarodne medijske krajine, ki je s samo glasbo verjetno ne bi pritegnil. A vseeno, njegove glasbe ne gre podcenjevati, to dokaže tudi s ploščo До Свидания. Ta je udarna mešanica težkokategornih, nekoliko industrial trap beatov, witchhouse estetike in distopičnih synthov. Pevka Anastasija Kreslina prepriča predvsem, ko šepetaje ali kriče repa, ko pa poje s piskajočim falzetom, pogosto zveni pretirano melodramatično, na trenutke tudi nekoliko patetično.

  • Gregor Kocijančič

    24. 7. 2020  |  Mladina 30  |  Kultura  |  Plošča

    Nicolás Jaar: Telas

    Nicolás Jaar, ameriški glasbenik čilenskih korenin, se letos lahko pohvali z izjemnim diskografskim izkupičkom. Začel je s ploščo 2017–2019, zbirko do plesišč prijaznega gradiva, ki ga producira pod psevdonimom Against All Logic, nadaljeval s ploščo presenečenja Cenzias, spokojnim albumom eksperimentalne ambientale in elektronsko-kantavtorskih skladb, ki ohlapno spominjajo na njegov izjemni prvenec Space is Only Noise, s katerim se je pred devetimi leti odločno umestil na glasbeni zemljevid sveta. Zdaj, zgolj dober mesec pozneje, je postregel še s ploščo Telas, enourno zbirko štirih avantgardnih skladb, ki suvereno dokazujejo njegovo izjemno spretnost za skladanje teatralne glasbe.

  • Gregor Kocijančič

    17. 7. 2020  |  Mladina 29  |  Kultura  |  Plošča

    The Streets: None of Us Are Getting Out of This Life Alive

    Za to, da sta grime in UK garage prodrla v britanski mainstream, je odgovoren predvsem Mike Skinner, idejni vodja projekta The Streets. Po petih vplivnih ploščah se je od scene poslovil, preden bi v poskusih ohranjanja relevantnosti omadeževal svojo bogato zapuščino, zdaj pa je po desetletnem zatišju z novim, nepričakovanim mikstejpom storil ravno to. Ostal je brez mladostnega, uličnega elana, izgubil pa je tudi dobršen del studijskih veščin: produkcija na mikstejpu občasno zveni resnično amatersko, še bolj pa se je polenil njegov flow. Tako ga zasenči prav vsak izmed številnih gostujočih vokalistov – od Tame Impale do skupine IDLES – zaradi katere je izdelek sploh prebavljiv.

  • Gregor Kocijančič

    10. 7. 2020  |  Mladina 28  |  Kultura  |  Plošča

    Pop Smoke: Shoot for the Stars, Aim for the Moon

    Komercialni prvenec Pop Smoka je tragično tudi njegova postumna plošča. Raper je s peščico izdanih mikstejpov že v najstniških letih postal prvi mož newyorškega drilla, februarja pa so ga pri rosnih 20 letih umorili in je poleg svoje temeljne zapuščine – neizmernega vpliva na brooklynsko rap sceno – za sabo pustil tudi nedokončano studijsko ploščo. Čeprav je ta prenatrpana z verzi gostujočih vokalistov, kar je pogost sindrom postumnih rap plošč, ne pusti vtisa, da gre zgolj za plod dobičkaželjnosti glasbene industrije. Zveni kot zaključen izdelek, ki učinkovito krmari med podzemnim drillanjem in sklicevanjem na bling ero hiphopa; tudi z neposrednimi pokloni 50 Centu, ki je ploščo podpisal kot izvršni producent.

  • Restavratorska polomija

    Stare stvari načne zob časa in tako je tudi z umetninami. Na koga naj se obrnemo, ko želimo obnoviti obledelo baročno sliko iz svoje bogate zasebne zbirke baročnih umetnin? Vsekakor ne na ljubiteljskega restavratorja starinskega pohištva, kot je to storil – verjetno zaradi sramu anonimni – zbiratelj iz Valencie.

  • Gregor Kocijančič

    3. 7. 2020  |  Mladina 27  |  Kultura  |  Plošča

    Baauer: Planet’s Mad

    Čeprav Baauerja svet pozna predvsem kot avtorja megauspešnice Harlem Shake, ki je pred sedmimi leti postala youtubovska senzacija in je pripomogla k popularizaciji stadionskega trapa, je že s prvencem dokazal, da premore veliko več kot zgolj cenene brostep drope. Producent še vedno stavi na moč pompoznega dropa, vendar je ta na novi plošči daleč od cenenega: Planet’s Mad je osupljiva zbirka edinstvenih bangerjev, ki se kljub prefinjeni, večplastni produkciji ne jemljejo preresno. V žanrsko neobremenjeni zmešnjavi ritmičnih rafalov najdemo številne norčave reference na nekoliko vulgarnejše odvode plesne elektronike, vendar so takšne reference zapakirane v kontekst napredno mislečih dekonstrukcij klubske glasbe.

  • Gregor Kocijančič

    3. 7. 2020  |  Mladina 27  |  Kultura  |  Plošča

    Arca: KiCk i

    Ko je Alejandra Ghersi – venezuelska producentka in pevka, ki ustvarja pod psevdonimom Arca – pred leti s peščico izdaj eksperimentalnih hiphop beatov neustavljivo prodrla na sceno, je muzicirala v precejšnji anonimnosti: ustvarjanje je zakamuflirala v skrivnostno meglico, kar je verjetno še dodatno pripomoglo k njenemu preboju v svetovno glasbeno krajino. Sčasoma je razkrila identiteto, presenetljivo podpisala pogodbo z založbo velikanko in se uveljavila kot ena najdrznejših ustvarjalk na polju eksperimentalne elektronike. Status producentske vizionarke je v očeh širše javnosti zacementirala, ko so ji na vrata potrkali številni pop velikani: najprej Kanye West, nato FKA Twigs in kasneje tudi Björk. Ta jo je med eno izmed njunih številnih studijskih seans spodbudila, naj se preizkusi kot pevka. Od tedaj Arca elektronske mojstrovine pogosto obogati s svojim glasom, včasih bolj, drugič manj posrečeno, na novi plošči pa ponudi daleč najsuverenejšo dostavo vokalnih vložkov doslej.

  • Koncert za tri tisoč lončnic

    Po dolgi in mučni bitki je epidemijo koronavirusne bolezni zdaj tudi Španija uspešno zajezila vsaj toliko, da se je v nedeljo svet tam začel ponovno vrteti. Z vračanjem predkoronskega načina življenja v Barcelono je v ponedeljek vrata odprla tudi znamenita operna hiša Gran Teatre del Liceu, prva pokoronska prireditev, uvertura v novo sezono, pa ni bila namenjena ljudem, temveč lončnicam.

  • Gregor Kocijančič

    26. 6. 2020  |  Mladina 26  |  Kultura  |  Plošča

    Sébastien Tellier: Domesticated

    Retrofuturistični romantik Sébastien Tellier, ki je Francijo leta 2008 zastopal na pesmi Evrovizije, se z novo ploščo vrača po šestletnem diskografskem zatišju. Poniknil je, ker se je udomačil, kot namigne že z naslovom plošče: posvetil se je družinskemu življenju, prav to pa je bilo temeljni navdih za album Domesticated, ki je pravzaprav oda vsakdanjim domačim opravilom. Eterične synthpop balade in diskoidne epopeje, posvečene pometanju, sesanju, pomivanju posode in pripravi popečenih kruhkov, težko jemljemo resno, a Tellierovo delo od nekdaj spremlja dobra mera norčavosti, ki se s prefinjenimi synth kompozicijami, čutno baladnostjo in pretanjenimi disko gruvi tudi tokrat prepleta v izjemno svež kontrapunkt.

  • Gregor Kocijančič

    19. 6. 2020  |  Mladina 25  |  Kultura  |  Plošča

    Chloe x Halle: Ungodly Hour

    Pri vseh zvezdniških otrocih, ki so se iz mladih igralcev preobrazili v pop glasbenike – pa bi bilo morda za vse bolje, če se ne bi – od sadov še ene takšne transformacije načelno ne bi pričakovali veliko. A sestri Chloe in Halle Bailey sta že s prvo ploščo pokazali velik potencial, z drugo pa se mojstrsko izkažeta. Ungodly Hour je udarna zbirka prefinjenih R & B-hitov, ki se izrazito spogleduje z zlato dobo MTV-jevskega R & B-ja, hkrati pa je močno začinjena s spokojnim soulom. Sestri Bailey se subtilno postavljata z izjemnimi vokalnimi sposobnostmi, ki jim laskajo razkošni aranžmaji in izčiščena produkcija.

  • Gregor Kocijančič

    19. 6. 2020  |  Mladina 25  |  Kultura  |  Plošča

    The 1975: Notes on a Conditional Form

    Čeprav je eklekticizem ena od ključnih lastnosti, ki odlikujejo čislano zasedbo 1975, je šel bend pri novi, mučno predolgi plošči v žanrski raznolikosti kar nekaj korakov predaleč. Med poslušanjem se zdi, da si ne predvajamo albuma, temveč naključno spletno shuffle playlisto brez kakršnekoli rdeče niti. Če bi rekli, da je plošča nekoherentna, bi uporabili izjemno blag izraz. Za tiste, ki težko prenašamo značilni zvok pompoznega rockovskega synthpopa, s katerim je 1975 prodrl v mainstream, je to sicer olajševalna okoliščina: namesto osladnim napevom med drugim prisluhnemo denimo gospelu, house bangerjem, future garage in post-dubstep sladkorčkom, pankovskemu žganju, očitnemu sklicevanju na zasedbo Radiohead, osladnim saksofonskim solažam in tudi ambientalni elektroniki, podprti s posnetkom govora mlade Grete. Barvito, a izredno necelovito.