dr. Bogomir Kovač

dr. Bogomir Kovač

  • Komentar / V slepi ulici

    Strateški trikotnik ZDA-Kitajska-EU je dolgo veljal za vzorčni primer globalizacije. Trgovinsko, proizvodno in finančno povezovanje je prinašalo korporativne dobičke Zahodu in omogočilo hiter razvoj Kitajske. Globalizacija verig vrednosti in liberalizacija poslovnih tokov sta bili preprosto v interesu razvitega sveta. Kitajska je postala svetovna tovarna zahodnega neoliberalnega kapitalizma. Toda nato je v dobrih 20 letih postala nosilka sodobnih tehnologij, iz podrejene partnerice se je razvila v osrednjo tekmico ZDA. EU se je znašla v političnem in razvojnem precepu. Politično stoji na strani ZDA, ekonomsko pa je vezana na Kitajsko. V tem precepu postaja geostrateško vse manj pomembna. Politično jo teži nova blokovska delitev ameriškega unilaterizma, ekonomsko pa vse spornejša globalizacija. Ekonomski partnerji niso nujno tudi politično-vojaški zavezniki in nasprotno. Razlika med geopolitičnimi cilji in geoekonomskimi možnostmi postaja očitno vse usodnejša. V globalizacijskem trikotniku še najbolj za EU.

  • Komentar / Finančnopravna ničevost

    Ministrstvo za finance je sredi julija 2023 dalo v javno obravnavo nov, toda že tretji zakon o razlaščenih imetnikih bančnih delnic in obveznic. Hkrati pa je v državni zbor vložila predlog zakona tudi SDS. Prvi govori o pravicah sodnega varstva razlaščencev, drugi o izplačilu nadomestil. Razlika o namenih enega in drugega predloga je očitna. Vlada si prizadeva, da bi s pravnimi zapleti plačilo odložila, opozicija jo konkretno zavezuje k poplačilu. Prvi bi se radi izognili novim fiskalnim obremenitvam države, drugi bi sedanjo oblast najraje finančno potopili. Razlaščenci so v obeh primerih predmet in vir vedno novih politično-ekonomskih manipulacij. Dejansko bi razlaščenci potrebovali pravno varstvo za takojšnji začetek poravnave te neverjetne konfiskacije svojega premoženja. Komunistični duh je očitno navdihnil tudi finančne apologete neoliberalnega kapitalizma in jim zavdal, od EU navzdol. Saga o problematični bančni sanaciji se tako nadaljuje, politične igrice strank z usodo državljanov pa tudi.

  • Komentar / Jugoslovanski komunisti so to zmogli

    Srečanje članic Nata v litovskem glavnem mestu Vilni julija 2023 ne bo obveljalo kot prelomno. Lansko v Madridu je ponudilo nov strateški koncept zavezništva, letošnje se je zadovoljilo s preučevanjem njegove implementacije. Dokončno ustoličenje Nata kot globalne operativne vojaške sile je očitno rezervirano za washingtonsko srečanje prihodnje leto. Ukrajina je bila v Vilni sicer v političnem ospredju, Nato in G-7 sta z njo zgolj utrdila os enopolarnega sveta pod taktirko ZDA. Toda Washington potrebuje novi Nato na Pacifiku in Arktiki, zato je Biden prihitel v Vilno in Helsinke. Perfidnost Nata je njegova mehka obrambna moč. Dejansko pa je Nato že trideset let del velikih ameriških vojn. Vedno bolj postaja napadalna operativna formacija v obrambi ameriške globalne dominacije. Toda v Ukrajini se je Nato prvič zapletel v vojno z jedrsko velesilo. Zato tod ponuja zgolj orožje in kapital, Ukrajina pa žrtvuje svoje ljudi in ozemlje. V Nato ne more, dokler traja vojna. Miru pa ne sme skleniti, dokler ne zmaga. Past je popolna, krog pa zaprt. In Slovenija je del te zatohle zahodne perverznosti.

  • Komentar / Po Loredanu

    Odstop zdravstvenega ministra Bešiča Loredana prve dni julija 2023 je hkrati pričakovan in dramatičen. Serijske menjave zdravstvenih ministrov so najboljši dokaz brezglavega oblikovanja in vodenja slovenskega zdravstva. Loredan je od samega začetka poosebljal jedrno os političnega populizma sedanje vladajoče koalicije. Zdravstvena reforma zanjo nima politične alternative, preprosto jo mora oblikovati in začeti izpeljevati. Predsednik vlade je tu zastavil vse svoje politične karte, v Loredana so investirali veliko tveganega političnega kapitala in izgubili. Zdravstvena reforma naj bi prinesla sistemski zasuk, večjo kakovost, dostopnost, učinkovitost. Toda za zdaj nihče od deležnikov in odločevalcev nima jasne predstave, kaj spremeniti in kako to storiti. Za nameček sedaj niti ne vemo, kdo naj bi te spremembe na ministrstvu vodil. Politična kredibilnost Goloba je na kritični meji, legitimnost vlade in koalicije tudi. Zdravstvena reforma je Arhimedova točka njenega preživetja.

  • Komentar / Zobanje briških češenj

    Antiinflacijska politika Golobove vlade ubira čudna pota. Julija zaganja nov projekt zbiranja podatkov in spremljanja cen prehranskih proizvodov po celotni proizvodno-prodajni verigi, od kmeta do končnega kupca. Državo očitno skrbi troje, visoka inflacija na tem področju, prehranska varnost in učinkovitost. Obeta si dvoje, večjo cenovno dostopnost hrane za potrošnike in učinkovitejšo pomoč različnim deležnikom. Predvideva prenos pristojnosti z gospodarskega na kmetijsko ministrstvo. Nadzor nad poročanjem in delovanjem bodo pri tem prevzeli inšpekcijski organi. To je drugi poskus vlade, da bi s spremljanjem in primerjanjem cen obvladovala inflacijo. Od lanske jeseni primerja cene košare potrošnih dobrin pri trgovcih, da bi pomagala potrošnikom pri izbiri. Prva namera se je že sfižila, drugo to še čaka.

  • Komentar / Ubežati neumnostim

    Zakon o dolgotrajni oskrbi (ZDO) tretje leto zapored buri politične duhove in med ljudmi vzbuja skrb glede opravilne sposobnosti države. Brez dvoma z njim dobivamo nov socialni steber, nujen sistemski okvir socialne države za dolgoživo slovensko družbo. Dobili naj bi večji nabor in boljšo dostopnost storitev, pa širše sistemske vire financiranja. Več solidarnosti in enakih možnosti za vse, nekakšen nov medgeneracijski družbeni dogovor. Toda reči ne kažejo dobro. Dostopnost storitev omejuje problem kadra, viri financiranja motijo številne, vladna ihta z zakonom ni v duhu družbenega konsenza. Novi socialni steber brez ekonomsko trdnih in politično legitimnih temeljev pa ne more nositi bremen socialne države. Stari in novi zakon dveh politično nasprotujočih si vlad razkriva enako težavo, vedno bolj birokratsko in vse manj funkcionalno državo. Očitno kompleksnim družbenim problemom in celovitim rešitvam nismo kos. Zato je sedanji direndaj okoli dolgotrajne oskrbe tako usoden. Kaže ogledalo naše nesposobnosti, naj si to želimo ali ne.

  • Komentar / Igre s športom

    Prodaja Športne loterije (ŠL) sredi leta 2023 upravičeno buri duhove. Šport je redek in dragocen identitetni kapital te države, pravo socialno lepilo onkraj večnih političnih delitev. In športna arena je v nekaj dneh ponudila izvrstno sliko naših razmer. Proslavljanje legendarne zmage Rogliča na Giro d’Italia, organizacijski polom košarkarskega prvenstva za ženske in kakopak sporno prodajo ŠL. V trikotniku sijajnih športnikov, problematičnega športnega menedžmenta in večnih finančnih mahinacij ni srečnega konca. Igre na srečo so stara slepa pega slovenskega biznisa in državne regulacije. Dileme in težave ostajajo vsa desetletja odprte, tako glede organizacije in lastništva, pa tudi regulacije in namenske porabe sredstev. Slovenska politika, državna ter tudi športna in poslovna, nikoli ni dobro doumela labirintov javno-zasebnega partnerstva in trajnostnega razvoja. Prvo določa pridobivanje sredstev, drugo njegovo namensko javno porabo. Prodaja monopolnih dejavnosti države velja za poraz njenih podjetniških sposobnosti in dokaz politične poniglavosti akterjev. ŠL in njeni deležniki so v tem precepu očitno klonili.

  • Komentar / Smithov problem, leta 2023

    Tristota obletnica rojstva Adama Smitha je v Sloveniji obskurna tema, intelektualno in politično. Smith velja za »očeta ekonomske vede«, njegovo delo Bogastvo narodov je biblija vrednot tržne družbe in vednosti liberalnega kapitalizma. Glasgow te dni slavi Smitha v imenu želene škotske neodvisnosti, London kot častnega moža nekdanje bleščavosti britanskega imperija. Dvestopetdeseto obletnico Smithovega rojstva leta 1973 je zaznamovala energetska naftna kriza, dvestoto obletnico smrti (1990) zlom komunističnih režimov v vzhodni Evropi. Leta 2023 je dramatičnost obletnice podobna. Britanija poka po notranjih šivih, svetovna ureditev se lomi, vojna v Ukrajini ogroža evropsko blaginjo. Smitha se drži podobna shizma kot Marxa. Razlikovanje med mladim in starim Smithom, filozofom in ekonomistom, velja za »Smithov problem«. Postal je paravan za agendo neoliberalnega kapitalizma, pa tudi kažipot do drugačnega kapitalizma s človeškim obrazom. Smith je vendarle najprej moralni filozof in šele potem ekonomist, bolj profesor kot kraljevi carinski uradnik. Večplastnost njegovih stališč odpira vedno znova možnosti njegove aktualizacije. In tudi tokrat je tako.

  • Komentar / Evro

    Petindvajsetletnica ECB, uvedbe evra in evropske monetarne unije je bila konec maja 2023 dobra priložnost za slavje in kritično samorefleksijo EU. Evro je bil od samega začetka predvsem politični projekt s šibko ekonomsko zasnovo. Monetarne integracije imajo v Evropi dolgo, toda prehodno zgodovino. Skupna evropska valuta je svojevrstna institucionalna posebnost, ohranila in utrdila se je kljub velikim krizam in težavam. Evro je z leti postal najvplivnejše politično lepilo EU, ECB nekakšen porok njene prihodnosti. Toda institucionalna zgradba evropske ekonomske in monetarne unije (EMU) ostaja krhka in protislovna. ECB praznuje v senci trdovratne inflacije in ekonomske recesije. Stabilnost evra, obstoj ECB in razvoj EU niso samoumevni. Lagardova v imenu ECB in nemški kancler Scholz sta v teh dneh zaneseno govorila o njihovi ireverzibilnosti. Očitno se zgodovina zoprno ponavlja. Na evropskih tleh so politiki vedno znova spregledali ekonomska protislovja svojih političnih utopij. Takšna je bila tod usoda socializma, moreča distopija lahko zadene tudi EU in evro.

  • Komentar / V Tukididovi pasti

    Srečanje zahodnega cvetobera najrazvitejših držav skupine G-7 v Hirošimi konec maja 2023 je v svet poslalo jasno sporočilo. G-7 je danes bolj povezan kot kadarkoli, ZDA so v njem dobile trdno oporo svoje vodilne vloge. Politična revitalizacija skupine temelji na skupnih geostrateških stališčih do Ukrajine, Rusije in Kitajske, ekonomskega razvoja, podnebnih sprememb, celo jedrske razorožitve in premagovanja globalne revščine. Skupina se je povsem poenotila glede svojih globalnih političnih nasprotnikov, manj jasne so njene namere. Osrednji nasprotnik zahodnega sveta je več kot očitno Kitajska. Ameriško-kitajsko rivalstvo postaja vedno večja grožnja, obramba Pax Americana vedno nevarnejša. ZDA branijo svoj hegemonistični položaj in ustaljeni mednarodni red za vsako ceno, od ekonomskega kaosa do nove svetovne vojne. Očitno je svet vse bližje stari antični Tukididovi pasti glede zamenjave hegemonije dveh držav. O miroljubni koeksistenci držav in preudarni novi ekonomski ureditvi sveta v Hirošimi, mestu strahotnega civilnega zločina ZDA ob koncu druge svetovne vojne, nismo slišali besede. Novo sovraštvo in zamere se vedno porajajo na izmaličenju zgodovinskega spomina.

  • Komentar / Druščina na SDH

    Plače uprave in sistem nagrajevanja v okviru SDH so sredi maja dvignili nov oblak političnega prahu, v ozadju pa razkrili stare tegobe korporativnega upravljanja. Očitno se tudi z novo Golobovo vlado in prevetritvijo upravljavsko-vodstvenih ekip na SDH ni nič spremenilo. Želena depolitizacija korporativnega upravljanja je žalostno utonila v novi politični kloaki vsestranskega sprenevedanja. SDH je z leti sicer izboljšal upravljavske standarde in protokole svojih naložb, ohranil pa stare interesne manire in abotnost razlag svojih ravnanj. Nelogičnosti in nepremišljenih postopkov je po nekaj mesecih delovanja SDH od jeseni 2022 preprosto preveč za ohranitev potrebne verodostojnosti uprave in nadzornega sveta. Tu so ponavljajoči se zapleti z njunim političnim kadrovanjem in vedno znova spori o nagrajevanju obeh ekip SDH. Zaveze razvoju in javni odgovornosti, konkurenčnosti in učinkovitosti državnega premoženja so temeljni okvir delovanja SDH. Plače in nagrade niso njihov prvi pogoj, temveč posledica. Očitno tega deležniki SDH niso želeli ali zmogli razumeti. In to je problem.

  • Komentar / Ameriška agenda EU

    Poti mednarodnih odnosov v EU postajajo vse bolj prepletene in zmedene. Spominjajo na politično-ekonomski kaos in usodno nesposobnost političnih elit na začetku 20. stoletja, pred začetkom prve svetovne vojne, ki se je nato prek vrste kriz prevesila v drugo. 20. stoletje je očitno pokrilo troje: razvojni triumf zahodne tržne družbe, vojno naravo njene imperialne moči in njen protislovni zaton. In rusko-ukrajinska vojna postaja točka tega preloma. Dosedanji mednarodni politično-ekonomski red se ruši, novega pa nismo sposobni niti domisliti niti uresničiti. Nikogar več ne zanimata miroljubna koeksistenca držav in njihova globalna ekonomska soodvisnost. Ekonomsko izsiljevanje in politični strah postajata prevladujoče globalno lepilo in hkrati slepilo prevar in novih vojn. EU kot najbolj obetavni projekt povojne mednarodne ureditve je sredi tega viharja brez pravega kompasa. Bruselj se je znašel v zagati. Zadeva mir v Ukrajini, protislovne odnose s Kitajsko in tudi strategijo razogljičenja. Mir naj bi dosegli z vojno, odnose s Kitajsko naj bi podredili interesom ZDA, zeleno transformacijo pa spremenili v nov tehnološki imperializem. Evropski kozmopolitizem se je očitno razbil na čereh ameriškega unilaterizma in lastnih razvojnih protislovij.

  • Komentar / Fiskalna kriza ZDA

    Zgornja meja zadolževanja in fiskalni prepad sta del ameriške fiskalne metafizike, ki na polovici leta 2023 dobiva dramatične politične razsežnosti. Oboje razkriva sistemsko in razvojno fiskalno krizo ZDA, ki postaja velik ameriški in globalni politično-ekonomski problem. V unipolarnem svetovnem redu z ZDA kot vodilno silo v sveti aliansi z EU vse ameriške težave postajajo tudi problem »zahodnega sveta«, torej tudi naša zadrega. ZDA so podobno politično-ekonomsko krizo doživele leta 2012, sredi velike finančne in ekonomske krize. Toda sedanja je usodnejša – zaradi prihajajočih ameriških volitev in nove hladne vojne na mednarodni ravni. Povečanje zgornje meje zadolževanja postavlja ZDA v vedno večjo fiskalno negotovost in lastno finančno zanko. Na drugi strani je vojaški del proračuna zunaj političnih spopadov. Američani so politično enotni edino glede političnih bitk in ekonomskih vojn za ohranitev svoje globalne dominacije, vse drugo je lahko predmet notranjih dogovorov in kompromisov. Toda »zahodni svet« je politično odvisen od te žlahtne ameriške ekonomske gnilobe in v tem je težava. Zato je ameriška fiskalna esenca naša usodna eksistenca.

  • Komentar / Brez jasne agende

    Strah hodi po Evropi, strah inflacije, in vse sile so se združile v sveti vojni proti njemu. Besedišče Komunističnega manifesta iz davnega leta 1848 je uporabno tudi za novodobni ekonomistični manifest. Inflacija je namreč primarna tržna anomalija, zahteva združitev vseh ekonomskih sil, poziva k političnemu prevratu dosedanje neoliberalne ekonomije. Komunistični manifest je leta 2013 že postal del Unescovega programa Spomin sveta, novi ekonomski manifest očitno še čaka na vpis v program Prihodnost sveta. Sedanja inflacija je očitno trdovratnejša in bolj sistemska, njeni vzroki in pasti pa globlje od običajnih razlag in pričakovanj. Njena podoba v EU je diferencirana in sporočilna. Inflacija je staro ekonomsko zdravilo za vedno nove politične zablode. Danes je nevarnejša na socialnem kot ekonomskem področju. V Sloveniji je za tretjino višja od evrskega evropskega povprečja. Vladna stran in opozicijski vrh sta (ne)razumevanje inflacije javno demonstrirala na aprilski interpelaciji proti vladi. Lepo je živeti v državi s takšno politično avantgardo, njena strašljivost presega inflacijski strah.

  • Komentar / Bilančni obračun

    Obletnica Golobove vlade je običajno priložnost za bilančni obračun s pričakovanji volivcev, prvi poračun političnih namer vladajoče koalicije ter ekonomski izračun učinkov vlade. Oder prvotnega političnega navdušenja in zaupanja se je vidno sesul. Političnih spopadov je vedno več, slabih ekonomskih učinkov pa tudi. Inflacijo visokih političnih pričakovanj in obetov je nadomestila ekonomska inflacija cen in zapletov. Golob in vlada bosta morala pripraviti korenit zasuk, če želita, da jima uspe. Namesto optimističnih napovedi dveh mandatov se bo ta vlada očitno ukvarjala s svojim preživetjem v naslednjih treh letih. Zunanjepolitični nasprotnik je star in predvidljiv, nevarnost za Golobovo vlado prihaja od znotraj. Dve levosredinski vladi zapored zaradi tega nista končali mandata. Morebitna četrta vrnitev Janševe falange pa bi bila tudi zaradi mednarodnih razmer in negotovosti za Slovenijo usodna. Manevrski politični prostor je ozek, časa na četrtini mandata pa manj, kot upajo vladajoči. Za mizo pozabljenih obljub je namreč vse več lačnih kot sitih.

  • Komentar / V lastnem močvirju

    Politična farsa z dopolnilnim zdravstvenim zavarovanjem je dosegla na začetku aprila 2023 vrhunec, tragedija zmešnjav s prostovoljnim in obveznim zavarovanjem pa je stara dobri dve desetletji. Dejansko nimamo klasičnih zavarovalnih produktov treh zasebnih zavarovalnic in tudi javna ZZZS ni prava zavarovalnica, temveč bolj neprofitni sklad. V tem institucionalnem kaosu in »narobe svetu« zdravstvenega financiranja ni mogoče vzpostaviti dobrih, pravičnih in racionalnih rešitev. Sedanja vladna preusmeritev plačil od zasebnih zavarovalnic v javno zdravstveno blagajno je zgrešena, politično nevarna, ekonomsko pa tvegana. Dejansko košarica predlogov zdravstvenih zakonov ne prinaša niti pravih niti dobrih rešitev, stopnjuje pa probleme. Na tej točki se je leta 2019 razbila Šarčeva vlada. Golobova pa je padla na limanice orkestrirane opozicije in se potaplja v lastnem močvirju vodenja sprememb. Politično je vlada spet delovala gasilsko in reaktivno namesto strateško in proaktivno. In to postaja ob obletnici volilnega zmagoslavja Svobode usodni problem zaletavega Golobovega vodenja države.

  • Komentar / Strel v prazno

    Vlada je v začetku marca 2023 sprejela strategijo o razvoju trga kapitala v Sloveniji do leta 2030. Dobili smo enega redkih dokončanih strateških dokumentov te vlade, toda nastajal je dlje časa in ima trdno zaledje želene kapitalske unije EU. Finančno poslovno okolje in trg kapitala sta slepa pega slovenske postsocialistične tranzicije. Zato so vlaganja na kapitalskem trgu redka in omejena, Slovenija ni privlačno in omembe vredno naložbeno okolje. Ideja o revitalizaciji trga kapitala v Sloveniji zato ni nova. Vlada se je loteva premalo ambiciozno in tudi na nepravi način. Strategija želi Slovenijo postaviti na evropski finančni zemljevid. Njen končni cilj je med naložbeniki pridobiti status »razvijajočega se trga«. Toda trojček izvedbenih stebrov zgolj potrjuje slovensko mentaliteto finančnega »tretjega sveta« v EU.

  • Komentar / Vprašanje miru

    Golobov obisk Ukrajine je minil v dobri evropski maniri, nenapovedan in tajinstven zaradi varnosti, politično pa predvidljiv in vsebinsko prazen. Slovenski politični obiski v Ukrajini imajo predvsem notranjepolitično naravo, namenjeni so bolj domači kot tuji javnosti. Janša je Kijev obiskal pred lanskimi volitvami, Golob ob prvih resnih težavah svoje vlade. Janša je volitve že izgubil, Goloba to verjetno še čaka. Ukrajinska vojna s svojo zamotano strukturo vzrokov in dolgo zgodovino ni politična panaceja za nikogar, ne za vpleteni državi in tudi ne za vse bolj polariziran svet. Zato ti obiski in zaklinjanja na pravično vojno rešitev namesto nujnosti miru potrjujejo banalnost našega zla, celo pietetne zgodbe tod dobijo groteskno naravo. Ko politiki govore in prižigajo sveče, vojaki in ljudje umirajo, družbe razpadajo in svet tone v kaos. Zato je ukrajinsko-ruska vojna zgodovinsko prelomna, vzroki zanjo niso preprosti, še manj so predvidljive posledice. EU je nastala po drugi svetovni vojni ob reševanju nemškega vprašanja. Očitno lahko na pragu tretje svetovne vojne zaradi ruskega vprašanja in opletajoče ameriške hegemonije tudi razpade.

  • Komentar / Neznosna lahkotnost

    Davčne reforme so v Sloveniji postale ljudski običaj vsake vlade in Golobova se ji v svoji ihti želenih družbenih sprememb tudi ni odrekla. Vladna koalicija se je sredi marca 2023 sestala na Brdu in davčno reformo povezala z izobraževalno. Ideja ni slaba in reči niso povsem nepovezane. O davčni reformi bi se veljalo namreč kaj naučiti, politične neumnosti pa obdavčiti. Toda ni čas za šale. Fiskalni položaj države je problematičen in bo postal dramatičen, zaradi ekonomske recesije in zahtev EU. Davčna reforma naj bi prinesla državi nove prihodke in počistila nesnago nepravičnih obremenitev. Davki nimajo zgolj poslanstva fiskalnih virov in redistribucije bogastva, določajo konkurenčnost in razvoj. So jedro ekonomike ponudbe in ne toliko povpraševanja. Davčna reforma je hkrati končni preizkus politične legitimnosti vlade. Zmedena davčna sporočila z Brda imajo skupno sporočilo. Za politično stabilnost države bo bolje, če vlada davke pusti pri miru. Naj v tem mandatu delujejo zgolj kot »samodejni stabilizatorji«.

  • Komentar / Kaj je narobe?

    Odmeven propad dveh ameriških bank in ugledne Credit Suisse v Evropi je pretresel globalno finančno industrijo. V turbulentno politično-ekonomsko pomlad 2023 stopamo z novimi tveganji in dilemami. Finančni svet velja že dolgo za kompleksno, težko obvladljivo dejavnost. Zaradi narave denarja in vloge bank vnaša v tržni sistem inherentno nestabilnost, financializacija sodobni kapitalizem vse bolj pogosto zapleta v finančni kaos. Zato sedanja bančna kriza ni niti nenavadna niti nepričakovana. Bančni sistem temelji na zaupanju in to se lomi v grozeči psihozi globalnih kriz in vojn. Ne gre torej za posamične primere slabih bank, temveč za sistemski problem. Zasuk monetarne politike centralnih bank, vedno znova luknjičava regulativa in pohlep bankirjev so trije standardni povodi tudi tokrat. Centralne banke stojijo pred dilemo obvladovanja inflacije ali finančne stabilnosti. Vlade tičijo pred izbiro želenih razvojnih sprememb in visoke zadolženosti. Banke so ponovno zgrešile pri menedžiranju tveganj. Reševanje sistema z večno privatizacijo profitov in socializacijo izgub pa je stara pot v novo pogubo. In tudi tokrat je tako.

  • Komentar / Fiskalna tragedija skupnega

    Na nedavni razpravi o reformiranju ekonomskega upravljanja EU na Brdu se je zbralo več pomembnih evropskih predstavnikov in slovenski vladni vrh. Razprava o novem fiskalnem okviru EU poteka v članicah unije že nekaj mesecev, strokovno in politično. Tudi tokrat je v tem potujočem cirkusu več makroekonomskih dilem kot pravih političnih rešitev. Orjaški subvencijski programi se množijo, inflacija ostaja, zadolženost držav se povečuje. Dolgoročno se fiskalne zahteve EU poglabljajo, možnosti pa relativno zmanjšujejo. Težava EU je premajhna fiskalna zmogljivost, težava članic pa fiskalna odgovornost. Za članice je bolj prilagodljiv, vključujoč in dolgoročnejši pristop nove fiskalne reforme boljša možnost. Toda EU ni zvezna država, namesto sistematične fiskalne politike ponuja projektne rešitve. Fiskalno krizo dodatno zapletajo zamisli o novi širitvi EU, močvirje rusko-ukrajinske vojne, nedorečeni zeleni prehod. Zaradi samouničevalnih političnih neumnosti EU izgublja gospodarsko bitko z ZDA in Kitajsko. Slovenska vlada se je na Brdu prvič javno soočila s fiskalno neobvladljivostjo svojih razvojnih politik in želenih reform. S politično magijo ne morete ukaniti ekonomije, ne v Bruslju in ne v Ljubljani.

  • Komentar / Šport je posel

    Nordijsko svetovno prvenstvo v Planici smo zaključili z želenim športnim bliščem in grenkimi turističnimi spoznanji. Organizacijsko je prvenstvo nedvomno uspelo, športno je lahko Slovenija s tremi odličji zadovoljna. Planica je dokončno dobila podobo celovitega nordijskega centra s skakalnimi in tekaškimi napravami na najvišji tekmovalni ravni. Toda težave prvenstva so se pojavile drugod, pri obiskovalcih prvenstva in turističnih učinkih. Poslovni model nordijskega prvenstva je temeljil na zunanjih pogodbenih razmerjih in velikem številu deležnikov, od FIS do profesionalnih tehničnih in tržnih agencij. Domačemu zaledju so prepustili tehnično pripravo smučarskih objektov in lokalno turistično in gostinsko ponudbo. In tu se je zalomilo. Petletno načrtovanje prireditve je na koncu ostalo brez potrebnega zaledja gledalcev, Gorenjska brez želenih turističnih rezultatov. Izkušen organizacijski odbor in domači ponudniki so povsem zgrešili pri oceni tržnega potenciala in politiki cen. Dobičkonosnost kapitala je prevladala nad socialno dimenzijo športa.

  • Komentar / Prihodnost je tu

    Prihodnost sodobnega sveta se bo v veliki meri odločala na vojaških tleh Ukrajine. Danes postaja jasno, da konflikt med Rusijo in ZDA tod odloča o novi globalni politično-ekonomski ureditvi sveta. Zato rusko-ukrajinska vojna ne more biti niti kratka niti zmagovita, ni lokalna, temveč globalna. Dilema je preprosta. Ali bo globalna ekonomska povezanost sveta ostala pri stari evroatlantski ureditvi z ZDA na čelu ali pa bo evolvirala v nov multipolarni svet. Politično-ekonomska trilema je jasna. Proces ekonomske globalizacije zahteva miroljubno koeksistenco, politično kooperativnost in koordinacijo. Militarizacija je njihov kontrapunkt, vodi v politično dezintegracijo v nasprotju z ekonomsko integracijo. Strateški dokumenti in sporočila ZDA in Kitajske to izvrstno potrjujejo, EU trilemo doživlja neposredno, v živo. Bretton Woods je leta 1944 našel multilateralno in multipolarno rešitev sveta. Zmagala je ideja integracije in ne dezintegracije. Bo zahodni svet zmogel do leta 2024 najti podobno rešitev?

  • Komentar / Bayerischer Hof 2023

    Münchenska varnostna konferenca lani in letos sovpada z obletnicami rusko-ukrajinske vojne. Vsakoletna srečanja v mogočnem hotelu Bayerischer Hof so od leta 1963 namenjena merjenju varnostne temperature sveta, iskanju globalnih rešitev miru in ne vojn. Toda podobno kot v Davosu tudi tod iščejo poti za ohranjanje dominacije zahodnega sveta. Temeljno sporočilo je letos jasno. Ukrajina poleg politične in ekonomske podpore potrebuje več orožja, vojna in zmaga nad Rusijo sta edina pot do miru. Toda brutalni rusko-ukrajinski vojni po letu dni ni videti konca. Prekinitve spopadov, premirja in politične rešitve si očitno nihče niti ne želi. V tej usodni igri so veliki geostrateški politično-ekonomski vložki, večji od regionalnega spopada dveh velikih sosednjih držav. Politični imperativ je zaščititi in obraniti suverenost in teritorialno integriteto Ukrajine, na zahodnih pravilih in moči spočeto globalno ureditev sveta. ZDA in EU skrbno odmerjajo vojaško pomoč Ukrajini, toda počasi tonejo v močvirje vedno bolj neposrednega spopada z Rusijo. Politični militarizem namesto ekonomske globalizacije postaja nova razvojna paradigma. Mir je tu kvečjemu izsiljena, »nenaravna« rešitev, vojne na vseh področjih in ravneh so novo politično lepilo. In zato smo v rusko-ukrajinski vojni dejansko že prestopili rubikon tretje svetovne vojne. Političnim norostim ni videti konca.

  • Komentar / Plačna reforma

    Prenova plačnega sistema v javnem sektorju že od pozne jeseni buri strokovne duhove in neti politične spore. Zveličavnega enotnega plačnega sistema nihče več ne brani, nova plačna reforma naj bi nastala v letu dni. Zastavki so načeloma boljši in realnejši, opustili smo številne stare iluzije, toda ustvarili nove. Nova plačna reforma ponuja igro s pozitivno vsoto, vsi bodo pridobili, nihče ne sme biti na slabšem. Obljublja veliko, zasuk negativnih trendov trga dela, odpravo dosedanjih plačnih anomalij, pravičnejšo delitev. Toda težave tičijo drugod. Sistemska prenova se je začela s stihijskimi popravki plač, fiskalna vzdržnost plačne reforme je anatema. Povezanost višjih plač z boljšim in učinkovitejšim delom je povsem v ozadju. Plače preprosto niso panaceja za reševanje kriz in disfunkcionalnosti javnega sektorja. Plačna reforma bo zato podobna visoki pesmi ptic trnovk.

  • Komentar / Redke kovine

    Energetska tranzicija in podnebne spremembe niso zgolj svetovni okoljski problem, zadevajo osrednje geopolitične in družbene spremembe. Strateško obvladovanje ogljične družbe je zgolj druga stran spregledanega boja za redke kovine in strateške polprevodnike. Brez njih preprosto ni zelene in digitalne revolucije, nove družbene vizije zahodnega sveta. Toda zavzemanje za brezogljično družbo je nova oblika geostrateške dominacije ekonomsko razvitih držav, zbranih okoli ZDA, nad šibkejšimi. Njihov »zeleni imperializem« zgolj prenaša ekološka bremena na tretji svet, temelji na neenaki delitvi bogastva in moči. Toda zeleno-modri planet je celota, ne prenese ekoloških zastonjkarjev in političnih manipulacij. Ogljična nevtralnost do sredine 21. stoletja je zato globalna iluzija, nova družba zelene prihodnosti pa zahodna utopija.

  • Komentar / Leto Svobode

    Obletnica delovanja najmlajše in največje vladne stranke v Sloveniji konec januarja 2023 je hkrati fascinantna in vprašljiva. V lanskem supervolilnem letu je Golobova stranka Gibanje Svoboda ustvarjala neverjetne politične premike. Stranka brez posebne ideologije in programa je strateško združila stranke na levi sredini. Golob si želi s pragmatičnim pristopom vladati celo dva mandata. Politično zmagoslavje Gibanja Svoboda je dejansko posledica zloma slovenske politične demokracije in hkrati aktivizacije civilne družbe proti janšizmu. Oboje je bilo dovolj za spektakularno volilno zmago, toda ne zadostuje za učinkovito vladanje. Toda do želenih družbenih sprememb in kopice reform vodi veliko neznank. Politični inženiring in krizni menedžment sta izziv tudi za Goloba. Od učinkovitega vodenja družbenih sprememb je odvisno njegovo preživetje, pa tudi želena politična normalizacija slovenske države.

  • Komentar / Rousseaujeva lekcija

    Sredi januarja je evropska komisija izdala dolgo pričakovano priporočilo o revitalizaciji socialnega dialoga kot enega od stebrov evropske demokracije. EU se srečuje s splošnim nezadovoljstvom ljudi zaradi naraščajočih življenjskih stroškov, potrebuje tudi skupno podporo želene digitalne in zelene transformacije. Socialni dialog je osrednje področje iskanja ekonomskih rešitev in umirjanja političnih strasti. Pomeni širši nabor deležnikov, obsega več kot zgolj boj za višje plače in boljše delovne razmere. Socialni dialog je pot do nove »družbene pogodbe«, onkraj dosedanje zgodbe o ustanovitvi države in uravnavanja oblasti. Golobova vlada ima s tem orodjem dobro priložnost za razvojne spremembe. Od zamenjave neoliberalnega modela družbe s socialnim do realnih zavez trajnostnemu razvoju. Socialni dialog je dejansko svojevrsten ekonomski motor in hkrati politično olje teh družbenih sprememb. Rousseaujeva lekcija o oblasti kot služabniku ljudstva je tu ključna. Za sedanjo politično koalicijo in Golobove prisklednike obvezen jutranji brevir.

  • Komentar / Davos 2023

    Svetovni gospodarski forum (WEF) v švicarskem Davosu se po dveh letih z digitalnih srečanj in prestavitev zaradi pandemije spet vrača v svoje ustaljene okvire. V glamur enotedenskega srečanja političnih in korporativnih voditeljev, akademske stroke in mnenjskih vplivnežev, mladih povzpetnikov in tudi kritičnih skeptikov. WEF pooseblja politiko partnerskega (deležniškega) kapitalizma in ekonomsko logiko globalizacije. Toda oboje se v prepletu vseh mogočih kriz dramatično lomi. Čudežna formula globalnega kapitalizma ne deluje več in mesijanska sporočila in analitični premisleki WEF zvenijo v prazno. Letošnji moto Davosa – »sodelovanje v razdrobljenem svetu« – bo zato težko uresničiti. Najpomembnejših političnih akterjev v Davosu ni, še korporativni so redki, veliko udeležencev z malo ekonomske teže in političnega vpliva. Varnost in ne ekonomija postaja novo lepilo sveta, topovi namesto masla ne vodijo do njegovega povezovanja. Ideološka dediščina neoliberalizma je v Davosu trčila ob končni zid svoje blasfemičnosti.

  • Komentar / Zastaviti na novo

    Zdravstveni sistem se v obdobju po pandemiji dokončno sesuva, kaotične razmere se dramatično poglabljajo. Kolaps zdravstva je dejansko vrh in tragičen dokaz tridesetletnih politično-ekonomskih zablod mlade države. Nastala je nepopravljiva mešanica postsocialističnih in neoliberalnih institucionalnih rešitev v greznici partikularnih interesov in usodnih vodstvenih nesposobnosti. Tega sistema ni mogoče reformirati, lahko ga zgolj resetiramo. Vsak popravek je lepljenje simbolnih obližev, ki zgolj povečuje entropijo sistema. Odgovornost zato nosijo vsi deležniki, od politikov do zdravnikov, od zdravstvenega menedžmenta do ponižanih pacientov. Vsi skupaj desetletja demonstrirajo svojo nemoč, tiho podporo nevzdržnemu statusu quo. Stare predstave javnega zdravstva se tu mešajo z novimi zablodami privatizacije. Poti nazaj ni več, javno-zasebno partnerstvo je realnost. Toda s povsem drugimi institucionalnimi rešitvami, strogo regulacijo in jasno družbeno odgovornostjo. Smo si pripravljeni natočiti čistega vina?