-
Mrtvi in še bolj mrtvi
Medtem ko NPU svoj smisel potrjuje v vratolomnih preiskavah, tokrat zoper trojico, osumljeno rabote z milijonsko podkupnino v TEŠ 6, pa sodni vrh srbi za svoj imidž s proslavo. Slavnost sta podkrepila s svojo prisotnostjo še pravosodni minister Goran Klemenčič in generalni javni tožilec Zvonko Fišer, medtem ko je predsednik Vrhovnega sodišča Branko Masleša podeljeval medalje sodnikom za življenjsko delo in za delovno uspešnost. Niso izpostavili nobenega primera sodne izjemnosti, ampak so v maniri proslav Titove Jugoslavije podeljevali kopico medalj. Smisel medalje je v tem, da izpostavi jasno prepoznavno vrhunskost na svojem področju, vse ostalo je prazni akt samozadovoljne institucije, ki ne zasluži medijskega pompa. Enako birokratsko dejanje, kot je podeljevanje nagrad funkcionarjem v Kolesarski zvezi. Od pravosodnega vrha bi pričakovali, da se ukvarja s substancialnimi problemi, kot je denimo naraščajoči trend, da v podobnih zadevah (Karba, Turk) sodniki sodijo vsak po svoje, ali pa v vprašanju že korupcijskega izdelovanja pravnih mnenj, in s še toliko bolj nevarno tendenco, ko sodniki honorarno sodelujejo z zavodom ECRS, ki ga vodi bivši pravosodni minister Aleš Zalar.
-
Silvo Teršek: Preobrazbe
Fikcija ima za podlago paraavtobiografijo, ki izhaja iz vprašanja – kaj in kdo sem? Njegov glavni junak je profesor in žurnalist, ki dela intervjuje s filozofi, pravniki, sociologi, teologi, škofi, politiki, pesniki, farmacevti, fiziki etc. Resda sprašuje, toda vsak odgovor postane tudi del njega, saj ga odgovori nenehno preobražajo. Pač po načelu: človek je to, kar bere, oziroma to, kar posluša.
-
Za domovino – s Titom naprej!
V prisilni poravnavi je podjetje »Grep«. Nič posebnega, pač osnovni zakon podjetništva, po katerem je cena napredka ta, da slaba podjetja pač ginevajo, na mesto njih pa se rojevajo nova. Toda »Grep« je posebna zgodba, nastal je namreč kot Jankovićev jocker, s pomočjo katerega je dal postaviti stožiške stadione in potem na valu nacionalne evforije gladko dobil lokalne volitve leta 2008. In rezultat: mesto Ljubljana je dobilo kolosalni stadion in gigantsko dvorano. Mediji le malce potarnajo, da je okolica neurejena in da trgovski center ni zaživel.
-
Slovo lovca na besede
Da je odšel veliki komponist in jezikoslovec, zadnji Prešernov lavreat, je boleče, a vendar ni presenetljivo. Tisto nedoumljivo je – od kod se je vzel ta izjemni mož?
-
-
SAZU in ZRC SAZU: Slovar slovenskega knjižnega jezika 2
Za koliko se je v četrt stoletja spremenil slovenski jezik? 4521 novih besed je pet odstotkov starega korpusa, h kateremu pa je prišteti še množico besed, ki se jim je vmes spremenil pomen. Miška ni več le mali glodavec, temveč tudi računalniška naprava, komunist je bil v prvem SSKJ človek z ugledom, danes je tudi zmerljivka, tako kot na novo uveljavljani udbaš, tovariš iz naslovnega nagovora za gospoda se je ustalil pri sodrugu, k zelenemu pa zdaj pritiče še pomen ekologa. Slovar je ohranil tudi pojme, ki so samo še zgodovinski spomin, kot denimo samoupravljavec iz partijskih časov, res pa je, da tu ni dosleden, saj je izpustil v devetdesetih letih uveljavljeni puckizem. Čeravno je sistematično premislil partijsko terminologijo, pa ohranja besedno družino iz pojma belogardist, ki jo obeleži le kot stvarno oznako, čeravno se nobena vojaška enota niti vojak sam ni imenoval belogardist, to je bil le slabšalni izraz, ki ga je skovala KP.
-
Poplave izginulih denarjev
Zgodil se je dogodek, ki ga osrednji mediji niso postavili med osrednje teme. V stečaj je namreč šlo podjetje »KLM naložbe«, ki je »Factor Banki« dolžno 4 milijone evrov. Seveda ni edino, vendar pa je posebno. Njegov največji lastnik je namreč Zoran Janković, župan, ki do volilnih zmag prihaja prek imidža izjemnega upravljavca javnega denarja. Toda zdaj se je pokazalo, da mož ni sposoben voditi niti lastnega podjetja, da ne propade. A to še ni najhuje, dolga ne bodo plačali lastniki iz osebnega premoženja, temveč vsi davkoplačevalci!!!!!!!!!!!?
-
Boštjan Videmšek, Samo Rugelj, Žiga X. Gombač: Ultrablues
Torej knjiga o tej epopeji? Samo na ravni naslovne ideje, ki z zgodbo o neverjetnem pritegne vnaprejšnji rešpekt bralcev. Tudi vsebinsko ji je posvečena le desetina strani. Delo je namreč stkano iz serije dnevniških in trojnih avtobiografskih zapisov, ki so nastajali v obdobju osemmesečnih priprav, meri pa na smisel bivanja. Torej: od kod ta obsedenost s tekom? Ali še bolj preprosto: zakaj ta ekstremna zagnanost, ki proizvaja zvine, vnetja in izmučenost, in ne lahkotni enourni jogging, ki napravi človeka čilega v vsakdanjem življenju?
-
Bolečina izbire
Oktober 2014. Večina poslancev je na seji sklenila, da odvzame poslanski mandat Janezu Janši. Pravijo, da ker je v zaporu, bi bilo nehigienično in pravo nekulturno, ko bi zapornik še naprej sedel v parlamentu.
-
Miljenko Jergović: Oče
Pisateljev hommage očetu, ki ga je od mladih nog videval le občasno, izhaja iz rekonstrukcije družinskih življenj: kdo je bil, katere ideje so ga vodile, zakaj je ravnal tako, kot je … A ko obnavlja sago Jergovićev, zadeva ob duha časa, ki je določal posameznike. Babica na primer je bila ustašinja, za katero je bil Ante Pavelić mučenik, in sinu ni nikoli oprostila, da je šel leta 1945 s komunisti pobijat Hrvate.
-
Blamaža in šok
Komisarsko zaslišanje Alenke Bratušek se je odvilo kot Andersenova pravljica o »Cesarjevih novih oblačilih«. Razlika je bila le v tem, da je bil nekoč cesar gol, zdaj pa smo spremljali kandidatko, ki ni znala ničesar povedati. Pomisliti je – kakšen horror bi šele dobili, ko bi gospa odgovarjala po angleško!?? Njena evropska teža je bila na koncu izmerjena s 13 glasovi podpore in 112 zavrnitve.
-
Siegfried Kracauer: Uslužbenci
Koga razen socialnih zgodovinarjev bi sploh lahko pritegnilo čtivo o položaju uslužbencev v weimarski republiki? Na dobesedni ravni so vsebine res stoletje stran, toda avtor preseneča z danes redkim zanimanjem, ki sega onkraj pojmov fleksibilnega trga delovne sile in stremljenja h gospodarski rasti.
-
Jecljajoči govor etičnosti
V času vesterna je bil svet enostaven: na eni strani so stali slabi, na drugi so se jim upirali dobri. Potem je minilo skoraj pol stoletja in zdelo se je, da so človeške odločitve veliko bolj subtilne in kompleksne. Še celo evidentne brutalnosti so dobile bolj svetlo perspektivo. 4. oktobra na primer mineva 21 let, odkar je nekdanji ruski predsednik Boris Jelcin ukazal vojski, da s tanki napade Beli dom, stavbo parlamenta, v kateri so delali in bivali poslanci, ki so s sprejemanjem zakonov omejevali njegovo avtoritarno politiko.
-
Miran Potrč: Klic k razumu
Knjiga, ki veliko obeta, najmanj, da razkrije metode delovanja parlamentarne politike v dveh različnih režimih. Od memoarov pač pričakujemo, da prinesejo slike zakulisja in spopadov, ki so bili javnosti prikriti.
-
Moralni teolog na Potemkinovih gredicah
»Slovenija je mlada država, je država, ki nima dolge birokratske tradicije. V svojem desetletnem obdobju je morala postoriti marsikaj. Veliko je že bilo postorjenega, kar nekaj pa bo potrebno še postoriti.«
-
Norbert Bachleitner: Začetki evropskega feljtonskega romana
Knjiga pripoveduje o zgodovini, ko so časopisi poleg vesti objavljali tudi romane v nadaljevanjih. Zakaj natiskovati literarno fikcijo na časopisnih straneh? Ko je francoskemu časniku Constituelle leta 1844 prodaja padla na vsega tri tisoč naročnikov, je najel popularnega pisatelja Eugena Sueja, da je začel pisati Pariške skrivnosti. In učinek? – Konec leta je število bralcev naraslo na 22 tisoč! A s čim je en sam pisec posedmeril naklado? V pariških skrivnostih je pisal o življenju beračev in hododelcev, s čimer je publiko šokiral z neznanim svetom podzemlja. Fikcija je poleg bralne strasti spodbudila še začetek časopisnega poročanja o stvarnem bivanju klošarjev, beračev in kriminalcev. Pol stoletja kasneje je nekaj podobnega dosegel Emile Zola s feljtonskim romanom Germinal. Kakšen razmah so dosegli romani v časnikih, ponazarja podatek, da je konec 19. stoletja v Nemčiji na časopisnih straneh izšlo na leto 20 tisoč romanov, ob njih pa so vzniknile agencije, ki so urejale njihovo prodajo in distribucijo. Časopisni romani so povzročali revolucije, kdaj tudi smrt časnikov. Nemški konservativni časnik Haude je objavil libertini roman, ki je tako raztogotil bralce, da so ga množično odjavljali in v dveh letih je izdihnil. Na Angleškem so moški bralci zapretili časnikom, da jih bodo prenehali kupovati, češ da njihove žene cele dneve prebirajo romane in zato zanemarjajo hišna dela. Feljtonski roman je vzpostavil tudi lukrativni poklic pisateljev, ki niso bili več odvisni od mecenov.
-
Čakajoče pismo
Politična vest no. 1 postaja: ali je gospa Alenka Bratušek že dvignila pošto KPK? Pred očmi javnosti se dogaja nova komedija, ko odhajajoča premierka vsak dan posebej ne najde poti do lokalne pošte. Političarka, ki je postala premierka na račun poročila protikorupcijske komisije, se ji dobro leto potem izmika kot hudič križa. Še več, gospa AB je poniknila. Ne hodi na seje parlamenta, čeprav je poslanka, ne sodeluje v volilni kampanji na lokalnih volitvah, čeravno se kandidati njene stranke potegujejo za svetniške in županske mandate. Tudi spletna stran ZaAB se je odločila, da bo bojkotirala mestne in krajevne volitve, saj na svoji strani ne predstavlja in ne afirmira lastnih volilnih kandidatov. Stranka ZaAB skrbi samo še za komisarsko kariero svoje predsednice.
-
Viktor Frankl: Volja do smisla
Dunajski psihiater Viktor Frankl (1905–1997), znan tudi kot »psiholog v taborišču smrti«, je bil v mnogih smislih edinstven. Denimo, bil je Freudov učenec, ki ga je potem mojster izobčil, preživel je Auschwitz in drugoval je s filozofom Heideggerjem. A hkrati je bil eden redkih terapevtov, ki so ga pacienti lahko klicali sredi noči in on jim je pozorno prisluhnil. Kot oče logoterapije je postavil izhodišče številnih psihodram v dolgčas.
-
Odpoklic neetičnosti
Ko so že pred meseci novinarji začeli spraševati premierko Alenko Bratušek, ali res namerava kandidirati za mesto evropske komisarke, jih je zavrnila, češ, da njene želje niso pomembne.
-
Marcel Štefančič, jr.: Kdor prej umre, bo dlje mrtev
Kaj za vraga pa ima cinefil, esejist, filozof in komparativist povedati o ekonomiji in bančništvu? Kaj ga avtorizira v njegovem pohodu na doslej tuja področja?
-
Ni ga junaka
Ko se je pred volitvami pojavil kandidat Miro Cerar, je pritegnil s svojo napovedjo, da bo vodil odločno politiko in napravil konec korupciji in nepravnostim. In kaj je bila njegova prva poteza, ko je postal mandatar? Takoj je poklical predsednika Evropske komisije Jeana-Clauda-Junckerja in potem medijem razkril, da mu je povedal, da izmed slovenskih komisarskih kandidatov podpira le Karla Erjavca in Tanjo Fajon in da kandidatka Alenka Bratušek nima podpore nastajajoče vladne koaliciji.
-
Josef Škvorecky: Inženir človeških duš
V domovini so njegove tekste plenili in prepovedovali, roman »Prima sezona« – eno najbolj domiselnih burk na račun komunističnega režima –, ki je izšel v Torontu leta 1975, so v Pragi izdali šele leta 1990.
-
Na poti v duhovno zdravje naroda
Novi mandatar Miro Cerar je napovedal, da bo vrnil zaupanje v pravno državo in njene institucije ter da bo poskrbel za zdravje naroda na duhovni in psihofizični ravni. Poleg premierske funkcije bo de facto še minister za zdravje in slovenski nadškof.
-
Emir Kusturica: Kje sem v tej zgodbi jaz?
Cineast, ki si je pridobil simpatije s filmi, potem pa jih je z izjavami in promiloševićevsko držo sistematično izgubljal. Tokrat je snemanje zamenjal s pisanjem. Kaj je torej ustvaril s črkami?
-
Albert J. Bernstein: Čustveni vampirji
Z negativci, ki prihajajo od zunaj in jih na mah prepoznamo, nimamo težav, kaj pa, če je vampir prav najbližji? Najboljše zdravilo torej – znebiti se ga in s tem prihraniti čas za branje knjige. A kaj potem, ko se zgodba ponovi z novim?
-
Osip Mandelštam: Hrum časa
Danes je njegovo ime pojem, tako literarnega poguma kot umetniškega genija. Knjižno izdajo prevoda njegovih 14 tekstov začenja prav redka avtobiografska miniatura Hrum časa, ki razkriva, od kod je vzniknil velikan simbolizma in stvaritelj literarne smeri akmeizma. Otroštvo v Sankt Peterburgu ni popis otroških doživetij, marveč ena najbolj nazornih skic duha časa. Nominalno gledano je bilo to obdobje avtoritarnega režima carja Nikolaja II., toda to je bil obenem kraj, kjer je poveljnik policije napisal dramo in kjer je bil direktor azovske banke bolj znan kot pesnik. Skratka, kultura je prežemala celo institucije represije in bančništva. Mandelštamova družina bogatih židov-
-
Svetovni kritik Titovega režima
Kdo je bil torej Đilas in kakšne ideje je prinašal?
-
Andrej Stopar: Pax Putina
Kar je dobrodošlo, knjiga namreč prinaša sistematično zbrani pregled najnovejše ruske politične zgodovine. Avtorju je priznati redko delovno energijo, saj je poleg diktata televizijskih poročanj sočasno pisal in premišljeval teme, ki segajo onkraj repertoarja novic radijskih in televizijskih poročil. Vsebinsko pa Stopar s širokim poznavanjem in vpogledom v stanje stvari razbija dominantne antiputinistične stereotipe. In z afirmacijo zgodovinskega spomina postavi drugačne konture pogleda na ex-sovjetske države. Predhodnik zdaj demoniziranega Janukoviča Juščenko je denimo, ko je bil predsednik, v enem mesecu dvakrat razpustil parlament in si neposredno podredil posebne enote policije. Dogodke gre pač meriti in umeščati skozi prizmo tradicije matičnih dežel, od koder je tudi moč razumeti relativno nepopularnost zvezdnikov pouličnih protestov; pri novinarski femme fatale denimo je policija med hišno preiskavo našla za poldrugi milijon evrov gotovine, lepo spravljene v ovojnice.
-
Robin Skynner in John Clees: Življenje in kako ga preživeti
Agens movens Monty Python je s svojimi vprašanji terapevtovo podučevanje prepeljal v izkustveni svet bralca, ki je sedaj v slovenskem prevodu dobil še pendant k legendarni uspešnici Družine in kako v njih preživeti.
-
Grešni kozel kot prvo vodilo
Kaj je bila osrednja medijska tema zadnjega tedna? Morda vest, da beleži v prvi četrtini leta Slovenija najvišji porast zadolženosti državnega proračuna? Morebiti podatek, da je zunanji primanjkljaj v prvem poletju vrtoglavih 700 milijonov? Nak, osrednja tarča je bil Janez Janša.
-
Branko Gradišnik: En kuža v Lizboni, da o ljudeh ne govorimo
Avtor je prejšnja potopisa stkal iz dvotedenskih potovanj, tokrat pa je imel časa na pretek – dve leti življenja na Portugalskem. Bo torej bralec izvedel skrivnosti lokalne narave, denimo po zgledu P. B. Austina On being Swedish? Ne, pisec je zvest sebi in svoj vsakdan esejistično spreminja v literaturo. A tu sploh ne potrebuje dogodka, saj že iz drobnih zagat in kratkih stikov iztisne romaneskni zapis. Pri čemer glavno orodje samoironijo dvigne tudi na občo raven: skozi stoletja so iz kamnoloma Monsanto klesali kocke apnenca in z njimi tlakovali ceste, ulice in trge Lizbone, tako da praktično ni ostalo več zelene površine. In kaj zdaj? Pogozdili so edino, kar je preostalo – kamnolom.
