Janko Lorenci

Janko Lorenci

20. 10. 2017  |  Mladina 42  |  Kolumna

Falanga enakih

Kaj najbolj manjka na teh predsedniških volitvah?

Na nedeljskih volitvah bo zmagal Borut Pahor, vse drugo bi bilo velikansko presenečenje. Na formalno najvišjem položaju v državi nič novega: igra, lovljenje všečnosti, igra, lovljenje všečnosti. Tudi ko se zdi, da gre najbolj zares. Slovenija ima očitno rada resničnostne šove.

Kaj najbolj manjka na teh predsedniških volitvah? Manjka možnost izbire.

Poglejmo za hip volilno sceno na Zahodu. Vsebinska, resna izbira je lahko zmagovita in lahko prinese obet družbenega preloma, ponavljanje starega prinaša stagnacijo in nazadovanje. V ZDA je volivcem izbiro ponudil Sanders, zmerjan za socialista, a zatrla ga je lastna stranka. V Angliji jo je ponudil Corbyn, premagal smetano lastne stranke, prenovljeni laburisti bodo na prihodnjih volitvah verjetno zmagali, in če bodo držali besedo, začeli odpravljati neoliberalizem. V Nemčiji je novi vodja SPD Schulz zbudil upanje v prenovo stranke, ta se je naglo vzpela, potem se je pokazalo, da Schulz ne ponuja v bistvu nič novega, in stranka je spet potonila. Merklova je s svojo CDU na volitvah sicer zmagala, a dobila znatno manj glasov kot na prejšnjih volitvah. Tako rekoč vse stare, etablirane in neprenovljene evropske stranke, leve in desne, izgubljajo volilstvo, krepi se skrajna desnica, politična sredina pa se ji bolj ali manj prilagaja. To se je zdaj ponovilo še v Avstriji in potrjuje, da v politiki že znano, staro, predvidljivo izgublja zaupanje, z njim vred pa tudi sistem. In da populizem, ki v bistvu služi neoliberalizmu, nastopa v različnih oblikah, a nikakor ni mrtev.

Na naših predsedniških volitvah je podobno. Vsi naši kandidati trdijo, da so v tem in onem drugačni – a niso nikakršna alternativa. Niso material, ki bi ponujal izbiro.

Saj bi bilo dobro, če bi se igralca in preračunljivca Pahorja znebili, in kak kandidat bi bil v čem najbrž verodostojnejši. Toda na tem položaju je potreben človek, ki bi znal občasno govoriti tudi o velikih vprašanjih in dilemah sedanjosti, dozdevno abstraktnih, a življenjsko pomembnih za prezent in futur. Človek, ki bi ponudil izbiro – in to predvsem mehčanje surovega kapitalizma. Vsi novi kandidati pa so ujeti v kalupe sedanjosti in drobne ad hoc spremembe, zlasti sloga. Pahor bi lahko zganjal hude norčije in igral po mili volji, pa bi bil še vedno kar v redu predsednik, če bi znal in hotel kaj jasno in glasno povedati o pasteh kapitalizma, o obetih in nevarnostih socializma, o tem, zakaj svet tako uničuje javno dobro, zakaj je neenakost spet taka kot pred sto ali več leti, zakaj tako pogubno uničujemo okolje. In zakaj Slovenija tako slepo sledi tem trendom. Če bi kateri od kandidatov imel afiniteto do teh vprašanj, bi jih spravil v ospredje, tudi če medijev taka vprašanja niso brigala.

To pomeni, da volivci v resnici nimajo globlje vsebinske izbire. V takem položaju ni čudno, da se zmaga obeta političnemu rutinerju, zvitemu populistu z nekaj šarma, sicer pa škodljivcu par excellence. A to kaže tudi na nezahtevnost, neambicioznost, sprijaznjenost večine volilnega telesa. V bistvu bo dobilo predsednika, kakršnega hoče in si ga zasluži. Za izvolitev Pahorja teže zvalimo krivdo na medije, saj so ga mnogi srdito naskakovali, se iz njega norčevali itd. Toda pri volilnem telesu ne gre zgolj za to, da ljubi resničnostne šove. Pahor v najimenitnejšem od vseh blesti, medijski naskoki pa se od njega odbijajo kot od Trumpa. V ljudeh je sicer ogromno nezadovoljstva, frustracij, negotovosti, besa na politiko, vedno več tudi nezadovoljstva s celotno ureditvijo. A prav tako je dejstvo, da prebivalstvo – tu pa lahko medije zelo krivimo – malo ali nič razmišlja o alternativah. In ker se mu zdi politika klavrna in vedno enaka, sprejme na volitvah pravila šova ali pa jih bojkotira.

Najbrž se bo nekaj podobnega kot na predsedniških volitvah zgodilo tudi na parlamentarnih – nič bistvenega se po njih ne bo spremenilo na bolje. Če bo zmagala in zavladala SDS, bo Sloveniji grozilo, da postane nova Madžarska. Če bo krmilo prevzela SD, bo manj hudo, a ostali bomo isti tip družbe in politike.

Pri tem pa se bodo parlamentarne volitve v nečem bistveno razlikovale od predsedniških. Volivci bodo imeli na voljo izbiro, in to pomembno. Mislimo na Levico, ki se zavzema za postopno odpravo kapitalizma in uvedbo demokratičnega socializma. To je programsko bistveno drugačna, alternativna stranka, ki se je prebila v parlament, je v njem dovolj živahna in se v anketah kar dobro drži. Njena pojavitev in uveljavitev sta v zadnjih letih najbolj razveseljiv fenomen na slovenskem strankarskem prizorišču.

Zdaj se zdi upehana in se bo morala zbuditi. Delno jo opravičuje, da se je (podobno kot Sanders ali Corbyn) dolgo spopadala z notranjimi konflikti, ki so se naposled končali s prevlado Mesečeve linije. Toda niti predsedniškega kandidata ni ponudila. Za to ni opravičila, to je neambiciozno in neprofesionalno. Sicer je podprla deloma sorodnega kandidata, a zanj se je vnaprej vedelo, da še sam nima resnih ambicij.

Volivci nikakor samodejno ne podprejo človeka, ki ga kandidira stranka, ki jo navadno volijo. To velja celo za strumne volivce SDS. Toda ko izbirajo predsednika, imajo pred očmi tudi stranko, ki tiči za kandidatom. In po malem volijo tudi njo.

Če stranka kandidata sploh ne postavi, te pripadnosti seveda ne moreš pokazati. Skratka, ne postaviti kandidata za vsaj simbolično pomembne volitve preprosto ni resno. Taka stranka se težko prikazuje kot resna izbira. In prav zanjo gre vedno bolj na vseh volitvah po vsej celini.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.