Janko Lorenci
-
8. 12. 2017 | Mladina 49 | Kolumna
Vsako leto se iz Slovenije izseli nekaj tisoč slovenskih državljanov več, kot se jih vanjo vrne. Vendar se prebivalstvo zaradi priseljevanja tujih državljanov ne zmanjšuje. Velika večina izseljencev konča v Avstriji, Nemčiji, Angliji in Švici, skoraj vsi priseljenci pa prihajajo iz nekdanje Jugoslavije. Za tem stoji železna logika migracij: prebivalstva se pretakajo iz manj razvitih držav v bolj razvite, iz revnih v bogatejše. Slovenija torej ostaja privlačna za ljudi iz nekdanje skupne države, a manj privlačna za lastne državljane.
-
1. 12. 2017 | Mladina 48 | Kolumna
Kot je Mladina ugotovila v prejšnji številki, naše parlamentarne stranke zdaj izrecno pravijo, da z Janševo SDS ne bodo sklepale koalicij. To je pomemben, izrazito pozitiven premik, temelječ na predpostavki, da spada SDS v tabor skrajne desnice, s katero zmerna leva in desna politika ne more sodelovati.
-
24. 11. 2017 | Mladina 47 | Kolumna
Koncentracija bogastva dobiva pospeške. Po podatkih Credit Suisse je zloglasni odstotek najbogatejših letos prvič presegel simbolično mejo, v lasti ima že več kot 50 odstotkov svetovnega premoženja. Glavno besedo v tej skupini ima finančna elita, od velikih skladov za upravljanje kapitala prek novih tehnoloških velikanov (Google, Facebook ...) do podjetij t. i. delitvene ekonomije (Uber ...). Tu so seveda še banke in velike korporacije iz tradicionalnih panog.
-
17. 11. 2017 | Mladina 46 | Kolumna
EU je od velike krize leta 2008 v nenehnih težavah. Krizo je za silo prebolela, tudi vrhunca begunske krize in populističnega vala sta za zdaj mimo. A vrsta procesov govori, da pod površino nevarno brbota. Poglejmo.
-
10. 11. 2017 | Mladina 45 | Kolumna
NLB in Mercator – dve zgodbi, dve žalostinki o neumnosti in neodgovornosti v politiki in niže. In zgodbi, katerih razplet bo vplival na prihodnost Slovenije.
-
3. 11. 2017 | Mladina 44 | Kolumna
Nekoč davno, na začetku in sredi sedemdesetih let, so bili svinčeni časi. Razlika med njimi in demokratičnimi časi je v tem, da lahko danes, če nisi oportunist, napišeš vse, pa se ne spremeni nič ali zelo malo, takrat pa nisi smel napisati skoraj nič, kar je presegalo socialistično dogmatiko. Čisto svinčeni časi to niso bili, sicer se ne bi mogli preliti v osvobajajoča osemdeseta leta. Nekatere stvari spijo, so potlačene, vendar ne mrtve. Za ta speči potencial so tudi takrat skrbeli nekakšni vmesni ljudje – dovolj pokorni dogmam, da so preživeli ali celo uspevali, a vendarle delujoči malo drugače.
-
27. 10. 2017 | Mladina 43 | Kolumna
Vzhodni del Evrope je na zahodu na čedalje slabšem glasu. V marsičem upravičeno, v marsičem ne. Na splošno je zahod do vzhoda vzvišen, pokroviteljski in dvoličen. Pri tem zahodna Evropa sama v veliki meri doživlja tisto, kar očita vzhodu, od ksenofobije do naraščajočega ekstremizma. To nista ločena svetova, pretok med njima je močan in obema koristi, a tudi škodi.
-
20. 10. 2017 | Mladina 42 | Kolumna
Na nedeljskih volitvah bo zmagal Borut Pahor, vse drugo bi bilo velikansko presenečenje. Na formalno najvišjem položaju v državi nič novega: igra, lovljenje všečnosti, igra, lovljenje všečnosti. Tudi ko se zdi, da gre najbolj zares. Slovenija ima očitno rada resničnostne šove.
-
13. 10. 2017 | Mladina 41 | Kolumna
Katalonska vlada je z nekoliko dvoumno razglasitvijo in hkratno zamrznitvijo neodvisnosti hotela preprečiti totalen trk z Madridom. Ta dialoga tudi po tem vnovičnem spravnem predlogu noče sprejeti, a se (še) ni nasilno odzval. Toda napetost bo ostala, razplet pa ni jasen.
-
6. 10. 2017 | Mladina 40 | Kolumna
Nemške volitve so še eno svarilo za tradicionalne velike stranke. Volivce počasi, a nezadržno izgubljata obe, CDU Merklove in SPD (socialdemokrati). Ta proces, dokaj značilen za vso Evropo, traja vse od neoliberalne revolucije v sedemdesetih letih, predvsem zato, ker t. i. zmerna politična sredina uveljavlja neoliberalizem, s tem pa neizbežno izgublja zasidranost v družbi in odpira teren za populiste in skrajno desnico, deloma pa tudi za novo levico. Tla pod nogami se pri tem bolj spodmikajo socialdemokratskim strankam, ker so pač veljale za tradicionalne predstavnice delavstva in (nižjega in srednjega) srednjega razreda, a so ju nato pustile na cedilu.
-
29. 9. 2017 | Mladina 39 | Kolumna
Premier Cerar je dejal, da Slovenija ne bo podpisala pogodbe, ki prepoveduje proizvodnjo in uporabo jedrskega orožja ter celo grožnje z njim. Pogodbo je že junija potrdilo 122, prejšnji teden pa tudi podpisalo več kot 50 držav. Vse jedrske sile in članice Nata so bojkotirale že pogajanja o njej.
-
22. 9. 2017 | Mladina 38 | Kolumna
Čudež biblijskih razsežnosti bi bil, če na nemških volitvah – najpomembnejših letošnjih volitvah v Evropi – to nedeljo ne bi zmagala A. Merkel. Za to ima precej zaslug sama, s svojimi individualnimi kvalitetami: čutom odgovornosti, temeljitim posvečanjem zadevam (menda bere tudi drobni tisk pomembnejših dokumentov), premišljenostjo (kritiki pravijo preračunljivim čakanjem), ostrim razumom in nenastopaštvom. Zdi se tudi prepričana demokratka. V begunski krizi je pokazala dovolj empatije in z njo zbegala tako kritike kot privržence – kakorkoli to zdaj »popravlja«. (Mimogrede, s temi odlikami bi zasenčila vse slovenske premierje, le Drnovšek ji je bil v nekaterih pogledih podoben.)
-
8. 9. 2017 | Mladina 36 | Kolumna
Osamosvojitev je imela polno podporo ljudstva, skoraj hkratna zamenjava socializma s kapitalizmom pa bistveno manjšo. Socializem je takrat in kasneje ohranil visoko ceno, v glavnem višjo kot kapitalizem. Še več: medtem ko vrednotenje socializma narašča, kapitalizmu cena pada.
-
1. 9. 2017 | Mladina 35 | Kolumna
Slovenija v glavnem ne ve, kam gre, kaj bi, kako bi. K temu prispevajo svoje tudi t. i. resni mediji, med drugim z uravnoteževanjem. Uravnoteževanje je postalo razširjena medijska drža. To nenehno lekarniško tehtanje v deželi vedno večjih nasprotij in kronične sprtosti še posebej velja za nacionalno tv in njen informativni program. Deloma izvira iz narave javne tv, ki naj bi predstavljala različne poglede in interese v družbi. Toda uravnoteževanje se je na nacionalki izrodilo v tog, škodljiv model. Navidezno je objektivno in demokratično – dragi gledalci, predstavljamo vam vse, kar leze in gre, vi pa razsodite. Tako se pred ekranskim avditorijem z enako pravico do besede vrstijo tatovi in poštenjaki, veleizdajalci in patrioti, pametni in neumni, dostojni ljudje in sejalci sovražnega govora.
-
25. 8. 2017 | Mladina 34 | Kolumna
V Odmevih prejšnji teden je bilo prav strašljivo poslušati prispevek o kraških in drugih jamah. Skoraj vse so polne nevarnih odpadkov, jamarji o tem obvestijo inšpekcijo, ta pride, si ogleda rob jame, reče, da je tu zgoraj vse čisto, in odkoraka. Če bi se spustila dol h kravjim glavam, odžaganim konjskim nogam, vsakovrstni drugi svinjariji, bi morala izdati odločbo o čiščenju. A denarja za to ni. Tam spodaj pa še naprej tiktakajo ekološke bombe.
-
18. 8. 2017 | Mladina 33 | Kolumna
Primer profesorja doktorja BMZ priča, kako klavrno se lahko konča kariera posameznika, ki izgubi notranje zavore. Mož se je s tem pridružil toku brutalizacije mišljenja, govorjenja in delovanja, značilne za Slovenijo in Zahod. To je nevaren proces, ki posameznikom in družbi z zmerjaštvom, lažmi, širjenjem sovraštva ne prinaša katarze, ampak stopnjevanje divjosti, surovosti, sovražnosti itd. Meje prepovedanega se nižajo, besedna surovost lahko vodi celo v fizično. Sovražni verbalizem razsaja predvsem na družabnih omrežjih, toda skotil se je v realnem svetu in se vanj (v politiko, del klasičnih medijev itd.) okrepljen vrača.
-
11. 8. 2017 | Mladina 32 | Kolumna
Dobro bi bilo, da Pahor ne bi še enkrat postal predsednik države. Ker je škodljiv, zlasti z različnimi imenovanji v svoji pristojnosti. Ker funkciji jemlje avtoriteto, te pa tej družbi zelo primanjkuje. Ker družbe ne zmore usmerjati ne vrednotno ne intelektualno. Ker je predvsem igralec, ki išče trenutnemu občinstvu najbolj všečno obliko nastopa. V njem je zelo malo neponarejenega – vse se prilagaja okoliščinam, prilagaja zato, da lahko ostane na vrhu.
-
4. 8. 2017 | Mladina 31 | Kolumna
Človeštvo smo vsi, a to je dokaj abstrakten pojem. Izrekamo ga nekako s spoštovanjem in pri tem gojimo pobožno predstavo o enotni gmoti s skupnimi ideali, strahovi, početjem in celo pravicami. Toda v realnem življenju je človeštvo strahovito daleč od take abstraktne enotnosti in prej razpada, kot se enoti. Strnilo bi se kvečjemu, če bi ga napadli Marsovci in začeli počez pobijati bogate in revne, debele in suhe, bele, črne in rumene.
-
28. 7. 2017 | Mladina 30 | Kolumna
Za SD je Pahor še naprej predsedniški kandidat. A sam se za to čast ne zmeni in se otepa slehernega vidnega sorodstva s svojo nekdanjo stranko. SD ga ima za svojega, on svoje nekdanje stranke nikakor.
-
21. 7. 2017 | Mladina 29 | Kolumna
Smrtno resni obrazi politikov na spravni slovesnosti pri dveh betonskih stebrih so zbujali dvoumne občutke. Enako kot spomenik sam, zelo neimpozanten, milo rečeno. Razlagati si ga je mogoče različno, a to seveda velja za vsak spomenik. Vse skupaj je delovalo nekako brezoblično, neizrazito. Še najizrazitejša je bila odsotnost množic.
-
14. 7. 2017 | Mladina 28 | Kolumna
Počasi se bližajo nemške volitve, vendar se zdi, da so bile in bodo ostale pomembnejše, prelomnejše volitve v Angliji. Tam potekata dva vzporedna procesa, eden slab, drugi dober. Na eni strani brexit, na drugi preobrazba laburistov, druge velike stranke na Otoku. Corbyn je dokazal, da je mogoče staro levo stranko prenoviti, radikalizirati z recimo socialistično vsebino in z njo privabiti izgubljene in nove volivce iz srednjega in delavskega razreda, ki je sicer od laburistov množično prebegnil h konservativcem, ker se je čutil od blairovsko predelanih laburistov izdanega. Corbyn je prepričal predvsem z za današnje čase radikalnim programom (med drugim napoveduje velika podržavljenja) in osebno verodostojnostjo. To v ZDA velja tudi za Sandersa. Če bi ta postal demokratski predsedniški kandidat (kar mu je preprečila predvsem vrhuška lastne stranke), nesrečnega Trumpa zdaj najbrž ne bi bilo nikjer.
-
7. 7. 2017 | Mladina 27 | Kolumna
Po arbitražni razsodbi si je dobro priklicati v spomin nekaj reči.
-
30. 6. 2017 | Mladina 26 | Kolumna
Mož leze navzgor, na drugo najvišjo goro sveta. Zgoraj je peklensko mrzlo, zrak je redek, vsak premik je muka. Gor mu pomagajo drugi, čisto na vrh gre z njim samo še en človek. Ta bo sestopil normalno; človek, za katerega nam gre, pa odsmuča dol po tako strmih terenih, da se ti zvrti v glavi.
-
23. 6. 2017 | Mladina 25 | Kolumna
Svet se vrti okoli Sonca in dela. Kdor ga nima, ga išče, kdor ga ima, ga skuša obdržati, le redki ne bi delali nič. Od dela se umira, od dela se živi. Tisti, za katere delajo drugi (lastniki, menedžerji, delničarji), iščejo čim večji dobiček, zato delovno silo privijajo, jo tudi odpuščajo. V tem fluidnem dogajanju se zdi zanesljivo samo eno: dela bo vedno manj, to pa bo svet polagoma postavilo na glavo.
-
16. 6. 2017 | Mladina 24 | Kolumna
Elizabeta II. je mandat podelila torijcem, znova najmočnejši stranki Združenega kraljestva. Toda njihova vladavina bo krhka. Laburisti imajo po teh volitvah bistveno boljše izhodišče za naslednje, verjetno predčasne. Pokazalo se je, da lahko levica v veliki evropski državi znova tudi zmaga. Toda pogoj za to je njena korenita prenova – le tako je mogoče zombija spraviti nazaj v življenje. Corbynov uspeh je kombinacija osebnosti in udarnega programa. Za preboj je očitno potrebno oboje. Corbyn svoje za današnje pojme izrazito levičarske poglede zagovarja že dolgo in stanovitno, zato deluje avtentično in verodostojno. Hkrati vzbuja, podobno kot Sanders, vtis, da mu gre res za ljudi. Kar zadeva program, bi bolj obdavčil bogatejše, odpravil šolnine, podržavil železnico, pošto, elektriko ... Tak uresničeni program bi prinesel zgodovinski prelom, zanikal neoliberalne dogme, končal nenehno privatiziranje, vrnil veljavo ideji skupnega dobrega in dobrodejni normalnosti, ki so jo neoliberalci ukinili. Program, mogočen apel k socialni pravičnosti, je radikalen samo glede na njih, te resnične revolucionarje zadnjih desetletij. Corbyn je antithatcher in doslej najhujša grožnja neoliberalizmu. Pomagale so mu tudi težave z brexitom, maslo konservativcev.
-
9. 6. 2017 | Mladina 23 | Kolumna
Mi, Evropejci, moramo vzeti usodo v svoje roke ... Časi, ko smo lahko popolnoma računali na druge, so do neke mere minili, je po vrhu G 7 dramatično, kar patetično, kar ni v njeni navadi, rekla Angela Merkel. Mnogi evropski in ameriški časopisi so njen poziv, jasno namenjen Trumpovi Ameriki, komentirali kot začetek konca čezatlantskega zavezništva.
-
2. 6. 2017 | Mladina 22 | Kolumna
Spomin na požar v Kemisu bledi počasi, strah deloma celo narašča. Kajti Vrhnika je razposlala nekaj vznemirljivih sporočil.
-
26. 5. 2017 | Mladina 21 | Kolumna
Najprej nekaj o blaznosti in sabotaži s pomočjo številk: NLB je v prvem trimesečju imela 80 milijonov evrov dobička. V vsem letu jih bo dobrih 300 milijonov. Ko smo prodali NKBM za 250 milijonov, je imela dobiček okoli 20 milijonov, zato lahko pričakujemo, da bo NLB, ki ima 15-krat večji dobiček, vredna vsaj 15-krat več, torej okoli 3,7 milijarde. Diskont, po katerem je bila prodana NKBM, sploh ni bil upoštevan, vrednost NLB bi torej morala biti še višja. Toda če bi bila prodana tako, kot pričakuje SDH, torej za milijardo in pol, bi se lahko kupec že v prvem letu poplačal z vsaj tako velikim dobičkom.
-
19. 5. 2017 | Mladina 20 | Kolumna
Ko se prvič po mnogih letih spraviš na hojo ob žici okoli okupirane Ljubljane, vidiš, kako nezadržno mesto požira okolico in z njo vred dobro obdelovalno zemljo. Zginevajo travniki, njive, pašniki, gaji. Kar je enkrat pozidano, asfaltirano ali zastrupljeno, ne bo nikoli več rodilo nič zelenega in užitnega. Mesto zase kar skrbi, za okolje (okolico) pa v svojo dolgoročno škodo bistveno manj. Prestolnica in večja slovenska mesta vsi leže na redkih ravninah z dobro zemljo, vsi se širijo in med njimi se gradijo nove ceste in vse mogoče pritikline našega prebivanja. Vsak dan izgubimo za majhno kmetijo zemlje. Pri tem glede površine obdelovalne zemlje na prebivalca tičimo na evropskem dnu in pridelamo le kako polovico tega, kar pojemo.
-
12. 5. 2017 | Mladina 19 | Kolumna
Predsednik države je neodvisna institucija in trenutni imetnik te funkcije je najbolj neodvisen v vsej nemajhni trumi politikov. To neodvisnost, svobodo, avtonomijo uporablja slabo, ker ni svoboden v glavi, ker hoče biti znova izvoljen in ker je mahnjen na vsesplošno všečnost. Tak ne more biti kritičen. Kdor danes ni izrazito kritičen do sedanjega brutalnega kapitalizma, ni na strani množic, torej ne more biti dober politik in navsezadnje tudi dober človek ne. Naš predsednik je odvečen strošek in okrasek na vrhu države.
