-
Mandibule
V kapitalizmu je vse težje preživeti, česar se v lunatični, groteskni, obešenjaški farsi Mandibule, parodiji Cronenbergove Muhe, mali cinefilski zakladnici, ki jo je posnel Quentin Dupieux, avtor Gume, Narobe sveta in Semiš jakne, zelo dobro zavedata Manu (Grégoire Ludig) in Jean-Gab (David Marsais), bebava, infantilna, brezposelna in brezdomna, a evforična outsiderja, precej nadrealistična samotna volkova (francoska Wayne and Garth, Bill in Ted, butec in butec), ki v prtljažniku zmahanega mercedesa najdeta orjaško, mutantsko muho, svojo veliko priložnost – preleviti jo skušata v dron, ki bo vletaval v banke in odnašal denar. Ali pa vsaj na tržnice in odnašal banane. Za Brechtov dictum, kaj je rop banke v primerjavi z ustanovitvijo banke, še nista slišala, a ga poosebita. Nič, kapitalizem, ki ga skušata Manu in Jean-Gab udomačiti, je postal tako stresen, da je revolucija že to, da preživiš iz dneva v dan.
-
Krudovi: Nova doba
Ker animirani film Krudovi: Nova doba, nadaljevanje Krudovih, ni Pixarjev, temveč Dreamworksov, boste še najbolj uživali v rifih Spielbergovih filmov, recimo Jurskega parka (groteskna pošast), Indiane Jonesa in Templja smrti (pregon v podzemlju) in Kapitana Kljuke (pikareskno iskanje rajske dežele), pa tudi Kremenčkovih (ki jih je Spielrock produciral), medtem ko je vse ostalo – z barvami, kamenodobnim humorjem in zlajnanimi družinskimi sporočili vred – precej pozabno. (v kinu)
-
Profile
Obstajajo filmi, za katere pravijo, da jih morate nujno videti v kinu – na velikem platnu. Profile, geopolitično variacijo Odklikane in Iskanja, pa morate nujno videti na računalniškem ekranu – v celoti se namreč »odvrti« na računalniškem ekranu. Vidite le grafike spletnih platform, kot so Skype, Facebook, FaceTime in YouTube (film je brez direktorja fotografije), prek katerih skuša Amy Whittaker (Valene Kane), britanska raziskovalna novinarka, razkrinkati mrežo, ki borcem Islamske države novači neveste, da ne rečem fenice, toda Bilel (Shazad Latif ), fanatični, sociopatski džihadist (s kalašnikovim), ultimativni obraz terorja, ki ugrizne v past, jo kmalu tako vzburi in obsede, da se vam bolj od vprašanja o novinarski etiki zastavlja vprašanje o zapeljivosti toksične moškosti.
-
Kako postati dobra žena
Kot ste gotovo opazili, vrtijo že približno stoto sezono Dekline zgodbe, kar seveda potrjuje, kako zelo človeštvo uživa v patriarhalnem podrejanju in trpinčenju žensk – tega se ljudje ne morejo in ne morejo nagledati. Francoska farsa Kako postati dobra žena nas odpelje v alzaško šolo, v kateri Paulette Van der Beck (Juliette Binoche) s pomočjo moža (François Berléand), svakinje (Yolande Moreau) in nune (Noémie Lvovsky) dekleta uči, kako postati perfektne, idealne žene – pridne in ubogljive, predane in poslušne. Paulette jim pokaže, kako se na 101 način podrediti moškemu – kako mu kuhati, likati, prati, šivati, čistiti, kuhati in rojevati. Ker pa se piše leto 1967 ( ja, do prelomnega, revolucionarnega leta ’68 je le še korak), se učenke, Annie (Marie Zabukovec), Yvette (Lily Taieb) in Albane (Anamaria Vartolomei), ki pridejo z novim šolskim letom, že prepuščajo novim, živahnejšim, uporniškim, feminističnim vibracijam, ki napovedujejo opolnomočenje in konec zapetosti, konec represivne tradicije, konec staromodne rigidnosti.
-
-
Awake
V temle presenetljivo dobro spletenem B-trilerju kozmični električni mrk šokira človeštvo, blokira tehnologijo, zmrcvari elektroniko in ustavi avtomobile, a ne izbriše Beatlesov, temveč spanec – ljudje ne morejo več zaspati. Sončev vzkip jim je razštelal možgane. Nihče ne more več kar omedleti. Zbudijo se še celo pacienti, ki so bili v komi. Ja, Prebujenja, le da Roberta De Nira zamenja Jill (Gina Rodriguez), vdova in dilerka, nekdanja vojakinja, mati male Matilde (Ariana Greenblatt), edinega človeškega bitja, ki še lahko zaspi. Človeštvo je tik pred tem, da od nespečnosti umre.
-
Varuj mi ženo
Akcijska komedija Varuj mi ženo, nadaljevanje hita Krij mi hrbet, je videti tako, kot bi jo posnel Michael Bay: celo igralci se prelevijo v ka-bumske eksplozije. Nenehno namreč bučijo in kričijo. Vsaka replika je detonacija. A kaj ne bi bila – grški sociopatski tajkun Aristotle Papadopolous (Antonio Banderas) je namreč sklenil, da bo povsem uničil Evropsko unijo (energetske kanale, infrastrukturo ipd.). Zakaj? Ker je uničila Grčijo! In ker ji spet grozi s sankcijami! Rekli boste: ni problema – bodo pač nad Grka poslali trojko! In res, nadenj pošljejo trojko, ki se najbolje poda Grčiji – ojdipsko trojko, parodično repliko Sofoklejevega Kralja Ojdipa: mevžastega, nevrotičnega telesnega stražarja (Ryan Reynolds), Ojdipa, gangsterskega, karizmatičnega poklicnega morilca (Samuel L. Jackson), Laja, in njegovo bujno, seksualno, sarkastično ženo Sonio (Salma Hayek), Jokasto. Kar pa je tudi priložnost, da ta ameriška trojka zgazi Evropsko unijo in povzroči brezmejno gospodarsko škodo, s čimer film – podobno kot saga Hitri in drzni in podobna holivudska infantilna, regresivna brbljanja – potrjuje, da Amerika pogreša zlate čase, ko je lahko v Evropi počela, kar je hotela.
-
Tiho mesto 2
Tiho mesto 2, sequel megahita Tiho mesto, se začne s kratkim prequelom – z dnem, ko svet, Ameriko in malo mesto, v katerem živi družina Abbott (tudi ata Lee, ki ga igra John Krasinski, je še živ), napadejo zunajzemeljske pošasti, kombinacije humanoidnega aliena, velociraptorja, žrela in zombija (via 28 dni pozneje), invazivne, agresivne, ostudne beštije, ki so slepe, a imajo neverjeten sluh, in ki malo mesto res utišajo (in to sredi bejzbolske tekme!), saj ga prelevijo v postapokaliptični horror vacui. Potem odskočimo v sequelski dan št. 473, ko ubežna družina Abbott – mama Evelyn (Emily Blunt), sin Marcus (Noah Jupe), gluha hči Regan (Millicent Simmonds) in dojenček – nehote sproži krik, ki pritegne pošasti, a jih v zadnjem trenutku reši Emmett (Cillian Murphy), zagrenjeni, ovdoveli, otopeli, zapiti gverilec, nekdanji sosed in prijatelj, ki jih skrije v dobro utrjeni podzemski bunker v opuščeni tovarni. Emmett jih noče gledati dlje, kot je treba, a takšna je »nova normalnost« – svet je morast, grozljiv, nevaren in kaotičen, družba je razpadla, varnosti ni več, boj za golo preživetje je ljudi prežgal s strahom, paniko, paranojo in primitivnostjo, človečnost in solidarnost se krušita, teror je neuničljiv, pošasti neusmiljeno in vztrajno napadajo. Razlog več, da skuša Regan ugotoviti, zakaj hreščeča radijska postaja nenehno vrti štikel Beyond the Sea – tokrat brez plesa.
-
The Amusement
Vsi naštevajo, kaj vse smo izgubili v času pandemije (poljube, objeme, koncerte ipd.), a ob tem vedno znova pozabijo na ljudi, ki smo jih izgubili. A glede na to, da je bila večina tistih, ki smo jih izgubili, starejših, se lahko vprašamo: mar nanje pozabljajo prav zato, ker so bili starejši? Še toliko bolj, ker smo pogosto slišali, da umirajo ljudje, ki bi itak umrli – starejši. Pandemija je končno povsem izostrila starizem – nespoštljiv, prezirljiv, zaničljiv odnos do starejših, ki postaja nova deviza naše dobe. In glej, no, prav zdaj so odkrili The Amusement Park, izgubljeni film, s katerim je George A. Romero leta 1973 pozval k spoštovanju starejših.
-
Prijatelji za večerjo
Molly (Malin Akerman) in Abbey (Kat Dennings), uspešni in premožni prijateljici (prva je nekaj takega kot holivudska zvezda), sveži ločenki, skleneta, da bosta skupaj praznovali zahvalni večer – prijateljsko, brez staršev, ki bi lahko s svojo staromodnostjo in morebitno politično nekorektnostjo le vse pokvarili. Mollyjino stanovanje, v katerega se začnejo valiti prijatelji, je kmalu videti kot Facebook – veliko prijateljev, še več prisiljenega duhovičenja, a malo dobrih vicev in še manj dobrih razlogov, da bi nas zanimali osebni »problemi« vseh teh infantilnih privilegirancev. (v kinu)
-
Cruella
Kar je bil Joker za sago o Batmanu, je Cruella za sago o Disneyjevem 101 dalmatincu – zgodba o izvoru antagonista, v tem primeru antagonistke, energične, hektične, ošabne, požrešne, pošastne, karizmatične Cruelle De Vil, obsedenke z modo in krznom, ki je bila najprej, leta 1961, animirana in zmodelirana po holivudski škandaloznici Tallulah Bankhead (z glasom Betty Lou Gerson), v igranih filmih pa jo je glorificirala Glenn Close. Zdaj, v Cruelli, jo igra Emma Stone. Cruella De Vil je utelešenje Zla (kruta do živali!), ker pa film hoče, da jo vzljubimo (od tod štikel Sympathy for the Devil), in ker gre za Disneyjevo produkcijo, kariero začne kot revna in pepelkasta, neučakana in neugnana londonska sirota, ki ji ne preostane drugega, kot da se oprime malega, uporniškega uličnega kriminala, žeparstva.
-
Undine
Undine (Paula Beer), berlinsko dekle pri dobrih dvajsetih, svojemu fantu, ki ji pride povedat, da jo zapušča, mrtvohladno dahne: »Če me zapustiš, boš moral umreti.« To je njen #MeToo. In potem se vrne v mestni muzej, kjer kot vodička po zgodovini obiskovalcem odločno in triumfalno razlaga, kako se je Berlin skozi stoletja spremenil in kako bodo obnovili grad iz 18. stoletja, ki so ga v socializmu porušili – kako bodo torej obnovili preteklost. Hoče reči: preteklost je originalnejša od sedanjosti! Ali pa: nič ni več originalno! Le še obnavljamo, prenavljamo, predelujemo, rimejkiramo. Kar je namig, kako ogrožena je v tem svetu ljubezen, navsezadnje, ljubezen živi od originalnosti. Se lahko Undine, ki je ime dobila po mitološki vodni nimfi (brez duše), še enkrat originalno zaljubi?
-
Filmski obzornik 80 – Metka, Meki
Jože Babič je leta 1965 posnel film Po isti poti se ne vračaj, v katerem se Mačor (Davor Antolić), bosanski sezonski delavec, nevidni graditelj Slovenije, spominja, kako so v njegovo vas prišli Slovenci, kako so mu ponudili slovenski sen, kako je potem s trebuhom za kruhom odšel v Slovenijo, kako je zidaril in garal, kako je plesal s Slovenko, kako se je nekajkrat stepel in kako je velikokrat tekel in bežal pred Slovenci, ki so ga žalili in zmerjali z »bizantincem« in v njem videli le kriminalca, nočnega kalilca javnega reda in miru, tujek, parazita. »To so drugačni ljudje,« pravi.
-
Troli na svetovni turneji
Tudi tole poskočno, kinetično, hiperaktivno, džuboksovsko nadaljevanje hita o plastičnih igračah z bujnimi, štrlečimi, gozdnimi, bartonfinkovskimi, eraserheadskimi pričeskami, sem že recenziral, zato le opozorilo: tu vidimo vse tisto, kar je pandemija ubila – svetovno glasbeno turnejo, globalni party, velike koncerte, nabito polne štadione in arene, fenovsko vibriranje in fantaziranje, ekstatično doživljanje zgodovine in generacijskega trenutka, bakanalije.
-
Elvis Presley: The Searcher
Skoraj štiriurni doku o Elvisu je prepojen z arhivskimi posnetki, ki skušajo pojasniti, kako in zakaj je postal The King, toda ker ga je koproducirala Priscilla Presley, pozabite na seks, droge in rokenrol (prav tako na trenutek, ko se je predsedniku Nixonu javil za posebnega agenta). Tudi njegovi feni, kot sta Tom Petty in Bruce Springsteen, ne povedo nič novega.
-
Duša
Ker sem tale Pixarjev vrvež animacijske genialnosti – animirano verzijo Fellinijeve modernistične klasike Osem in pol (ki sreča Caprovo klasiko Življenje je čudovito in Powell-Pressburgerjevo klasiko Stvar življenja in smrti) – že obdelal, bom le še enkrat opozoril, da sijajno izriše vizualno pot do poti, na kateri izživiš svoj talent, svoje sanje, svoje ambicije, svojo »iskro« in na kateri potrebuješ dobrega učitelja, ne pa avtokrata. (v kinu)
-
Godzila proti Kongu
Ker sem tale pomp že obširno recenziral, naj le še enkrat poudarim: ko Godzila, simbol titanske vsemogočnosti, zmagovitosti in neuničljivosti kapitalizma, napade kapitalizem, na pomoč pokličejo King Konga, ki so ga vmes preselili nazaj na Otok lobanj, kjer živi v svojem Trumanovem šovu (v svojem »mehurčku«), medtem ko so ljudje – tudi vsi tisti znanstveniki, geologi, »šepetalci« Godzili ipd. – nepotrebni. Nič čudnega: kapitalizem, ultimativni »alfa titan«, jih je pomanjšal in marginaliziral, naredil jih je nepomembne in že kar pornografsko pogrešljive. Ko Godzila in King Kong pohodita kako velemesto, je mrtvih verjetno na stotisoče, a tega umiranja ne vidimo – tako nepomembni so postali ljudje.
-
Oslo
Izraelski profesor ekonomije Yair Hirschfeld (Dov Glickman) panično ponavlja, da se ne sme srečati z nobenim pripadnikom Palestinske osvobodilne organizacije (PLO), ker da je to prepovedano, Ahmed Qurie (Salim Dau), finančni minister PLO-ja, pa – nič manj panično – dahne: »Še nikoli se nisem iz oči v oči srečal z Izraelcem!« Toda prav njiju norveška diplomatka Mona Juul (Ruth Wilson) in njen mož, sociolog Terje Rød-Larsen (Andrew Scott), leta 1993 v dvorcu Borregaard v Sarpsborgu, sto kilometrov od Osla, skrivaj in na svojo roko posedeta za skupno mizo: spoznajte se! Pogovorite se! Dogovorite se! »Le sami se lahko dogovorite!«
-
Hitri in drzni 9
Vsi dobro vemo, kako že dobrih 100 let deluje Amerika: v kako eksotično deželo tretjega sveta pošlje specialce, ki potem tam uprizorijo pirotehnični spektakel in povzročijo brezmejno kolateralno škodo. Filmi iz serije Hitri in drzni so videti kot ekscesne parodije ameriške zunanje politike, a zadnji film te »hitre sage«, Hitri in drzni 9, je tako ekscesen, tako absurden, tako grotesken, tako norčav, tako zunajzemeljski, da je videti že kar kot parodija parodije. Ko Doma Toretta (Vin Diesel) in njegove specialce – ekspertne šoferje (Michelle Rodriguez, Tyrese Gibson, Chris ’Ludacris’ Bridges, Nathalie Emmanuel), vajene obsmrtnih izkušenj – pošljejo v latinskoameriško džunglo (fiktivni Montequinto!), kjer naj bi – v slogu Jamesa Bonda, Ethana Hunta in Spider-Mana – preprečili, da bi »program«, ki odklepa vse računalnike tega sveta (in s tem tudi sam svet), padel v roke megalomanskega, diaboličnega, zavojevalskega tajkuna (Thue Ersted Rasmussen), se začne dolgo, zadihano, adrenalinsko, testosteronsko norčevanje iz logike, gravitacije in drugih fizikalnih zakonov: z motorjem in džipi čez minsko polje drvijo hitreje od eksplozij, avto, ki zleti čez klif, prestreže magnetni »ptič«, avto, ki strmoglavlja v globok prepad, reši »prača«, Dom z avtom ujame Letty, ki jo katapultira z motorja, z avtom drvijo po razpadajočem visečem mostu – in ja, z avtom odletijo v vesolje.
-
Ko kapitalu zmanjka krajev, ki bi jih lahko izkoriščal, začne izkoriščati nas, naše telo
Tasya Vos (Andrea Riseborough) je – tako kot Samantha Caine (Geena Davis) v Poljubu za lahko noč – mati in žena, obenem pa tudi poklicna morilka, toda svojih tarč ne pobija tako kot Samantha, še manj kot Bessonova Nikita, ampak tako, da se s pomočjo svoje delodajalke (Jennifer Jason Leigh) in njene biotehnološke firme mentalno preseli v osebo, ki je blizu tarči, in se je mentalno polasti: najprej daljinsko, brezstično, zajedavsko zleze v njeno glavo (in telo) in prevzame kontrolo, potem jo prelevi v morilko, po izvršeni likvidaciji pa jo prisili, da likvidira še sebe, medtem ko se sama elegantno in ljubeče vrne domov, k možu (Rossif Sutherland) in sinu (Gage Graham-Arbuthnot), v »normalnost«. Ni kaj, Tasya, likvidatorka št. 1, zna zlesti v lik. Zna ga naštudirati. Zna se vživeti. Odlično zna odigrati nekoga drugega. Ker pa se pri zadnji likvidaciji ni izteklo vse po načrtu (žrtvi je spustila preveč krvi), se njeni delodajalki zazdi, da jo navezanost na družino vse bolj ovira, a kmalu dobi novo veliko priložnost, saj naj bi se polastila glave in telesa Colina Tatea (Christopher Abbott), virtualnega marketingarja, ki je tik pred tem, da se poroči z Evo (Tuppence Middleton), hčerko lokalnega IT-magnata (Sean Bean), in ki naj bi potem likvidiral oba, tako magnata kot Evo.
-
Obetavna mladenka
Tale prestižni film sem že obdelal, zato naj vas zdaj, ko prihaja tudi na velika platna, le opozorim, da gre za zgodbo o Cassie (Carey Mulligan), nekdanji študentki medicine, ki sklene, da bo toksičnim moškim pokazala nekaj trikov opolnomočenja, ki so ga prinesli gibanje #MeToo in nekateri filmi, recimo Maščevanje, Črni božič in Asistentka, pred leti tudi Miikejeva Avdicija in še prej Ferrarov Angel maščevanja (oh, in nedavno serija I May Destroy You). En passant se ponorčuje iz koprskega višjega sodišča, ki je leta 2019 odločilo, da moški, ki je spolno občeval s spečo in pijano družinsko prijateljico (brez njenega privoljenja), ni zagrešil posilstva, temveč le »prisiljenje«. (kinematografi)
-
Varuh
Varuh je akcijski triler (okej, bolj neovestern), na katerega bi bil lahko ponosen le kak Steven Seagal (ali pa Jean-Claude Van Damme), ne pa Liam Neeson. Tokrat ljubi pse in sovraži telefone. Ime mu je Jim Hanson, nekoč je bil vojaški ostrostrelec ( ja, Robert Lorenz je produciral Eastwoodovega Ameriškega ostrostrelca), zdaj je ovdoveli, hudo zadolženi, skoraj bankrotirani arizonski kmet, ki na meji reši malega Miguela (Jacob Perez), sina umorjene migrantke, in obenem ustreli mehiškega kriminalca, brata neke visoke kartelne živine (Juan Pablo Raba), tako da se znajdeta na dolgem begu pred mehiškimi eksekutorji.
-
Those Who Wish Me Dead
Hannah Faber (Angelina Jolie) je zelo lepa, manekenska ženska. Lahko bi bila holivudska zvezda. Lahko bi igrala Laro Croft, Salt in gospo Smith. Lahko bi bila poročena z Bradom Pittom. Pa ni. Najdete jo sredi širnih montanskih gozdov na visoki opazovalnici, kjer preži na dim – na prve znake gozdnih požarov. Sicer je gasilka-padalka (smokejumper), ena izmed najboljših in najbolj junaških (logično), toda nedavno je med požarom »narobe prebrala veter«, ki je – pomešan z ognjem – odnesel nekaj mladih življenj, zato je zdaj žalostna kot akronim PTSD. Priložnost za odrešitev dobi, ko v njeno smer krenejo deček-ki-preveč-ve (sin umorjenega moža-ki-je-preveč-vedel), hladnokrvna poklicna morilca (Nicholas Hoult in Aidan Gillen), ki skušata preprečiti, da bi še kdo izvedel to, kar ve, šerif (Jon Bernthal), ki ne ve, kaj kdo ve in kaj se dogaja, in njegova noseča žena (Medina Senghore), mojstrica preživetja, ki ve, da se dogaja nekaj strašnega, navsezadnje, morilca za sabo puščata trupla (»Vsakogar, ki vidi najina obraza, morava ubiti«), da pa se ljudje ne bi preveč ukvarjali s trupli, podtakneta velik gozdni požar.
-
Kapitalizem bo očitno preživel konec sveta
Zombiji, kakršne vidite v Snyderjevem spektakularnem nadaljevanju Zore živih mrtvecev, bi se sijajno podali Marvelovim Maščevalcem – Hulku, Thoru, Stotniku Ameriki, Iron Manu, Sokolu in Črni vdovi. Videti so namreč superjunaško – hitri so in eksplozivni, inteligentni in vsevidni, močni in neuničljivi, produkti tajnega vojaškega laboratorija ( ja, Area 51). Še zlasti Zeus (Richard Cetrone), njihov strašni, res karizmatični bog. Kdo se ne bi hotel slikati z njim? Na začetku požrejo kičasti, neonski, trumpovski Las Vegas, in to med najavno špico, ki je tako monumentalna, da se med njo odvrtita dve priredbi štikla Viva Las Vegas – tokrat povsem očitni parodiji vulgarnosti, nadutosti, požrešnosti in pohlepa. Metropolo potrošniške družbe požrejo ultimativni potrošniki, ultimativni konzumenti – zombiji. Suspicious Minds, heh. Takoj zatem se Army of the Dead poroči z Ducatom umazancev, Osmim potnikom 2, Plačanci, O ceano vimi e najstimi in Pobegom iz New Yorka: Scott Ward (Dave Bautista), nekdanji specialec in junak zombijskih vojn, po naročilu nekega magnata zbere mavrično multikulti ekipo specialcev, s katerimi skuša iz distopičnega lasvegaškega kazina mimo vojske živih mrtvecev – in tik preden vojska »mrtvi« Las Vegas zradira z atomsko bombo – odnesti 200 milijonov dolarjev. Specialci (Hitri in drzni, le da pešačijo), med katerimi so tudi tip z žago (Omari Hardwick), pilotka (Tig Notaro), ostrostrelec (Raúl Castillo), mehaničarka (Ana De La Reguera), vlomilec (Matthias Schweighöfer), rambeta (Samantha Win), Wardova hči (Ella Purnell) itd., ki bodo bogato nagrajeni, so delničarji apokalipse.
-
Sol solza
François Truffaut je leta 1977 posnel Moškega, ki je ljubil ženske – film o moškem (Charles Denner), ki je letal za ženskami, jih sistematično in množično zapeljeval ter z mnogimi tudi spal. Te ženske so vse to vedele, a jih je kljub temu brezmejno privlačil. Ko umre v prometni nesreči, vse pridejo na njegov pogreb. V solzah. V Soli solza, črno-beli romantični dramediji, ki je videti kot četrti del Garrelove »trilogije o ljubezni« (Ljubosumje, V senci žensk, Ljubimec za en dan), je tak moški Luc (Logann Antuofermo), bodoči mizar, milenijski Lothario, ki začne takoj, že ob prvem stiku na obskurni pariški avtobusni postaji, zapeljevati Djemilo (Oulaya Amamra), a ko se ravno dobro objameta, že naskoči Geneviève (Louise Chevillotte), svojo nekdanjo sošolko. Djemile ne bo pozabil, Geneviève ni pozabil. In ko ga Geneviève ravno dobro »ustali«, obisk najavi Djemila. Potem pa pride še Betsy (Souheila Yacoub), ki bo prav tako nepozabna – ker je neodvisna, ker je opolnomočena in ker ne spi le z njim, ampak tudi z nekom drugim. In če ne bi spala še z nekom, bi verjetno o tem fantaziral – ljubezen potrebuje fantazije, fantazmatsko oporo. Kdo ve, morda tudi pri drugih ženskah fantazira, da spijo z drugim, a da jim tisto, kar potrebujejo (»globoka čustva«, »nežnost« ipd.), daje le on. In kdo ve, morda uživa v tem, da ženske s tem, ko se ne veže nanje, prepušča drugim moškim.
-
French Exit
»Moj načrt je bil, da umrem, preden mi zmanjka denarja,« dahne Frances Price (Michelle Pfeiffer), kot da bi planila iz Leonejevih vesternov, v katerih je smrti vedno preveč, dolarjev pa premalo. Frances, vzvišena, afektirana, egomanična, patetična, elegantna primadona manhattanske aristokracije, preživi denar – no, skoraj. Še malo, pa ji ga bo zmanjkalo. In manj ko je denarja, manj je ljubezni. Pred leti se je bogato poročila (imela je svojo ceno), po moževi smrti pa je še naprej vztrajala na tako »visoki nogi«, da ji ne preostane drugega, kot da s preostankom gotovine, 20-letnim sinom Malcolmom (Lucas Hedges), ki je povsem odvisen od njenega fantazijskega sveta, in črnim mačkom, Malim Frankom, zelo verjetno reinkarnacijo njenega moža ( ja, Velikega Franka), odpotuje v Pariz, toda ne z letalom, temveč z ladjo. In sporočil ne pošilja prek telefona ali računalnika, temveč osebno – con gusto.
-
The Djinn
Dylan (Ezra Dewey), 12-letni astmatik, se z očetom (Rob Brownstein), radijskim didžejem, po šokantni materini smrti preseli v novo stanovanje, kjer najde staro »demonsko« knjigo, ki izpolnjuje ultimativne želje, kar je kakopak priložnost, da si tudi sam ritualno zaželi nekaj velikega, skrajnega, ultimativnega, toda ko to stori, ugotovi, da so izpolnitve želja vedno ozaljšane s strašnimi stranskimi učinki (in specialnimi efekti), saj se nadenj stegnejo vse mogoče in nemogoče sile, ki jih prižiga mrak. In kar je bistveno:
-
I Am All Girls
Ljudje so kot nafta – velik biznis. Trgovina z ljudmi je eden izmed stebrov sodobnega neoliberalnega kapitalizma, ki slavi deregulacijo, razdavčitev in privatizacijo – in trgovina z ljudmi to troje dobesedno poosebi. Tale angažirani južnoafriški triler, v katerem posebna agentka Jodie Snyman – v spregi s partnerko Ntombi (Hlubi Mboya) in stotnikom Mululekijem (Mothusi Magano) – preiskuje »skrivnostna« izginotja deklet (bolj ko ne res še deklic), obenem pa tudi išče vigilanta, ki pedofile in trgovce z ljudmi pobija (in njihova trupla pušča kot svarila), pokaže, kako je prav deregulacija ustvarila ta »trg«, na katerem nihče ne plačuje davkov, ki je kartelno organiziran in na katerem participirajo tudi finančne in politične elite (od ministrov do šejkov), navsezadnje, v zameno za ugrabljena dekleta, novodobne spolne sužnje, je mogoče dobiti nafto. (Netflix)
-
The Dry
Mala mesta imajo velike skrivnosti. Manjše ko je mesto, tem večja je skrivnost. Skrivnosti, ki mučijo Kiewarro, majceno, puščavsko, prašno, povsem posušeno, depresivno, ekonomsko degradirano avstralsko mestece, v katerem že skoraj leto ni deževalo, so tako velike, da jih ni mogoče zaobjeti z enim pogledom, saj pritiskajo hkrati iz sedanjosti in preteklosti. Aaron Falk (Eric Bana), zvezni policist brez pištole in velikih besed, se tja – v svoj rojstni kraj – vrne, da bi – ob podpori lokalnega policista Grega Raca (Keir O’Donnell), mladostne muze Gretchen (Genevieve O’Reilly) in šolskega ravnatelja (John Polson) – preiskal tragedijo, ki jo je povzročil njegov mladostni prijatelj Luke (Martin Dingle Wall): najprej je z lovsko puško ustrelil ženo in otroka, potem pa še sebe. Vsaj tako se zdi, a triler, ki mežika filmu Wake in Fright (1971), največjemu avstralskemu trilerju vseh časov, pomežikne tudi nam. Domačinom pa začnejo spomini ob Aaronovi vrnitvi bežati daleč nazaj, v čas skrivnostne utopitve najstniške Ellie (BeBe Bettencourt), njegove nekdanje skrivnostne, ekscentrične prijateljice in zaupnice, okej, njegove Laure Palmer.
-
Usekano
Se še spomnite komedije Velik, v kateri se je 13-letnik nenadoma znašel v telesu Toma Hanksa – ali Odštekanega petka, v katerem se je punca (Lindsay Lohan) nenadoma znašla v telesu svoje matere (Jamie Lee Curtis), mati pa v njenem? Vidite, v komičnem slasherju Usekano, s katerim se ponovno odpira Kolosej, pa se Millie (Kathryn Newton) – tesnobna gimnazijka, ki ji ne gre (oče ji umre, mati se zapije, fante ne zanima, bebave sošolke jo šikanirajo, življenje gre mimo nje ipd.) – nenadoma znajde v telesu serijskega morilca, zloglasnega »Mesarja iz Blissfielda« (Vince Vaughn). In on v njenem.
-
Fotograf
Ljubezen ni nič naravnega, še manj spontanega. Ljubezen potrebuje kar nekaj prisile. Ali bolje rečeno: ljudi je treba v ljubezen prisiliti. To se lepo vidi v Fotografu, indijski romantični komediji, v kateri Rafi (Nawazuddin Siddiqi), mladi fotograf, ki v Mumbaju fotografira turiste (in jim obljublja, da jih bodo čez mnogo let le njegove fotografije spominjale na srečne, izgubljene trenutke), posname Miloni (Sanya Malhotra), mlado študentko, a v njej ne vidi nič posebnega, kaj šele usodnega. Ko pa njegova babica (Farrukh Jaffar) zagrozi, da ne bo več jemala zdravil, ki jo ohranjajo pri življenju, če se ne poroči, poišče Miloni in jo pregovori, da se ob babičinem obisku pretvarja, da je njegova zaročenka (»Noori«). Zlagoma med njima klikne, a ne bi, če ju v klik ne bi prisilila babica.
