dr. Bogomir Kovač

dr. Bogomir Kovač

  • Plače

    Plačni sistem javnih uslužbencev je postal predmet paradoksalnih sistemskih protislovij in političnih preigravanj. Po desetih letih je sistem pred svojim samodejnim zlomom. Izredna seja državnega zbora sredi maja 2019 je zgolj dokaz, da politiki pri tem še vedno ne razumejo skoraj ničesar. Slovito Virantovo plačno reformo je postavila prva Janševa vlada, danes pa se ji prva odpoveduje. Šarčeva vlada nasprotno brani temelje sistema, ki postaja zgolj papirni tiger. Političnim bitkam za to oslovo senco ni videti konca. Enotni plačni sistem je največji Janšev socialistični projekt, ki ga danes branijo njegovi goreči nasprotniki. Ne eni ne drugi ne dojamejo, da sedanje anomalije niso napake, temveč sistemska protislovja. Zato rešitev ni reforma sedanjega plačnega sistema v javnem sektorju, temveč njegova opustitev. Več

  • Nasvidenje, ZDA, dober dan, EU!

    Iranska kriza postaja novo geostrateško politično torišče stopnjevanja vojn na Srednjem vzhodu. ZDA so lani izstopile iz slovitega jedrskega dogovora, po letu dni zaostrene politične retorike in ekonomskih sankcij Iran napoveduje, da opušča njegove zaveze. Zdi se, da je svet pred novo vojno, nevarnejšo od katerekoli sedanje. Tokrat so političnoekonomski vložki veliko večji kot v sirski državljanski vojni. Gre za naftni biznis, za spopad mnogo širših regionalnih političnih koalicij, za neposredno merjenje moči ZDA in Kitajske, pa tudi Rusije. EU je tu v velikem političnoekonomskem, tudi vojaškem precepu. Jedrske grožnje so v hladni vojni zagotavljale mir, danes vse bolj netijo nove vojne. Bombe lahko očitno uničite samo z bombardiranjem. Več

  • Petnajst let EU

    Petnajsta obletnica vstopa Slovenije v EU je priložnost za premislek o prehojeni poti države, še zlasti če to povežemo s tridesetletnico majniške deklaracije in stoletnico pariške mirovne pogodbe. Slovenija je v stotih letih zamenjala pet državnih formacij, dve monarhiji, dve republiki in tiči sedaj v EU kot prav posebni politični entiteti. Od tod naša institucionalna prilagodljivost in hkrati identitetna izgubljenost. Romantična predstava samostojne države in EU je danes zbledela. Trčila je ob realna protislovja evropske institucionalne arhitekture in lastne omejenosti upravljanja in vodenja države. Volitve, domače in evropske, zgolj razkrivajo blasfemičnost teh podob, problematičnih in napačnih pričakovanj. Več

  • Evropski New Deal

    EU je letos v teh prvomajskih dneh pred pomembnim razmislekom, kaj storiti s svojo socialno državo. Pred majskimi volitvami v evropski parlament potrebuje pozitivno vizijo kot odgovor na svoje številne krize. Prebivalci EU želijo spremembe, ki povečujejo družbeno vključenost, solidarnost in večjo enakost. Vendar pa EU ni niti političnoekonomska niti socialna unija. Evropski socialni model je namreč ena od osrednjih identitet EU, toda socialne države članic že desetletja ogrožajo neoliberalizem in globalizacija, spremembe na trgu dela in fiskalna protislovja. Tradicionalna nosilka socialne države, evropska levica, izgublja bitko z desnim političnim populizmom. Razlog je preprost, namesto praznih (tudi prvomajskih) retorik volivci zahtevajo uporabne spremembe. EU potrebuje predvsem pragmatične rešitve, socialni Marshallov plan, novi ekosocialni dogovor (»New Deal«). Več

  • Nepotrebni politični peskovnik

    Ustavna presoja proračuna in njenih dokumentov je vrh letošnje spolitizirane razprave o proračunski politiki vlade. Opozicijski stranki SDS in NSi v tem vidita dobro ekonomsko oporo za politični zlom Šarčeve koalicije. Vse izhaja iz stališč fiskalnega sveta do odstopanja letošnjih javnofinančnih gibanj od fiskalnih pravil in njihovih pravnih zavez. Ekonomski temelji teh zahtev so problematični, pravni okviri šibki, politično prepričanje o možnem rušenju vlade pa naivno. Toda kako v državi spremeniti proračunsko načrtovanje in razvojne politike, drugače uveljaviti fiskalna pravila in suverenost? Kako bolje odgovoriti na novo recesijo, ki prihaja? Tudi strokovni spopadi med ekonomisti, polemike med fiskalnim svetom in ministrstvom za finance, celo zahtevnejši politični spopadi v parlamentu so dobrodošla popotnica. Vsaj v tem postajajmo normalna država. Več

  • Postati tiger ali ostati kokoš

    Kitajska in EU sta se na začetku aprila 2019 dogovorili o skupnih poteh prihodnega partnerstva, utemeljenega na načelih vzajemnosti. Nekaj dni kasneje je Hrvaška v Dubrovniku gostila redno letno srečanje kitajske pobude 16 + 1, v katero je vključena pisana druščina postsocialističnih držav. Oboje je del zunanjepolitičnega kitajskega projekta En pas, ena pot, ki je brez primere v sodobni geostrateški politični zgodovini sveta. Evropski projekt združevanja in vračanje Kitajske kot dominantne sile v svetovni ureditvi sta očitno dva najbolj vznemirljiva, protislovna in hkrati povezana procesa, del danes nerazdružljivega trikotnika ZDA, EU, Kitajska. Stara svilna pot je bila nekdaj del mogočne moči Kitajske in del slovite razvojne divergence v 18. stoletju, ko je Evropa postala središče sveta. Se bomo izognili farsam in tragedijam ponavljanja te zgodovine? Bo Slovenija v tej novi globalni tranziciji postala razvojni tiger ali ostala kokoš. Več

  • Tranzicijsko sprenevedanje

    Študentsko delo v zadnjem obdobju v deželi buri političnoekonomske duhove, blasfemičnemu čudenju nad njegovimi stranpotmi ni videti konca. Dejansko imamo pred seboj enega redkih institucionalnih reliktov, ki je preživel oba sistema, samoupravni socializem in državotvorni liberalni kapitalizem. Kameleonstvo je v živalskem svetu vrlina, v političnem pa velja za zavrženo početje. Študentsko organiziranje in delo sta danes predvsem donosen biznis za izbrance. Od tod motivacija za študentsko demokracijo, od tod dolgoletna mimikrija študentskega dela pod okriljem socialnega korektiva. Toda oboje je zlagano. Študentska politična demokracija bolj spominja na mafijske združbe, študentsko delo v sedanji obliki prinaša več škode kot koristi. Javne politike, od ministrstev do univerz, so tu povsem odpovedale. Žal to ni edina tragedija te nenavadne zgodbe. Več

  • Skrivnost trga dela

    Sredi meseca, 16. marca 2019, je pri svojih oseminpetdesetih letih umrl Alan Krueger, eden najbolj znanih in uglednih ameriških ekonomistov. V akademskih krogih je veljal za eno od največjih strokovnih avtoritet na področju ekonomike trga dela, ekonomsko vedo je revolucionarno preoral na politično najobčutljivejšem delu. Njegove ugotovitve glede pozitivne vloge višjih minimalnih mezd so šokirale ekonomsko srenjo. Ekonomija je bila zanj predvsem sredstvo, kako povečati blaginjo ljudi. Njegova spoznanja so zadnje desetletje spremenila politične ukrepe na trgu dela, milijoni ljudi živijo zaradi tega bolje, čeprav nikoli niso slišali za Kruegerja. In prav zato si zasluži našo pozornost in dolžno spoštovanje. Tudi v Sloveniji. Več

  • Velika tveganja za vse

    Brexit je postal v zadnjih treh letih simbol politično-ekonomske zmede razvitega zahodnega sveta. Povzročil je neverjeten politični kaos, velika ekonomska tveganja, razkril je grozljivo preračunljivost političnih elit. Leta 2016 se je referendumska odločitev o izstopu zdela ekonomsko sporna, toda politično obvladljiva. Večina Britancev je tedaj verjela, da bodo ohranili ekonomske koristi skupnega trga, zavrgli pa politične obveznosti članstva. Izstop so Britanci razumeli kot dokaz svoje politične zrelosti in ekonomske častivrednosti. Po treh letih so povsem izgubljeni, politična kriza brez primere je ohromila državo, ekonomske posledice so vsak dan bolj uničujoče. Parlament je izstopni sporazum dvakrat prepričljivo zavrnil, hkrati pa z minimalno večino tudi kaotičen brexit brez dogovora. Tako Velika Britanija kot Evropska unija sta veliki poraženki, brexit je prvi korak britanskega regionalnega razpada, pomeni začetek konca sedanje EU. Tako usodnega trenutka ni Evropa doživela od leta 1939. Več

  • V labirintih politične prevzetnosti

    Koalicijski politični vrh po pol leta delovanja slovenske vlade od jesenskih volitev 2018 je izzvenel v krovni oceni prvega ministra. Ni političnih razlogov, da ne bi nadaljevali svojega dela, kakršnokoli je že. Komična, toda hkrati pravilna ocena stanja, ki je Marjana Šarca zavihtela na vrh politične popularnosti. To je tudi največji politični uspeh prve manjšinske vlade, njena ekonomska plat je veliko skromnejša. Še najmanj je pokazala na področju strateških razmislekov in možnih sistemskih sprememb. Šarčeva vlada je za zdaj uspešnejša na političnem kot na ekonomskem področju. Toda sodobni uspeh politike se meri in ocenjuje prav z njo. Več

  • Algoritem učinkovitega vladanja

    Šarčeva vlada je v pol leta izgubila tri ministre, razlogi so različni, problem pa podoben. Upravljanje in vodenje države sta menedžerski posel par excellence. Naši predsedniki vlad in ministri pa pogosto nimajo potrebnih izkušenj, znanj in moralne kredibilnosti. Nasprotje med profesionalnostjo zavez in amaterskimi pristopi, družbeno odgovornostjo in privatizacijo interesov je ključna težava političnih elit, tudi v Sloveniji. Rešitev je trojna, dvig politične kulture in znanja, vzpostavitev strokovnih svetovalcev in kompetentne javne uprave. Vlade Bratuškove, Cerarja in Šarca so dober primer teh zagat. Vsi trije so vztrajali brez strokovnih svetov, njihove vlade brez operativnih strategij, ministrstva brez projektnega menedžmenta. Država potrebuje upravljavski zasuk, drugačno vodenje. Lahko oboje ponudi Šarec? Več

  • Vmesni svet

    Münchenska varnostna konferenca je nekakšen varnostni Davos. Nemci so nosilni organizatorji tu in tam, politični voditelji so domala isti, finančne ministre zamenjujejo obrambni, namesto menedžerjev so tu generali, precej manj je civilne družbe. Razpad mednarodnih varnostnih struktur je letos še jasnejši, nasprotja med ZDA, Kitajsko in Rusijo nevarnejša kot kadarkoli. EU se ukvarja sama s seboj, ZDA razgrajujejo svojo globalno liberalno ureditev, Azija postaja torišče novega sveta. Retorika hladne vojne je postala nova politična normala, vrtinci trgovinskih vojn ogrožajo ekonomiko globalnega gospodarstva. Dvoličnost lažnega miru v ureditvi, ki je skoraj več ni, vse bolj kaže nasilni obraz sprevrženih oblasti. Kdo naj zbere te politične razbitine, kako sestaviti puzzle nove mednarodne ekonomske ureditve, kot veleva moto letošnje varnostne konference? Več

  • Cena lahkotnosti in nedorečenosti

    Zapleti s sodbo ustavnega sodišča (US) glede financiranja zasebnih in javnih osnovnih šol so razkrili stare dileme. Ne zgolj pravnih in finančnih, ideoloških in političnih, temveč tudi sistemske in vsebinske, ki zadevajo možne čeri privatizacije družbenih dejavnosti. Spoštovanje ustavnih odločb odpira problematično pot svobodnega trga, poniglava izogibanja ogrožajo temeljne postulate pravne države. Odločitev US je kakopak pravna, argumentacija pa bolj ekonomska, kar je problem. Toda v ozadju je hkrati še ena postsocialistična zabloda v šolstvu, zdravstvu in kulturi. Rojevanje zakona o privatizaciji podjetij je bilo takrat dolgo in dramatično, področje družbenih dejavnosti smo z zavodi podržavili čez noč. Lahkotnost in nedorečenost teh sprememb sta z leti povsod pripeljali do ekonomskega kaosa, pravnih in tudi sodnih zmešnjav. Več

  • Zombi država

    Venezuelska kriza postaja eno najbolj paradoksalnih in hkrati dramatičnih stičišč politično-ekonomskih zablod začetka 21. stoletja. Njena koncentrirana zgodovina razkriva vse, nevarna protislovja kapitalizma in socializma, zastrašujočo politično destruktivnost naftnega biznisa in ZDA. Sredi sedemdesetih let Venezuela velja za najbogatejšo državo Latinske Amerike, od začetka osemdesetih do danes pa za učbeniški primer razvojnih neumnosti. Danes je zombi država. Sredi klasične ekonomske vojne bije politične bitke za izsiljen prevrat oblasti. Nekdanji levičarski simbol boja proti ameriškemu neoliberalizmu se je ekonomsko zlomil. Njeno usodo bo na koncu zapečatila vojska, v ozadju pa so geostrateški interesi ZDA, Kitajske in Rusije. EU je tu zgolj globalni drobiž, Slovenija pa del tega preračunljivega brezglavega kluba. Več

  • Učiti se od Hrvatov

    Mercator je spet predmet slovenskih poslovnih iluzij, nenavadnih ekonomskih presoj in problematičnih političnih namer. Slovenija in Hrvaška si že peto leto z Mercatorjem in propadlim Agrokorjem delita usodni balkanski preplet poslovnih in političnih mahinacij. Hrvaška je po slabih dveh letih z Agrokorjem izvedla primerljiv manever kot Slovenija z NLB v devetdesetih. Hrvaška država je za svoje družbe ustvarila novi Agrokor, Mercator je za zdaj pustila pri starem. Negotovost in tveganja so zato za Mercator večja, vmesni položaj pa nekateri v Sloveniji vidijo kot priložnost njegove možne repatriacije. Mercator potrebuje strateškega, dobrega in stabilnega lastnika, pravijo. Agrokor, stari ali novi, to kajpada ni, ne leta 2014 in ne 2019. Kaj torej storiti? Več

  • Dnevi Pax Americana se iztekajo

    Politični kaos na vseh ravneh postaja osrednja ekonomska nevarnost, ki nam grozi. Kaotični brexit postaja v naslednjih mesecih politični Lehman Brothers, finančni kapital je septembra 2008 panično bežal iz toksičnih bank, tokrat bo to vlogo prevzel londonski City. Temne sile svetovne politike se združujejo v komaj dojemljivem nihilizmu, vsa pravila mednarodnega reda in sporazumi se rušijo, politična farsa v Venezueli je končna podoba sprevrženosti sveta po meri Pax Americana. Ne gre za posamezna naključja svetovnih dogodkov, večno ekonomsko cikličnost finančnih kriz, pred nami je zlom neoliberalne globalizacije. Globalni preplet nacionalnih držav, liberalne demokracije in tržne globalizacije je prišel do meja svojega obstoja. Ta Rodrikova trilema postaja osrednja političnoekonomska dilema dramatičnega notranjega razpada obstoječe svetovne ureditve. Več

  • Davoški človek

    Švicarski Davos in Svetovni gospodarski forum (WEF) sta letos kot osrednjo temo postavila globalizacijo, globalno preureditev sveta. Globalizacija je tudi v Davosu postala osrednji problem in ne več desetletja opevana rešitev. Ekonomska negotovost in politična razcepljenost zahtevata transformacijo prevladujoče davoške ideologije. Svetovni red, postavljen na skupnih vrednotah zahodnega sveta in tržni ideologiji kapitala, se vsako leto bolj lomi in vse manj je možnih izhodov. Četrta digitalna industrijska revolucija zamenjuje stare institucionalne vezi z bolj mrežno povezanostjo. Stara globalizacija postaja grožnja, novo globalizacijo 4.0. bo treba šele domisliti. Letošnja tema zveni kot rekviem, zadnje postajališče »davoškega človeka«. Več

  • Posplošene zablode

    Davčna reforma je ena od večnih političnih tem, tudi Šarčeva vlada obljublja spremembe davčne politike. Koalicijska pogodba je napovedovala nekatere spremembe v davčnem sistemu in jeseni je nova vlada doživela silovit odziv gospodarstva. Davčna raziskava ugledne svetovalne družbe Deloitte s pomenljivim naslovom Domači davki na prepihu je del te zgodbe. Davki vedno in povsod burijo interesne duhove in politične strasti, sejejo ideološke zablode in ekonomske stranpoti. Slovenski davčni sistem in politika sta primerljiva z rešitvami v drugih evropskih državah. Davčne spremembe so odgovor na zahteve interesnih skupin in hkrati pomemben vzvod anticiklične ter razvojne politike države. V tem trikotniku ne moremo imeti dobre države blaginje in nizkih davkov. Imamo pa lahko učinkovitejše javne sisteme in boljše makroekonomske politike. Za to pri davčni reformi tudi gre. Več

  • Nerešena dilema

    Zadnji dan lanskega leta so evropski voditelji spet izrekli poslanice ob dvajsetletnici evra, Draghi je sredi decembra to opravil v slavnostnem nagovoru na Univerzi svete Ane v Pisi. Skupna evropska valuta si vedno znova zasluži potrebno pozornost. Njena kratka življenjska pot postaja osrednje evropsko politično lepilo in hkrati ekonomska usoda preživetja EU. Evro je postal simbolni zastavek EU tudi v okviru novih evropskih izzivov, kot so ekonomski nacionalizem, politični populizem in nova recesija. Na njem so vsi zgodovinski odtisi evropske integracije. Zato je bolj kot slavljenje uspešnosti evra pomembna trezna presoja, od evroromantike do evrokritičnosti. In to je bilo tudi osrednje Draghijevo sporočilo. Več

  • Streznitev

    Ekonomisti so že dolgo v vlogi drznih napovedovalcev prihodnosti, politiki pa so običajno nostalgično zagledani v preteklost. Prvi in drugi svoja videnja uravnavajo glede na možnosti, zato so leta 2019 razvite države bolj pesimistične, manj razvite pa, nasprotno, optimistične. Slovenija je nekje vmes, če opustimo fetiš dobrobiti visoke gospodarske rasti in gledamo na druga merila boljšega življenja. Leto 2019 bo zato najprej leto žetve petletne gospodarske rasti. Nova vlada je največji prirast proračunskih izdatkov namenila za višje plače in socialno varnost. Toda ekonomska tveganja in politična negotovost rastejo, v tujini in doma. Zato bo to hkrati leto streznitve, iskanja nove normale, v ekonomskih in razvojnih politikah, reformah ter ukrepih. Več

  • Ker bo vse drugače

    Svet leta 2019 bo političnoekonomsko majav, ekonomsko negotov in politično vse nevarnejši. ZDA rušijo političnoekonomsko, vojaško in ekološko ureditev sveta. Razpad ameriške hegemonije postaja dramatičen, to bo prelomno politično leto za Trumpa. Spori med ZDA in Kitajsko se bodo razširili, vojaško merjenje moči z Rusijo zaostrilo, zavezništvo z EU pa ohladilo. EU doživlja ob novih evropskih volitvah politične pretrese v petih največjih državah. Brexit leta 2019 nima alternative, problem migracij tudi ne. Več kot tretjina človeštva v »tretjem svetu« bo leta 2019 glasovala na nacionalnih volitvah, populizem narašča od Italije do Brazilije. Ekonomske, socialne in ekološke težave postajajo nevarno breme, učinki neenakosti še naprej rušijo politični kapitalizem. Leto 2019 je čas nove gospodarske recesije, še večjih borznih korekcij, morda tudi kriznega poka. Toda še prinaša upanje, da svetovni mir ne bo izgubil bitke z vojno. Več

  • Pomembno je začeti

    Sto dni 13. slovenske vlade je bolj srečnih kot nesrečnih, javna podpora ji raste, njen predsednik je presegel vsa pričakovanja. Koalicija je široka, toda stabilna, vlado dveh bivših predsednikov Šarec dobro obvladuje. Ugodne gospodarske razmere omogočajo socialne finančne prerazdelitve. Politično si je vlada s tem zagotovila notranji socialni mir, na zunanjepolitičnem področju deluje zrelo, do ZDA bolj uravnoteženo. Šarčev poudarek varnostni politiki države je razorožil opozicijo. Manjka seveda jasnejši in hitrejši zaris nosilnih razvojnih projektov, konceptualni okvir ekonomskih politik in reform. Odrešilna gospodarska rast bo sredi mandata pošla, politična tveganja bodo večja. Dosedanja vladna ekonomska postopnost in politična previdnost sta dvorezen meč. Zato prvih sto dni ni čas miru, temveč bojno polje ukrepanja. Več

  • Primer Meng Wanchou

    Spektakularna kanadska aretacija Meng Wanchou, finančne direktorice in hčerke ustanovitelja Huawei, je nevaren mejnik ameriško-kitajske geostrateške vojne. ZDA in Kitajska bijejo trgovinsko in tehnološko bitko za politično prevlado sveta. Kitajska z močnimi ekonomskimi sredstvi in enotno politično strategijo zamenjuje ameriško hegemonijo, Pax Americana se umika Pax Sinici. Evropa je osrednje področje njenega globalnega vpliva, zato se politična geometrija med EU in ZDA hitro spreminja. Med EU in Kitajsko je bilo dvoje velikih zgodovinskih divergenc. EU lahko danes s Kitajsko veliko pridobi in hkrati izgubi v razmerju do ZDA. Več

  • Išče se nadomestilo

    Bruselj je ta teden slavil dvakrat, najprej dvajsetletnico evra, kasneje njegovo novo kompromisno reformo preživetja. Ekonomska usoda evra je danes ključno politično sidro EU. Njegove institucionalne pomanjkljivosti ogrožajo sistemske okvire EU, toda njegova politična legitimnost je osrednje evropsko lepilo. Evro in Ekonomska in monetarna unija (EMU) ne moreta preživeti brez večje evropske integracije in boljšega kriznega menedžmenta. Prehitra centralizacija in prevelika integracija EU pa lahko prav tako povzročita njegov zlom. Bolj kot lastna ali zgolj politično ekonomska nasprotja mu grozijo geopolitične nevarnosti. Evro je problem in up EU, toda danes bolj EU ogroža njega kot obratno. Več

  • Bo VB razpadla hitreje kot EU?

    Brexitski kaos doživlja v zadnjih dveh mesecih leta 2018 vrhunec. Britanski izstop iz EU je bil spočet kot notranjepolitični obračun in se bo tako po slabih treh letih po spornem referendumu tudi končal. Brexit bi lahko določil nova evropska pravila igre vstopa in izstopa, tipizacijo različnih pogodbenih razmerij, organizirano diferenciacijo EU. Razdružitev pomeni ureditev medsebojnih razmerij, obveznosti in pravic, koristi in stroškov. Toda brexit je očitno postal zadnji korak propada slavnega britanskega imperija. EU je kljub protislovjem in institucionalni krizi dokazala svojo premoč nad preživetim ekonomskim nacionalizmom. Brexit nima političnih zmagovalcev, toda prava učna ura poražencev se očitno šele začenja. Več

  • V pravljičnem mestu Petpedi

    Trilateralna komisija je imela 42. evropsko srečanje letos v provincialni Ljubljani. To je v letu 2018 zagotovo največji in najvplivnejši politični in poslovni dogodek v državi, veliki met ni uspel anemični državni politični diplomaciji, temveč poslovni eliti s Franjem Bobincem na čelu. Trilaterala (TR) je zasebna institucija globalnih političnih interesov, njen doseg moči in meje vpliva so skrbno negovana tančica diplomatskih skrivnosti. Politično zgodovino od nekdaj obvladujejo omrežja, nekdaj bolj politična, danes predvsem poslovna. Trg je postal dominanten politično-ekonomski sistem, ker je institucionalizirano omrežje. Trilaterala je danes eden njegovih najbolj vplivnih in hkrati protislovnih globalnih glasnikov. Več

  • Prelomno leto

    Zadnje mesece so povsod v ospredju socialne novice, od višjih minimalnih plač do univerzalnega temeljnega dohodka (UTD). Leto 2018 postaja očitno prelomno. Ljudje pričakujejo prerazdelitev stroškov krize in zahtevajo koristi oživljanja gospodarstva, kajti čas se izteka. Na obzorju je že nova finančna kriza, računi stare pa še niso poravnani. V Sloveniji naj bi dvig minimalne plače ustvaril težko dojemljivo »deželo bogatih revežev«. Na Finskem in v kanadskem Ontariu so politiki zapečatili eksperiment z UTD-jem v imenu »osiromašenja bogatejših državljanov«. Socialna EU kot integracijski kvas ostaja mit, njeni politični protagonisti izgubljajo družbeni vpliv. Socialna država se mora spremeniti, da bi lažje preživela, toda kako, s čim in za koga. Več

  • Za odprto in svobodno družbo

    Države članice Združenih narodov (ZB) so 13. julija 2018 sprejele celovit globalni dogovor o globalnih migracijah. Migracijsko politiko so postavile na najvišji mednarodni politični piedestal, med dve temeljni usmeritvi ZN, človekove pravice in trajnostni razvoj. Migracije so danes eden osrednjih globalnih problemov, zato zahtevajo celovito, globalno reševanje. Dobili smo klasičen mednarodni akt političnega povezovanja in hkrati delitve, podobno kot pri podnebnih spremembah, jedrski razorožitvi ali človekovih pravicah … Ne gre za pogodbo, temveč sporazum, EU je med nosilci tega projekta, ZDA in Rusija mu nasprotujejo. Tudi v Evropi se povečuje število držav z desnimi vladami, ki ga zavračajo. Migracije so spet potegnile nevarno ločnico med desnim populizmom in levim oportunizmom. Več

  • EU in Italija, dve plati iste medalje

    Italija, tretja največja članica evroskupine, tiči v globoki politični in ekonomski krizi. Sedanja italijanska vlada pri načrtovanju in izvajanju proračuna za leto 2019 ne želi upoštevati pravil in usmeritev EU. Politični trk italijanske populistične desnice in neoliberalne bruseljske tehnokracije je neizbežen. Italija nastavlja EU svoje izkrivljeno ogledalo, njene gospodarske težave usodno krojijo politično prihodnost unije. Italija je prevelika za ekonomsko rešitev, toda politično dovolj močna za oblikovanje alternative. Neofašizem je danes staro ime za novi desni populizem, Italija se z njim vrača na evropsko prizorišče. Želi voditi v marsičem upravičen upor evropskega juga proti polkolonialnemu središču neoliberalne EU. Ponuja hkrati bizarno in cinično alternativo kot glasnik avtoritarnega kapitalizma in nove postmoderne suverenosti. Več

  • Problem plač

    Oktobrska plačna pogajanja, rebalans proračuna in fiskalni evropski protokol razkrivajo podobne zadrege Šarčeve in Cerarjeve administracije pred štirimi leti, davnega 2014. Toda razlika je očitna. Pred štirimi leti je tedanji finančni minister Mramor pohitel z novim proračunskim okvirom, Šarčeva vlada pa z njim zavlačuje. Kupuje politični čas s problematičnimi ekonomskimi pristopi in domačijskimi razlagami svojih zgrešenih predstav. Proračun je ogledalo vsake vlade, kot osnutek nove dobe ali rebalans početja starih oblasti. Toda prav plačna pogajanja razkrivajo izbiro nesprejemljivega, zaradi enotnega plačnega sistema, evropskih fiskalnih pravil in pogajalskih zapletov. Rubikon izsiljenih ekonomskih izbir in politične nemoči nove vlade. Več