Borka
-
10. 5. 2019 | Mladina 19 | Kultura | Plošča
Billie Eilish: When We All Fall Asleep, Where Do We Go?
Najopaznejša mlada ljubljenka svetovne glasbenomedijske krajine je doma šolana sedemnajstletnica iz Los Angelesa s starši iz delavskega razreda mestne igralske kaste, ki jo največkrat vidimo v barvastem in močno ohlapnem streetwearu in ki rada govori o svoji ljubezni do horror filmov. A navdušenje nad »nenavadno« najstniško zvezdo popa naj bi bilo umetno ustvarjeno. »Billie Eilish je podtaknjenka glasbene industrije!« se derejo spletni kritiki. Njen vzpon naj bi bil plod premišljenega velikega načrta založbe velikanke Interscope, ki jo je vzela pod okrilje s preverjeno taktiko grabežljivosti po viralnem. Stara zgodba: Billie je v produkciji brata Finneasa O’Connella – še vedno sta nerazdružljiv tandem – pri štirinajstih na spletni platformi Soundcloud objavila posnetek »Ocean Eyes« in po presenetljivih milijonih klikov je sledila mastna pogodba.
-
3. 5. 2019 | Mladina 18 | Kultura | Plošča
Bombyx Lori: Little Gifts from the Universe
Dvojec Bombyx Lori smo v krajini domače scene prvič zapazili pred meseci z videospotom za posnetek Alien. Prvi vtis je bil površen: »No, pa smo le dobili slovenske Portisheade.« Že zasedba Melodrom ni zares kopirala britanskega trip hopa in sedaj ga tudi Bombyx Lori ne, saj gre za tako močno avtorski projekt, kot ga v škatlici slovenskega popa srečamo le redko. Pečat dostavijo iz klasike črpajoči (in nedvomno tudi šolani?), tehnično dovršeni vokali in neskončnoplastna, kompresirana in paradoksalno natlačena, a vseeno zračna produkcija. Prvenec Little Gifts from the Universe je temačno brezhiben in godalno (malce preveč) dramatično okrašen triphopovski art pop klasicizem budne sanjavosti.
-
3. 5. 2019 | Mladina 18 | Kultura | Plošča
The Chemical Brothers: No Geography
Big beat je na vrhu britanskih lestvic v drugi polovici devetdesetih let zakričal le za hip, a za seboj je pustil dva spomenika, ki ju ne moremo spregledati: Fat Boy Slima in dvojec The Chemical Brothers. Če ju primerjamo na dolgi rok, sta jo Kemična brata odnesla precej bolje. V prvih, prebojnih letih sta se sicer imenovala drugače, Dust Brothers. A ko sta se začela pojavljati v glasbenih medijih, sta zaradi ugovora izvirnih ameriških soimenjakov in prav tako izjemno vplivnega producentskega tandema ime spremenila v The Chemical Brothers. Kljub spremembi sta gost oblak prahu dvignila takoj, s prvima ploščama Exit Planet Dust (1995) in Dig Your Own Hole (1997). Tudi v novem tisočletju se nista vdala bridkemu jarmu benignih plesnih hitov in sta v zgodovino pop kulture najbolj zarezala s hitom Galvanize leta 2005.
-
26. 4. 2019 | Mladina 17 | Kultura | Plošča
Ni še pol leta, kar je ameriški novosoulovski šarmer Anderson .Paak izdal drugi album Oxnard, pa že streže z nadaljevanjem. Lanski projekt ga je utrdil kot enega bolj suverenih akterjev ameriške mehkobe, a je zaradi čezmernega rapovskega razpoloženja tudi cepil mnenja. .Paak se z Venturo vrača k temu, kar zna najbolje – k sladkobnemu soulu topih robov, rutinirano prepričljivemu studijskemu muziciranju in lahkotnosti obvladanja celotne časovnice žanra: od »steviewonderskih« korenin in zlate dobe devetdesetih let do sodobne radijske kompaktnosti. Paket, ki iz globoke zgodovine privleče Smokeyja Robinsona, iz devetdesetih let Brandy, iz groba pa Nata Dogga, z vrhuncem – gostovanjem Andréja 3000. Drugič prekuhani prvenec.
-
19. 4. 2019 | Mladina 16 | Kultura | Plošča
Različni izvajalci: Sounds From Slovenian Bedrooms II
Če bi sledili rdeči niti skozi drugi presek kotičkov domačega globokega podzemlja, ki ga je zarezala robna založba ŠOP, bi se ta skozi slogovno razmetanko zbirke večkrat strgala, saj je skupni imenovalec šestnajstih povsem različnih posnetkov izključno tehnološki. Dejstvo je, da gre za muziko spalnično-garažno-kletnega, naredi-sam, DIY, cenenega, šumečega, nizkotehnološkega ustvarjalnega procesa. Od počasnega brbotanja in konsistentnega brenčanja do hreščečega kričanja. Od minimalistične repeticije in tečnega hrupa do pomirjajočega meditativnega zena. Enkrat bolj na strani kitar, drugič synthov, pa vse do težko preverljivih zvočil. Sounds from ... je zabaven paket nepredvidljivosti in številnih blesavih naslovov.
-
12. 4. 2019 | Mladina 15 | Kultura | Plošča
David Bowie: Spying Through a Keyhole
Postumne zbirke neizdanega materiala so namenjene predvsem nalaganju enot za fenovske zbirke. V vinilnem formatu izdan venček devetih, prvič objavljenih demo posnetkov Spying Through a Keyhole ni nič drugačen. Piše se druga polovica šestdesetih let, z Davidom Bowiejem v (zgodnjem) folkaškem obdobju, večinoma le z akustično kitaro v rokah. Te bolj skice kakor pravi demoti zvenijo, kot bi bile posnete doma, na hitro, ravno toliko, da se ideje ne pozabijo, glavni trnek pa je nedvomno prvič posneti osnutek, prva demo verzija kasnejšega velehita Space Oddity. Dokument časa, ko je približno dvajsetletni David Jones ravno postal Bowie, temu pa je kmalu sledila izstrelitev v zvezdniško vesolje.
-
5. 4. 2019 | Mladina 14 | Kultura | Plošča
Christian Scott aTunde Adjuah: Ancestral Recall
Plošče Ancestral Recall se ameriški trobentač Christian Scott aTunde Adjuah loteva s historičnim zamahom. Jazzovski izraz deklarativno dekolonizira diktata harmonije in melodije, ki sta v zgodovini (Zahoda) uživali prednost in naklonjenost, ter v ospredje postavlja ritem. V neštetih odtenkih: od programirano elektronskih, naplastenih, semplanih, najpogosteje pa (zankano) skupinsko tolkalskih. Scott na devetem samostojnem albumu glasbo »podiranja konstruktov« razteza čez neštete slogovne in zvočne figure od tradicije k sodobnemu, od Zahodne Afrike prek Karibov do domačega New Orleansa, v večinoma hipnotično-mističnem pulzu za ščepec pretirano sčiščene zvočne ravnice. Eterični pljusk Črnega Atlantika.
-
29. 3. 2019 | Mladina 13 | Kultura | Plošča
Prvo pravilo uspeha na izrazito vokalnem presečišču indie-folk-rock-pop izrazov je prisotnost samosvojega izstopajočega glasu in prepričljive interpretacije. Nilüfer Yanya ima oboje in še kaj drugega. Miss Universe je izjemno dodelan, zrel in intrigantno razmetan prvenec mlade londonske pevke. Je povsem kitarski, a večreferenčen: prežet s stalno pop senzibilnostjo, dodatki soula, fintami folka, kančkom jazza in občasnimi posegi po stabilnosti ritemmašin. Prav ta kraško razgibani žanrski pejsaž poskrbi, da plošček na nobeni točki ne postane dolgočasen, zvočno zmedo pa skupaj zlepi Yanya z domiselnim aranžiranjem in širokim razponom od šepetanja do glasnega petja. Skladna razmetanost brezhibnega skladanja.
-
29. 3. 2019 | Mladina 13 | Kultura | Plošča
Najnovejši raperski jahač vrha britanske pop lestvice je dokaj nepričakovana izbira. Dvajsetletnik Dave ni vešče in hitrostno jezikobračalski grimerski bahač, niti ni zabavljač na balonu napihnjene EDM-ovske produkcije. Je v Brixtonu rojeni in v bližnjem Streathamu odraščajoči ravno ne več najstnik, ki najpogosteje rapa o deprivilegiranosti črnskih ulic južnega Londona. O sistemski neenakosti, (svojih) duševnih težavah, bolečini, nasilju ... Večinoma resnoben, zelo redko židan. A če si njegov preboj ogledamo malce podrobneje, vse skupaj le ni tako naključno.
-
22. 3. 2019 | Mladina 12 | Kultura | Plošča
Karen O and Danger Mouse: Lux Prima
Karen O je ameriška pevka, ki jo najbolje poznamo kot načelnico skupine Yeah Yeah Yeahs. Danger Mouse je ameriški producent s piflarskim seznamom sodelovanj v prvi ligi popa: Gnarls Barkley, Norah Jones, Adele, Gorillaz ... Zdaj skupaj strežeta s ploščo, ki je večplastno in absolutno retro. Lux Prima večinoma črpa iz različnih slogovnih usedlin s konca šestdesetih let: od francoskega yé-yé popa in Gainsbourga do orkestralne italijanske filmske muzike in širšega ameriškega soula. A teče tudi drugi krog, saj pogosto bolj kot na izvirnik spominja na muzike downtempa in triphopa devetdesetih let, ki so popolnoma isto stvar enkrat že počele. Naveza, ki je šablonska v formi, a brezhibna v izvedbi. Nevsiljiva pedantnost.
-
15. 3. 2019 | Mladina 11 | Kultura | Plošča
The Comet Is Coming: Trust in the Life Force of the Deep Mystery
Med vsemi pobudami, početji in zapisi, s katerimi se je London vkopal kot svetovna prestolnica z (novim) jazzom povezanih praks, se je izbrusil konsenz, da se glavno osišče scene povezuje s pihalcem Shabako Hutchingsom. Najhrupnejši in najbolj elektronsko obarvan oddelek njegove razmetane delavnice muziciranja sedaj streže z drugim albumom, ki je iluzija vesoljskega vijuganja improvizacije v enem kosu, a tudi plod vnetega studijskega prčkanja. Trojec The Comet is Coming (ponovno) osupne s fluidnostjo drnca med kozmičnim jazzom, prog rockom, sodobnimi beatovskimi prijemi in elektronskimi klubskimi odmevi. Komet, ki frenetično in elegantno, surovo in z občutkom leti v več smeri hkrati.
-
8. 3. 2019 | Mladina 10 | Kultura | Plošča
Bonobo: Fabric Presents Bonobo
Bonobo, britanski producent in mojster visokomelodičnih laganic, je doživel prelevitev iz nišnega spalničnega junaka počasnih obratov v izjemno priljubljenega jahača v plesnem drncu. Preobrazba je bila postopna, a zanesljiva. Tako ni nobeno presenečenje, da se miks za megainstitucijo klubskih zvokov Fabric ne oddaljuje kaj dosti od njegovih didžejevskih nastopov zadnjih let. Eden najpopularnejših svetovnih klubov je sicer pred kratkim končal kultni seriji Fabric in Fabriclive, novo serijo Presents pa je zagnal prav v navezi z Bonobom. Popotnica ni preveč spodbudna, saj gre za sila ravninsko, suhoparno namešanko z glavnino progresivnega housa plastično epskih in neskončnih melodičnih naraščanj. Muzika za after brez domišljije.
-
8. 3. 2019 | Mladina 10 | Kultura | Plošča
Solange Knowles je ubrala precej podobno taktiko kot njena bolj znana starejša sestra. Potem ko je pred dvema letoma dokončno stopila iz njene sence s ploščo A Seat at the Table, ki je bila v vseh pogledih skoraj popoln zadetek v polno, je četrti album napovedala le nekaj dni pred izidom. Spremlja ga tudi polurni film, ki ga je režirala kar sama. Vse skupaj hitro v spomin prikliče Beyoncé in njen zadnji dolgometražni izdelek Lemonade.
-
Povratniški album Chake Khan je napovedovala singlica Like Sugar – vrnitev »kraljice funka« po dvanajstih letih je napovedala v zvočno posodobljenem plesnem paketu, seveda s kar nekaj retro šika. A vse skupaj le ni tako hudo ziheraško. Hello Happiness nam hitrostno nameče plastično natlačenko ne samo jamiroquaijskega disco funka, ampak tudi baladnega in že skoraj gramatikovskega popa, bluesa in duba. Po svoje mu težko rečemo pravi album, saj ne doseže niti polurne dolžine, hkrati pa bi še zmeraj zlahka pogrešali posnetek ali dva ali tri. In po svoje je osvežujoče, da Chaka ni posnela še enega ortodoksnega pop funk projekta, hkrati pa je odklon ne preveč strukturiran kiks-miks.
-
Za glasbenike, ki so največje uspešnice izdali že pred časom, recimo na repu osemdesetih in v prvi polovici devetdesetih let, velja, da v sedanjosti, ali sodobnosti, le redko ponudijo koncertne vrhunce svojih dolgoletnih podvigov in glasbenih ovinkarjenj. Eden teh redkih trenutkov se je zgodil leta 2012 na Jazz festivalu Ljubljana v Križankah, ko je svojo vrnitev po šestnajstih letih založniške odsotnosti promovirala Neneh Cherry, švedska krotilka in upogibalka raziskovalnih robov – tako neodvisne scene kot popa. Takrat nas je odpihnila v navezi z izvrstno skandinavsko skupino organiziranega hrupa, punk jazz zasedbe The Thing. Cherryjeva bi sicer v domačiji v precej bolj banalnem kontekstu morala nastopiti že leta 2005, a je na rajanje ob smučarskem prazniku pokala Vitranc takrat zaradi bolezni ni bilo. Tokrat je njen obisk ljubljanske mestne katedrale muzike pomenil dvoje, tako predstavitev njenega zadnjega, lanskega albuma Broken Politics kot tudi predkoncert letošnjega festivala Druga godba. Peti album Cherryjeve je zvočno nežen, melodičen, naplasten, počasen in matričast izdelek.
-
Med izstopajočimi akterji londonskega (samoorganizacijskega) novojazzovskega vrveža iz druščine posebej štrli Theon Cross. Ne le ker se smuka skozi številne kombote in ustroje – navsezadnje je član zasedbe Sons of Kemet, lani najprodornejšega benda s scene. Cross izstopa tudi zaradi izbire svojega glasu, saj gre za edinstveno gibkega pihalca, tubista. Njegova večstranskost je občudovanja vredna, ko brezhibno preskakuje z basovskih balvanov na ritmični drnec in melodično fraziranje (celo soliranje!), pa jo na prvencu prožno razteguje med tradicijo New Orleansa, karibskimi konglomerati, afrofunkom, soul jazzom in domačim klubskim izročilom. Z nedvoumnim naslovom, ognjevito!
-
Vsi, ki smo se spraševali, kaj te dni naklepa britanski konceptualni čudak Dean Blunt, smo pred mesecem dobili delni odgovor. Režiral je videospot za posnetek z novega, šestega albuma Panda Beara (s pravim imenom Noah Lennox), najbolj izpostavljenega člana indie skupine Animal Collective. Buoys je sanjava zazibanka izrazito počasnega tempa in neskončnih brenkaških repeticij, v kateri je v ospredje potisnjen Lennoxov vokal, ki je z rednim autotunanjem precej (zavijajoče) procesiran. Občudujemo lahko dlakocepsko programiranje in zračno umeščanje zvokov, vendar plošči manjka kar nekaj prožnosti, saj kljub polurni hipnosti zveni plosko. Vaja v slogu.
-
LCD Soundsystem: Electric Lady Sessions
LCD Soundsystem je eden tistih bendov, ki pišejo poglavja uradne, šolske zgodovine. Najprej je ponudil nekaj, kar je veljalo za tako sveže, da je hitro dobilo posnemovalce: hrapava mešanica disca, postpunka in indie rocka je za nekaj let postala totalni trend na presečišču med radijskimi valovi, festivalskimi odri in klubsko porabo. Paradoks je seveda stalnica popularne glasbe – vse skupaj hitro ni bilo več osvežujoče.
-
Britanski kolektiv The Specials je po tem, ko je z osvežilno igrivostjo na televizijske zaslone in v vinilno zbirko vsakega povprečnega glasbenega odjemalca dostavil two-tone oziroma ska punk, doživel razpade, ponovne združitve, kombinatoriko in menjavanje članstva, ki jim je bilo nemogoče slediti. Od izvirne zasedbe so ostali trije člani in ti zdaj strežejo s prvo ploščo po osemnajstih letih. Idealne razmere za brco v temo, ki pa se ne zgodi. Encore je mešanica pogrevanja starih poti slave, spodobnih, nepredvidljivih priredb in primernega drezanja v britansko sodobnost nestrpnosti, ločevanja in šovinizma. Je mešanica duba, zrelo počasnega skaja in celo funka. Z utrinki značilnega karnevalskega upora.
-
Malibu Ken je naveza dveh ameriških odbitežev: ekstremno artikuliranega raperja Aesop Rocka in mojstra synthovske psihedelije Tobacca. Naslovka projekta namiguje na neresno hipni in površni stranski projekt, a je povsem zavajajoča. Hitrostni album sicer res komaj preseže pol ure, kar pa je povsem dovolj za koncentrat zgodbopripovedovalstva Aesop Rocka in njegovih osupljivo domiselnih, čudaško humornih, prostodušno ironičnih in ostrih tematik, pri katerih prav vsak zlog stoji na pravem mestu. Tobaccov sintetični melos markantno rimaško drdranje primerno uokviri vse do spominov na prelomna leta indie-alter-rapa pri začetkih novega tisočletja. Učna ura ritmičnosti in razširjanje obzorij domišljije.
-
Yoshio Machida in Širom: Kače čakajo modro nebo, modra cesta prekmalu zame
Novi album najprodornejših domačih improvizatorjev zadnjih let ni čisto pravi album. Kače čakajo ... je postojanka, ki jo je trojec Širom zagodel v navezi z japonskim zvočnim in vizualnim umetnikom Yoshiem Machido v okviru glasbene rezidence Dvocikel. Malo več kot polurna improvizacija se zvija in vijuga v enem posnetku, v kosu in šusu. Način je podoben, kot smo ga pri Širom vajeni: prosta forma, od tipanja do mogočne konkretnosti, le da je bolj hipna in manj premišljena. Akustično raziskovanje kupa instrumentov in zvočil med ljudskim in popularnim kaže izurjenost, a z nujnim odmerkom domišljije, kot odmik od siceršnjega početja skupine pa v uho najbolj zbodejo odmevi Machidovih jeklenih bobnov. Enkratno.
-
James Blake, britanski antipod ameriškega klavirskega popevkarstva, bledolični fant krhkega, najpogosteje močno procesiranega visokega glasu, slovi kot sam svoj mojster. Po zunajserijsko domiselnih začetkih v odmevih londonskih klubskih zvokov se je hitro uveljavil kot eden najprepoznavnejših sodobnih vokalistov. A spotoma se je pokazalo veliko več.
-
David Byrne: »… The Best Live Show of All Time«
Nova mala plošča bivše »govoreče glave« Davida Byrna ni nič drugega kot košček posnetka enega od nastopov s turneje, ki je sledila njegovemu zadnjemu albumu American Utopia. Njen naslov je dvoumno (samo)ironičen in je navedek iz recenzije nekega drugega koncerta z iste turneje. »…The Best Live Show of All Time« razodene dvoje: morda je šov v živo res »najboljši vseh časov«, a sama glasba tega ne da slutiti. Drugič, če nam je skupina Talking Heads pred dolgimi leti že postregla s kakšnim sijajnim »živim« albumom, mu tale ne seže do gležnjev. Skladbam z American Utopie pač ne more dati kril niti koncertna izvedba. A to ne pomeni, da si po prisluhu ne bi želeli stati pred odrom tega šova.
-
Najbolj stoični flegmatik med sodobnimi traperskimi zvezdniki kredibilnost nosi v zadnjem žepu. 21 Savagea so ustrelili kar šestkrat, njegov brat pa ni imel take sreče in je v neki ulični epizodi umrl. Trdo in grenko okolje nasilja je tako pričakovano osišče, okoli katerega plete enovrstičnice, a prav nič patetično ali preveč doživeto in celo ne brez humorja, album pa zaključi s 2pacovsko hvalnico mami. Povsem monoton način rapanja mladega raperja iz Atlante presenetljivo ne dolgočasi, prav zaradi posebne odmaknjenosti, zaradi izjemne zbranosti, večdimenzionalnosti vsebine in zaradi mikronaravnavanj nians v slogu. 21 Savage je preživel nevihto in, ja, je boljši, kot je bil na prvencu.
-
Roc Marciano: Behold a Dark Horse
Roc Marciano je pripadnik ogrožene vrste raperjev, ki jim je uspelo doseči zastrašujoče široko poslušalstvo brez zaledja založbe velikanke. Ne samo to, na tej poti je tako rekoč izumil mikrožanr, ki ga danes posnemajo mnogi: mafijski, bahaški rap počasnih, lebdečih zank z žlahtno izbranimi sempli in skoraj brez bobnov. Pedantni pripovedovalec in prefinjeni uličar je z vsako ploščo le bliže perfekciji naracije ulične črnine v vseh njenih odtenkih in kompleksnih preskakujočih se rimah. Marciano brez vneme nametava produkcijsko nenapihnjena, a domišljijsko izredno stimulativna filmična razpoloženja, kot jih je nekoč skupina Wu-Tang Clan. Značilno newyorško, a surovo stilizirano in zunajprostorsko.
-
David Lynch in Angelo Badalamenti: Thought Gang
Leone in Morricone. Spielberg in Williams. Burton in Elfman. Hitchcock in Herrmann. Carpenter in ... Carpenter! To so slavni filmski tandemi režiser-skladatelj, pri Carpenterju celo v isti osebi. Stalne naveze za dlje in za številne projekte. Takšna sodelovanja na dolgi rok so logična, saj familiarnost olajša marsikaj in David Shore je o sodelovanju z Davidom Cronenbergom nekje rekel, da te stalna sodelovanja ženejo naprej, saj »moraš z vsakim filmom iti dlje«.
-
21. 12. 2018 | Mladina 51 | Kultura | Plošča
Bohotna atlantska raperska scena ima številne obraze. Drugi album hripavega rimača rahlo visokega glasu z vzdevkom J.I.D ni samo košček v tem barvitem mozaiku, ampak je tudi eden njegovih nespornih letnih vrhuncev. DiCaprio 2 je priročnik tehnik rapanja, od ležernega pripovedništva in napol petja do hudo tekočega drnca in občasnih sprintov hitrostnega zlaganja zlogov brez naprezanja. J.I.D obvlada vse, sloge menja tudi znotraj posameznih posnetkov, prav tako menja barvo in zven glasu. Najbolje pa je, da vso to gimnastiko izvaja z lahkotnostjo brez primere in povsem brez bahaštva ali pretiravanja. Spotoma še zlahka zasenči tako rekoč vse od številnih gostov – od J. Cola in 6LACKa do Method Mana.
-
14. 12. 2018 | Mladina 50 | Kultura | Plošča
Zagrebški veteranski troglavi ustroj Šumski je bil dolgo tiho, saj je zadnji album izdal pred nič manj kot petnajstimi leti. Tako dolgemu premoru pritiče nekaj markantnega in Ostrvo ledenog kita to nedvomno je. Je plošča, ki združuje prepoznavno krautrockersko podstat z lebdečo psihedelijo zahodnoafriških melodij, niansami jazza in funka ter odmevom lokalne novovalovske nostalgije. Predvsem pa je večplastna, povsem plesna, a angažirana. Družbeno kritična, vendar nič cinična. Je sijajen prikaz tega, da plošče, ki jih moramo jemati resno, niso nujno glasne ali težaške in da ima lahko tudi alter izjemno izdelan pop apil. V širši kulturni okolici težko najdemo tako star, pa vendar tako osvežujoče aktualen bend.
-
7. 12. 2018 | Mladina 49 | Kultura | Plošča
Earl Sweatshirt: Some Rap Songs
Earl Sweatshirt – sprva pri rosnih šestnajstih popularizator degutantnega, ogabnega, kasneje prostodušno zamorjenega, a prav nič emo rapa – je tretji album nameraval izdati na začetku letošnjega leta. Zaradi očetove smrti se to ni zgodilo in Some Rap Songs, ki je bil sprva mišljen kot izraz njunega pobotanja, je z odlogom postal veliko več. Postal je družinski album, saj citatom poezije Earlovega očeta, južnoafriškega pesnika Keorapetseja Kgositsileja, dodaja še izvleček maminega govora in stričevega pihanja. V kompaktno jedrnatem, fantastično utrinkarskem in popolnoma šumeče surovem melosu zmaličenih semplov. Z izrazito posebnostjo, saj dosledno utrjuje nišo brezrefrenskega rapa.
-
7. 12. 2018 | Mladina 49 | Kultura | Plošča
Skupina Srečna mladina je unikum na domačem glasbenem prizorišču. Zlahka jo umestimo med najdlje delujoče (z rockovskimi postopki povezane) bende slovenskega alterja, le malo jih je, ki so obstali tako dolgo na tisti bolj senčni strani popularne scene. Le da je Srečna mladina to svoje kar petindvajset let trajajoče delovanje speljala sila begajoče. Zaradi vseh slogovnih in tehničnih zasukov, pa tudi številnih sprememb v članstvu lahko govorimo kar o Srečnih mladinah, v množini. O poglavjih in obdobjih. Govorimo pa tudi o skupini, ki se pojavlja in izginja in se ponovno pojavlja kot kakšna reka ponikalnica, vsakič malce drugačna.
