Zatišje pred viharjem

N'toko

22. 10. 2021  |  Mladina 42  |  Žive meje

Cene goriva in energije letijo v nebo. Za liter dizla je treba odšteti skoraj tretjino več kot pred enim letom, kmalu bo tako tudi z elektriko. To za sabo vleče cene hrane in drugih nujnih potrebščin – kruh, mleko, jajca, meso in sadje so vsak dan dražji. A to še ni vse: te dni smo priča prizorom stotin kontejnerskih ladij, ki natovorjene stojijo v pristaniščih, nujnih izdelkov pa primanjkuje. V Nemčiji zaradi tega zapirajo tovarne avtomobilski giganti, pri nas je Revoz že odpustil 350 delavcev zaradi zastoja v proizvodnji. Ne vem, kako naj si te kolosalne spremembe tolmačim drugače kot znake krize. Vsakemu laiku, ki je v zadnjem mesecu opazoval cene ogrevanja, prevoza ali nepremičnin, je jasno, da bo to zimo nekaj počilo.

Toda če poslušaš izjave politikov, imaš lahko občutek, da se ne dogaja nič posebnega. Gospodarske napovedi so optimistične, inflacija naj bi se umirila, beseda »kriza« se sploh nikoli ne pojavi. Seveda je zmernost pri napovedih v takih trenutkih zaželena – iz preteklosti vemo, da katastrofizem voditeljev lahko postane samouresničujoča se prerokba. Vseeno pa težko kupimo oceno vrtovcev in počivalškov, ki nas skupaj s številnimi ekonomisti tolažijo, da gre le za začasno napako v sistemu. Njihovo tolmačenje stanja je kar preveč simpatično: med koronskim zapiranjem naj bi ljudje preveč našparali, zdaj ko se svet spet odpira, pa je povpraševanje tako hitro zrastlo, da ga ponudniki ne dohitevajo. Očitno gre za res lep problem – ljudje imamo preveč denarja!

V izjavah sicer previdno nakazujejo še na en, malo manj simpatičen problem: zatika se pri prehodu na brezogljično energijo. Zaradi davkov in drugih destimulacij se proizvodnja umazane energije upočasnjuje, na drugi strani pa še ni dovolj čiste energije, da bi jo zamenjala. Pokazalo se je, kako slabo zamišljena je evropska zelena tranzicija – polna pompoznih besed politikov, v izvedbi pa kup energetskih lukenj, ki jih poskušajo zaflikati s subvencijami korporacijam in piarovskimi puhlicami. Ne gre le za tehnično, ampak tudi za politično nepremišljenost – le kdo bo podpiral ukrepe, ki bodo kapitalistom prinesli velike subvencije za energetske projekte, delavcem pa višje položnice in odpovedi? Ne smemo se čuditi, ko bodo podnebni ukrepi, tako kot zdajšnji epidemiološki, sprožili upor ljudstva in vzpon novih političnih demagogov. Pri koroni so ob vseh milijardnih dodatkih pozabili na finančno in zdravstveno varnost delavcev, zdaj pozabljajo še na njihovo energetsko varnost.

Poleg negotovosti zelenega prehoda pa je v resnici pred nami še ena težava, o kateri si za zdaj ne upajo govoriti naglas. Nekateri ekonomisti se sprašujejo, ali je napovedana rast res realistična. Opozarjajo namreč, da problem ni nastal zaradi povpraševanja potrošnikov, ampak zaradi neaktivnosti proizvajalcev, ki se vleče že izpred pandemije. Seveda najdejo za to kup razlogov: naftni karteli imajo svoje kalkulacije, sodobna podjetja nimajo zmogljivosti ali zalog za hude čase, ponekod primanjkuje delavcev ... Toda z izjemo Michaela Robertsa in nekaj njegovih kolegov si je komaj kak ekonomist upal poimenovati izvorno zlo: proizvodnja zastaja, ker kapitalisti pač ne vlagajo v proizvodnjo. V proizvodnjo pa ne vlagajo, ker je profitna mera prenizka. Enostavno se ne splača vlagati denarja v produktivni sektor, ker je donos prenizek. Gospodarstvo in potrošnja, kot sta zasnovana danes, sta se izpela.

To je strašen problem. Če bi bila namreč težava res le na strani prevelikega povpraševanja potrošnikov, bi lahko vlade posredovale z monetarno politiko. Če bi bila težava tehnične narave, bi se dalo to s pravilno usmerjenimi resursi morda rešiti. Če pa je težava v prenizki profitni meri, so oblasti kapitalističnih držav dejansko nemočne. Ne glede na državne spodbude bodo kapitalisti še naprej sedeli na svojem denarju ali ga plemenitili v nepremičninskih mehurčkih in s kriptovalutnim hazarderstvom. Centralne banke lahko dajejo korporacijam trilijonska posojila, pa jih bodo zgolj uporabile za umetno napihovanje svoje vrednosti, ne da bi ustvarile karkoli koristnega. To bi pomenilo, da nas brez intervencije kake čudežne industrijske revolucije čaka daljnoročno upočasnjevanje gospodarske rasti ob hkratnem dviganju cen. Za delavce bo to popoln polom.

Oblasti se verjetno potihem zavedajo težave. Prav zato sanjarijo o odrešilni tehnološki revoluciji, ki je ni nikjer na vidiku. Ni naključje, da evropski in slovenski politiki med temeljnimi cilji, v katere usmerjajo javne finance, poleg zelenega prehoda navajajo tudi digitalizacijo. Ta magična beseda po novem odpira vrata milijardnim subvencijam, češ da gre za nujno tehnološko modernizacijo. Podjetjem naj bi države pomagale, da z uporabo aplikacij in tehnologije naredijo potrošniške izkušnje bolj »pametne«. Dejansko pa gre za prikrivanje krize v produkciji s širjenjem storitvenega sektorja in razvrednotenjem delovnih mest. Samo poglejte strategijo digitalizacije turizma, ki jo je v Delu predstavila Slovenska turistična organizacija. Ta se hvali s tem, da bo z državno pomočjo večina storitev v hotelirstvu avtomatiziranih in bo »osebje postalo luksuz, na voljo le še v najboljših hotelih«. Kot primer dobre prakse navajajo ljubko poimenovana robota Pavlo in Toneta, ki v Kavarni Park na Bledu »pomagata natakarjem«. Natakarju bi seveda bolj pomagali z zaposlitvijo še kakega natakarja, ampak to bi se zažrlo v dobičke lastnikov. Države trenutno drvijo v to, da bi podobno »digitalizirale« logistiko, gradbeništvo, maloprodajo in še kaj.

Vprašajmo se, zakaj naše oblasti pred krizo podmazujejo sistematično odpravljanje in razvrednotenje delovnih mest. Preprosto zato, ker kapitalisti ne zmorejo ustvariti ničesar novega, kar bi ljudje potrebovali. Njihovi profiti se ohranjajo le še z zmanjševanjem števila delavcev ali pa s spodbujanjem nereguliranega konkurenčništva med njimi. To nam tudi daje slutiti, kako se bo reševala prihajajoča kriza: čim več delavcev zamenjati z roboti, preostale pa s pomočjo pametnih tehnologij spremeniti v robote, ki bodo kot Uberjevi vozniki, Woltovi dostavljavci ali Amazonovi skladiščniki za majhen denar drveli, kamorkoli jih bodo poslale aplikacije. Po sedanjem scenariju ne bo nobenega hitrega okrevanja, nobenega zelenega prehoda, nobene tehnološke rešitve. Pred nami je kriza. Ta bo morda zadnja priložnost za streznitev – čas, da zamenjamo propadajoči ekonomski sistem, preden nas ugonobi.