Grega Repovž

Grega Repovž

25. 11. 2016  |  Mladina 47  |  Uvodnik

Dr. Kuštrin Pogoltnež

Kot gre razumeti javno mnenje ob zaključku zdravniške stavke, so zdravniki pogoltni. Čeprav imajo visoke plače, tako javno mnenje, so zahtevali še več, pri tem pa je prvi pogoltnež, Pogoltnost osebno, predsednik sindikata zdravnikov in zobozdravnikov Konrad Kuštrin osebno. Poglejmo na to mnenje z druge strani: zdravniški sindikat je zaradi zavesti in dejansko tudi izobraženosti zdravnikov (podobno velja za šolnike in javne uslužbence) še vedno zelo močan sindikat. V nasprotju z večino drugih poklicev se zdravniki niso odločili za kritikastrstvo znotraj lastnega sindikata in njegovo množično zapuščanje, ampak so vztrajali pri plačevanju sindikalne članarine in visokem odstotku včlanjenosti v svoj sindikat. Enako velja na primer za šolski sindikat, ki ga vodi Branimir Štrukelj. Naj ob tem poudarimo še tole: sindikat je po pravni naravi oseba zasebnega prava, financira se iz članarine in dobri sindikati po vsem svetu za svoje prve pogajalce imenujejo močne in profesionalne osebnosti. Da, sindikalnim vodjem plačo dajejo njegovi člani – od lastnih plač. Zato naj ministri in časnik Finance nikar ne preštevajo plač sindikalnim voditeljem – naj delavcem pustijo vsaj to pravico, da sindikalnim voditeljem dajejo plače, kakršne želijo.

Na koga se torej jezi javnost? Na prvega pogajalca enega še redkih res močnih sindikatov, ker mu je uspelo – da, spet uspelo – izpogajati boljše delovne razmere in plače za svoje člane? Se bomo tako jezili tudi na učitelje, če jim bo to uspelo? Mar res? Velik del Slovencev je v zadnjih dveh desetletjih opustil članstvo v sindikatu in se prepustil kritiziranju sindikalne dejavnosti – in naredil točno tisto, kar si želi vsaka oblast. Danes je tudi zato večina zaposlenih v pogajalsko slabšem položaju, sindikati pa so se »uspešno« razdelili tudi po političnih barvah in s tem še zmanjšali svojo moč. A kdor danes govori o času za levico, kdor misli, da bi morale biti družbe bolj socialistične, se mora vprašati, ali je sploh naredil prvi korak k tej socialistični in pravi levičarski družbi – je torej pripravljen plačevati sindikalno članarino in sodelovati v svoji panožni ali strokovni sindikalni dejavnosti? To je pač osnova, vse ostalo so besede.

A ostanimo pri Kuštrinu. Seveda ni vsak sindikalni voditelj vreden enake podpore javnosti – a legitimnosti zahtev po boljših delovnih razmerah (mednje seveda spada tudi plačilo) nobenemu sindikalnemu voditelju ne gre odrekati, sploh ne v trenutku, ko imajo na primer zaposleni v slabi banki v državni lasti v povprečju trikratnik najvišjih zdravniških plač, in v trenutku, ko je vlada davčno razbremenila vse z višjimi plačami. Kuštrin je seveda sicer močno sporna osebnost: ne nazadnje ves čas med običajne sindikalne zahteve vpleta tudi zahteve po privatizaciji zdravstvene dejavnosti in niti ne skriva, da je povezan s tistimi, ki poskušajo zdravstveno dejavnost sprivatizirati. Poleg tega je že nemalokrat sindikat izkoristil v korist stranke, ki ji pripada, SDS. A to nima nobene zveze s samimi sindikalnimi zahtevami.

Pojav, ko se vsi drugi zaposleni v državi zgražajo nad sindikatom, ki mu uspe v pogajanjih doseči boljše možnosti za svoje člane, je globoko postsocialističen, globoko vzhodnoevropski, žal, in kaže globoko nerazumevanje in nevednost, kaj socialno sporazumevanje sploh je in kdo je kdo in na kateri strani je. To je približno tako kot revni prebivalci ZDA, ki volijo bogataškega bulija Donalda Trumpa, ne da bi uvideli, da je njegovo bogastvo posledica njihovih žuljev in da so zaradi njega brezposelni.

Eden ključnih problemov zaposlenih v Sloveniji je sicer pozno po propadu socializma uveljavljeno prepričanje, da so namreč sindikati nekakšen ostanek socializma, da so nebodigatreba. Če bi bilo to res, potem je največji ostanek socializma pač zahodna Evropa, ker je tam sindikalna organiziranost še vedno mnogo močnejša kot po vzhodni Evropi. Resnica je, da smo na vzhodu pač bolj pravoverno nasedli zgodbicam o dobrem kapitalizmu in tako uničevali soupravljanje in druge kategorije delavske varnosti, ki se jim v zahodni Evropi nikakor niso pripravljeni odreči.

Od zdravnikov in žerjavistov iz Luke Koper (ha, koliko temnega črnila se je usulo tudi nanje) se torej velja predvsem učiti. Da, delajo edino normalno: pogajajo se za svoje plače in svoje delovne razmere – in vse to znotraj zakonskih in ustavnih določil. Jim je kdo oporekal zakonitost ravnanja? Nihče. Drugim zaposlenim so torej dali zdravniki ta teden lekcijo o enotnosti, a žal niso dobili normalnega odgovora preostalih zaposlenih v teh državi – namreč običajne solidarnosti. 

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.

Pisma bralcev

  • Konrad Kuštrin, Sindikat zdravnikov in zobozdravnikov Slovenije

    Dr. Kuštrin Pogoltnež

    Odgovorni urednik Grega Repovž je 25. novembra objavil uvodnik z naslovom: »Dr. Kuštrin Pogoltnež«, ki je najmanj v naslovu precej žaljiv ( SSKJ: požrešnež, lakomnež), obenem pa vsebuje tudi nekaj neresnic. Tako je med drugim zapisal: »Kuštrin je seveda sicer močno sporna osebnost: ne nazadnje ves čas med običajne sindikalne zahteve vpleta tudi zahteve po privatizaciji zdravstvene dejavnosti in niti ne skriva, da... Več