Grega Repovž

Grega Repovž

7. 10. 2016  |  Mladina 40  |  Uvodnik

TV Slovenija v prostem padu

Zakaj naj bi država vzdrževala javno televizijo? Kakšen je razlog, da je to mednarodni standard resnih civiliziranih in demokratičnih držav, zakaj je to pri ocenjevanju neke države tako relevantno? Razlog je en sam: namen javnega TV-servisa je, da vzdržuje prostor javne razprave. Vzdržuje njegovo raven. To je tisto, kar namreč financiramo državljani. Televizija kot taka je od svojih začetkov finančno predrag medij, da bi se, če deluje po tržnih merilih, lahko izognila komercialnemu, delno tudi plehkemu. Televizija kot medijsko podjetje na trgu mora zadovoljiti tako širok in povprečen okus, da si vzdrževanja visoke ravni javne razprave preprosto ne more privoščiti. In to je edini resni razlog, zaradi katerega danes države oziroma državljani financirajo javno televizijo. Nekaterih stvari na trgu preprosto ni mogoče zagotavljati. Javna televizija pa naj bi zato zagotavljala tisto več, naj bi bila prostor tehtnosti, tudi zahtevnosti, pa naj gre za družbo, kulturo, šport ali otroške oddaje. Zato ima zakonsko urejeno financiranje.

V torek, 4. oktobra 2016, je slovenska javna televizija padla na eno najnižjih ravni. Informacija, da pripadniki Islamske države urijo za boj in samomorilske napade tudi otroke, je nekaj, kar je v javnosti že zelo dolgo znano, internet nam razkrije prve članke o tem že v prvem letu obstoja Islamske države. Gre za grozljivo tragedijo, za zlorabo otrok, ki je v omikanem svetu brez primere. Vendar je televizija Slovenija v oddaji Odmevi – urednik oddaje Valentin Areh, voditelj Slavko Bobovnik – iz te pretresljive realnosti naredila nezaslišano: tragedijo mladoletnih otrok, prikazujoč vse skupaj kot nekaj novega, je zlorabila za nizkotno strašenje javnosti. Sporočilo izjemno dolgega niza prispevkov je bilo jasno. Prihaja nov begunski val, kar so prav tako tendenciozno izpeljali iz protestov beguncev, ki jih srbske oblasti zadržujejo v Beogradu, a to še ni vse: med temi begunci pa bodo tokrat tudi otroci, ki so seveda izurjeni morilci. Prispevki so bili podloženi s posnetki, ki jih v okviru propagandne vojne producira sama Islamska država – je sploh mogoče pasti nižje?

Gre za zelo žalosten trenutek v javnem prostoru. TV Slovenija ne moremo več reči javni servis. Ne gre vse krivde pripisati zadnji uredniški in vodstveni ekipi, nazadovanje traja že desetletja, kriva je seveda tudi politika. A to, kar dela TV Slovenija danes, ni več ne javni servis ne javni interes, sploh pa ni vzdrževanje javne razprave na kvalificirani in resni ravni. To je navadni komercialni servis, pri čemer na primer Pop TV, kot resna komercialna televizija, redko pade na to raven. Omenjeni manipulativni izdelek TV Slovenija ni sramoten le za javni zavod. Na javni televiziji sicer dela tudi nemalo izjemnih ljudi. Ki pa so vsi odrinjeni. Plehkost, katastrofizem kot novinarsko zvrst, pikanterijo in šov zahteva vodstvo, zato je pravo novinarstvo na stranskem tiru.

Ob tem je bila glavna novica TV Dnevnika tega istega dne vprašanje, ali in kako bo smučarka Tina Maze zaključila kariero. Z vsem spoštovanjem do uspehov športnice, a vendar govorimo o javnem servisu. To ne more biti prva novica vodilne resne oddaje, sicer pa niti novica ni.

Kakšno škodo lahko povzroči takšno populistično ravnanje javne televizije, nam pokaže primer bančne luknje. Tako kot danes TV Slovenija sodeluje pri aktiviranju najnižjih človeških čustev prek strahu, ko gre za begunsko krizo, tako je ravnala leta 2012 pri napihovanju domnevne bančne luknje – pri tem ni zanemarljivo, da ta medij pri populizmu in katastrofizmu vedno nastopa kot nekakšen medijski odmev stranke SDS, tako zdaj kot takrat. Pa ji ne pripisujemo strankarske pristranosti: zelo jasno se vidi, da je obojim všeč ta katastrofični način obravnave sicer pomembnih in pogosto občutljivih tem, dejstvom v škodo. Prvi s tem privabljajo volivce, drugi gledalce.

Brez TV Slovenija populistični udar, s katerim je takratna vlada pod vodstvom SDS ustvarjala izredne razmere, ne bi uspel. Slovenijo je TV Slovenija hitela slikati kot klinično mrtvo, kot državo, ki nujno potrebuje pomoč trojke – pri čemer so te katastrofične podatke širili iz vlade. Pa ni bilo nobene takšne panike, izvoz je v tistem obdobju rasel, v proračunu je bilo dovolj denarja za pokrivanje izdatkov – kar je bilo vse mogoče prebrati v resnejšem tisku. A TV Slovenija se je trudila dokazati, da gre vse k vragu, šli so tako daleč, da so že opisovali postopek, v katerega bo zdaj zdaj zapadel Ciper, pardon, Slovenija. Zaradi gledanosti? Zaradi neznanja? Zaradi objestnosti – zato, ker lahko?

To ni javni servis. To ni javna televizija. To ni tisto, zaradi česar državljani sprejmejo konsenz, da bodo medij financirali z javnim denarjem. To seveda ni poziv k razpustitvi TV Slovenija – nikakor, v času razpadanja medijskega trga, ki mu ni videti konca, sodobne države toliko bolj resno potrebujejo kakovosten in omikan javni servis, morda bi veljalo ta model celo razširiti na tiskane medije. A čas je, da se začneta resna razprava in preoblikovanje tega zavoda v resen in dostojen javni servis. Kjer bodo nastopali kompetentni sogovorniki. Kjer ne bodo tekmovali za gledanost, ampak za kakovost. 

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.