
Grega Repovž
-
Združene države Amerike bodo prihodnji teden stopile v ero predsednika Donalda Trumpa. Ta verjetno ne bo trajala dva mandata, ker Američanov ne gre podcenjevati. A to je tvegana napoved. Ko je bil izvoljen Bush mlajši, se je namreč prav tako zdelo, da se to ne more ponoviti, da ta človek lahko Belo hišo zaseda le en mandat. A se je vmes zgodil teroristični napad na južnem Manhattnu, ki je spremenil politiko in predvsem njeno dojemanje v javnosti. A to je bil res izjemen čas. Že danes bi se, če bi se kaj takega ponovilo, ameriška in tudi svetovna javnost odzvali drugače.
-
V začetku decembra lani je izjemni dr. Stephen Hawking v Guardianu objavil besedilo »Živimo v najbolj nevarnih časih za ta planet«, v katerem kot temeljni problem, nevarnost, ki grozi, da uniči planet, izpostavi neenakost. Brexit in Trump sta pač posledica neenakosti, tisti, ki morajo to nujno dojeti, pa so elite. Kot je zapisal: mnogo pomembnejše od tega, kaj so volivci izbrali, je, kako se bodo na te odločitvi odzvale elite. In v tej točki se tudi sam Hawking postavi v vlogo predstavnika elite in pravi: največja napaka bi bila, če mi kot predstavniki elite ne bi vložili zadostnega truda in ne bi oblikovali primernega odziva na te izzive, ki nam jih dajejo ljudje v stiski. Ker gre pač za preproste stvari: globalizacija in tehnološke spremembe so uničile pomemben del enostavnih delovnih mest, nadaljnji razvoj umetne inteligence pa prinaša uničujoči pohod na delovna mesta srednjega razreda. Cunami šele prihaja. Hkrati prav zaradi novih tehnologij in drugih razlogov redki posamezniki zdaj izjemno bogatijo, a so v tem bogatenju prav zaradi novih tehnologij na očeh vsem. Še tako revni, najbolj revni, imajo danes dostop do telefona, na katerem lahko vidijo, kako živijo najbogatejši.
-
Svet je danes pomembno drugačen, kot je bil pred desetimi leti. Pred desetimi leti je bilo življenje bolj stabilno, dolgoročno stabilno. Pred desetimi leti sploh ni bilo presenetljivo, če so ljudje življenje do upokojitve videli kot nekakšen film v svoji glavi. To je bilo legitimno, zdelo se je prav in je pomirjalo. Pogledal si naprej po svojem življenju in si videl napredovanje, stanovanje, službo, hišo, otroka, kariero, konja, počitnice, selitev na bolje, vse boljše počitnice, boljši kavč, več knjig, dobre koncerte, eksotične počitnice, pa tudi finančno preskrbljenost na starost. Življenje samo je bilo krhko tudi takrat, vsak se nekje v zatilju zaveda tega. A vseeno, sporočilo družbe je bilo jasno: če se ne bo zgodilo kaj hujšega, si na varnem. In tudi ko se bo kaj zgodilo, te bo družba verjetno prestregla s svojimi varnostnimi elementi. Tudi prej družba ni sporočala, da si stoodstotno varen. Je pa sporočala, da lahko računaš nanjo. Krogi varnosti pač – družina, prijatelji, družba.
-
Kako je mogoče, da se premier neke države odloči stopiti v bran sporni poslovni transakciji? Govorimo o premieru Miru Cerarju in o prodaji družbe Helios. Ta teden je premier Miro Cerar odgovarjal na poslansko vprašanje Luke Mesca o tem, da je bil Helios prodan leta 2013 za 145 milijonov evrov, ta mesec pa nato končnim japonskim lastnikom za 572 milijonov evrov. Cerar je začel spodbudno. Jasno je povedal, da je bil Helios prodan »v času prejšnje vlade, po nekem postopku, ki ni bil zelo jasen«. Rekel je: »Vemo tudi, da je tista vlada oblikovala spisek 15 podjetij za prodajo brez neke strategije, brez nekega premišljenega načrta, zagotovo pa v neki težki situaciji za Slovenijo.« Zdelo se je, da bo predsednik vlade s tem tudi nadaljeval. A je nato presenetljivo prešel v zagovor prodaje: »Moramo razumeti, da se je v vmesnem času zgodilo marsikaj. In zato s korporativnega vidika to absolutno ni več isto podjetje. Prišlo je do številnih sprememb, po prihodu novih lastnikov je v podjetju prišlo do racionalizacije poslovanja, do umika z določenih nedobičkonosnih trgov, okrepilo se je področje raziskav razvoja in inovacij, sledila je uvedba številnih novih proizvodov, občutno se je povečala donosnost in znižala zadolženost. Žal, tu se pa seveda pridružujem vam, je prišlo tudi do znižanja števila zaposlenih, torej tudi do odpuščanja delavcev.«
-
Revija Time je ta teden že razglasila, kdo je njena osebnost leta: to je »Donald Trump, predsednik razdeljenih držav Amerike«. Vsaka država ima svoje delitve, pri čemer se tudi te skozi čas spreminjajo. Enkrat je ruralno proti urbanemu, drugič levica proti desnici, pa spet odvisno od države do države. Nekatere delitve so na pol naravne, spet druge povzročene, nekatere pa popolnoma nore in nepotrebne. Seveda mediji vsakič znova presenečeno v vseh državah ugotovijo, da je njihova nacija razdeljena. Dejstvo je, da je prav delitev bistvo vsakega političnega spopada, to je njegov osrednji del. A kljub temu še zdaleč ni nepomembno, kako daleč so politiki, mediji in družbena omrežja pripravljeni iti pri teh delitvah. Nekatere delitve, ki se začnejo kot politična propaganda, se končajo tudi krvavo. Niti ne tako redke, če smo zelo natančni.
-
Dvanajsti december naj bi bil črn dan za slovensko zavarovalništvo – namreč tisto, ki z najmanj dela in tveganja žanje najvišje donose. Dvanajstega decembra bo javno objavljeno, da bo v novem sistemu zdravstvenega zavarovanja večina za dodatno zavarovanje plačevala –manj kot doslej in ne več prek dosedanjega obvoda. Tega dneva se tri zasebne zavarovalnice prav nič ne veselijo. Namenoma pravimo tri zasebne, čeprav bi morali reči dve zasebni in ena vzajemna. A zavarovalnica Vzajemna je družba, ki je ukradena zavarovancem, saj je z izigravanjem vzajemnosti pristala v rokah peščice prekaljenih menedžerjev. Gre za izredno moč, saj ima Vzajemna ves čas izjemno veliko denarja, ki ga lahko plasira kamorkoli in posodi komurkoli. Vzajemna je tudi tihi financer političnih strank in velik medijski oglaševalec.
-
Kot gre razumeti javno mnenje ob zaključku zdravniške stavke, so zdravniki pogoltni. Čeprav imajo visoke plače, tako javno mnenje, so zahtevali še več, pri tem pa je prvi pogoltnež, Pogoltnost osebno, predsednik sindikata zdravnikov in zobozdravnikov Konrad Kuštrin osebno. Poglejmo na to mnenje z druge strani: zdravniški sindikat je zaradi zavesti in dejansko tudi izobraženosti zdravnikov (podobno velja za šolnike in javne uslužbence) še vedno zelo močan sindikat. V nasprotju z večino drugih poklicev se zdravniki niso odločili za kritikastrstvo znotraj lastnega sindikata in njegovo množično zapuščanje, ampak so vztrajali pri plačevanju sindikalne članarine in visokem odstotku včlanjenosti v svoj sindikat. Enako velja na primer za šolski sindikat, ki ga vodi Branimir Štrukelj. Naj ob tem poudarimo še tole: sindikat je po pravni naravi oseba zasebnega prava, financira se iz članarine in dobri sindikati po vsem svetu za svoje prve pogajalce imenujejo močne in profesionalne osebnosti. Da, sindikalnim vodjem plačo dajejo njegovi člani – od lastnih plač. Zato naj ministri in časnik Finance nikar ne preštevajo plač sindikalnim voditeljem – naj delavcem pustijo vsaj to pravico, da sindikalnim voditeljem dajejo plače, kakršne želijo.
-
Spoznanje o danes neobvladljivem Facebooku in drugih množičnih družabnih omrežjih prihaja kot groza tako za tiste, ki so ga uporabljali že doslej, kot tiste, ki so njegov obstoj doslej ignorirali – utemeljujoč, da ne želijo, da ta platforma vpliva na njihovo življenje. To je zelo legitimno stališče – ker Facebook lahko postane ena taka mala odvisnost. Je tudi privid, ne čisto napačen, niti ne pretežno slab, a vseeno privid nekega bivanja, ki ga dejansko ne živi povprečni uporabnik. No, Facebook je danes postal tako velik, da aktivno vpliva na življenje malodane vsakega Zemljana, tudi tistih, ki se z njim »zavestno ne pečajo«. Je morda Facebook tista umetna inteligenca, ki bo sama usmerjala svet – pri čemer smo jo desetletja čakali, pravo umetno inteligenco. Pričakovali smo, da bo to neka koristna nadmodrost, dobili pa smo eno butasto sluz, ki v veliki meri reproducira neumnost, sovraštvo, nevoščljivost in grdobijo, seveda tudi kakšno lepo misel, moder stavek ali dva in slike ljubkih mladih mačk.
-
Kdo je Donald Trump? Trump je predvsem na ameriški trg omejen gospodarstvenik. Biznismen, ki ga je globalizacija dejansko ujela nepripravljenega. Ko bi se moral pognati čez ameriške meje, se ni – in ko se je, se je opekel. Njegova narava mu tega ni omogočala. Trumpa je globalizacija prizadela, celo povozila. Ko so prišli tuji nepremičninski investitorji na ameriški trg, jim ni znal in zmogel parirati. Namesto da bi gradil na Kitajskem, je gledal, kako Kitajci gradijo na zemljiščih, na katerih bi v nespremenjenih okoliščinah gradil on. Šel se je igralništvo, tako kot so se ga šli Američani v osemdesetih – a kaj, ko so igralniški trg zasedli mednarodni in tehnološki igralci, ki jim ni bil kos. Sledili so stečaji njegovih podjetij in novi poskusi. Vedno znova se je opekel. Štiri velike stečaje, torej reformiranja svojega premoženja, je doživel.
-
Trdna odločenost vlade Mira Cerarja, da zniža obdavčitev najvišjih plač, sprosti cene pogonskih goriv, sprosti trg dimnikarskih in pogrebnih storitev in še bi lahko naštevali, izkazuje neko značilnost vladajoče stranke: da gre za stranko, katere vrh sestavljajo najprej podjetniki in predstavniki višjih dohodkovnih razredov, in da interesu prav te skupine ljudi vlada v svojih odločitvah tudi sledi. Vlada je pri tem prav neverjetno konsistentna. Od v uvodu naštetih odločitev namreč država ne bo imela nobene koristi, nasprotno, zaradi liberalizacije cen pogonskih goriv na avtocestah bo po vseh vladnih (!) analizah država pomembno izgubila pri trošarinah, korist bodo imeli le oba trgovca in pa nosilci franšiz. Prav tako država ne bo imela nobene koristi od znižanja obdavčitve najvišjih plač, korist gre neposredno spet prejemnikom teh plač in seveda podjetjem, ki bodo ob enakih stroških in nespremenjeni masi plač lahko zato dvignila plače najbolje plačanim. Kar v podjetniškem svetu pogosto pomeni, da si bodo dohodke bistveno povišali predvsem lastniki in direktorji v eni osebi. Ukrep, ki je bil namenjen v prvi vrsti tej kategoriji zaposlenih, bodo seveda občutili vsi prejemniki višjih plač.
-
Evropska politika – tako na ravni unije kot držav – je bila šokirana, ko so 24. junija letos Britanci izglasovali odločitev, da zapustijo unijo. Sledili so intervjuji in analize vodilnih evropskih politikov, da je to sporočilo Britancev hkrati tudi opozorilo in obveza, da mora evropska politika bolj prisluhniti državljanom evropskih držav, da mora začeti slediti njihovim interesom, uvideti, da je to najprej unija, katere namen je blaginja državljanov, ki v njej živijo. Da, razumeli smo, ljudje imajo občutek, da evropska birokracija naprej sledi interesom same birokracije, potem mednarodnih korporacij, državljani evropskih držav pa pridejo šele na koncu. Kesanje na kesanje. Poklapani so hodili po Evropi vodilni evropski politiki, se posipali s pepelom, predsednik evropske komisije Jean-Claude Juncker in predsednik evropskega parlamenta Martin Schulz sta govorila o zgodovinski odgovornosti do državljanov Evrope, da jim povrnejo zaupanje v Evropo.
-
Pretekli teden, v 41. številki Mladine, smo objavili komentar pravnika Dina Bauka, ki je govoril o tem, kako je predsednik republike Borut Pahor na neprimeren način nagovoril slovenske vzgojitelje, učitelje, profesorje, univerzitetne profesorje ter znanstvenike na podelitvi državnih nagrad na področju šolstva. O samem nastopu je Bauk povedal vse: glavni vsebinski poudarek je bil »tipično starševski klic k uporabnosti znanja, ki naj prispeva predvsem k usposabljanju za nove poklice prihodnosti, ki v trenutku, ko se posameznik, ki jih bo nekoč opravljal, vpiše v osnovno šolo, sploh še ne obstajajo; kot da znanje samo na sebi ne bi imelo nikakršne vrednosti«. Bauk je to predsednikovo ravnanje komentiral z naslednjim stavkom: »Meni so se ob poslušanju govora pred očmi prikazovali uber frizerji, uber mesarji, uber odvetniki, uber kirurgi in uber piloti.« Dejansko gre za tako pomembno temo, da si zasluži nadaljnjo, dolgotrajno temeljito obravnavo. Pred nami se namreč odvija nova faza kapitalizma, njegova nova matrica. Gre za novo ideološko nadgradnjo, morda kar novo ideologijo, ki jo lahko povzamemo tudi z besedami ministra Borisa Koprivnikarja, da namreč prihaja čas, ko ne bo več delovnih mest, ampak zgolj delo, posameznik pa bo s svojim znanjem na trgu dela zanj konkuriral.
-
V intervjuju, ki ga je v sredo objavil poslovni portal Bloomberg, je predsednik slovenske vlade Miro Cerar napovedal, da bo Slovenija »zaradi negotovosti glede brexita ter nestabilnosti na finančnih trgih verjetno preložila prodajo Nove Ljubljanske banke«. Iz te izjave še ni mogoče sklepati, da vlada res začenja bolj suvereno sprejemati odločitve, ki brez dvoma lahko vplivajo na dolgoročno moč te države, da je torej konec vnetega prikimavanja finančnim trgom, evropski komisiji in Evropski centralni banki. A ker so finančni špekulanti in nanje vezani posredniki, ki računajo na zaslužke tudi pri tej prodaji, že začeli rožljati zoper vlado – češ da bo Slovenija izpadla neresno in druge floskule –, velja Cerarjevo izjavo podpreti.
-
Zakaj naj bi država vzdrževala javno televizijo? Kakšen je razlog, da je to mednarodni standard resnih civiliziranih in demokratičnih držav, zakaj je to pri ocenjevanju neke države tako relevantno? Razlog je en sam: namen javnega TV-servisa je, da vzdržuje prostor javne razprave. Vzdržuje njegovo raven. To je tisto, kar namreč financiramo državljani. Televizija kot taka je od svojih začetkov finančno predrag medij, da bi se, če deluje po tržnih merilih, lahko izognila komercialnemu, delno tudi plehkemu. Televizija kot medijsko podjetje na trgu mora zadovoljiti tako širok in povprečen okus, da si vzdrževanja visoke ravni javne razprave preprosto ne more privoščiti. In to je edini resni razlog, zaradi katerega danes države oziroma državljani financirajo javno televizijo. Nekaterih stvari na trgu preprosto ni mogoče zagotavljati. Javna televizija pa naj bi zato zagotavljala tisto več, naj bi bila prostor tehtnosti, tudi zahtevnosti, pa naj gre za družbo, kulturo, šport ali otroške oddaje. Zato ima zakonsko urejeno financiranje.
-
Sredi decembra 2015 so kriminalisti na podlagi odredbe, ki jo je izdala preiskovalna sodnica Deša Cener, pregledali stanovanje in poslovne prostore Andreja Širclja, poslanca SDS, nekdanjega prvega moža slabe banke. Šircelj naj bi kot vodja slabe banke še z drugimi osumljenimi oškodoval državo za skupaj 2,7 milijona evrov. Toliko so bile namreč vredne svetovalne pogodbe, ki jih je Šircelj pomagal skleniti s štirimi podjetji, pri čemer je največji delež, 2,1 milijona, šel podjetju Quartz+Co. Šircelj naj bi že ob sklepanju dogovorov vedel, da naročenih storitev ta svetovalna podjetja ne bodo opravila, da so torej pogodbe fiktivne.
-
Imenovanje nove ministrice za finance, dosedanje državne sekretarke Mateje Vraničar Erman, je pospremilo bizarno razkritje časnika Finance: da je namreč Vraničar Ermanova aktivna članica nenavadnega društva Zdrava Atmosfera. Osnovna prepričanja društva sicer niso napačna: »V današnji družbi, ki je do te mere podlegla industriji in vladavini denarja, da človek izgublja svojo človečnost, je skrajni čas, da prebudimo vrednote, ki nam zagotavljajo človeka vredno življenje. Na svetu je vse več nasilja, vse manj je srečnih ljudi. Tehnološki napredek nam ne zagotavlja človeškega razvoja, celo več, vse bolj postajamo nečloveški, nesocialni in nesolidarni. Sodobna tehnologija omogoča večji dobiček tistim, ki si na račun ustrahovanih množic, nevednosti in siromaštva, nečlovečnosti in nasilja, kopičijo bogastvo ...« Malce dramatično, ampak drži. No, člani društva se srečujejo v kapelici pod frančiškansko cerkvijo na ljubljanskem Prešernovem trgu, pa v Slomškovi sobi celjske stolnice. Odnos z RKC je medsebojno toleranten.
-
Pogled v 25-letno zgodovino odločitev slovenskih vlad nam razkriva nekaj ključnih napak, ki še danes ovirajo razvoj države. Vse so bile storjene iz ideoloških razlogov ali pa iz trme, zraven pa je bil nemalokrat tudi pohlep. Prva napaka je bila privatizacija družbenega premoženja. Ne sama privatizacija, temveč način delitve premoženja. Namesto da bi pomemben del premoženja dejansko prenesli v enega ali več varnih pokojninskih skladov in dolgoročno zagotovili stabilnost pokojninskega sistema – seveda bi skladi potem to premoženje lahko odprodajali oziroma spreminjali sestavo naložb –, je bil del razdeljen prebivalstvu in se pretežno prelil v tekočo potrošnjo, pomemben del pa je država prepustila pidovskim baronom, ki so iz tega oblikovali predvsem lastno premoženje. Le tisti del premoženja, ki so ga kupili oziroma pridobili delavci, je bil vsaj nekaj časa dolgoročno v funkciji razvoja podjetij. Pokojninski sistem smo morali zaradi pomanjkanja sredstev prvič reformirati devet let po osamosvojitvi in osem let po začetku prve faze privatizacije.
-
Grega Repovž | foto: Uroš Abram
16. 9. 2016 | Mladina 37 | Družba
Med neizmernimi količinami dokumentov, resolucij, direktiv, ki jih je obravnaval evropski parlament v svoji novejši zgodovini, je mogoče najti tudi kakšno nebirokratsko in izjemno besedilo. Besedilo, ki bi lahko izšlo kot knjiga, kot manifest, besedilo, izjemno po slogu in vsebini. Eno takšnih besedil je poročilo Estrela, to je njegovo neuradno ime, izhaja pa iz avtoričinega priimka, pripravo je namreč vodila portugalska poslanka Edite Estrela, po politični pripadnosti socialistka. V novejši evropski zgodovini bi težko našli bolj sodoben dokument o ženskah oziroma dokument, ki bi ženske obravnaval bolj realistično, spoštljivo in skrbno.
-
Po poročanju nevladnih organizacij se na tako imenovani balkanski begunski poti ne dogaja nič dramatičnega, neprepustnost meja ni nič manjša, delež beguncev, ki želijo prestopiti meje, ni večji. A ne glede na to so začeli slovenski vladni politiki v zadnjih tednih ustvarjati ozračje, da prihaja nov begunski val. Od kod potreba ustvarjati vzdušje pričakovanja novega vala, s tem pa – glede na retoriko – vzdušje strahu in seveda nestrpnosti?
-
Najbolje je začeti s preprostim primerom. Z nepomembnim prometnim zamaškom, sicer eni izmed najpomembnejših tem v teh državi. Torej: ceste popravljajo po vsem svetu. In, še več, vsi jih popravljajo, ko je vreme lepše. Po navadi poleti. Enkrat tu, enkrat tam. Presenečenje: to ni slovenska posebnost, še več, ni dokaz korumpirane družbe. In ne gre za ostanke komunistične preteklosti ter balkanske nesposobnosti niti sodobnega kapitalizma. Nič od tega. Prometni zamašek je najbolj normalna zadeva na svetu. Nenormalno je le to, da je prometni zamašek v središču prestolnice tema osrednjih poročil in naslovnic časopisov. Če hočeš narediti nov odcep, moraš cesto zapreti. Ni znanost, je pa očitno v Sloveniji o tem malo znanega.
-
Dve neumnosti se že leta ponavljata v Sloveniji. Izrekajo ju vsi po vrsti, z gotovostjo očividca prometne nesreče, ki se vedno znajde na prizorišču, izpraša vse, zvečer, ko zgodbo kot domnevni pričevalec že tridesetič ponovi, pa tudi sam več ne dvomi, da je bil zraven, ko je počilo.
-
Dve državi, vsaka na svojem robu Evropske unije, danes določata evropsko prihodnost. Na eni strani Velika Britanija z nenavadno odločitvijo za izstop, na drugi strani Turčija z dokončno uvedbo trde, z vero podložene diktature predsednika Erdogana. Obe državi v svojih notranjih procesih Evropa ignorira, kot dolgotrajno bolečino, ki se je telo pač navadi, jo vzame za svojo. Na deklarativni ravni se tako državniki kot predstavniki unije odzivajo z jasnimi izjavami, a dejanj za njimi ni.
-
Dolgoročni trendi v zaposlovanju se ne spreminjajo že zadnjih 20 let. Vse manj je zaposlitev za manj kvalificirane, bolj izobraženi in usposobljeni pa so na trgu prisiljeni sprejemati zaposlitve, za katere imajo presežno znanje in napačne kvalifikacije. Vse to se dogaja zaradi tehnoloških sprememb in vpetosti v danes že globoko globalizirano svetovno ekonomijo. Nobena vlada doslej ni zmogla temeljnega razmisleka o tem, kam usmeriti državno ekonomijo ali kar državo v celoti. Turizem ostaja na primer neverjetno rastoča panoga, ena redkih, ki po vsem svetu zmore ustvarjati vse večjo dodano vrednost in katere obseg se ves čas povečuje. Šele uspeh mestne občine Ljubljana, ki je v zadnjem desetletju iz prestolnice naredila nepričakovano turistično meko, je državni politiki dal misliti vsaj na tem področju. Zadnja vlada je nakazala, da vsaj delno razume pomen turizma, ko se je odločila turistične zmogljivosti v lasti družb Sava in DZS reševati oziroma ne prepustiti stihijskemu razpadanju.
-
Dve leti Slovenija ni več v krizi, a varčevanje se nadaljuje. Pri čemer argument vlade, da s trdim nadzorom proračuna zagotavlja stabilnost javnih financ, načeloma drži: v trenutku, ko bi se trošenje države že delno nesorazmerno povečalo, bi to pograbile ocenjevalne agencije kot negativen in alarma vreden podatek, slovenski mediji bi v svoji znani maniri to razpihnili, omenjene agencije bi nato citirale medije in domnevno črno stanje slovenske ekonomije in še zaostrile negativne ocene, ker tako pač poročajo slovenski mediji itd. Spirala neumnosti, tako danes deluje ta svet. V tem smo že bili.
-
»Radi pozabljamo, da v trpljenju ni nič odrešilnega: če si žrtev na dnu družbene lestvice, še ne postaneš nekakšen vzvišeni glas moralnosti in pravičnosti.«
—Dr. Slavoj Žižek, 22. januarja 2016, po silvestrskih spolnih napadih v Kölnu
Evropski pogled na begunce in priseljence je res svetopisemski. Pač, pričakujemo, da bodo svoje trpljenje in odnos naših družb do njih prenašali kot Jezus: da bodo odpuščali nam, ki moramo živeti svoja urejena življenja, da bodo razumeli nas, ki si ne moremo privoščiti pogleda na njih, da bodo razumeli naš strah, tudi rasizem, naše zavračanje, naš dogovor s Turčijo, naš naraščajoči nacionalizem in naše vse bolj eksplicitno sovraštvo. In če so enaki kot mi? -
Ker smo leta 2016, ženske ne tolerirajo seksističnih izpadov. Zveni stavek, ukraden z menija kanadskega premiera Justina Trudeauja, neumno? A to je vse, kar je mogoče o tem povedati. Danes se takšne stvari ne tolerirajo. Včasih so ženske zavzdihnile, stisnile ustnice in nekako pozabile. Danes pa ne. Ima kdo s tem težave? Res je, leta 2016 smo. A ko intelektualna elita začne na podlagi primera zavrženega seksizma pozivati k »odstranitvi« starih prdcev, češ problem so ti starejši, se velja zdrzniti. Opala! Vsak ima svojega cigana, kajne? Vsak ima koga, na kogar lahko počez vrže pripombo, eni pač na ženske, drugi na geje, tretji na begunce – a da potem tako spodrsne ravno tistim, ki so glas, na katerega vedno računamo, dejanska intelektualna elita današnjega trenutka?
-
Vlado zapušča njen edini prvokategornik, finančni minister. Edini politik z zgodovinskim spominom, z nedvomnim ugledom na svojem področju tako v akademskih kot mednarodnih političnih krogih. Je brezhiben strokovnjak, to je dokazal že drugič. To ne pomeni, da se moramo strinjati z vsako njegovo potezo, daleč od tega. Do socialnih ukrepov je bil trd, čeprav tudi ta očitek ni čisto resničen: ne gre pozabiti, da je sprostil rast plač, česar si pod pritiskom Evropske unije doslej ni drznil storiti nihče od ministrov v času krize. Šele čas bo pokazal razliko med tem, kar je deklarativno govoril, in tem, kar je počel. Dejstvo je, da mu je primanjkljaj uspelo zmanjševati ob rasti odhodkov. Že danes je vidno, da je Sloveniji na pogajanjih z Evropsko komisijo izboril nekatere oprostitve in drugačno finančno politiko, kot jo je zapovedovala komisija, ni pa tega razglašal. Ker bi to škodovalo tako državi kot njemu že v naslednjem krogu pogajanj. Mramor že drugič z ministrskega položaja odhaja z dobrimi rezultati.
-
V senci dogajanja v Luki Koper je predsednik republike Borut Pahor predlagal kandidata za nova ustavna sodnika, Špelco Mežnar in Marka Šorlija. Že ves čas je bilo jasno, da bo predsednik zagotovil mesto kandidatu, ki ga bo podprla SDS, torej Šorliju. Pahorju ne gre pripisovati kakšnega čustvenega vzgiba, naklonjenosti SDS ali Šorliju, gre za preračunljivost. SDS mu je zagotovila tiho podporo pri kandidaturi za predsednika republike, zelo očitno pa na podporo računa tudi ob naslednji, že napovedani kandidaturi, zato pač naredi SDS ali njenemu predsedniku redno kakšno uslugo. Janši Pahor na položaju predsednika republike izrazito ustreza.
-
Naravnost pretresljiva je primerjava podob dveh proslav. Tiste prve ob nastanku države, ko je bil ljubljanski Trg republike napolnjen do zadnjega kotička, povabljeni gostje in funkcionarji pa so bili tako blizu množice, da so se lahko z njo tudi pogovarjali, ter tiste, ki smo jo videli prejšnji teden, tokrat na novem ustaljenem prizorišču velikih proslav, ljubljanskem Kongresnem trgu. Tokrat so politično, diplomatsko in gospodarsko elito od mimoidočih – proslave že dolgo niso zasnovane tako, da bi bili državljani nanje dejavno povabljeni, mišljeno je, da si jih ogledajo na televizijskih zaslonih – ločevale ograje, postavljene tako, da stika res ni moglo biti.
-
1. 7. 2016 | Mladina 26 | Politika
Čas za delavsko internacionalo
Seveda se lahko pridružimo današnjemu vsesplošnemu zgražanju in kazanju s prstom na Britance, poglejte jih, v resnici so rasisti, za to je šlo, ne marajo Poljakov, ne marajo Slovencev, ne marajo Pakistancev … A resnica je pač točno takšna, kot jo nakazujejo Britanci, ki so glasovali za izstop iz Evropske unije: prost pretok delovne sile, kot ga imamo v Evropski uniji in ki je poleg pretoka kapitala in storitev temelj te zveličavne zveze, zanje pomeni nelojalno konkurenco med zaposlenimi, znižuje delavske in socialne pravice prebivalcev in vodi vse, ki na trgu lahko ponudijo le svoje delo, v vse večjo stisko. Priseljenci pri tem seveda niso nič manjše žrtve.