Grega Repovž

Grega Repovž

28. 10. 2016  |  Mladina 43  |  Uvodnik

Moč slabega spomina

Evropska politika – tako na ravni unije kot držav – je bila šokirana, ko so 24. junija letos Britanci izglasovali odločitev, da zapustijo unijo. Sledili so intervjuji in analize vodilnih evropskih politikov, da je to sporočilo Britancev hkrati tudi opozorilo in obveza, da mora evropska politika bolj prisluhniti državljanom evropskih držav, da mora začeti slediti njihovim interesom, uvideti, da je to najprej unija, katere namen je blaginja državljanov, ki v njej živijo. Da, razumeli smo, ljudje imajo občutek, da evropska birokracija naprej sledi interesom same birokracije, potem mednarodnih korporacij, državljani evropskih držav pa pridejo šele na koncu. Kesanje na kesanje. Poklapani so hodili po Evropi vodilni evropski politiki, se posipali s pepelom, predsednik evropske komisije Jean-Claude Juncker in predsednik evropskega parlamenta Martin Schulz sta govorila o zgodovinski odgovornosti do državljanov Evrope, da jim povrnejo zaupanje v Evropo.

Bolj res ne bi moglo biti. Brexit je nazorno pokazal, kako razmajan in načet je evropski projekt in tudi s kakšnim veseljem ga hitijo nekateri pokopavati – ker je s pozivanjem k razpustitvi EU z malo truda mogoče pridobiti veliko političnih točk in potencialnih glasov volivcev. Za nekaj časa se je zdelo celo, da bo učinek brexita celo posredno pozitiven: da bo namreč streznil evropsko politično elito tako na ravni unije kot na ravni držav, da bodo razumeli, da obstoj unije in miru na celini, ki ga ne glede na vse zagotavlja prav ta unija, ni tako samoumeven.

No, način, kako je evropska politika prišla do končne faze sporazuma Ceta s Kanado, je pokazal, da tako evropska skupna politika kot tudi politika držav ostajata odtujeni od prebivalcev unije. Nobenega truda, da bi jim razjasnili dvome, nasprotno: ves čas ena sama skrivnostnost in hitenje. Slovenski parlamentarci, na primer, so se delali, da sporazum poznajo in razumejo, čeprav gre za izrazito zahtevno pravno besedilo, ki ga gre brati ob pomoči dobrih pravnih strokovnjakov – a poslanci so ga mirno podpirali in trdili, da nianse določil razumejo že v angleškem jeziku. Je to ta novi postbrexitovski pristop – ko politika dojame, da se tako ne more več vesti?

Zastavek, s katerim se igrajo kratkovidni evropski politiki, tudi ti, ki delujejo na nacionalni ravni, je previsok. S svojim ravnanjem namreč ogrožajo evropski projekt kot tak, znova in znova na enak način.

Zakaj so tako hiteli, zakaj so s Ceto spet narušili zaupanje prebivalcev Evrope? Razlog: prihajajo volitve. V Evropi je pač 28 držav (minus ena v odhajanju), ki vsaj na štiri leta volijo novo sestavo nacionalnega parlamenta, zato je to seveda kroničen razlog. Enkrat hitijo zaradi španskih volitev, naslednjič zaradi nemških, pa potem francoskih … A porazi se tej evropski eliti vrstijo že od leta 2001, ko je na Irskem v prvem poskusu padel sporazum iz Nice. Saj se nikoli nič res ne zgodi, Evropa ne razpade, le vse manj verodostojnosti ima v očeh svojih prebivalcev, s tem pa imajo populisti in nacionalisti, ki gradijo politiko na sesuvanju evropske ideje, v rokah vse bolj otipljive in dejansko upravičene kritike.

Razpad Evrope nazaj na nacionalne države je dejansko najslabši obet, pa čeprav se zdi, da je taka unija, kot jo imamo danes, neznosna, nepopravljiv projekt, le še orodje v rokah politične in finančne elite ter korporativnih interesov. A kot pravi Janis Varufakis, neumno bi bilo opustiti projekt Evrope, ker je to voda na mlin edini politični sili, ki ima lahko koristi od takšnega programa: to je nespravljiva, ksenofobična desnica. Še več: prav unija je za napredne sile, torej za evropsko levico, edina možnost preživetja in uspeha, trdi, zato jo velja vsaj poskusiti rešiti. Oziroma drugače: dogajanje glede Cete je morda še zadnji dokaz, kako dogajanja v uniji ne gre zgolj opazovati in kritizirati, ampak da morajo napredne sile storiti vse, da povečajo svojo moč na evropski ravni in jo – rečeno v korporativnem jeziku – prevzamejo. In morda celo boljšega trenutka še ni bilo. Ali kot pravi Luka Mesec iz Združene levice: »Najbolj neumno bi bilo, če bi evropska levica v tem trenutku tudi sama začela pozivati k razpadu unije, se usedla na vlak, na katerem že sedijo evropski nacionalisti. Ravnati bi morala nasprotno: kriza unije in dejstvo, da stranke leve in desne sredine nimajo več nobene vizije, je za levico priložnost, da si zamisli in pokaže pot naprej. Ideja Evrope potrebuje politično revolucijo, kakršno je Bernie Sanders vnesel v ZDA.« Ceta je le zadnja poteza v seriji slabe presoje evropske politične elite. Še sami ne priznavajo demokratičnega ustroja unije, pri graditvi katerega so sodelovali. Še več, demokratične procese poskušajo vedno znova preseči. Pri tem pa kažejo še neverjeten amaterizem: kako jim lahko en projekt za drugim tako zlahka spolzi iz rok? No, razlog je znan. Napuh pač. 

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.