-
Nemogoče
Britanska družina – dobro situirana, bazirana na Japonskem (Ewan McGregor, Naomi Watts & trije sinovi) – pripotuje v rajski tajski letoviški kompleks, v katerem kani preživeti nepozabne božične počitnice, toda ko skočijo v bazen, dobijo več vode, kot so je plačali, kajti obale indijskega oceana, s tajsko vred, pomendra apokaliptični cunami, ki jih začne divje premetavati, mučiti, trpinčiti, vrtinčiti, utapljati, terorizirati, žgati, rezati, sekati in strašiti, tako da izgledajo kot »nedolžni« turisti, s kakršnimi se običajno v grozljivkah poigravajo sadistični, cinični, sarkastični, kanibalski poltergajsti, frediji, jasoni in ledrfejsi.
-
Sedem psihopatov in shih tzu
Vietkongovec, ki hlini, da je duhovnik – serijski morilec, ki pobija serijske morilce – oboroženi, morilski, maščevalni kveker, ki terorizira morilca svoje hčerke – propadli igralec, ki ugrablja bogataške pse – sadistični gangster, ki hoče nazaj svojega ugrabljenega psa – in tako dalje.
-
Jack Reacher
Jack Reacher, posnet po bestselerju Leeja Childa, se začne tako kot Dirty Harry in mnoge slike iz Amerike, recimo Connecticuta: fantomski ostrostrelec v nekem ameriškem mestu postreli pet civilistov, toda za sabo pusti tako dolgo sled, da ga hitro dobijo.
-
Zveri južne divjine
Katastrofe so običajno posnete skozi oči odraslih, v Zvereh južne divjine, nadrealistični, vizualno izredno zgoščeni, že kar nasičeni, fantastično ozvočeni senzaciji, hipnotičnem produktu filmskega kombinata iz New Orleansa (Court 13), gverilskem eposu, ki izgleda tako, kot da bi skušalo Malickovo Drevo življenja panteistično dopolniti film Na sledi očetu, pa lahko katastrofo – smrt socialne države in ekonomskega reda – vidite skozi neprofitne oči otroka, 6-letne afroameriške deklice z imenom Hushpuppy (Quvenzhané Wallis), ki živi za protipoplavnim jezom, onstran »civilizacije«, hierarhije in modernosti, med piščanci in aligatorji, med mačjo hrano in smetmi, med mrtvimi in živimi, med porodi in pogrebi, med plastičnimi škornji in zrevoltirano slo po življenju, med bolnim očetom (Dwight Henry), ki plava v alkoholu, in materjo, ki je odplavala, v revnem, močvirnem, poplavljenem, zakotnem, slumovskem louisianskem naselju (Bathtub), multi-kulti »avtonomni coni«, nevidni skupnosti, distopični utopiji, ki jo je oblast izključila in nad katero se zgrinjajo katrinski hurikan, posledice taljenja polov, predzgodovinske pošasti in teror, apokaliptični znaki katastrofalnih časov, v katerih bi Batman, Superman in Spider-Man zboleli, Marx, Engels in Lenin pa reformulirali odgovor na vprašanje, kdo je danes subjekt revolucije.
-
-
Petdeset odtenkov sive
V levem kotu: Ana Steele, alias Anastasia, 21-letna študentka angleške književnosti, naivna, neizkušena in revna, polna romantičnih klišejev, ki so obtičali v slaščičarni 19. stoletja. V desnem kotu: Christian Grey, 27-letni magnat, vsemogočni direktor in lastnik telekomunikacijske multinacionalke, poln poslovnih klišejev, ki so tako dolgočasno »resnični«, da bi se dobro podali le horoskopom.
-
Jaz sem Janez Janša!
Ker živimo v dobi šokov, bi bili res mehkužci, če bi nas še kaj šokiralo. Toda nič nas ni moglo pripraviti na šok, ki ga je sprožil Gregor Pajić, direktor Vibe, ko je Jožku Rutarju, direktorju Slovenskega filmskega centra, poslal alarmantno pismo, ki je takoj bušnilo v javnost: Janez Janša naj bi nastopal v porniču! Ne, porniča ni režirala SDS. Niti Max Modic, ampak Janez Janša. Ali natančneje, Pajić je pisal, da je slišal, da so v dokumentarcu Jaz sem Janez Janša, sicer filmu o tem, kako in zakaj so trije slovenski umetniki – Davide Grassi, Žiga Kariž in Emil Hrvatin – leta 2007 uradno prevzeli ime Janeza Janše, »določeni kadri vsebinsko neprimerni«, da so v njem »video vsebine, za katere bi lahko trdili, da so pornografske«, da »prikazuje dva gola moška med homoseksualnim spolnim odnosom, ostali, prav tako goli moški pa v vrsti čakajo«, in da »nastopajoči izjavljajo ’jaz sem Janez Janša’«, zaradi česar »pornografska vsebina zlahka postane tudi žaljiva do osebe, katera se skozi celoten projekt omenja in obravnava«.
-
Osebnost leta: Upornik z razlogom
Leto 2012 je bilo leto, ko je ljudstvo vzpostavilo stik s sabo. Toda ko so Slovenijo preplavile protestne množice, so jih začele politične elite – in to smo slišali z leve in desne – cinično pozivati: Dobro, povedali ste, česa nočete – zdaj pa povejte, kaj hočete! Aha! Vidite, pa vas imamo! Povedati znate le, česa nočete, tega, kar hočete, pa ne znate povedati! Brez panike, to je le navadni politični sofizem: kot da politika ve, kaj hoče. In prav tu je že ves čas problem: politika ne ve, kaj hoče. Ne zna povedati, kaj hoče. Ne zna povedati, kaj bomo počeli. Ne zna povedati, kam gremo. Ne zna artikulirati nobene razvojne strategije, razen če nimate za razvojno strategijo varčevanja, razprodaje državnega premoženja ali pa nižanja stroškov dela. Ne le da o prihodnosti nima pojma, ampak o njej noče ničesar vedeti. Sposobna je povedati le, česa noče.
-
Najboljših 11
1. Kotlar, krojač, vojak, vohun (Tomas Alfredson): Zahod je postal tako grd.
-
Pijevo življenje
Kako veste, da se bliža konec sveta? Ker so tako napovedali Maji? Inki? Šošoni? Ameriški pastorji? Ker se pola talita? Ker bogati nočejo več plačevati davkov? Ne, ampak zato, ker ljudje kupujejo živalske vrtove. Spomnite se le filma, ki že v naslovu ni puščal nobenega dvoma: Kupili smo živalski vrt. Ni kaj, živalski vrt je zelo priročen – ko se bliža sodni dan, nimaš časa, da bi po svetu lovil živali, ki jih boš vkrcal na svojo barko, Noetovo barko.
-
Ljubezen je vse, kar potrebuješ
Romantični filmi, bodisi komični ali tragični, so filmi o ženskah, ki hočejo začeti znova. O ženskah, ki se hočejo bolje počutiti. Saj veste, za sabo imajo tragedijo, pred sabo pa komedijo – ali vsaj srečo, okej, happy end.
-
Kraljevska afera
Predstavljajte si, da ne živite v parlamentarni demokraciji, ampak v monarhiji. Kako spremeniti kraljevo politiko? Kako doseči spremembe, ki bodo ljudstvu omogočile boljše življenjske pogoje, boljše delovne razmere, blaginjo, manj mučenja? Vsekakor, kralju lahko odsekate glavo.
-
Angelski delež
Kako ustvariti pravičen svet? Kako ustvariti svet, v katerem bodo vsi ljudje enakopravni, v katerem bodo imeli vsi ljudje enake možnosti in v katerem bodo vsi ljudje živeli v blaginji? Nekateri govorijo o univerzalnem temeljnem dohodku, obstaja pa še ena možnost: da bi imel vsak človek pravico do enega malega ropa, do »angelskega deleža«.
-
Hobit – Nepričakovano potovanje
Spet smo na znanem terenu. Spet smo v Srednjem svetu. Hja, Srednji svet spet zalije mrak.
-
Zima našega nezadovoljstva
Jerry Rubin je bil ameriški revolucionar, pojem revolucije in kontrakulture, eden izmed ključnih vodij mladine in študentskega revolta ob koncu šestdesetih – če bi rekli, da je bil človek, ki si je izmislil leto ’68, ne bi prav dosti zgrešili. Toda ko je revolucionarni zanos pojenjal, ko je revolucija izgubila kompas, ko je bojevitost presahnila, ko so se šestdeseta iztekla, se je, poln strahov in tesnob, preselil v San Francisco, kjer je »nenasitno nakupoval v duhovnih veleblagovnicah Zahodne obale«, kot pravi Christopher Lasch, avtor slovite knjige Kultura narcisizma, ki je nedavno in ravno v pravem času – v prevodu Marjane Karer – končno izšla tudi pri nas.
-
Pet legend
Nedavno ste lahko videli animirani film Hotel Transilvanija, v katerem se na istem kraju – v hotelu Transilvanija pač – združijo pošasti iz različnih filmov. Vsaka pride iz svojega filma, vsaka pride iz svoje legende – zdaj so končno skupaj. In tako dobimo overdose pošastnosti. Malce prej ste lahko videli Maščevalce, ki so na istem mestu – v istem svetu, na isti misiji – združili različne superjunake. Kapitana Ameriko, Iron Mana, Hulka, Thora, Hawkeyja in Črno vdovo. Vsak je prišel iz svojega stripa, iz svojega filma, iz svoje legende.
-
Hčerka najboljšega prijatelja
Če ste gledali Botra (ne le prvega dela, ampak kompletne trilogije), potem ste gotovo opazili, kakšno nesrečo prinašajo pomaranče – pomarančam vedno sledi kaj hudega, tragičnega, morilskega, katastrofalnega. Recimo: Don Corleone (Marlon Brando) si ogleduje pomaranče na stojnici, celo kupi jih – takoj zatem ga pokosijo gangsterski streli.
-
Ubij jih nežno
V trilerju Ubij jih nežno slišite nekaj znanih, tako rekoč kultnih štiklov, recimo Love Letters (Straight From Your Heart), toda prava zvočna kulisa je vendarle predvolilna kampanja iz leta 2008, tako da – jasno, s televizorjev in avtoradiev – odmeva glas Baracka Obame, ki med drugim govori o tem, da je treba obuditi ameriški sen in da so vsi Američani eno.
-
Preden se znoči
V Mariboru se je vse skupaj odvrtelo izredno hitro. Od Radarja do Revolucije – od terorja oblasti do ljudske vstaje. Radarji, ki so najprej utelešali županovo nesprejemljivo kaznovanje in molzenje ljudstva, so se zelo hitro prelevili v utelešenje nesprejemljive neoliberalne politike (privatizacija javnega sektorja, prerazporejanje družbenega bogastva od spodaj navzgor, od revnih k bogatim) in nesprejemljivega reševanja krize (izgube se podružbljajo, dobički privatizirajo). Franc Kangler je skušal radarje, simbol neoliberalizma, preleviti v simbol pravne države – in skoraj uspel. Kar ne govori le o njegovi sprevrženosti, ampak tudi o sprevrženosti slovenske pravne države. Zato ni čudno, da so protestniki v Mariboru vzklikali: »Hočemo pravno državo!« In zato ni čudno, da je bil sam radar hujši od sežiganja radarja. Neoliberalci oznanjajo, da bo prosti trg rešil vse naše probleme – odpravil bo tudi korupcijo. Toda neoliberalizem je v Mariboru prišel natanko v paketu s korupcijo.
-
Božičkov vajenec
Ko je odpadel komunizem, je odpadel tudi Dedek mraz, ker je veljal za produkt komunizma – za komunistični lik, komija. Vrnil se je Božiček. Kaj se zgodi v vsakem božičnem filmu ali pa božični animaciji, veste: nekdo vedno odkrije pravi smisel Božiča. In potem se vedno znova izkaže, da je pravi smisel Božiča prav komunizem. Sporočilo se namreč glasi: vsi smo enaki, vse je treba deliti, nikogar ne smemo pustiti zadaj, samega. In seveda – volitev ni. Božička ni nihče izvolil, ima pa dosmrtni mandat. Božičkov vajenec, francosko-avstralska (ročna, analogna) animacija, posneta po francoski TV seriji, vse to lepo dopolni: Božiček, ki je na tem, da se zaradi visoke starosti upokoji in umakne, si sam izbere naslednika (zelo komunističo, ne), jasno, moralno-politično neoporečno disneyjevsko siroto, malega Nikolaja, ki mora najprej premagati strah pred letenjem. Kar je kakopak logično: tudi komunistični diktatorji so imeli vedno hud strah pred letenjem – v letalu so bili pač najbolj ranljivi, najbolj sestreljivi in najbolj umrljivi.
-
Čudovit načrt
Francoska romantična komedija Čudovit načrt, ki jo je podpisal režiser romantičnega hita Lomilec src (zgodbe o preventivnem preprečevanju »slabih« zakonov, romantične verzije Posebnega poročila), je tematski park zablod sodobnih romantičnih komedij, ki se običajno že začnejo slabo – s povsem posiljeno premiso.
-
Misija Argo
4. novembra 1979 je pred ameriško ambasado v Teheranu odmevalo: »Allahu akbar! Marg bar Amrika!« Bog je velik! Smrt Ameriki! Osebje ameriške ambasade se ni pretirano vznemirjalo, saj je bilo tega zdaj že dobro vajeno. Protestniki, predvsem militantni študentje, so se namreč pred ograjo ameriške ambasade gnetli že mesece, vse tja od izbruha islamske revolucije, vrnitve ajatole Homeinija in padca šahovega režima.
-
Jutranja zarja 2
Jutranja zarja 2 – finale sage o Somraku – se konča z bengom. No, z neke vrste apokalipso. Če seveda verjamete. Ali bolje rečeno: če na to, kar se dogaja z Bellinim telesom, pogledate skozi oči Belle (Kristen Stewart), lastnice tega telesa. Kajti v sagi, dolgem opisu »travmatične« mutacije dekleta v žensko, je bilo vse apokaliptično, toda ta apokaliptika je bila le panični poganjek sprememb, ki so se dogajale v Bellinem telesu.
-
Zadnji obhod
Zadnji obhod je film o dveh policistih, Taylorju (Jake Gyllenhaal) in Zavalu (Michael Peña), ki jima ni treba v Vietnam, da bi videla »horror« ali pa »srce teme«, ampak je dovolj, da se zapeljeta po ulicah Los Angelesa – ponoči, toda ne nujno. Film se začne v slogu resničnostnega šova Cops (s policijskim pregonom drvečega avtomobila), kar pa ne čudi: vse, kar vidimo v tem buddy-buddy filmu (reimaginaciji TV serije Policisti v Los Angelesu), je namreč le kinetični found footage, le material, ki ga je na številnih nočnih in dnevnih patruljah posnel Taylor, s čimer njuni odzivi na klice v sili in šutinge, njune racije, njune akcije, njuna zasledovanja in njune aretacije postanejo povsem osebni, tako rekoč prvoosebni. Vtis neposrednosti, angažiranosti, napetosti, nevarnosti in nasilnosti se tako stopnjuje, da njuno patruljiranje izgleda kot eno samo dolgo potovanje v srce teme (kjer je flirt z moralnimi dilemami obratnosorazmeren z gostoto kaosa), losangeleški slum – South Central – pa kot tretji svet, ki ga je nemogoče »civilizirati«.
-
Atlas oblakov
Atlas oblakov je velik film, če velikost – ali pa veličino – merite z budžetom, dolžino, časom, ki ga pokrije dogajanje (od 19. stoletja in sužnjev do distopične, postapokaliptične prihodnosti in klonov), ambicioznostjo (trije režiserji), humanističnim kvocientom (epopeja človeštva), številom podzgodb (šest) in številom likov, ki jih igrajo isti igralci.
-
Začetniki
Predstavljajte si, da imate očeta, ki je že krepko v letih, recimo, da jih šteje 75 let, in ki vam na lepem reče: Sin (ali hči, vseeno), imam dobro in slabo novico! Kaj je dobra novica? Da imam raka. Uf! In kaj je potem slaba novica? Da sem gej.
-
Nahrani me z besedami
Mnogi slovenski režiserji obetajo, dokler snemajo kratke filme, reklame in spote. Ko posnamejo celovečerni film, nehajo obetati.
-
Mlada noč
Če so bila Pisma sv. Nikolaju – poljski film, ki ga je posnel slovenski režiser, diplomant »Cormanove« šole – romantična verzija novoletnega zbliževanja, potem je Mlada noč – češki film, ki ga je posnel slovenski režiser, diplomant praške FAMU – antiromantična verzija Pisem sv. Nikolaju, saj dvanajstletnika (Vojtěh Machuta & Jan Vaši), nežna izgubljenca v zimi družinske raztrganosti in družbene asocialnosti, ki se na novoletno noč znajdeta v stanovanju, kletki postsocialističnega emocionalnega nezadovoljstva, v kateri se trije odrasli, zanju neznanci, utapljajo v igrah spolne moči (in nemoči), svoj mali spletni peep-show doživita tako brutalno v živo (onstran tabujev in sramu), da ne veste, ali sta le fantoma (podobno kot oni otrok v filmu Kdo se boji Virginie Woolf?), ali pa dokaz, kako hitro mora danes dozoreti otrok, če hoče preživeti, postati konkurenčen in se vključiti v svet, v katerem so vsi krivi, poraženi, prikrajšani, pogrešljivi in pobruhani.
-
Še en odrešenik
Zakaj je Borut Pahor zmagal v prvem krogu predsedniških volitev? Iz preprostega razloga: ker je Zoranu Jankoviću ukradel predvolilni slogan. Janković je pred časom kandidiral s sloganom: Zoran Janković dela. Pahor je ta slogan vzel zares in ga prelevil v tiste svoje »delovne brigade«. Zdaj je delal to, zdaj nekaj drugega, zdaj spet nekaj tretjega. In zdaj, po prvem krogu predsedniških volitev, lahko reče le: ne moreš delati, ne da bi se ti to potem poznalo! Kar budi upanje: vsaj v tem je neka logika.
-
Razbijač Ralph
Ralph je bad guy. Nadčloveški orjak. Uničevalec. Shrek, le da ni zelen. Strah in trepet. Terorist. Razbijač. Vse, česar se dotakne, namreč podre, polomi, zruši. Za sabo pušča veliko gospodarsko škodo. Kot King Kong. Toda poglejte njegove oči! To so dobre oči – oči good guya. Ali bolje rečeno: to so oči vseh tistih »princev« iz Lepotice in zveri, Aladina, Pocahontas in drugih Disneyjevih animacij.
-
Jaz sem Janez Janša
Ko pride politik na oblast, je od njega odvisno, koliko se bo vmešal v življenja ljudi. Nekateri se odločijo, da se bodo vmešali manj, drugi se odločijo, da se bodo vmešali bolj, spet tretji pa se odločijo, da se bodo zelo vmešali. Janez Janša se je odločil, da se bo zelo vmešal. In trije umetniki, Emil Hrvatin, Žiga Kariž in Davide Grassi, ki so se preimenovali v Janeze Janše, so sklenili, da se bodo vmešali v njegovo življenje.
