dr. Bogomir Kovač

dr. Bogomir Kovač

  • Bo to zmagoviti ples?

    Parlamentarne volitve leta 2022 so postale resnično prelomne. Toliko pretresov in pomembnih sporočil politični razred v Sloveniji še ni doživel. Skupno sporočilo je jasno in nedvoumno. Volivci si želijo korenitih družbenih sprememb, ne zaupajo etablirani politiki, zavrnili so aroganco in abotnost sedanje vlade. Toda politični poraz so doživeli na desni in na levi. Janševa vladna koalicija je politično pogorela navkljub izjemnim ekonomskim rezultatom in darilom državljanom. Opozicija v okviru KUL je doživela politični polom navkljub ustavitvi »janšizma«. Golobovo Gibanje Svoboda je v politično orbito pognalo protivladno razpoloženje volivcev, vendar tudi Golobova večplastna podoba alternative. Njegov politični vzpon je vnovičen dokaz globoke politične krize slovenske strankokracije. Toda imeli smo srečo, uporniški politični refleks ljudi je še deloval. Golob je vsekakor tvegana politična naložba. A njegov intelektualni, socialni in politični kapital je dovolj velik, hkrati je tudi drugačen politik. Ob novi politični aritmetiki nam tokrat morda celo uspe.

  • Populistična utvara

    Dobri ekonomski rezultati in prihodnost brez eksperimentiranja so osrednje volilno sporočilo Janševe vlade in SDS. Ljudje preprosto živijo pod sedanjo vlado bolje, je osrednji argument koalicijskega trojčka. Vlada ne obljublja, temveč daje. Ekonomski argumenti so tukaj pomembnejši kot politični. Opozicija nasprotno opozarja na neznosnost sedanjega teptanja demokracije in svoboščin, ceno Janševe avtokracije. Politični argumenti pri njej pretehtajo ekonomske rezultate. In imajo prav. Demokracijo izgubljamo na dolgi rok, ekonomski položaj ljudi pa je začasen in varljiv. Na volitvah bomo torej tehtali med tveganji začasne ekonomske blaginje in izgubo političnih svoboščin in avtonomije. Ljudem ponudijo nekaj blaginje v zameno za svoboščine. V tej kupčiji nekaj države blaginje menjamo za državo nadzora. Ekonomska uspešnost Janševe vlade je žal populistična utvara. Slovenija je na prelomnici volilne demokracije in avtokracije. »Druga republika« kot strankarska instrumentalizacija države in razgraditve civilne družbe bo ob novem mandatu te vlade politično-ekonomsko dejstvo. Zaprta avtokracija, »brez eksperimentiranja«. In to je največja nevarnost teh volitev.

  • V klinču kriz

    Gospodarske napovedi za leto 2022 so vse slabše, ukrajinska vojna krhki odboj svetovnega gospodarstva obrača v novo krizo. Na globalni ravni, še posebej v EU, in tudi pri nas. Stopnjevanje ekonomskih kriznih obdobij je predvsem posledica brezglavega političnega intervencionizma, zatona hegemonije ZDA in stopnjevanja protislovij globalnega kapitalizma. Toda tokratna kriza nove hladne vojne je nevarnejša od drugih. Poigrava se z velikimi vojnami hegemonističnih ciklov, energetsko in ekološko krizo, ekonomskim nacionalizmom in stagflacijo. Nova hladna vojna pod ameriško taktirko vodi v ekonomsko balkanizacijo sveta in politično stalinizacijo Rusije, utrjuje avtokratske režime Kitajske in Indije. Ekonomska tveganja pa se povsod stopnjujejo in jih nihče ne zapira. Energetska kriza zgolj razgalja to politično-ekonomsko nemoč in neznosno improvizacijo sedanjih političnih elit.

  • Trilema

    Triindvajseto virtualno srečanje voditeljev EU in Kitajske 1. aprila 2022 je nova epizoda brezupnega evropskega iskanja politične identitete v globalnem svetu. Vse se je vrtelo okoli odgovornega ravnanja velesil v ukrajinski vojni. ZDA in EU pričakujejo, da Kitajska ne bo podprla Rusije. Kitajska si želi drugačne svetovne ureditve, podobno kot Rusija, Indija in drugi. Kitajska je za EU hkrati strateška partnerica, ekonomska konkurentka in globalna nasprotnica. Trilema je seveda nerešljiva, če EU ostaja znotraj ameriške hegemonije. V trikotniku med ZDA in Kitajsko lahko EU ohrani svoj strateški položaj zgolj z ekvidistanco do obeh. Politično-ekonomska avtonomija EU je temelj njenega razvoja, tudi znotraj ameriško-kitajskega antagonizma. Toda to zahteva politično smelost in razvojno ekonomsko vizijo. EU je spočeta kot politični porok miru, njeni interesi so ekonomski in ne vojaški. Ukrajinska vojna je učna ura strateških napak njene vzhodne (ne)politike. Zato so evropsko-kitajski odnosi tako pomembni za prihodnost EU, če sploh še zmore in želi obstajati.

  • Volitve 2022

    Mesec dni pred državnozborskimi volitvami je jasno vsaj dvoje. Število še ne povsem potrjenih političnih akterjev na volitvah je 20. Toda razdrobljenost slovenske politične scene še ne pomeni, da je politični trg konkurenčnejši. Hkrati se še bolj jasno zarisuje notranjepolitična delitev na levi in desni pol. Spopad za nekakšno normalizacijo družbenih razmer na eni in poglabljanje sedanje avtokratske družbene ureditve na drugi. Sedanja vladna koalicija je v dveh letih temeljito razstavila državo. Onesposobila je posamezne veje oblasti, jih blokirala ali podredila. Socialni kapital je spremenila v političnega, njegova moralna amortizacija je po dveh letih usodna. Pandemija in sedaj še ukrajinska vojna sta pometli z različnostjo, drugačni pogledi so izbrisani, tudi prepovedani in sankcionirani. Cenzura je postala nova demokratična norma, na svetovni, evropski in domači ravni. Politična legitimnost je znotraj takšnih razmer informacijska utvara, demokracija volilna politična prevara. Zato povsod beležimo vzpon avtokracij in padec demokracij. Tudi v Sloveniji. Volitve bodo lahko zgolj zamenjale problematično oblast z drugačno. Odločilna bitka za prave spremembe se tedaj šele začenja.

  • Igra z ničelno vsoto

    Ruska invazija na Ukrajino ni običajna meddržavna vojna, nima lokalnih politično-ekonomskih namer. V njenem ozadju tičijo geostrateški politični interesi velikih sil, zlasti ZDA in Rusije. Zato bo konec te vojne dejansko začetek drugačne mednarodne ureditve. Mir bi lahko dosegli prej, če jim bi uspelo povezati oboje. Vrača se hladna vojna na političnem področju, ekonomsko poganjajo sankcije, informacijsko lažne pravice. Na globalni ravni imamo spopad za novo mednarodno ureditev sveta, hegemonijo ZDA in »Zahoda« želi nadomestiti vzhodni del našega sveta s Kitajsko. Politično-ekonomski in vojni cikli imajo tu domala neizbežno večstoletno mehaniko. Tretja svetovna vojna je glede obsega in intenzivnosti vpletenih držav dejansko že tukaj. Gre samo za drugačne oblike in načine vojskovanja. Ukrajinska vojna je očitno postala geostrateška prelomnica. Z usodo države in njenih ljudi se poigravajo vsi veliki akterji. Zato te nesmiselne in grozeče vojne nihče ne more in ne želi prekiniti, niti sama ukrajinska vlada ne. Nekateri predlagajo celo njeno poglobitev in širitev. Vsi politično špekulirajo na račun civilnih žrtev, razseljenih ljudi in razrušene države.

  • Realizirana pošast

    Prikazen stagflacije blodi po Evropi, če bi parafrazirali začetek Komunističnega manifesta. Toda strah postaja vse bolj otipljiv, deluje, učinkuje. Stagflacija je konec leta 2019 veljala za neotipljivo možnost, danes postaja stvarnost. Njena moč stopnjuje skrita grožnja, kaj dejansko prinaša rusko-ukrajinska vojna, očitno prelomna točka nove svetovne krize, tretje v dobrem desetletju. Seveda, pošast ima svojo teorijo in razlagalce, toda živi, ker postaja del naših odločitev. Skrivnost inflacije je prehod s prehodnih oblik na samodejno ustvarjanje. Stagnacija bo tudi tokrat običajen odziv različnih ponudbenih šokov in zožitev, zlasti proizvodnih virov. Stagflacija je dejansko njuna rezultanta, realizirana pošast. In v EU so izpolnjeni skoraj vsi pogoji za njen nastanek in razvoj. Od tod dalje se spreminja podoba nove krize in politično-ekonomskih odzivov nanjo. Vedno večje sistemsko politično nasilje izrednih stanj je njeno pokrivalo, razpad ekonomskega sistema njena podstat. Stagflacija je zgolj izkrivljeno ogledalo neravnovesij in strašljivih zablod našega časa.

  • Demilitarizacija in ne oboroževanje

    Rusko-ukrajinska vojna se je iz razmeroma konvencionalnega vojaškega spopada dveh držav spremenila v hibridno vojno. V ekonomsko vojno z Rusijo stopa ves »zahodni svet«, politična vojna zajema tudi druge države, zlasti Kitajsko. Stopili smo v tretjo svetovno vojno v dobrih sto letih, z drugačno konfiguracijo sil in akterjev. Hibridna vojna je vojaško, politično in ekonomsko prepletena in informacijsko sila zamegljena. Le tragične človeške žrtve vojn in mrtvi že tisočletja štejejo na tem semnju ničevosti enako. Nam lahko ekonomika vojn pomaga najti mir? Lahko z ekonomskimi sredstvi prisilimo Putinov režim k politični sklenitvi premirja? Kako visoka je ekonomska cena preživetja Ukrajine in njenih državljanov? Ruska invazija na Ukrajino bo povzročila stagflacijo v EU, ekonomske sankcije bodo prizadele rusko gospodarstvo. Vojne so vedno ekonomsko destruktivne in politično zavajajoče. Zato bi bilo bolje namesto večnega pripravljanja na nove vojne investirati v mir.

  • Prelomnica

    Ruski vojaški napad na Ukrajino kot suvereno državo je groba in nesprejemljiva kršitev vseh mednarodnih in civilizacijskih norm. Ogroža mir, življenje in blaginjo ljudi, njihove pravice in dostojanstvo. Razkriva avtoritarno naravo Putinove oblasti, protislovja njene politične mitologije. Rusija je primer iliberalne demokracije, v Ukrajini že desetletja vlada politični kaos z defektno demokracijo. Na obeh straneh se namesto mehkega demokratičnega preigravanja dogajajo umazane politične igre, pajdaški kapitalizem in klientelizem. Ruske izsiljene geopolitične rešitve so tvegana igra, ukrajinski nacionalizem in prozahodni fatalizem pa nevarna zabloda. ZDA in EU tod že dolgo prodajajo nevarno ideologijo, da je prihodnost vzhoda na zahodu. Soodgovornost obeh za to vojno je nedvoumna. Moskvo vodijo politični interesi, Washington predvsem ekonomski, pridobil bo Peking, izgubila EU. Neznosna lahkotnost Putinove agresije in evroatlantske protiruske histerije vodijo v svet brez izhoda. Največji poraženci so že zdaj običajni ljudje, civilisti in vojaki, žrtve večnih vojn političnih mesečnikov in poslovnih mafijašev.

  • Po Pekingu 2022

    Zimske olimpijske igre v Pekingu leta 2022 so se končale, slovenski športni uspeh je bil spet izjemen. Pandemija jih ni ustavila, toda prizorišča so kljub temu ostala prazna, športna prireditev je postregla z običajnimi političnoekonomskimi sporočili. Olimpijske igre postajajo vedno bolj rezervirane za bogate in vplivne države, Coubertinovega političnega duha olimpizma vse bolj prekrivajo geostrateški interesi. Tudi tokrat ni šlo brez kitajskih ekonomskih zavajanj glede stroškov iger in ameriških političnih manipulacij z delnim bojkotom. Peking je postal prvi gostitelj letnih in zimskih olimpijskih iger, dokaz izjemnega kitajskega gospodarskega razvoja in političnih sposobnosti. Simbolna vrednost iger je za Kitajsko pomembnejša od vseh drugih. Igre velikih, ZDA, Kitajske in Rusije, so primarno geostrateški projekti. MOK je tukaj zgolj športni mešetar, posrednik interesov različnih zvrsti kapitala. Toda prav ekonomika teh iger razkriva kitajsko politično sistematičnost. To je morda najzanimivejše sporočilo Pekinga 2022.

  • Jeza v Noriškem kraljestvu

    Prodaja zasebnega deleža sklada York v Savi Turizmu je postala dobra dva meseca pred volitvami prvovrstna politična tema. Ekonomska logika posla je ostala v ozadju, strateška je vseskozi zavita v manipulativno meglo. Vladajoča koalicija se je znašla na spolzkem terenu brez posebej obetavnega izhoda. Opozicija je dobila potreben politični zalet, toda ne ve natančno, kam doskočiti. Ene in druge je presenetil čas. Janševi očitno hitijo, ker ne verjamejo več v volilno zmago. Minister Počivalšek s svojo fantazmo državnega turističnega holdinga ostaja na pol poti. Paradržavni instituciji, SDH in KAD, sta politično razcepljeni, brez prave avtonomije in moči. Sindikati in menedžerske ekipe Save, z nasprotnih bregov, delujejo racionalno, toda o ničemer ne odločajo. V zmešnjavi interesov in preigravanj je žrtev slovenski turizem. Ob morebitni prodaji Madžarom pa prekmurska destinacija in položaj države, kar meji na politični kriminal.

  • Ob reki Maas

    Pred tridesetimi leti, 7. februarja 1992, je bila podpisana maastrichtska pogodba, politično-ekonomsko morda najvplivnejši dokument EU po ustanovitvi tega združenja držav. Simbolnih sporočil je veliko. Pogajanja in podpis dokumenta niso zadevali velikih prestolnic najvplivnejših držav, temveč majhno nizozemsko mesto na bregovih reke Maas. Nastal je v obdobju velikega političnega upanja in ekonomskega optimizma, po padcu berlinskega zidu in razpadu socialistične Vzhodne Evrope. Pogodba je potrdila okvire ekonomske in monetarne unije, skupaj z evrom. Postavila je temelje ekonomske stabilizacije celotne zveze in procesne konvergence držav članic. Prinesla je zametke ekonomske in socialne kohezije, skupne varnostne in zunanje politike, tudi jasnejšega političnega soodločanja. EU je danes sredi permanentnih kriz in vedno novih zapletov. Politični populizem je povsod prinesel protievropske poglede in avtokratske posege, privatizacijo ekonomskih koristi EU in politični nacionalizem. Maastrichtske rešitve so ostale, njihov skupni optimistični duh pa je zamrl.

  • Tajvan

    Nedavni diplomatski zdrs predsednika vlade glede Tajvana je še ena od njegovih nesrečnih zunanjepolitičnih epizod, toda antologijskih razsežnosti. Za politične samodržce je največji dosežek, če njihova dejanja pridejo v zgodovinske učbenike kot popperjanski dokaz, česa ne morete in smete početi. In Janez Janša si to nedvomno zasluži. Toda predsednikove težave so žal problem države. V mimohodu »tajvanskega problema« smo zato razkrili vse naše sedanje politične pritlehnosti, tradicionalno nacionalno introvertiranost in kup neznanja. To na žalost ni zgolj problem sedanje vlade, temveč tridesetletnega nerazumevanja politične ekonomije mednarodnih odnosov te mlade države. Ne gre torej zgolj za Janševo abotno privatizacijo slovenske zunanje politike. »Tajvanski problem« razsvetljuje več, kot mislimo. In zato zasluži našo pozornost.

  • Politični demoni

    Supervolilno leto 2022 je pred vrati, aprilske parlamentarne volitve so njegov vrhunec. V slabih stotih dneh bomo lahko videli politični dramolet prehodov, združevanj, prevzemov strank. Politične novince preganja čas, za številne med obstoječimi pa je že potekel. Politični trg je razpršen in nepredvidljiv, strankokracija pa je tod že zdavnaj zadušila demokracijo. Na desnem delu političnega prostora ni dilem. Janša vodi učinkovito predvolilno bitko, njegov problem je povolilna koalicija. Na levem delu vlada predvolilni kaos, manj problemov prinaša morebitna volilna zmaga. Janša bo brezmejno branil avtokratsko oblast, opozicija očitno ni pripravljena, da to prepreči za vsako ceno. Na volilni tehtnici bo presoja, kakšno državo imamo in kakšno družbo bi radi gradili v naslednjih letih, desetletju. V resnici bo volilno vprašanje preprosto, domala plebiscitarno. Ali želite živeti v državi, ki ne spoštuje človekovega dostojanstva, omejuje svoboščine in blaginjo deli zgolj političnim pripadnikom? Odločamo torej o temeljni alternativi obstoječi oblasti. Zato pustimo odtenke politične sivine, gre za odločitev noči ali dneva. In demokracija je sveča, luč sveta, ki zgoreva.

  • Economistu navkljub

    Ugledni britanski tednik The Economist je Slovenijo uvrstil na drugo mesto med 23 držav OECD glede ekonomskega obvladovanja pandemijske krize. Podatek je presenetil vse, zagovornike in nasprotnike sedanje vlade. V politično razcepljeni in volilno razgreti državi se je vnel spopad za ekonomsko interpretacijo teh številk. Analiza Economista je strokovno legitimna, primerjave podatkov dovolj objektivne, toda hkrati tudi zavajajoče. Ne samo za Slovenijo, temveč tudi za druge države. Učinkovitosti ekonomskih in razvojnih politik ni mogoče stlačiti v pet kriterijev. Še manj lahko z njimi merimo učinkovitost držav in zadovoljstvo ljudi. Ekonomski rezultati Slovenije so dobri, toda cena vladnega ekonomskega populizma bo visoka. Njene protikrizne politike pregrevajo slovensko gospodarstvo in so ga prekomerno zadolžile. Večina pozitivnih rezultatov danes bo jutri povzročila negativne posledice. Economistu navkljub.

  • Večni trik

    Evro smo v EU v obliki bankovcev in kovancev začeli uporabljati pred dvajsetimi leti, 1. januarja 2002, dve leti po uveljavljanju evropske valute kot knjižnega denarja. Njegova zgodovinska pot razvoja je dolga petdeset let. Skupaj z enotnim trgom in odprtjem meja velja za tretji, toda najpomembnejši identitetni steber EU. Evro naj bi spodbudil ekonomsko konvergenco in prinesel politično integracijo EU. Po dvajsetih letih je bolj ekonomsko lepilo kot politični kapital EU. Zadnje krize je preživel zaradi političnega strahu pred razpadom EU in ne zaradi ekonomske superiornosti. Njegova institucionalna arhitektura je vseskozi šibka in problematična. V prihodnosti ga čaka spoprijem z inflacijo in visoko zadolženostjo držav, pa tudi izziv globalne digitalizacije valute. Vseh dvajset let razvoj evrskega sistema določajo krize, toda hkrati ima vse manj nasprotnikov. Velja za nepopolno, toda najbolj uporabno ekonomsko orodje ohranjanja EU. Pomeni ekonomski most in hkrati politična vrata njenega preživetja in razvoja.

  • Boljši svet?

    Leto 2021 je svet na globalni ravni zaznamovalo z razmeroma podobnimi spopadi proti pandemiji, leto 2022 bo prineslo veliko bolj kaotične poti normalizacije. »Nova normalnost« bo čas prilagajanja novim razmeram, novim globalnim trendom in tudi drugačnim politikam. Sredi leta 2021 smo doživeli krč globalne oskrbe surovin in polproizvodov, pa tudi hitro gospodarsko rast in vznik pozabljene inflacije. Pandemija je zožila prostor demokracije, spogledovanje z vedno bolj avtokratičnimi političnimi rešitvami bo del iskanja novih ravnotežij. Gospodarsko in politično bo leto 2022 morda ključno za želeni prelom desetletja. Ponovno širjenje virusa zahteva drugačne trajnostne zastavke razvojnih in ekonomskih politik. Geopolitična trenja med ZDA in Kitajsko, pa tudi Rusijo se bodo stopnjevala. EU je tu v precepu, brez prave mednarodne vloge in notranje moči sprememb. Leto 2022 bo zato čas pričakovanj in hkrati strahu. Ekonomska negotovost bo večja, politično zaupanje pa še manjše kot leta 2021. Upanja v boljši svet so dlje, kot si zaslužimo.

  • V krču

    Politično-ekonomsko je leto 2021 vredno pozabe. Opletanje pandemijskih valov in zdravstvena kriza sta dokaz slabega kriznega vodenja Janševe vlade. Politično je državo zapeljala v močvirje sistematičnega spodkopavanja vseh vej demokratičnih oblasti. Tehnično je uspešno izpeljala predsedovanje na ravni EU, mednarodni ugled Slovenije pa je hudo zavozila. Ekonomski rezultati države so dobri, toda njena uspešnost je varljiva in tvegana. Zato bo leto 2022 ekonomsko manj uspešno od sedanjih napovedi, tudi zaradi politične shizofreničnosti super volilnega leta. Janševa politična aritmetika je preprosta, štejeta absolutna zmaga SDS in oblikovanje političnih satelitov. Opozicija stavi na splošno nezadovoljstvo ljudi in še išče prave alternative. Leto 2022 bo zato čas skrajne politične polarizacije. Sejanje nezaupanja v demokracijo je Janšev ključni politični kapital, opozicija ponuja odrešilno vrnitev v normalizacijo družbe. Torišče politično ideološkega spopada bo tokrat med urbano in ruralno Slovenijo, med nekakšno kozmopolitsko modernostjo in nacionalnim tradicionalizmom. Vse karte so na mizi. Desnega škisa poznamo, na pagat ultimo z leve še čakamo.

  • Davki

    Davčne reforme so stalnica nestalnih slovenskih vladnih garnitur. Politiki vseh barv so globoko prepričani, da je davčni sistem neustrezen, da sprememba davkov prinaša politično zmago. Tudi Janševa vlada nekaj mesecev pred volitvami hiti s sprejemanjem svoje mini davčne reforme, z noveliranjem treh davčnih zakonov v letu 2022. Sprememb ni veliko, gre za razbremenitev dohodnine, manj bo obdavčen kapital, nekaj je tudi administrativnih poenostavitev. Dejansko pa so spodbude za resno davčno reformo na ravni EU in korporativnega sveta tudi v okviru G-20 večje kot kadarkoli. Davčne reforme tod začenjajo spreminjati neoliberalno ideologijo. Janševa vlada je te cilje zgrešila. Davčne spremembe poglabljajo fiskalna neravnotežja, nimajo ekološke razvojne poante, koristijo predvsem bogatim. Ne omogočajo niti razvojnih prebojev niti socialne pravičnosti. So torej ne tič ne miš v biotski raznovrstnosti Janševih političnih Butal.

  • Ogledalo

    Inflacija vse bolj postaja pomemben politično-ekonomski problem, njene letne stopnje v ZDA in EU že presegajo pet odstotkov. Razlogi za njen vzpon so kompleksni, sistemski in tudi veliko bolj dolgoročni. Ekonomske politike vlad so danes usmerjene k oživljanju in velikemu prestrukturiranju gospodarstva, inflacija ni njihova domena. Očitno so sedanja pandemijska in podnebna kriza, predvsem pa odkrit geostrateški spopad med ZDA in Kitajsko mejniki novega inflacijskega vala. Inflacija je novo ogledalo sprememb, tržna posledica tveganj in politične negotovosti sodobnega sveta. Prinaša prerazdelitev stroškov podjetij in blaginje ljudi. Pomeni kratkoročno prelaganje politične odgovornosti in dolgoročno ekonomsko destabilizacijo, zato bo normalizacija njene dinamike težavnejša od pričakovanj. Ta inflacija je namreč bolj fiskalni kot monetarni fenomen, zato bo politično težje obvladljiva. V EU in Sloveniji ima inflacija podobne korenine in primerljive višine, tudi ukrepi proti njej bodo podobni. Toda Slovenijo prava inflacijska usoda šele čaka.

  • Čas streznitve

    Evropska komisija (EK) že dobro leto išče politični ekonomski izhod za novo ekonomsko upravljanje EU. Krize se zadnjih deset let kopičijo in poglabljajo. Vse terjajo drugačno institucionalno podobo EU, večjo koordinacijo ekonomskih politik, centralizacijo ukrepanja in bistveno povečanje finančnih virov. Novi skupni evropski razvojni načrt usmerjajo stara upravljavska pravila. In to je problem, ki ga želi rešiti nova EK, tudi v sodelovanju z državljani EU, z novimi institucijami in drugačnimi prijemi. EU pet let neuspešno išče nove rešitve, zato se poglabljajo nasprotja in razlike med članicami. Če EU želi obstati, mora izboljšati globalno ekonomsko konkurenčnost in politično privlačnost za ljudi. Toda evropski proračun je premajhen, politična federalizacija EU pa je vse manj mogoča. Celovita reforma ekonomskih institucij in političnega upravljanja je torej nuja. Slovenija je pod Janševo vlado na napačni poti. Ekonomsko nas bo obremenjeval visok strukturni primanjkljaj, politično smo zabredli v suverenizem in avtokracijo. Na ključnih položajih države je danes horda nesposobnih in nespodobnih ljudi. Družbeni stroški normalizacije in vrnitve v prihodnost bodo visoki.

  • Kje je denar?

    Podnebna konferenca Združenih narodov v Glasgowu – COP 26 – letos novembra bi morala biti za ta svet vnovična točka razvojnega preloma. Namesto akcijskega razsvetljenstva smo doživeli pričakovano tragedijo skupnega. Uničevanje okolja je katastrofalno, nepovratni procesi zahodnega ekološkega imperializma že stoletja ogrožajo planet. Naravo smo vedno dojemali kot samoumevni temelj naših prizadevanj. Človek je očitno postal biogeofizična sila, ki je sposobna ogroziti celo geološko podobo planeta. Naše tehnološko obvladovanje planeta se je spremenilo v bumerang, družbena kultura večnega in brezmejnega razvoja se lomi. Žal je napredek enih vedno temeljil na oškodovanju drugih. Za ekološko resetiranje planeta bi potrebovali novo institucionalno ureditev sveta, veliko realokacijo naravnih virov in finančnih sredstev, spremembo načina življenja. Toda ekološke krize sveta ni mogoče reševati od zgoraj navzdol, s prevladujočim vplivom zasebnega biznisa in tržno ureditvijo. In merilo želenega preloma je preprosto. Sledite kapitalu in financam. To je realno srce podnebnih sprememb, ne pa politične deklaracije in njihov »bla, bla, bla«, kot pravi Greta Thunberg. Glasgow in COP 26 sta žal spet obtičala v tej sistemski zanki.

  • Iluzionisti

    Politična razprava o proračunih za leti 2022 in 2023 razkriva vse ekonomske zablode sedanje vlade in sprevrženo logiko njene politične oblasti. Fiskalna mimikrija za kratkoročno doseganje političnih ciljev je zavita v največji paket proračunskih izdatkov, primanjkljajev in zadolževanja v tridesetletni zgodovini države. Pod krinko pandemijske krize in perverznega sklicevanja reševanja človeških življenj se skriva napačna izhodna ekonomska politika. Janševa vlada troši preveč glede na ciklično dinamiko gospodarstva in absorpcijsko sposobnost države. Preglednost in učinkovitost porabe državnih izdatkov sta premajhni, obseg in hitrost zadolževanja prevelika in tvegana. Slovenija kot majhno odprto gospodarstvo potrebuje trdnejše in boljše javne finance od večjih in vplivnejših članic. Zasuk evropske fiskalne politike je pred durmi, mi pa nimamo pravih javnofinančnih in razvojnih rešitev. Janševa ekipa je na področju obvladovanja pandemije povsem pogorela, ekonomija je zato njen edini politični volilni adut. Toda tudi tukaj vlada zmeda, čeprav manj očitna in težje razumljiva.

  • Andrej iz Štajerske

    Primer Vizjak prehaja iz politične v korporativno zgodovino, njegov poslovni triler je star, sporočilo pa aktualno. Ta večkratni minister Janševih vlad je za SDS politično mrtev, odlašajo zgolj s pogrebom, ker ni jasna sedmina. Politično nesmrtnost si je zagotovil na drugi strani. Postal je šolski primer, česa v korporativnem upravljanju ne smemo početi, pravno in moralno, politično in ekonomsko, ne tedaj in ne danes. Omogočil je izvrsten vpogled, kako neotesano deluje in mafijsko posluje Janševa politična elita. Ogledalo je sicer do konca izkrivljeno. Prepad med oblastno politiko in spodobno sodobno državo ne more biti večji in nazornejši. Toda upanja za izboljšanje ni, obtičali smo v težko popravljivi družbi. Edini politični cilj sta boj za oblast in prisvajanje koristi za elite. Človeško neumnost in politično izprijenost smo umaknili izpred oči, ne pa tudi iz človeške narave. Andrej iz Štajerske in njegovi so zgolj dokaz za to.

  • Opozicija

    Politični kaos v Sloveniji se poglablja sorazmerno z novim razraščanjem pandemije. Vlada je leto in pol sejala politično nezaupanje in doživela bumerang. Ljudstvo v vlogi cepilnih abstinentov ji očitno ne sledi, tudi za ceno lastnega zdravja in življenj. Politični poraz oblasti je tu zgolj druga stran izigravanja politične demokracije. Slovenija se uvršča med vedno bolj avtokratsko vodene demokracije. Ekonomski rezultati so danes edini navidezni argument Janševe vlade. Toda za njimi stojijo običajno zadolževanje, korupcija in klientelizem. Politično skorumpirana ekonomija postaja alibi za umiranje demokratičnih institucij. Slovenski politični prostor potrebuje radikalni demokratični zasuk. Desnica z Janšo je njegov antipod, toda tudi leva alternativa ni prepričljiva. Ekonomsko je preveč sterilna, politično premalo prodorna. Tradicionalna predvolilna koalicija ni dovolj, vnebohod strankarskih programov tudi ne, upanje v Janšev politični zlom je zabloda. Politična inovacija madžarske opozicije je tu dobro vodilo. Potrebujemo predvolilne konvencije strank KUL, odprto soočanje programov, demokratično iskanje novega voditelja. Konec političnega blefiranja z leve je pogoj za volilno zmago in drugačen obraz Slovenije.

  • Kontroverze sodobnega časa

    Poslanstvo kolumnista pogosto trči na intelektualne vrhove njegove vede in pomembne dosežke njenih predstavnikov, bodisi ob nagradah ali spregledanem spominu umrlih. Sredi oktobra je v štiriindevetdesetem letu umrl János Kornai, eden najpomembnejših političnih ekonomistov 20. stoletja. Življenjska pot tega madžarskega Žida je živa freska zgodovine. Hkrati pa teoretsko pokriva vse osrednje institucionalne premike zadnjih sedemdeset let. Njegove konceptualne inovacije, kot so mehke proračunske omejitve in ekonomika pomanjkanja, sistemska neravnotežja in (ne)učinkovitost institucionalnih sprememb, so vedno bolj aktualne. Velja za vodilnega misleca politične ekonomije socializma, dosegel je akademsko slavo na najuglednejših ameriških univerzah, desetletja je navdihoval kritične intelektualce na Vzhodu. Nobelove nagrade za teoretsko preučevanje ekonomskih sistemov nikoli ni dobil, čeprav bi si jo zaslužil. Toda tudi brez nje ostaja svojevrsten intelektualni heroj našega časa.

  • Trojna težava

    Prva energetska kriza v 21. stoletju je za EU nepričakovan politično-ekonomski šok. Energetska preskrbljenost je preprosto temelj gospodarskega razvoja in socialnega življenja slehernika, zadeva vse sfere sodobne tržne družbe. Energetske krize so se zdele oddaljena preteklost, stabilnost cen in ponudbe energije smo doživljali kot samoumevno dejstvo. Zato sta sedanji skok cen na energetskih trgih in povečanje inflacije za mnoge zgolj prehodna pojava, posledici tržnih nihanj in posebnih okoliščin. Toda dejansko gre za dolgoročen ciklični, strukturni in sistemski problem. Energetska kriza se žal ne bo končala spomladi in evropski pristop ni najboljši od vseh možnih svetov. Pred podnebnim vrhom v Glasgowu novembra 2021 smo doživeli prvo tržno streznitev, usodni trk političnih želja in dejanskih energetskih možnosti. EU je tu doživela očiten poraz svoje zgrešene neoliberalne energetske politike. Zato je zanjo energetska kriza politično nevarnejša od ekonomske.

  • Živo blato Balkana

    Vrh EU – Zahodni Balkan na Brdu je ponudil vsa protislovja politične jeseni pandemijskega leta 2021. Diplomatski blišč na Brdu in poulične boje v Ljubljani, velike geostrateške dileme v trikotniku EU-ZDA-Kitajska ter balkansko razvojno tragedijo na obrobju EU. Hipokrizija in paternalizem nista mogla prekriti nemoči EU, vključno s sprenevedanjem glede Janševe podobe Slovenije. Dejstva so neusmiljena. EU izgublja mednarodno relevantnost, ker ni politično verodostojna in hkrati nima pravih ekonomskih rešitev. Presahnila je njena političnoekonomska inovativnost, s katero je stoletja oplajala svet. Zahodni Balkan je simptom teh zadreg. EU izgublja geostrateško igro na svojem pragu in ne na Pacifiku. Česar ne zmore rešiti doma, ne more izvažati drugam. Francija je tu večni politični pokeraš, Nemčija zastopnik statusa quo. Zato smo tudi nagradili Merklovo. Berlinski proces reševanja balkanske krize ni nič bolj učinkovit od domačih pobud Brdo-Brioni. EU si kupuje čast, mi jo zgolj razprodajamo. Živo blato Zahodnega Balkana pa se poglablja in širi.

  • Po nemških volitvah

    Nemške državne parlamentarne volitve so vedno prvovrsten politični dogodek, tokrat še posebej. Nemško vprašanje je zakoličilo politično zgodovino Evrope v 20. stoletju, očitno bo enako usodno za njeno ekonomsko transformacijo v 21. stoletju. Toda volitve leta 2021 so prelomne zaradi drugih reči. Po šestnajstih letih se umika karizmatična Angela Merkel. Nemci si želijo sprememb, toda hkrati bi radi ohranili sedanji položaj. Politika status quo je bistvo slovitega merkelizma. Nova povolilna politična aritmetika možnih koalicij je široka, potrebne razvojne spremembe države so bolj določne. Socialni demokrati (SPD) se vračajo na politično prizorišče, dolgoletna zmagovita konservativna unija CDU/CSU je grdo izgubila. Očitno so Nemci bolj nezadovoljni s svojo državo kot drugi člani EU z Nemčijo. Zato bo nova vlada bolj zaposlena z reševanjem lastnih ekonomskih problemov kot s političnim utrjevanjem države na ravni EU.

  • Zakaj ni zaupanja?

    Četrti val pandemije covid-19 in polom s cepilno strategijo vlade znova dokazujeta nesposobnost sedanje politične oblasti. Strokovni diletantizem in avtokratska samovolja sta njen zaščitni znak. Evolucija virusa je še vedno neznanka, precepljenost prebivalstva pa očitno ni čudežna odrešitev. Ostaja pa kot edina alternativa, ker drugih podpornih rešitev ni. Cepilna strategija v Sloveniji nikoli ni delovala, ker je ni bilo, od tod vedno znova neznosna improvizacija. To načenja pravne temelje, ekonomsko vzdržnost in moralni razkroj slovenske družbe. Zadnji poizkus s PCT-pravili to zgolj potrjuje. Slab obvod obvezujočega cepljenja, ki je očitno bolj politični cilj kot zdravstveno sredstvo. Zato povzroča dodatne družbene delitve in znižuje potrebno zaupanje med ljudmi in oblastmi. Skrb za javno zdravje ljudje vse bolj razumejo kot politično prevaro. Radikalno poseganje v način njihovega življenja, izjemen nadzor prebivalstva postaja del oblastnega obvladovanja družbe. Zato se upirajo in imajo prav, čeprav s tem ogrožajo sebe in druge. In to je ključni paradoks te pandemične kakofonije.