N'toko

N'toko

  • N'toko

    N'toko

    7. 7. 2017  |  Mladina 27  |  Žive meje

    Kdo je salonski levičar?

    Noben človek ni čist. Vsi do zadnjega smo soustvarjalci vojn, izkoriščevalci delavcev, plenilci naravnih virov. Ni važno, kako ozaveščen si, ali ločuješ smeti, ali daruješ Rdečemu križu, ali si reven ali bogat, levičar ali desničar – ob koncu dneva ti hrano na mizo postavlja nenasitna pošast kapitalizma. Za vsak kos tkanine na tvojem telesu je nekdo v Aziji garal za desetkrat manjšo urno postavko. Za vsak ekran v tvoji hiši je bilo nekaj ljudi v Afriki pregnanih s svoje zemlje. Vsak kilometer, ki ga prevoziš z avtom, pomeni korak bližje k uničenju planeta … da o avionskih letih sploh ne govorimo. Del tvojih davkov je namenjen nabavi orožja in financira vojaške misije nekje v tretjem svetu. In za vse, kar imaš v življenju, si moral prodajati svoje delo kapitalistom, s tem pa poganjati kolesje sistema naprej. Če hočeš preživeti, morajo profiti rasti in cena dela padati. Lahko se okličeš za rastafarijanca ali amiša, se preseliš v tipi sredi Kočevskega Roga ali se pridružiš indijskemu ašramu, vedno boš del sistema. Več

  • N'toko

    23. 6. 2017  |  Mladina 25  |  Družba

    »A mi lahko zrihtaš kakega begunca?«

    Nenavadno vprašanje, ki so ga začeli postavljati aktivistom v Rogu že kmalu po odprtju balkanskega koridorja, je po letu in pol dobilo nove razsežnosti. Odkar se je tam vzpostavila migrantska skupnost, ga slišimo skoraj vsak dan. Javnomnenjske raziskave in spletni komentarji nam govorijo, da begunci v Sloveniji niti slučajno niso zaželeni, človek pa bi lahko ob delu v takšni skupnosti dobil povsem drugačen vtis. Pomislil bi, da so begunci med najbolj iskanimi ljudmi v državi. Posamezniki iz vseh mogočnih organizacij jih potrebujejo za svoje projekte, nevladniki bi z njimi izvajali delavnice, umetniki jih želijo vključiti v svoje kreativne podvige, novinarji zapisati njihove zgodbe, akademiki jih preučevati, fotografi bi jih razstavljali, študenti bi z njimi opravljali prakso, aktivisti bi z njimi izvedli revolucijo in stotine filmarjev bi o njih snemale dokumentarce … Težko je najti področje urbanega življenja, ki si letos ni prizadevalo povezati svojih aktivnosti z begunsko tematiko. Več

  • N'toko

    N'toko

    9. 6. 2017  |  Mladina 23  |  Žive meje

    V iskanju revolucionarnega razreda

    Nemalo ljudi se med gledanjem poročil pridruži vrstam radikalcev. Težko je gledati vse bolj stripovsko zlobne voditelje, kako peljejo svoje države v novo desetletje nesmiselnih vojn, in si misliti: »Eh, nič takega, se bo že uredilo.« Ko poslušamo grozljive napovedi o globalnem segrevanju, ki bo zdaj zdaj spremenilo površje Zemlje v mad-maxovsko bojišče med prestradanimi plemeni, se še tako apolitičnega opazovalca polasti želja, da bi šel na ulico protestirat proti multinacionalkam. Če smo vsaj malo pozorni na spiralo naraščajočega nasilja in bede v okolici EU, postane jasno, da se bodo konflikti širili tudi onkraj meja tretjega sveta in vsak laik lahko izlušči sklep, da tako enostavno ne bo šlo naprej. Da je Evropa zrela za resne transformativne poteze. Človek bi rekel, da živimo v času, ko bodo radikalci na levici spet lahko nagovarjali množice. Toda ta človek bi se motil. Več

  • N'toko

    N'toko

    12. 5. 2017  |  Mladina 19  |  Žive meje

    Treba je zmagati

    »Kakšno glasbo poslušam? Čakaj, ti bom pokazal kak video …« Prijateljica, 23-letna prodajalka, ki je glasba sicer ni zanimala kaj preveč, je na vljudnostno vprašanje dobila podobno predstavitev japonske avantgarde kot vsi drugi, ki so pred leti z mano načeli pogovor o umetnosti. Komaj je dobro postavila vprašanje, je iz YouTuba vanjo že kričal posnetek Otoma Yoshihideja, ki v neki sivi garaži s kamnom udriha po električni kitari in iz ojačevalcev izvablja neposlušljive piske. Medtem ko je prijateljica potrpežljivo strmela v prizor na zaslonu z izrazom človeka, ki mu po grlu leze še živa gosenica, sem ji poskušal razložiti metafizične podpomene nojz glasbe. Po reakciji sodeč je nisem navdušil. Ob koncu posnetka mi je namreč postavila le eno vprašanje: »Kakšni ljudje lahko uživajo v nečem tako groznem?« In tako kot vedno sem lahko ponosno odgovoril: »Alternativci!« Več

  • N'toko

    N'toko

    26. 4. 2017  |  Mladina 17  |  Žive meje

    Brezposelnost je treba braniti

    Preseneča me, da na zavodu za zaposlovanje ni več nasilja. Da še nihče ni sprožil izgreda, pretepel kakega uslužbenca ali vsaj prevrnil aparata za kavo. Vem, da brezposelni nikoli niso hodili tja s pretirano optimističnimi pričakovanji in da so bili pogovori s poklicnimi svetovalci vedno nekoliko ponižujoči, toda na zavodu se iz iskalcev dela vsaj niso direktno norčevali. Povedali so ti, da zate tisti mesec niso našli ničesar, in to je bilo to … obisk pisarne je bila zgolj neprijetna obveznost, ki sta jo morali obe strani odkljukati. V zadnjih letih pa se je zavod za zaposlovanje spremenil v hišo čudaških, bebavih in naravnost ponižujočih ritualov, ki nimajo zveze z iskanjem služb. Več

  • N'toko

    N'toko

    31. 3. 2017  |  Mladina 13  |  Žive meje

    Tega ljudje ne bodo nikoli sprejeli

    Vse težje je uživati v debatah o politiki. Ne vem, kdaj so postale tako dolgočasne, ampak pogovori, ki bi morali biti živahna soočenja idej, čedalje pogosteje zvenijo kot duhamorno citiranje številk iz javnomnenjskih raziskav, glede katerih se ni mogoče niti skregati. Tako kot pri vsaki debati bi tudi pri politiki moral vendarle veljati osnovni princip: imaš določena stališča, ki jih soočiš s stališči svojih nasprotnikov, zmaga pa tisti, ki mu uspe navdušiti več poslušalcev. Če recimo zagovarjam UTD ali odprte meje, je moja naloga, da ljudi prepričam o smislu takšnih ukrepov. Ta najosnovnejša pravila argumentacije pa enostavno več ne držijo, saj vsebina očitno nikogar ne zanima. Namesto da bi te spodbijali s kontraargumenti, te preprosto utišajo s pokroviteljskim »no no, saj to so vse lepe ideje, ampak veš, da tega ljudje ne bodo nikoli sprejeli«. In seveda je vedno priloženo dokazno gradivo v obliki javnomnenjskih raziskav. »Vidiš, kar 99 % vprašanih nasprotuje tvojim idejam … nehaj sanjariti.« Več

  • N'toko

    N'toko

    17. 3. 2017  |  Mladina 11  |  Žive meje

    Zakaj se ne morete zmenit?

    Beseda »socialist« danes nima pretirano seksi zvena. Kadar pomislimo na socialiste, si verjetno predstavljamo predvsem peščico razboritih aktivistov in nadobudnih politikov, ki se med seboj prepirajo glede interpretacije vsakega odstavka iz Marxovega Kapitala. S čim se lahko simpatizer proletarskih gibanj danes sploh pohvali? Kje je tista požrtvovalna vojska, ki razobesi rdečo zastavo nad opustošenim Berlinom? Kje so veličastna partijska srečanja, razkošne parade in delovne brigade, ki gradijo utopična mesta prihodnosti? Vsaj po medijskem poročanju sodeč se zdi, da se leve stranke in organizacije v prvi vrsti ukvarjajo same s sabo in se v nedogled prerekajo o strateških razkolih, ki jih laiki niti najmanj ne razumejo. O levici vemo le to, da so vsi skregani, da njeni najboljši umi preživijo večino časa v medsebojnih facebook obračunih in da namesto mogočne partije proizvaja trače in meme. Več

  • N'toko

    N'toko

    3. 3. 2017  |  Mladina 9  |  Žive meje

    Večni otroci

    Verjetno je bila vsaka generacija doslej prepričana, da so pripadniki vseh naslednjih generacij navadne mevže. Da so sodobni otroci razvajeni in da nimajo kreposti, potrebnih za življenje v »resničnem svetu«. Pogovori starejših o njihovih naslednikih so bili vedno polni anekdot o tem, kaj vse so pri njihovi starosti pretrpeli, kako so bili tepeni, koliko kilometrov so prehodili v šolo ali ob kateri nemogoči uri so morali zjutraj vstajati … in prav najbolj zajebane izkušnje naj bi bile tisto, kar je iz njih naredilo zrele odrasle osebe. Zato je od nekdaj veljalo tudi prepričanje, da je treba mlade utrditi, jih v slogu afriških plemenskih ritualov spraviti skozi nekakšno iniciacijo v odraslost. Če jih že ne moreš popolnoma prevzgojiti, jim lahko ob pomembnih prehodih skozi življenjska obdobja vsaj ponudiš majhen okus resničnega sveta (ta ima po navadi okus po brucomoru ali wc-školjkah), da domišljave otročaje postaviš na njihova mesta. Več

  • N'toko

    N'toko

    17. 2. 2017  |  Mladina 7  |  Žive meje

    Kako zmagajo norci

    Za nami je že nekaj tednov, ko povsod slišimo besedno zvezo »predsednik Trump«, a ta še vedno zveni kot nenaravna, težko izgovorljiva jezikovna napaka. Kot umetna tvorba, ki ne bi smela obstajati in ki jo vedno izgovorimo s tihim »WTF« na koncu jezika. Ne le, da se je je težko navaditi, ampak vsak dan zveni grše. Počasi namreč postaja jasno, da Trump ni le internetna fora, ampak je resno mislil s svojimi blaznimi predvolilnimi napovedmi in se jih kot zmagovalec tudi resno loteva. Da bi bilo vse skupaj še nekoliko grozljivejše, na svetu ne manjka podobnih TV-friendly fašistov, ki nestrpno čakajo na trenutek, ko bodo k svojim imenom prilepili naziv »predsednik«. In medtem ko poskušamo ugotoviti, kako, za vraga, smo se znašli v takšni norišnici, medtem ko ljudje v Ameriki in Evropi množično protestirajo, vse kaže, da predstavniki poražene strani iz izkušnje vlečejo točno napačne sklepe – tiste, s katerimi so bili poraženi že v prvo. Več

  • N'toko

    N'toko

    3. 2. 2017  |  Mladina 5  |  Žive meje

    Vzemte si jih k seb domov

    Če ste si kadarkoli v zadnjem letu drznili pred nepreverjeno družbo izreči kakšno besedo v podporo beguncev, se gotovo niste mogli izogniti nelagodju, jeznim komentarjem in zaskrbljenim vprašanjem, kakršna po navadi spremljajo to vročo temo. Nekatera so razumljiva in se je treba z njimi ukvarjati ter jim dajati politične odgovore (»Od česa bodo migranti živeli, ko pa še za nas ni služb?«, »Kako lahko živimo skupaj ljudje iz tako različnih kultur?«), druga trpijo za posledicami norih fake news mailov, ki si jih prepošiljajo naši starši in jih je treba miriti (»Begunci so velika muslimanska zarota proti Zahodu!«), tretji pa so ubesedeni fašizem in jih je treba brezkompromisno napadati (»rapefugees not welcome«). Med vsem muljem, skozi katerega se prebijamo v komentatorskem močvirju, pa je zrastla še posebej zanimiva fraza, ki se trdovratno zažira v debate o beguncih in s katero vas sogovorniki vedno znova poskušajo utišati. Ni važno, ali komentirate prizore prezeblih ljudi na mejah, se zgražate nad ukinjanjem človekovih pravic ali zbirate obleke za begunske otroke – vedno se bo našel kdo, ki bo vaše razmišljanje spodbijal z moralno besedno igro: »Si že kakšnega vzel k sebi domov? Ne? Potem pa utihni!« Več

  • N'toko

    N'toko

    6. 1. 2017  |  Mladina 1  |  Žive meje

    Odpadki in odpadniki

    Število socialno odrinjenih se v Sloveniji vztrajno povečuje. Ljudje, ki niso vključeni v formalno ekonomijo in si ne morejo ustvariti dostojnega življenja, danes sestavljajo skoraj četrtino prebivalstva, družbeni analitiki pa nimajo pojma, kako je videti novi obrobni svet, v katerem živi toliko njihovih sonarodnjakov. V mainstreamu še vedno prevladujejo komentatorji, ki revščino v Sloveniji razumejo kot posledico neke pradavne butalske zarukanosti slovenskega naroda, marginalizirani ljudje pa niso vredni pozornosti, saj gre le za horde večnih študentov, maminih sinčkov, grabežljivih delavcev, lenih južnjakov ali parazitskih kulturnikov. Okoli žanra »glupi slovenčki živijo nad svojimi zmožnostmi« je zrastla marsikatera medijska kariera in zato vztraja kot najbolj priljubljen način analiziranja družbe. Več

  • N'toko

    N'toko

    23. 12. 2016  |  Mladina 51  |  Žive meje

    Postfaktični svet je zarota!

    Verjetno še nikoli nismo izrekali optimističnih želja za novo leto z večjim cmokom v grlu kot letos. Če vsaj približno spremljate svetovne dogodke, se ob odštevanju dni do leta 2017 najbrž težko otresete misli, da nam stvari hitro uhajajo izpod nadzora in da o naši prihodnosti odloča vse kaj drugega kot zdrav razum. Letos smo videli ljudi brezglavo zdrveti v samomorilski brexit, izvoliti sluzastega verižnega lažnivca za predsednika ZDA, množično podpreti fanatike, vojne hujskače, zanikovalce podnebnih sprememb in teoretike zarot vseh vrst. Znašli smo se v svetu, kot bi si ga izmislil Alex Jones. In vse te spremembe so nas skupaj z množico novinarjev in političnih opinion makerjev pripeljale do prepričanja, da stojimo pred vrati čisto novega obdobja človeštva – obdobja, v katerem dejstva več ne štejejo in kjer svetu s pomočjo lažnih novic vladajo prevaranti. Leto 2016 smo soglasno razglasili za leto 0 nove postfaktične dobe. Več

  • N'toko

    N'toko

    16. 12. 2016  |  Mladina 50  |  Žive meje

    Blagoslovljeni 2. januar

    Nobena skrivnost ni, da je veseli december najbolj depresiven mesec v letu. Število samomorov ob koncu leta vedno poskoči, tako kot poskočijo partnerski konflikti, stres v službah, napetosti med sodelavci in sošolci. Nad mestom se dviga dušeča teža praznične evforije, za katero vnaprej vemo, da nas bo pustila razočarane, pri čemer pa nimamo druge izbire, kot da se ji prepustimo. Veseli december nas prestavi v izkrivljeni svet, ki mu vladajo poblazneli bradati klovni. Ti od nas zahtevajo, da doživimo tople družinske odnose, da vsem kupimo idealna darila, da utrdimo prijateljske vezi z izleti v osvetljene centre mest, da se hedonistično izživimo na silvestrskih žurih, nato pa vkorakamo v novo leto spočiti in polni optimizma. Nič od tega se ne bo uresničilo, in to vemo že vnaprej, a smo se vseeno prisiljeni udeležiti te mesec trajajoče maškarade. Začetek decembra se občuti podobno kot začetek Trumpovega mandata – zavedamo se, da je pred nami manično obdobje kričanja velikih praznih obljub. Več

  • N'toko

    N'toko

    2. 12. 2016  |  Mladina 48  |  Žive meje

    Kako žalovati za diktatorjem?

    Na turobno sobotno jutro, 25. novembra 2016, se je velika množica ljudi nepričakovano znašla v podobnem čustvenem stanju. Zvalili so se iz postelj, skuhali kavo, v roke vzeli pametne telefone in ob prvem pogledu na ekrane vzkliknili: »U jebemti, Fidel je šel!« Dan se je sfižil, še preden se je dobro začel. Ne da bi vedeli točno, zakaj, so pohiteli iskat ikonične fotografije comandanteja in si jih slovesno lepili na Facebookove zidove s heštegi #RIPfidel #Legend #Hero. Počutili so se poražene. Večina jih sicer ni imela posebnega odnosa do ostarelega revolucionarja in nihče ni polagal svojih upov za boljši svet v kubanski socializem. V nasprotju z legendarnimi rock zvezdniki so se Fidelove stvaritve slabo postarale in bolj kul bi se nam zdelo, če bi herojsko umrl v kakšni zarotniški akciji CIE, namesto da ga ta lahko preprosto ignorira. Vseeno pa je množica ob njegovi smrti doživela nekaj podobnega kot ob Bowieju, Mohammadu Aliju ali Lemmyju – popadla jo je tista zoprna tesnoba ob spoznanju, da se stari svet dokončno poslavlja in da namesto njega prihaja neka strašna, še neznana prihodnost. Več

  • N'toko

    N'toko

    18. 11. 2016  |  Mladina 46  |  Žive meje

    Politična korektnost 2017

    Nekje v tretjem razredu osnovne šole so v našo malo šolsko knjižnico namestili elektronski slovar. V času, ko računalniki še niso bili del našega vsakdanjega življenja, je med knjižne police postavljena digitalna napravica verjetno veljala za znamenje naprednosti šole – vsaj tako so dali slutiti ponosni učitelji, ko so nas nagovarjali k čim pogostejši uporabi tehnološke posodobitve. Učenci smo njihovo pobudo vzeli resno in že med naslednjim šolskim odmorom se nas je nekaj nagnetlo okoli častnega mesta v knjižnici, da bi preizkusili sposobnosti slovarja. Njegovo tipkovnico smo krstili z vnosom besed »fuk«, »pička«, »kurac«, »peder« in »šupak« ter zadovoljno opazovali, kako procesor nemočno melje v iskanju odgovorov. Ko so nas pri tem učitelji zasačili, so sledile dolge pridige, dodatni kazenski pouk, pisma staršem in seveda debate o tem, ali naj slovar umaknejo iz knjižnice. Tistih nekaj kletvic, ki je oskrunilo njihovo novo igračo, je odrasle očitno razočaralo bolj kot vsi naši cveki in pretepi skupaj. Več

  • N'toko

    N'toko

    4. 11. 2016  |  Mladina 44  |  Žive meje

    čLOVEk

    Nekoč so bili državni voditelji veliki, zastrašujoči ljudje. Grozni ljudje, ki niso prav nič spominjali na nas, slehernike. Zajebani avtoritarci se niso trudili skrivati svoje zajebanosti, aristokrati so se bahali s svojim ekstravagantnim okusom, vojaški diktatorji so prihajali na tiskovne konference v polni bojni opremi. Nastopali so v strahospoštovanja vzbujajočih uniformah, navešeni z medaljami, okiteni z dragimi klobuki, obdani s častnimi stražami in z lepoticami pod rokami, za sabo pa so vlekli dolge plašče in puhali cigare. Voditelji stare šole so vložili ogromno energije v to, da državljani ne bi pozabili, kako neskončno močnejši so od njih. Več

  • N'toko

    N'toko

    21. 10. 2016  |  Mladina 42  |  Žive meje

    Razmejevanje

    Ko sem pred tremi leti začel pisati kolumne za Mladino, sva morala z urednikom za mojo novo rubriko najprej izbrati naslov. Ob pomanjkanju kakega daljnosežnega koncepta in z deadlinom tik pred vrati, sem posegel v nabor starih komadov in ven potegnil naslov »Žive meje«, ki je šel nekako najbolje v uho. Verz »Žive meje zastirajo poglede / nikogar ne poznam, nihče ne pozna mene« se mi je ponujal kot simpatično izhodišče za rubriko že zato, ker sem v njem videl toliko zagrenjenih sosedov, o katerih bi se dalo pisati šaljive komentarje. Nisem pa si predstavljal, da se bom moral s konceptom meje ukvarjati tako resno, kot sem se v naslednjih treh letih. Niti sanjalo se mi ni, da se bodo tisti smešni, lično porezani kosi grmovja, s katerimi označujemo našo zasebno lastnino, razrastli v grozeče rezilne žice in da so vprašanja o tem, kdo jih sme prestopati, komu so namenjene in kakšni ljudje si lastijo zemljo znotraj njenih okvirjev, pravzaprav glavne politične teme moje generacije. Predvsem pa nisem opazil, kako skrbno so te žice nameščene tudi v naših lastnih življenjih, kako v slogu nevidnih električnih ograj na pašnikih usmerjajo naše korake, nas vzgajajo, oblikujejo naše navade in odnose. Več

  • N'toko

    N'toko

    23. 9. 2016  |  Mladina 38  |  Žive meje

    V kraljestvu zasebne lastnine

    Vozniki smo na cestah med seboj sklenili tiho zavezništvo proti oblastem. Čeprav na prvi vtis med vsakodnevnim manevriranjem po mestu delujemo kot smrtni sovražniki, med nami v resnici vlada uporniška solidarnost, kakršno zunaj prometa težko najdeš. Vsi poznamo tisti občutek tovarištva, ko ti nasproti vozeči avto poblenda in te opozori na policijo za vogalom. Voznika, popolna neznanca, ki si ne delita drugega kot skupni asfalt pod gumami, si izmenjata zadovoljni pomežik malih ljudi, ki sta s skupnimi močmi ukanila močnejšega predatorja. V isti predal prometnega tovarištva lahko uvrstimo starodavni medijski ritual, v katerem vozniki kličejo na radijske postaje in opozarjajo širšo Slovenijo na prežeče radarje. In mar niso prav radarji v Mariboru zanetili ljudske vstaje? Vozniki ne jebemo sistema in pika. Ko vidimo enega izmed nas, ki mu policija vsem na očeh piše kazen, nas prej kot privoščljivost popade jeza nad represivnimi organi države: »Glej jih, spet kasirajo!« Več

  • N'toko

    N'toko

    9. 9. 2016  |  Mladina 36  |  Žive meje

    Dilema matere Tereze

    Prebivalce Kalkute so ob nedavni kanonizaciji matere Tereze zagotovo spreletavali mešani občutki. Mnogi so jo poznali kot tisti medijski lik, zaradi katerega k njim namesto turistov z Zahoda še vedno prihajajo predvsem prostovoljci – pojav, ki ga nikakor ne morejo razumeti. Kalkuta se namreč obiskovalcu že na prvi pogled pokaže kot cvetoča sodobna metropola, eno varnejših in čistejših mest v Indiji. Je dom bengalske renesanse, protikolonialnega boja, nobelovca Tagoreja, hindujskega reformatorja Vivekanande ... zakaj, za vraga, bi moderni mladi zahodnjaki želeli prav tu v samostanu negovati umirajoče brezdomce? Zakaj tega ne počnejo v New Yorku ali Londonu? V 14-milijonski metropoli zagotovo ne manjka revščine in bolezni, vseeno pa sem v Kalkuti vsakič zaman iskal tisto podobo velikega sluma, ki jo je na zahod prinesla mati Tereza. Njen šarm se je očitno precej bolje prijel v zahodnih medijih, kot se je na ulicah Kalkute, kjer vpliv njene organizacije ostaja vprašljiv. Več

  • N'toko

    N'toko

    26. 8. 2016  |  Mladina 34  |  Žive meje

    Snov hiphopa

    Med pohvalami, ki jih sprejemam z grenkim priokusom, je najpogostejša tale: »Sicer ne poslušam hiphopa, ampak ti si mi pa dober. Končno nekdo, ki ima kaj pametnega za povedat, ne tako kot ti današnji reperji s hlačami pod ritjo, ki se obnašajo kot budale.« Lepo je, da ti ljudje pripisujejo kvaliteto, razen ko se njihova definicija kvalitete razlikuje od tvoje. Sam imam namreč v srcu precej prostora za reperje, ki pred mikrofonom iz sebe delajo budale, če to le znajo narediti na prepričljiv način. Mislim, da »ozaveščeni« reperji, ki pišemo o družbi in politiki, pogosto povemo manj o duhu časa kot tisti, ki v komadih obravnavajo ulične rope, ljubezen do trave ali velikost svojih penisov. In nikakor ne verjamem, da glasbenik, ki ga je vzgajala ulica, nima ničesar relevantnega povedati o današnjem svetu. V hiphopu se kvaliteta ne meri le s tehnično dovršenostjo in intelektom reperja, ampak predvsem z njegovo prepričljivostjo. Več

  • N'toko

    N'toko

    12. 8. 2016  |  Mladina 32  |  Žive meje

    Kako ponočevati in druga razredna vprašanja

    Med vso pozornostjo, ki je je bila v zadnjih mesecih razumljivo deležna Tovarna Rog, se zdi, da je njena velika sestra Metelkova postala za medije tragično nezanimiva. Če jo je že kdo omenil, je ta kvečjemu služila kot primer pridnega skvota, ki naj bi bil zgled ostali družini. Kje so časi, ko so ji nepremičninarji grozili z bagri in so specialci v kotih iskali molotovke? Očitno se je z leti iz temačnega zavetišča ljubljanskega podtalja, ki je pri spodobnih meščanih zbujala strah in trepet, spremenila v samoumevni del mestne pokrajine, ki nikogar ne moti in s katerim se župan celo rad pohvali. Je Metelkova res postala boemski raj za mlade turiste, »kjer se najde nekaj za vsakogar«, kot jo opisuje Lonely Planet? Bo kmalu dvigala ceno nepremičnin v okolici, namesto da bi jih zbijala? Se tam sploh še dogaja karkoli radikalnega, nevarnega ali – bog ne daj – političnega? Več

  • N'toko

    N'toko

    29. 7. 2016  |  Mladina 30  |  Žive meje

    Vojna informacij

    Novinar Jean in urednik François sta ravno zaključevala še en zaspan dan na pariškem uredništvu. Pograbila sta jakni in se odpravila na kebab, ko je Françoisu zazvonil telefon. »Napad z nožem? Kje, kdo? ... Jean, hitro objavi en breaking …« »Kje, kdo?« »Ne vemo, samo objavi nekaj, hitro, preden nas drugi prehitijo!« Medtem ko je pošiljal ljudi na teren in čakal povratne klice, si je živčno momljal: »Bog, prosim, naj bo nekaj resnega … že od zadnjega napada nam padajo rejtingi.« Leto 2021 je bilo slabo za medije, ti so se držali na površju le še po zaslugi popolnoma histerične in od sekundnega dotoka informacij odvisne javnosti. Prvi telefonski klic je prišel že v treh minutah. »Za zdaj se govori o 18-letnem Maročanu, ki je ubil razredničarko z olfa nožem. Policija še ne poroča o razlogih za …« Urednik ga je nejevoljno prekinil. »Dobro, ni ne vem kaj, je pa terorizem! Najdi kakega očividca, kdo je moral slišati kak Alah Akbar ali karkoli že, pa kakšno fotko, hitro … Jean, kar napiši, da sumimo ISIS …« Več

  • N'toko

    N'toko

    15. 7. 2016  |  Mladina 28  |  Žive meje

    Umetnost zgražanja

    Režiser Adam Curtis je pred leti v kratkem dokumentarcu zelo nazorno prikazal medijski pojav, ki ga je poimenoval »Oh Dearism«. Gre za poenostavljen, depolitiziran način poročanja, ki gledalcu onemogoča kakršnokoli resno soočenje s temo. Dogodki so nam prikazani skozi šokantne podobe, ki nam sporočajo, da je na svetu polno zlobnih ljudi – informacija, na katero lahko porečemo le: »Oh dear!« Naše medije in socialna omrežja so preplavile podobe, ki jih »nihče ne bi smel videti«, a jih hkrati »mora ves svet videti«. Podobe, ki nam bodo »pokopale vero v človeštvo« in hkrati od nas terjale, da se »odzovemo kot ljudje«. Podobe, ob katerih naj bi »ostali brez besed«, a so vedno pospremljene s seznamom besed, ki naj bi jih ob gledanju uporabili. »Grozljive«, »šokantne«, »gnusne« in »tragične« fotografije in videoposnetki so postali nepogrešljiva sestavina našega vsakdanjika, okoli njih pa se vrti velik del javnega življenja. Več

  • N'toko

    N'toko

    1. 7. 2016  |  Mladina 26  |  Kolumna

    Brez izhoda

    Če bi bil Britanec, bi prejšnji četrtek na referendumu verjetno obkrožil »Remain«. V teoriji sem absolutno za izhod, toda dvomim, da bi se lahko pripravil do tega, da bi oddal svoj glas podpore političnim podganam, kot sta Farage in Johnson, niti se ne bi zmogel pridružiti množici kričačev, ki so se pod tistimi žalostnimi imperialnimi zastavami predajali svojim najbolj rasističnim strastem. Groza bi me bilo ideje, da besnim internetnim komentatorjem, ki kričijo, da je treba »postreliti begunsko golazen«, pomagam doživeti občutek zmagoslavja. Najbrž so se levi evroskeptiki te dni na britanskih ulicah počutili enako nelagodno, kot bi se slovenski levičarji med množico vztrajnikov na kaki Janševi proslavi. Z brexit kampanjo je bilo preprosto preveč stvari narobe. Več

  • N'toko

    N'toko

    17. 6. 2016  |  Mladina 24  |  Žive meje

    Dobro nasilje

    Živimo v eni izmed najvarnejših držav na svetu, v kateri skorajda ne poznamo novic o strelskih pohodih ali uličnih vojnah. Dogodki, kot so navijaški izgredi ali politični spopadi, so pri nas redki, kadar pa se zgodijo, celotno državo prekrije oblak tesnobe. Morda smo res ideološko razklani, a si prebivalci Slovenije kljub temu v veliki meri delimo prepričanje, da se morajo problemi reševati nenasilno. Vse javne osebnosti so ob kakem izrednem dogodku zato dolžne pred kamerami in na Twitterju izreči tisti generični stavek: »Ostro obsojamo vsako nasilje«. Nasilje je vedno in povsod slabo, ne izkazati zgroženosti nad njim pa bi bilo podobno škandalozno, kot če ne bi hoteli čestitali Petru Prevcu za zmago. Več

  • N'toko

    N'toko

    3. 6. 2016  |  Mladina 22  |  Žive meje

    Nevidno delo

    Čeprav se večina ljudi strinja z idejo, da je vsako delo častno, vsi vemo, da v praksi nekatere službe prinašajo bistveno več časti kot druge. Na to odločilno vpliva že količina pozornosti, ki so je v medijih deležni nekateri poklici. Politike, športnike, umetnike in druge javne osebnosti obdaja avra uspešnosti prav zato, ker svoje delo opravljajo vsem na očeh. S podobnim občudovanjem ponavadi gledamo tudi na poslovneže, pravnike, inženirje in druge profesionalce, ki se jih iz različnih razlogov drži poklicni prestiž. Dejstvo pa je, da je velika večina služb tako neatraktivnih, napornih in dolgočasnih, da se jim kamere izognejo v širokem loku. Večina delavcev ni deležna nobenega posebnega čaščenja, saj delovni teden preživijo v popolni anonimnosti. Družba se obnaša, kot da njihovo delo sploh ne bi obstajalo in so nam stavbe, ceste in računalniki padli v naročja naravnost iz glav slavnih vizionarjev. Več

  • N'toko

    N'toko

    20. 5. 2016  |  Mladina 20  |  Žive meje

    Bajke in povesti o integraciji

    Odkar so se zaprle balkanske meje in so transport beguncev skozi naše države v celoti prevzeli tihotapci, so begunci izginili tudi iz javnih pogovorov. Kot bi se družba želela oddahniti od čustvenega napora, ki so ga pomenile vsakodnevne novice s fotografijami prezeblih množic in toksičnimi komentarji nestrpnih sodržavljanov. Zavladal je prijeten občutek olajšanja, saj se je kriza preselila drugam in nam ni več treba prostovoljiti na mejah ali protestirati na ulicah. Mediji so končno lahko opustili že dolgočasno preštevanje migrantov, v vse redkejšem poročanju pa se je beseda »kriza« umaknila bolj lahkotni »integraciji«. Zdaj ko je Cerar zajezil tok, naj bi državo čakala le še ena naloga: ugotoviti mora, kako bo čim hitreje integrirala peščico nesrečnežev, ki jih je naplavilo v naše kraje. Več

  • N'toko

    N'toko

    6. 5. 2016  |  Mladina 18  |  Žive meje

    Divje horde

    Petnajstega aprila 1989 se je na stadionu Hillsborough v Sheffieldu zgodila ena največjih tragedij v zgodovini nogometa. Tisti dan je pred začetkom tekme pri vstopu v dvorano zavladal kaos, v katerem je umrlo kar 96 navijačev. Kot so pokazale raziskave, so incident povzročile vrsta malomarnih odločitev policije pri razporejanju obiskovalcev ter napake poveljnika, ki je 2000 ljudi dal pognati skozi zasilni koridor, ne da bi pomislil, kaj jih čaka na drugi strani. Ko so se, stisnjeni ob ograjo na koncu predora, začeli dušiti pod pritiskom množice, je lahko le še nemočno opazoval s tribune. Več

  • N'toko

    N'toko

    22. 4. 2016  |  Mladina 16  |  Žive meje

    Neoliberalizem za vedno

    Tale bitka proti neoliberalizmu res ne bi smela biti tako zahtevna. Zakaj se sploh še moramo prerekati? Ni Picketty v svetovnem bestselerju dokazal, da bo brez večje progresivne obdavčitve prepad med revnimi in bogatimi še naraščal? A slučajno kdo ni opazil, koliko denarja bogataši skrivajo v davčnih oazah? Je treba znova in znova obuditi spomine na finančno krizo, ko so banke reševale izgube z davkoplačevalskim denarjem? Argumenti so jasno na strani levice, ne pa prostega trga. Tisoče komentatorjev, ekonomistov, filozofov, aktivistov in celo papež nam vsak dan govori, da je neoliberalizem zlo. Je še potrebna kakšna debata? Več

  • N'toko

    N'toko

    8. 4. 2016  |  Mladina 14  |  Žive meje

    V zagovor protisistemskemu nerganju

    Grega Repovž v prejšnjem uvodniku opozarja na problem, ki že dolgo pesti Slovenijo –vsegliharstvo. To je tista vstajniška »vsi so isti!« drža, ki v skupni koš strpa vse politične in gospodarske elite ter jih simbolno odpošilja v gulage. Kot pravilno ugotavlja, lahko prav takšni slogani pomagajo priti na oblast najhujšim populistom. Kjer ni možno ločiti med boljšimi in slabšimi politiki, bo najbrž zmagal najglasnejši. Če nismo pazljivi, se nam torej lahko zgodi, da postane edino sprejemljivo vodstvo za našo uporniško državo kombinacija Pahor-Janša. Če so že vsi isti, naj vsaj zmaga nekdo, ki nas bo zabaval s svojimi tviti in nastopi. Več