Grega Repovž

Grega Repovž

14. 10. 2016  |  Mladina 41  |  Uvodnik

Suvereni premier?

intervjuju, ki ga je v sredo objavil poslovni portal Bloomberg, je predsednik slovenske vlade Miro Cerar napovedal, da bo Slovenija »zaradi negotovosti glede brexita ter nestabilnosti na finančnih trgih verjetno preložila prodajo Nove Ljubljanske banke«. Iz te izjave še ni mogoče sklepati, da vlada res začenja bolj suvereno sprejemati odločitve, ki brez dvoma lahko vplivajo na dolgoročno moč te države, da je torej konec vnetega prikimavanja finančnim trgom, evropski komisiji in Evropski centralni banki. A ker so finančni špekulanti in nanje vezani posredniki, ki računajo na zaslužke tudi pri tej prodaji, že začeli rožljati zoper vlado – češ da bo Slovenija izpadla neresno in druge floskule –, velja Cerarjevo izjavo podpreti.

Za svojo izjavo ima sicer Cerar več kot dovolj resnih ekonomskih in političnih argumentov. Zakaj že mora država prodati zdaj že edino sistemsko banko, ki je ostala v njeni lasti po poceni odprodaji NKBM? Država je decembra 2013, v času vlade Alenke Bratušek, kapitalsko okrepila NLB z 1,55 milijarde evrov in tako postala njena edina lastnica. Pri evropski komisiji se je v zameno za odobritev državne pomoči zavezala, da bo lastniški delež v NLB zmanjšala do konca leta 2017. Če tega ne bo storila, ima evropska komisija pravico sama prodati hčerinske družbe NLB v tujini, pravi dogovor. Na prvi pogled se zdi, da vlada nima alternative. Vlada je doslej to tudi ves čas govorila. Cerarjeva izjava pomeni torej velik preobrat.

Vlada ima argumente. Prvi je seveda splošen – suverenost posamezne države je pač vezana na obstoj sistemske banke, prek katere lahko država izvaja tudi svoje finančne politike. Resne države na to zelo pazijo – dober primer je na primer kar nemška Deutsche Bank, ki jo država obvladuje prek posrednega lastništva in moči in je pravkar v velikih težavah, a dvomov o tem, da jo bo Nemčija reševala, ni. Drugi ekonomski argument je, da danes res nihče ne kupuje bank, cene so nizke, še nižje zaradi težav Deutsche Bank. Latvija je svoj 75-odstotni lastniški delež v banki Citadele prodala za 74 milijonov evrov. S prodajo si ni povrnila niti desetine vložka predhodne dokapitalizacije.

Političnih argumentov za spremembo politike je še več. Najprej je tu ravnanje Italije, ki se pri zahtevah po prodaji bank ne drži danih obljub. Danih zavez se ne drži niti Portugalska, postopek prodaje Nove Bance je ustavila, ker so bile ponudbe kupcev slabe. Komisiji so rekli ne. Vlada ima torej že dalj časa dovolj močne argumente, da se z evropsko komisijo začne pogajati. Oziroma kot je spomladi dejal dr. Jože Mencinger: »Slovenija bi morala jasno reči, da banke pod prisilo ne bo prodajala. Komisija za svoje izsiljevanje nima nobene pravice. Če ideološko ne trpi državnih bank, naj pogleda v Nemčijo, kjer je samo 24 odstotkov bank v zasebni lasti, druge so v deželni lasti ali zadružne. Vse je odvisno od nas samih. A kaj, ko pri nas prodajo sprejemamo, kot da sodi med božje zapovedi.«

Ne vemo, ali se je Cerar za novo taktiko odločil, ker zdaj ve, da s prodajo NLB Slovenija dokončno izgublja finančno suverenost. Obstaja verjetnost, da mu je šele sedanja stabilnost javnih financ dala samozavest, da te razmisleke tudi suvereno javno sporoča v mednarodnem in javnem prostoru. Slovenija je danes mnogo bolj odporna proti jezi evropske komisije, še pred dvema leta bi to hitro zamajalo finance in kreditne linije. Cerar sicer ni dal nobene dokončne izjave, saj je diplomatsko dodal: »Držali se bomo zavez, a moramo upoštevati tudi dogajanje v Evropi, in če bo to potrebno, reorganizirati časovnico celotnega procesa.«

Cerarjeva suverenost je obetavna. Lahko gre za spremembo v politiki vlade, ki se bo izrazila tudi v odnosu do druge javne in državne lastnine. A velja biti previden: prav tako se lahko izkaže, da gre za kapriciozno izjavo, ki si jih je Cerar v dveh letih že nekaj nabral, za njimi je stal le ponos, ne pa tudi razmislek o naslednjem koraku. A čas je pravi in dobro tempiran, pred morebitno spremembo nemške dosedanje politike zaradi težav Deutsche Bank. Nemčija bo reševanje svoje banke Deutsche Bank verjetno poskusila prikazati kot nujno izjemo, kot pravi tudi dr. Mojmir Mrak: češ da gre za globalno banko, katere propad bi povzročil novo finančno krizo. A verjetno bodo Nemci morali skozi prste pogledati tudi ostalim, ki bodo v tistem trenutku zahtevali enako.

Nova suverenost v odnosu do evropske komisije je seveda lahko kratkotrajna. Do prve jezice iz Bruslja. A obstaja upanje, da bo vlada na tem primeru uvidela, da ima že ves čas veliko več moči, kot si je bila doslej, vsa negotova, upala misliti. To bi bilo zelo dobro. Seznam histerično danih obljub slovenskih vlad iz preteklosti je namreč kar dolg.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.