Marcel Štefančič jr.

10. 1. 2013  |  Mladina 2  |  Kultura  |  Film

Ana Karenina

Anna Karenina, 2012
Joe Wright

Skok v svobodo.

Tolstojeva Ana Karenina je dobila že množico ekranizacij, kar govori o obsedenosti s kaznovanjem ženske, prešuštne Ane Karenine, velike grešnice – vsi so pač uživali v njenem skoku pod vlak. Tega se niso nikoli naveličali.

In Ana Karenina je celotno 20. stoletje skakala pod vlak. Vmes je zamenjala le stas in glas – zdaj je pod vlak skočila Greta Garbo, zdaj Vivien Leigh, zdaj Sophie Marceau. 20. stoletje je bilo negotovo in nepredvidljivo – gotovo in predvidljivo je bilo le to, da bo Ana Karenina skočila pod vlak.

Ob novi ekranizaciji Ane Karenine, ki jo je posnel Joe Wright, avtor prestižnih kostumskih romanc (Prevzetnost in pristranost, Pokora), se najprej vprašate: bo Ana Karenina na koncu skočila pod vlak ali ne? Bo to igro prekinil – in Ane ne bo vrgel pod vlak? Vsekakor, to bi lahko storil. Problem je le v tem, da so to že storili, davnega leta 1927, v holivudski Ljubezni, v kateri je Ano Karenino igrala Greta Garbo in ki je imela dva različna konca. V evropski verziji je Ana na koncu skočila pod vlak, v ameriški pa ne – happy end. Toda Wright, ki ohrani vse ključne momente originala (Karenino igra džejnaustenska Keira Knightley, Karenina postseksualni Jude Law, Vronskega pa metroseksualni Aaron Taylor-Johnson), ima v mislih nekaj bolj radikalnega: zgodbo, ki se začne z dvigom zavese, namreč predstavi kot simulacijo gledališke predstave, kot teater, saj vse – od scene do emocij – povsem stilizira, estetizira, koreografira in pantomimizira (ja, Tolstojev realizem zamenja s popolno artificielnostjo), s čimer pokaže na patološko, teatralično, diktatorsko konstruiranost same patriarhalne družbe in njenih vezi, bodisi spolnih vlog, zapeljevanja, iger moči in ljubosumja ali pa zakona, sreče, zvestobe, užitka, katarzične represije in celo tragičnega občutka. S stilizacijo in teatralizacijo poudari sterilnost sveta, ki od ženske pričakuje, da bo skočila pod vlak, ali bolje rečeno – pokaže nam, da je bil svet, ki je grešni ženski predpisal skok pod vlak, že v osnovi, v svoji laboratorijski različici, zgolj teater, zgolj sadistična iluzija, ki pa jo je 20. stoletje vzelo zares, tako da je Ana pod vlak skakala zato, ker ni imela druge možnosti, ker torej ni imela možnosti izbire. Wright ji da možnost, da to sama izbere. Pod vlak pač padajo brezpravni proletarci – in sama se, kot ženska, počuti natanko tako.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.