• Igor Mekina

    23. 12. 2012  |  Politika

    Ustavna obramba režima

    Slovensko ustavno sodišče je v nasprotju z resolucijami Sveta Evrope dopustilo referendume, ki so kršili človekove pravice, hkrati pa je državljanom odvzelo možnost odločanja tam, kjer človekove pravice sploh ne bi bile ogrožene, pač pa ubranjene. Referenduma sta padla, ker bi bila sicer pokopana reformna prizadevanja vlade. Poslušal sem predsednika ustavnega sodišča, svojega nekdanjega profesorja in se trudil, da bi razumel. Toda kakorkoli zadevo obračaš, v tej zgodbi nekaj manjka. Slika stanja, ki jo je podala večina v Ustavnem sodišču je sicer na prvi pogled prepričljiva, ima pa eno samo napako – nima zveze z realnostjo. Več

  • Osebnost leta: Upornik z razlogom

    Leto 2012 je bilo leto, ko je ljudstvo vzpostavilo stik s sabo. Toda ko so Slovenijo preplavile protestne množice, so jih začele politične elite – in to smo slišali z leve in desne – cinično pozivati: Dobro, povedali ste, česa nočete – zdaj pa povejte, kaj hočete! Aha! Vidite, pa vas imamo! Povedati znate le, česa nočete, tega, kar hočete, pa ne znate povedati! Brez panike, to je le navadni politični sofizem: kot da politika ve, kaj hoče. In prav tu je že ves čas problem: politika ne ve, kaj hoče. Ne zna povedati, kaj hoče. Ne zna povedati, kaj bomo počeli. Ne zna povedati, kam gremo. Ne zna artikulirati nobene razvojne strategije, razen če nimate za razvojno strategijo varčevanja, razprodaje državnega premoženja ali pa nižanja stroškov dela. Ne le da o prihodnosti nima pojma, ampak o njej noče ničesar vedeti. Sposobna je povedati le, česa noče. Več

  • Preden se znoči

    V Mariboru se je vse skupaj odvrtelo izredno hitro. Od Radarja do Revolucije – od terorja oblasti do ljudske vstaje. Radarji, ki so najprej utelešali županovo nesprejemljivo kaznovanje in molzenje ljudstva, so se zelo hitro prelevili v utelešenje nesprejemljive neoliberalne politike (privatizacija javnega sektorja, prerazporejanje družbenega bogastva od spodaj navzgor, od revnih k bogatim) in nesprejemljivega reševanja krize (izgube se podružbljajo, dobički privatizirajo). Franc Kangler je skušal radarje, simbol neoliberalizma, preleviti v simbol pravne države – in skoraj uspel. Kar ne govori le o njegovi sprevrženosti, ampak tudi o sprevrženosti slovenske pravne države. Zato ni čudno, da so protestniki v Mariboru vzklikali: »Hočemo pravno državo!« In zato ni čudno, da je bil sam radar hujši od sežiganja radarja. Neoliberalci oznanjajo, da bo prosti trg rešil vse naše probleme – odpravil bo tudi korupcijo. Toda neoliberalizem je v Mariboru prišel natanko v paketu s korupcijo. Več

  • Še en odrešenik

    Zakaj je Borut Pahor zmagal v prvem krogu predsedniških volitev? Iz preprostega razloga: ker je Zoranu Jankoviću ukradel predvolilni slogan. Janković je pred časom kandidiral s sloganom: Zoran Janković dela. Pahor je ta slogan vzel zares in ga prelevil v tiste svoje »delovne brigade«. Zdaj je delal to, zdaj nekaj drugega, zdaj spet nekaj tretjega. In zdaj, po prvem krogu predsedniških volitev, lahko reče le: ne moreš delati, ne da bi se ti to potem poznalo! Kar budi upanje: vsaj v tem je neka logika. Več

  • Pot do zmage

    Ko sem pristal v Los Angelesu, sta Barack Obama in Mitt Romney ravno dobila tekmico – Sandy. Vzhodni del Amerike je opustošil orkan z močjo megaviharja. Mesta so ostala brez elektrike, vstale so vode, temperature so drastično padle, ceste, mostovi in predori so bili neprevozni, odpovedali so 16.000 letov, vlaki so obtičali, borzo in šole so zaprli, ljudi so evakuirali. Zaklonišča so bila polna. Amerika je padla v mrak. Apokaliptični mrak. Manjkal je le še kak fundamentalistični pastor, ki bi oznanil, da je Bog s tem kaznoval tiste države, ki bodo volile Obamo (Satana! Antikrista!), kajti večina držav, nad katerimi se je znesla Sandy, sodi med »modre«, potemtakem med tiste države, ki običajno volijo demokratskega predsedniškega kandidata – in ki ga bodo tudi tokrat. Sandy je najbolj divje stresla prav New York, New Jersey in Connecticut, najbolj fanatične Obamove države. Ko je Obama leta 2008 prevzel Belo hišo, je podedoval opustošenje, ki ga je za sabo pustil Bush. Če bo ponovno izvoljen, bo podedoval opustošenje, ki ga je za sabo pustila Sandy. Več

  • Predvečer revolucije

    »Čas je, da revni obogatijo in da bogati umrejo!« To repliko v izraelskem Specialcu slišite več kot enkrat. In to v resnici sploh ni replika, ampak govor, ki ga vneto, didaktično, napol robotsko utrjuje in stalno ponavlja skupina petih izraelskih levičarjev – odločnih, radikalnih in revolucionarnih, resda bolj podobnih odvodu Rdečih brigad ali organizacije Baader-Meinhof kot pa odvodu gibanja Okupirajmo. Vseeno jim je, kaj kdo misli – čas je, da revni obogatijo in da bogati umrejo. Dovolj imajo diktature kapitala, družbenih elit in oligarhij, dovolj imajo hudega prepada med revnimi in bogatimi, dovolj imajo družbene neenakosti in dovolj imajo pasivnosti ostalih ljudi, zato se oborožijo in sklenejo, da bodo ugrabili lokalnega magnata in ga demonstrativno – po možnosti pred TV kamerami – likvidirali. Več

  • Plačilo za strah

    Barack Obama je drugo predvolilno TV-soočenje, ki se je v torek odvrtelo v New Yorku, gladko dobil. Mitt Romney, republikanski kandidat, je izgledal republikansko – le še gumb bi pritisnili, pa bi odletel nazaj v kameno dobo. Točk iz svojega »davčnega plana v petih točkah« se ni mogel spomniti, da za ženske dostop do kontracepcije ni le zdravstveno vprašanje, ampak tudi ekonomsko, mu še ni potegnilo, ženske še vedno razume kot nekaj, kar spneš (à la fascikel) in dostaviš na mizo, ko ne ve odgovora, se zlaže (recimo, da je Obama primanjkljaj podvojil), o prihodnosti govori kot šolar, ki nima nobenega občutka za zgodovino, in še vedno je prepričan, da je 99 %. Več

  • Marcel Štefančič, jr.  |  foto: Iz knjige Hitler Iana Kershawa

    12. 10. 2012  |  Mladina 41  |  Družba

    Hitler

    »Samo politična pristranskost lahko pojasni odločenost bavarske sodne oblasti, ki je vztrajala pri predčasni izpustitvi Hitlerja kljub argumentiranemu nasprotovanju münchenske policije in urada državnega tožilstva. 20. decembra ob 12.15 popoldne je bil izpuščen na svobodo. Izračuni na podlagi dokumentov iz državnega tožilstva so pokazali, da bi moral odslužiti še tri leta, 333 dni, enaindvajset ur in petdeset minut svoje kratke kazni. Hitler bi ubral drugo pot, če bi moral kazen odslužiti do konca,« pravi britanski zgodovinar Ian Kershaw, avtor Hitlerja, monumentalne, skoraj 1000-stranske biografije Adolfa Hitlerja, ki je nedavno – v prevodu Janka Lozarja in Marjane Karer – izšla tudi pri nas. Več

  • Nevidni človek

    Tik preden je na republikanski konvenciji v Tampi na oder stopil Mitt Romney, bogataški robot, ki se ima za srednji razred, ki pravi, da njegova žena vozi nekaj kadilakov, ki trdi, da je korporacija človek, ki je prepričan, da je Barack Obama preživel preveč časa na Harvardu, ki verjame, da se v Evropi ljudje poročajo za sedem let (in potem pogodbo – pač glede na okoliščine – podaljšajo ali prekinejo), in ki je mojster bušizmov (»Verjamem v Ameriko, v kateri na milijone Američanov verjame v Ameriko, ki je Amerika, v katero verjame na milijone Američanov«), je na oder stopil spektakularni gost presenečenja, Clint Eastwood, ki je tako dobil priložnost za desetminutni stand-up, za svoj mali skeč, za svoj mali satirični performance, s katerim je skušal stopiti v čevlje Davida Lettermana, Billa Maherja, Jona Stewarta in Stephena Colberta. Več

  • Marcel Štefančič jr.  |  foto: Joco Žnidaršič

    31. 8. 2012  |  Mladina 35  |  Družba

    Orel je pristal

    Hollywood je v petdesetih letih prejšnjega stoletja, na vrhuncu hladne vojne, makartizma in protikomunistične histerije, posnel kopico pompoznih, paranoidnih sci-fi grozljivk, v katerih se je praktično vedno izkazalo, da v vesolju – bodisi na Luni, Marsu in Veneri ali pa na povsem izmišljenih planetih – obstaja življenje. Običajno se je tudi izkazalo, da ima to zunajzemeljsko življenje zlobne namene, kar pa ni presenečalo, če pomislite, da so bila zunajzemeljska bitja, ki so jih na vesoljskih odisejah srečevali ameriški astronavti, ponavadi rdeče barve, da so si hotela na vsak način podrediti Zemljo, da so ravno načrtovala množično invazijo na Zemljo, da so rada predla o zveličavnosti kolektivizma in da so nosila uniforme, ki so bile videti kot predelave uniform sovjetske, boljševiške vojske. To, da v vesolju obstaja življenje, ni bila dobra novica. Več

  • Druga ameriška revolucija

    ZDA Več

  • Ta  strašni čas

    V Sloveniji se vsak dan zgodi kaj starega. »Slovenci niso še nikoli bili tako brez misli kakor sedaj, nikoli bolj omejeni kakor sedaj, nikoli bolj kratkovidni.« Tako je pred skoraj stotimi leti pisal Srečko Kosovel. V Pravici, zbirki njegovih misli, ki jih je nedavno ponatisnila založba Sanje, popisuje »ta strašni čas, neurejeni čas«, »temni čas korupcije, prodanosti, mrtvila, sleparije, bolezni, krivice, želodčarstva«, čas »nizkotnega boj za nizkotne cilje«, čas »malenkostnih, sebičnih idej«, čas, ko »z vseh strani grozijo stranke«, čas, ko so politiki »zamenjali državo in stranko«. Vidite, pred stotimi leti je bilo tako kot danes. »Težki dogodki padajo na nas kakor preizkušnja. In nikogar ni, ki bi pokazal smer, odkoder prihaja rešitev.« In tudi tedaj je Slovenija zastala – tako kot sedaj. Jasno, tudi razlogi za zastoj so isti, kot so bili tedaj. »Zastoj naše družbe izvira iz njenih bistvenih kali – obnemoglosti, hlapčevstva in brezciljnosti«, iz našega »slabotnega hotenja in hlapčevsko predobre, uslužne nature, ki bi rada prisostvovala pri trimalhionski gostiji zahodne Evrope«, iz »naše pasivnosti, ki sicer usposablja človeka, da dolgo prenaša okove«. V Sloveniji se dogajajo le stare reči. »Politika hazardira z momentom, računa na neorientiranost.« Več

  • Zadnji Američan

    Gore Vidal, nedavno umrli ameriški pisatelj in esejist, je leta 1998 v reviji Vanity Fair objavil esej Vojna doma, v katerem je napadel ameriško vlado, ki pod pretvezo »lažne vojne proti mamilom in terorizmu« gazi ustavo, državljanske in človekove pravice, množično prisluškuje ljudem, jim kontrolira urin, jih nenehno profilira, preiskuje in elektronsko nadzira. Povsod. Tudi na delovnih mestih. In letališčih. »Mamila. Če ne bi obstajala, bi si jih morali naši vladarji izmisliti, da bi jih lahko potem prepovedali in večino prebivalstva izpostavili aretacijam, zaporu, zaplembi premoženja in podobnim rečem.« Ameriko je videl kot represivno, nedemokratično deželo, v kateri nimaš več zasebnosti in v kateri ne moreš več početi tega, kar hočeš. Razlog več, da se je v Ameriki počutil kot kak Rus: kamor greš, moraš pokazati osebno izkaznico! Šele potem greš lahko naprej – skozi rentgen! Več

  • Marcel Štefančič jr.  |  foto: Joco Žnidaršič

    27. 7. 2012  |  Mladina 30  |  Družba

    Igralec

    Matjaž Klopčič je leta 1978 posnel Norega malarja, enega izmed najboljših slovenskih TV-filmov. Glavno vlogo – vrhniškega »norega malarja«, Jožefa Petkovška, avtodestruktivnega slikarja, ki je na sloviti sliki Doma svoji materi »pozabil« naslikati roko, s čimer je povedal vse o Ivanu Cankarju (preden ni Cankar v noveli Petkovškov obraz vsega povedal o njem) – je igral Polde Bibič, ki je imel tedaj za sabo že kopico Klopčičevih filmov, od Papirnatih avionov in Cvetja v jeseni do Strahu in Vdovstva Karoline Žašler. Ko je osem let kasneje objavil knjigo Igralec, je imel za sabo še več Klopčičevih filmov, od Iskanj do Dediščine, toda za sabo je imel še več nečesa drugega: dolgih polemik z oblastjo in njeno fiksno idejo, da je igranje nekaj ljubiteljskega, nezahtevnega in družbeno nekoristnega, da je igralsko delo ničvredno, da so igralci družbi in gospodarstvu le v breme (in da naj tiste, ki izpolnijo pogoje za upokojitev, takoj upokojijo!), da je igranje le guncanje afen, da igralci niso ustvarjalci ali delavci, da ničesar ne delajo, proizvajajo ali ustvarjajo, da so pravzaprav lenobe in paraziti. Nekateri politiki – »butci, uradniki, malomeščani, birokrati, politikastri«, če naj uporabim njegov izraz – so bili zgroženi in ogorčeni, ko so ugotovili, da igralce za to, kar počnejo, celo plačujejo. Več

  • Antikomunizem

    Zdaj, ko je vlada Janeza Janše z državno proslavo, izključitvijo rdeče zvezde in praporščakov, preimenovanjem vojašnice Franca Rozmana Staneta, revizijo himne ter znižanjem pokojnin nekdanjim borcem in internirancem tako lepo poskrbela za relativizacijo in trivializacijo II. svetovne vojne, ki Slovenijo pelje na zelo spolzek teren, na katerem človek – še zlasti v krizi, kakršna je zdajšnja – hitro zdrsne v relativizacijo, trivializacijo ali celo zanikanje nacističnega holokavsta, kar je po Evropi kaznivo, bi bil nemara ravno pravi čas za relativizacijo aretacije Janeza Janše. Več

  • Kdor prej umre, je dlje mrtev!

    Hitler je preživel! Preživel je II. svetovno vojno, preživel je tisti berlinski bunker, preživel je svoj lastni samomor. V resnici ga sploh ni naredil. Nemški vojaki, njegovi osebni stražarji, so lagali. Rusi so lagali. Američani so lagali. Vsi so lagali. Hitler je preživel, se potuhnil, prevzel lažno identiteto (Adolf Munchenhauser), preplul Atlantik in emigriral v Ameriko, kjer so ga za nekaj časa internirali (v tajno nevadsko taborišče Rebecca), potem pa izpustili. Ostal je v Ameriki in celo odprl fast-food restavracijo McBratwürtz. Vsaj tako pravi švedski dokumentarec Sto let zla. Če se boste naslednje dni, tam med 16. in 21. julijem, slučajno klatili v okolici Ljutomera, si ga lahko ogledate na Grossmannu, osmem Festivalu fantastičnega filma in vina, na katerem se bo vino že tradicionalno spreminjalo v kri. A brez panike, ne potrebujete niti zemljevida niti gpsa – dovolj je, da greste za vonjem po krvi. Ne morete zgrešiti. Več

  • Marcel Štefančič jr.  |  foto: Profimedia

    29. 6. 2012  |  Mladina 26  |  Svet

    Vodja brez gibanja

    Ko govorimo o Ameriki, se najpogostejše vprašanje ta čas glasi: ali lahko Baracka Obamo ponovno izvolijo za ameriškega predsednika? Ali lahko dobi drugi mandat? Odgovor na to vprašanje vas čaka na različnih naslovih. Več

  • Igor Mekina

    28. 6. 2012  |  Politika

    Grozljivo sprenevedanje države

    Slovenija nima denarja za odškodnine za izbrisane, saj nima niti denarja za nujne potrebe. Tako je danes v Bruslju dejal premier Janez Janša v odzivu na sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice v Strasbourgu glede izbrisanih. "Pristojne institucije to sodbo še preučujejo. Lahko samo rečem, da Slovenija tega denarja nima, nimamo niti denarja za nujne potrebe. Ne vemo, kako bomo spravili skupaj proračunsko politiko za naslednji dve leti, tako da odgovora na to vprašanje enostavno nimam," je premier odgovoril na vprašanje, kakšen je njegov odziv na sodbo. Več

  • Prihodnost brez prihodnosti

    Ameriški filozof Fredric Jameson je nedavno Jeli Krečič v intervjuju za Delo rekel, da nimamo več nobenega smisla za zgodovino. Vsekakor: prihodnost si lahko predstavljamo le še kot katastrofo. Pisci znanstvene fantastike so bili vedno najbolj pikantni napovedovalci katastrofe – distopične katastrofe v znanstveni fantastiki vedno izgledajo kot realistični signali iz prihodnosti. Da izgledajo tako realistično, pa je mogoče pripisati predvsem dejstvu, da vse te zgodbe, ki se dogajajo v prihodnosti, samo sedanjost zadenejo bolje kot zgodbe, ki se dogajajo v sedanjosti. Toda težko bi rekli, da znanstvena fantastika precenjuje prihodnost – ne, ravno nasprotno, pogosto jo celo podceni. In tu ždijo naši mali užitki. Več

  • Sašo Furlan

    15. 6. 2012  |  Svet

    Španija: Leta recesije XXX

    Na sobotni konferenci evroskupine je bilo dogovorjeno, da bo Španija lahko prejela do 100 milijard evrov vreden sveženj finančne pomoči za rekapitalizacijo bančnega sektorja. Po Grčiji, Portugalski in Irski gre za četrto državo evroobmočja, ki je EU zaprosila za finančno pomoč. Četudi okrog svežnja pomoči ostaja mnogo nejasnosti, je jasno, da se bo reševalni paket po nekaterih značilnostih razlikoval od tistih, ki so jih v zadnjih treh letih prejele druge države evroobmočja. Več

  • Kralj Kraljev

    V Los Angelesu lahko zelo hitro in enostavno preveriš, če si uspel. Pogledaš orjaške billboarde, ki se raztezajo ob najbolj prometnih bulvarjih in avenijah, pa ti je takoj jasno: če je na kakem izmed teh billboardov tvoja slika, potem si uspel. Če na billboardu s tvojo sliko propagirajo kak nov h’woodski blockbuster, kako novo TV-serijo, kak koncert ali pa kak nov cede, potem si uspel. Več

  • Film ni kurba!

    Indonezija ima največjo ekonomijo v južni Aziji. Indonezija je potencialni BRIC. Indonezija je nova Brazilija, nova Rusija, nova Indija, nova Kitajska. Indonezija ima 240 milijonov prebivalcev. Indonezija je največja muslimanska dežela. Indonezija ima ogromno morja in okrog 18.000 otokov. Indonezija je naslednja velika stvar. Pa vas je kdaj zanimalo, kakšne filme snemajo v tej velesili, v tem gigantu? Ste hoteli kdaj videti indonezijski film? Bi ga radi videli? Recimo Odsev morja? Ja, morje, otoki – in otroci, ki hodijo po vodi. In pod vodo. Toda tega filma zlepa ne boste videli, ali bolje rečeno: ne boste ga videli v Koloseju in drugih multipleksih. Ne boste ga videli na DVD-ju – vsaj ne pri nas. Ne boste ga videli na TV. Vidite ga lahko le na festivalu Kino Otok, ki se je te dni že tradicionalno začel v Izoli (in ki se je – nič manj tradicionalno – stegnil tudi v ljubljanski Kinodvor). Indonezijski film lahko vidite le na tem festivalu, ne pa tudi drugje. Ne brez razloga: Kino Otok vrti prav take filme – filme, ki jih v Sloveniji ne moreš videti nikjer drugje. In v času, ko vsi – koloseji, DVD-ji, televizije itd. – vrtijo iste filme (blockbusterje, sequele, prequele, rimejke ipd.), je to zelo pomembno. Več

  • Danes Grčija, jutri Evropa

    Grčija ima dve možnosti: da iz sebe izžene hudiča – ali pa da jo izženejo iz evropskega raja. Da se pokori – ali pa da izgine. Da se pokesa – ali pa da jo izbrišejo. Da neha živeti v grehu, prek svojih zmožnosti – ali pa da se utopi v apokalipsi. Da sprejme vero v čisti, totalno neoliberalni kapitalizem – ali pa da jo pošljejo v divjino. Obračun z »grešno« in »pohujšljivo« Grčijo ima nezgrešljivo biblično razsežnost. Kar je povsem nepresenetljivo in v skladu z imperativom, da naj ima Evropska unija krščanske temelje. In kar je po drugi strani presenetljivo, če pomislite, da je biblična dežela – unija s krščanskimi temelji – tudi Amerika. Več

  • Zakaj na hrbtih otrok?

    Podružnične šole na Slovenskem so že pred leti praznovale 50. rojstni dan. Nastale so z namenom, da se otrokom (predvsem mlajšim) omogoči lažji dostop do hrama učenosti, skrajša čas »potovanj« med domom in šolo, da se šolajo v domačem okolju, v manjši skupini, kar je gotovo prijazneje in osebneje, pa tudi zato, da se ohrani kultura v vsakem, še tako majhnem kotičku naše ljube deželice. Da so te šole dobre, gotovo dokazuje to, da so se ohranile vse do danes, ko je nekdo, da bi bil oblasti všeč, ugotovil, da so drage. Sedaj pa so namigovanja, da bi lahko pri majhnih šolah (podružnicah) varčevali, vse glasnejša. Strah nas je za naše podružnične šole, strah nas je za slovensko podeželje in ljudi, ki tam živijo. Več

  • Jaz sem Janez Janša!

    Pred časom smo na lepem slišali, da premier Janez Janša nastopa v porno filmu. Ali bolje rečeno: da ga dokumentarec Jaz sem Janez Janša, ki ga je posnel multimedijski umetnik Janez Janša, postavlja v porno kontekst, s čimer ga morda žali, obrekuje, zlorablja in tako dalje. To je premieru Janezu Janši in nam, prijetno vznemirjeni slovenski javnosti, javil Gregor Pajić, zgroženi direktor državne Vibe, ki je rekel, da mora take reči obvezno prijaviti, ker da je z državnim denarjem prepovedano financirati pornografske filme ali pa filme s pornografsko vsebino. Kar je seveda tako relativno, da je bil izbruh moralne panike in patriotske histerije, s Pajićevo »prijavo« vred, ne le nesmiseln in nepotreben, ampak tudi amaterski, grotesken in absurden, še toliko bolj, ker so v Sloveniji z državnim denarjem že nastali filmi s pornografskimi prizori, tako nekoč, v socializmu (Šprajčev Odpadnik), kot zdaj, v kapitalizmu (Möderndorferjevo Predmestje). Absurdno je bilo to, da je Pajić to sploh prijavil, obenem pa je bilo še bolj absurdno to, da je to prijavil nekdo, ki filma sploh ni videl in ki je le slišal, kaj da se v filmu dogaja. Več

  • Neoliberalizem: Sveta vojna

    Če vprašate konspirologe, potem je bil 29. maj 1954 eden izmed najusodnejših datumov v zgodovini človeštva. Tega dne se je v hotelu Bilderberg – v nizozemskem Oosterbeeku – začelo tajno, zaprto, strogo zaupno tridnevno srečanje evropskih in ameriških veljakov, politikov, bankirjev, biznismenov in mogotcev, alias bilderbergov, ki naj bi sklenili, da bodo vodili svet. Bilderbergi se sestanejo vsako leto, o njihovih srečanjih pa ni nobene dokumentacije in nobenih zapisnikov. Vse je pač tajno, skrito, zaupno – zarotniško. Bilderbergi naj bi nastavljali politike in določali obrestne mere, režirali naj bi volitve in dogajanje na finančnih trgih, usmerjali naj bi Zahod in kapitalizem. Več

  • Čas za revolt

    Je obdobja revolucij v Evropi konec? Je pojem razredni boj iz druge polovice 18. stoletja in prve polovice 19. stoletja, ko sta francoska revolucija leta 1789 in sočasna industrijska revolucija v Angliji preobrazili svet, zgolj zgodovinski, neprimeren za današnje čase? Je »ancien régime« tisto, kar zahtevajo zvesti politični služabniki kapitala, pri nas razni »šusteršiči« in podobni neoliberalci (v glavnem z državnih univerz), ki se nikoli ne bodo dvignili iz srednjega razreda, razen tako, da ga uničijo? Več

  • Nič nas ne sme presenetiti!

    Nedavno je Slovenijo stresel primer tovariša Meršola. Izkazalo se je, da je bil Mitja Meršol, prej novinar, zdaj poslanec PS, nekoč – še v času Jugoslavije – sodelavec Udbe. Ovaduh. Meršol je rekel le, da je bilo tisto tedaj, to pa je zdaj, ali bolje rečeno – ko je ovajal, je delal za dobro Jugoslavije, ki je bila tedaj njegova domovina. Več

  • Vitka država: Vzpon in propad socialne države

    Rado Pezdir nas je nedavno dramatično opozoril na korupcijo. Specifično: na parazite, ki si skušajo s kufri denarja kupiti dostop do državnih poslov in javnega denarja. Toda njegovo sporočilo ni bilo najbolj točno dojeto. Ja, ko je Pezdir rekel, glejte, korupcija, je hotel reči, glejte, korupcija, toda s tem je hotel reči še nekaj drugega: glejte, država! Države je preveč! Država je prevelika! Češ: večja ko je država, večja je korupcija. Manjša ko je država, manjša je korupcija. Ergo: če hočemo manj korupcije, moramo državo zmanjšati, porezati, posekati, oklestiti. Če je država vitka, korupcija izgine. Cilj je torej država brez korupcije – vitka država. Ljudstvo je bilo navdušeno, saj je ugotovilo, da država ni rešitev, ampak problem, celo glavni vir korupcije. Država nam krade! Paraziti so le simptom – bolezen je država. Več

  • Čakanje na usmrtitev

    V Srbiji je vas brez žensk. Menda jih je več. Govorijo celo, da je župan neke take vasi brez žensk – ali pa mesteca s hudim primanjkljajem žensk – vsem moškim plačal letovanje na morju, da bi spoznali ženske, potencialne neveste. Toda to diši po urbani legendi. Ni pa urbana legenda Zabrđe, vas brez žensk, ki jo popisuje dokumentarec Vas brez žensk. Ne, to ni le fikcija. Zabrđe leži v jugozahodni Srbiji, v hribih, povsem odrezano od sveta, bogu za hrbtom – do prvega asfalta je pet kilometrov. Do prve ženske pa je večnost. Dodajte ali odvzemite kak kilometer. V Zabrđu živi le nekaj moških, med drugim tudi trije bratje – Jankovići. Še vedno živijo in spijo skupaj – zelo elementarno, pastoralno, staromodno, retro, malone predpotopno. Oja, kopalno kad imajo, toda zunaj hiše, kjer je zadolžena za lovljenje deževnice. Traktor, nekaj ovac, nekaj petelinov, veliko gozdov – nobene ženske. Nekoč jih je bilo veliko. Pred leti. Zdaj jih že dolgo ni več. Več