dr. Bogomir Kovač

dr. Bogomir Kovač

  • Kot leta 2009?

    Tretji vladni paket ekonomske pomoči naj bi bil usmerjen proti grozečemu poglabljanju domače in evropske recesije. Kriza se postopoma stopnjuje, padcu domače proizvodnje bo sledilo znižanje tujega povpraševanja. Dvomesečno zaprtje države je prineslo radikalen padec gospodarske rasti in hitro povečanje brezposelnosti. Vladni paketi prihajajo prepočasi, spremljajo jih zmedeni predpisi, njihova učinkovitost je porazna. Noben paket ni opremljen z oceno njihovih učinkov, dejansko je uresničena petina obljubljenih rešitev. Vlada eno govori, drugo dela, bolj gasi požare kot zna sistemsko ukrepati. Zdravstvena kriza je obratno sorazmerna z ekonomsko, ko prva izginja, druga šele prihaja. Za vlado bo v naslednjih mesecih ključno politično vprašanje obvladovanje trga dela, ohranitev gospodarske aktivnosti. Žal so reševalni pristopi Janševe vlade politično vse bolj kaotični in ekonomsko problematični. Usoda Slovenije 2020 vse bolj spominja na leto 2009.

  • Mimikrija nekih podob

    Te dni Evropa slavi 75 let od konca druge svetovne vojne in ustanovitve ZN, pa 70 let od podpisa Schumanove deklaracije. To usodno ameriško stoletje se je vrtelo okoli nemškega vprašanja in komunistične alternative. Bilo je stoletje krvavih in hladnih vojn, pa tudi ekonomske blaginje in političnega napredka. In zdaj je načrtovani blišč obletnic razblinil covid-19. EU je v povojni svet odtisnila svoj civilizacijski DNK, politični mir in demokracijo, ekonomiko solidarnosti in odprtosti, svobodo posameznika in spoštovanje prava. Pandemija je razkrila vso mimikrijo teh podob. V treh mesecih je ustavila globalni svet in razgradila EU, pokazala na nemoč ZDA in pohod Kitajske. In doma nam je v hipu pojasnila, kako velik Orbán je lahko mali Janša. Covid-19 je naš apokaliptični spoznavni odrešenik.

  • Ne gre za utopijo

    Univerzalni temeljni dohodek (UTD) v sedanji krizi ni več utopija, postaja del rešitve. Številne države pri svojih reševalnih paketih uporabljajo pomoči, ki so podobne UTD. Sedanja pandemična kriza je drugačna od običajnih. UTD postaja v teh razmerah bolj kot kdaj prej uporabna kratkoročna rešitev za socialno zaščito ljudi, hkrati pa ponuja možnost dolgoročnih sistemskih premikov. Covid-19 je razkril vso blasfemičnost sodobnega kapitalizma. Socialna varnost je danes javna dobrina, zdravje globalna skrb, socialni kapital velja več kot finančni. Rešitev ni restavriranje nove socialne države, temveč oblikovanje drugačne socialne družbe. Države tudi v tej krizi raje nadzirajo kot skrbijo za ljudi, bolj obljubljajo, kot dajejo. Prostor socialne družbe se odpira omrežju civilnodružbenih organizacij, tretjemu stebru poleg trgov in države. UTD je na prehodu od piramidnih hierarhičnih sistemov v javna omrežja. Pomeni temelj socialne družbe, lažje bi zaživel na ravni EU kot v okviru nacionalnih držav. Slovenija ima tukaj veliko priložnost, zaradi svojih socialnih temeljev in obvladljivosti ukrepov. Potrebuje zgolj politični pogum, dovolj socialne občutljivosti in nekaj ekonomske pameti.

  • Kdo bo zahteval odgovornost?

    Dober mesec po uvedbi ukrepov proti pandemiji koronavirusne bolezni je mogoče oceniti vladne ukrepe, njeno strategijo in politiko. V Sloveniji je zaostrovanje zdravstvene krize sovpadalo s politično krizo in zamenjavo vlade. Toda to ne more biti opravičilo za številne vladne težave ter hkrati izjemno delo javnega menedžmenta in civilne družbe. Očitno so ključni problemi vezani na samo naravo pandemije, obvladovanje njenih informacij, zdravstvenih in ekonomskih politik, splošnih in ciljanih ukrepov. Janševi vladi je po mesecu dni uspelo umiriti krizne epidemiološke trende, toda cena ukrepov je višja, kot običajno mislimo. Eno so politične oblastne iluzije, drugo stranpoti kriznega vodenja, nekaj tretjega zablode ekonomskega pragmatizma. Vse troje je na vladni mizi. In Janševi administraciji pri tem ne kaže dobro.

  • Čakajoč Der Leyen plan

    Pandemična kriza covid-19 ni vojna in njena ekonomska kriza ni podobna klasični finančni krizi. Države so se na zdravstveno krizo politično odzvale z radikalno socialno izolacijo ljudi, ekonomska dejavnost celih sektorjev je zamrznjena. Globalizacija se je spremenila v glokalizacijo, razdrobljeno socialno in ekonomsko mrežo deležnikov držav in lokalnih skupnosti. Vsi smo v skupnem pandemičnem kotlu, toda brez skupne rešitve in pravega sodelovanja. G-20 je konec marca podprl skupno akcijo, WHO skuša usmerjati zdravstvene ukrepe. ZDA so zgled slabih Trumpovih odločitev, Švedska in še nekateri iščejo alternative. EU deluje v akutnih razmerah krize politično zmedeno, ekonomsko nima moči za hitro delovanje. Poti ekonomske normalizacije določa učinkovita zdravstvena zajezitev pandemije. Toda krizni in razvojni menedžment v zdravstvu so povsod zamenjali s političnim inženiringom družbe. Želeni ekonomski ukrepi pa se spotikajo ob prvih praktičnih izvedbah.

  • Nova normala

    Ekonomski šok zaradi pandemije covid-19 je na globalni ravni hitrejši in intenzivnejši kot jeseni 2008, bolj dramatičen kot v času velike depresije. Ta kriza je dejansko drugačna od vseh dosedanjih, čeprav ni povsem nepričakovana. Šok je prizadel najpomembnejše gospodarske centre hkrati, zahteva radikalno spremembo ekonomskih institucij in njihovih politik. Vsi protikrizni ukrepi so najprej usmerjeni v zdravstvene sisteme, pandemija je predvsem izjemna humanitarna tragedija. Šele za tem je pomembno reševanje finančne in gospodarske krize. Tu mora biti odmera ekonomskih politik in ukrepov hitra in učinkovita, brez posebnih fiskalnih in monetarnih omejitev. EU ima prednost pred ZDA predvsem v večji robustnosti svojih javnih zdravstvenih in socialnih sistemov, ogrožata jo spet slaba politična koordinacija in ekonomska solidarnost. Krizo pred desetimi leti so rešile drzne Draghijeve monetarne poteze, sedanja zahteva radikalne fiskalne ukrepe.

  • Brez protikriznega fokusa

    Leto 2020 bo očitno zaznamovalo to stoletje. Pandemija covid19 spreminja svet hitreje, kot smo si lahko predstavljali. Institucionalni okviri evropske neoliberalne ureditve padajo kot domine, državni intervencionizem in domala vojna ekonomika postajata nova normala. Nacionalne meje so zaprte, osebnih svoboščin domala ni več, vlade so postale avtokratski centri moči, parlamenti nepotreben politični okras. Načrtovani reševalni protikrizni paketi so največji po drugi svetovni vojni. Svet se je dobesedno snel s tečajev, covid-19 je v hipu obglavil neoliberalni kapitalizem. Toda ali s sedanjimi ukrepi rešujemo ljudi ali sistem, so programi ukrepov zgolj krinka ali dejanska rešitev? Naše vladne smernice za omilitev epidemije so del teh dilem. Razkrivajo domete Janševega kriznega menedžmenta in stroke. S finančno »bazuko« mirijo prizadete deležnike, ostajajo pa brez potrebnega protikriznega fokusa.

  • Virus v vinogradniški deželi

    Pandemija bolezni covid-19 dobiva v EU dramatične razsežnosti novega globalnega žarišča, krog okuženih držav dosega številko 180. Pandemija je zdravstveno krizo spremenila v političnoekonomsko. Sedanji ukrepi, da za nekaj časa zaprete politična vrata in ekonomsko ustavite svet, da bi odgnali zdravstveno apokalipso, so nevarna iluzija. Ključno vprašanje je, s kakšnimi ekonomskimi zdravili ustaviti šok pandemije, kako koordinirati krizni menedžment nacionalnih držav. Sanitarna kriza meji na ekonomsko, nazadnje vse prekrije politizacija obeh. In tu smo tudi mi. Janševa vlada spopad s pandemijo dojema kot drugo vojno za svojo novo Slovenijo, z znanimi prijemi in obrazi. Prva se je iztekla po sreči, za drugo še ne vemo.

  • Okoljski kapitalizem

    Vlada RS je konec februarja 2020 sprejela celovit nacionalni energetski in podnebni načrt RS (NEPN). To je trenutno najpomembnejši in najusodnejši strateški dokument države, lahkotnost njegovega nastanka in sprejemanja pa je osupljiva. Nastanek dokumenta so spremljali številni strokovni zapleti, javna razprava je bila kratka, konsenz med »energetiki« in »zelenimi« zagovorniki prazen. Sprejela in odposlala ga je vlada v odstopu, prihajajoča Janševa koalicija ga ni niti omenila. Dokument razkriva vse naše težave s strateškim načrtovanjem in političnim oportunizmom z leve in desne. Tehnično so usmeritve NEPN premalo domišljene, ekonomsko in finančno neuresničljive. Dobili smo neuporaben in slab dokument, ki politično nikogar ne vznemirja, čeprav pomeni izjemno tveganje za prihodnji razvoj države. Zelena transformacija EU bo namreč nova tehnološka oblika ekonomske dominacije, energetika je koncentracija politične moči enih držav nad drugimi. Ne gre toliko za reševanje planeta, v ozadju je nova igra interesov kapitala. V naslednjih letih se ne bo trgovalo s politiko, temveč z energijo, luč na koncu predora ne bo metafora, temveč realnost.

  • Dva tabora ene unije

    Novi sedemletni proračun EU 2021–2027 je po dveh letih usklajevanj še vedno nerešljiv političnoekonomski rebus. Dileme so stare. Zadevajo njegov ekonomski obseg, spremembo političnih prioritet, predvsem pa novo razdelitev sredstev in obveznosti. EU pač ni federalna država in njen proračun ni nikakršno fiskalno orodje, že desetletja igra vlogo šibkega političnega mašila. Sedanji pogajalski proces je začela stara evropska komisija, končala ga bo nova, vmes se je zgodil tudi brexit. Ekonomskih negotovosti je veliko, politični konsenz je težji kot kdaj prej. Zato je političnoekonomska igra z ničelno vsoto problematična, financiranje novih prioritet zahteva krčenje starih. Evropski proračun meri odstotek evropskega BND, tolikšna je tudi sedanja teža EU v razmerju do članic. Ekonomsko šibak proračun za politično močno EU je iluzija. Do kdaj lahko evropski voditelji še mešetarijo z njo?

  • Konec mitologije evropocentrizma

    Organizatorji tradicionalne varnostne konference v Münchnu imajo smisel za humor. Lani so razpredali o težavah varnostnih sestavljank (puzzlov), letos so nosilno temo usmerili v brezzahodnost. Finančno-ekonomska kriza je tako končala v pričakovani politični krizi zahodnih vrednot. Evropa in njen »Zahod« preprosto ne verjameta več vase, v svoje liberalno poslanstvo socialno tržnega gospodarstva, konec je mitologije evropocentrizma. Varnostni problemi so zgolj fasada, v Bayerischer Hofu se vsako leto zberejo vsi, ki že desetletja ogrožajo svetovni mir. Več kot pol stoletja tu zahodne elite razpravljajo, kako učinkovito obvladovati svet. Letos so očitno že z nosilno temo priznali, da so bili pri tem neuspešni. Staro so razgradili, novega pa ni. Svet, ki ga ne obvladuje Zahod, pa je preprosto nepredstavljiv, nemogoč. Brezzahodnost se tako razkriva kot nekakšna apokaliptična brezizhodnost sveta.

  • Virusi zahtevajo boljši svet

    Kitajski koronavirus (Covid-19) je v zadnjem mesecu usodno zaznamoval globalno podobo sveta. Mikrobi so ponovno dokazali izjemno ranljivost sodobne civilizacije in hkrati vse težave pri skupnem ukrepanju. Virusi so med nami milijone let, okužbe so dejstvo, preprečimo lahko zgolj nenadzorovano širjenje bolezni. Zato pandemije niso zgolj zdravstvena, temveč politično-ekonomska grožnja. Covid-19 pomeni izjemno razvojno tveganje za Kitajsko in tudi za svet: s strahom se okužimo hitreje kot z virusi, nezaupanje in negotovost pa sta najpogostejša sopotnika politično-ekonomskih kriz. Scenariji razvoja pandemije so odprti, vse je odvisno od skupnega delovanja in ukrepanja. Covid-19 lahko ogrozi svetovno ekonomijo, lahko pa jo pomaga preurediti.

  • Muzej evropske zgodovine

    Velika Britanija je 31. januarja 2020 po 47 letih članstva in štirih poskusih vendarle formalno izstopila iz EU. Politična kaotičnost in ekonomska negotovost tega dogodka sta osupljivi na obeh straneh. Dokazujeta, kako institucionalno krhke so nekdanje mogočne države in kako nebogljena je na drugi strani najrazvitejša regionalna integracija na svetu. Nedvomno bo Združeno kraljestvo po izstopu bolj razdruženo kot doslej, EU pa globalno bolj ranljiva kot kadarkoli. Brexit je na eni strani posledica političnih zablod britanskih političnih elit, na drugi pa del protislovne in premalo učinkovite evropske integracije. Želeni evropski federalizem je pomešal politične in ekonomske suverenosti, brexit je posledica tega trka. Dolgo prehodno obdobje je mašilo, ki je v 20. stoletju že pokopalo komunistične blodnje o socializmu. Očitno čaka na začetku 21. stoletja podobna zanka tudi VB in EU.

  • Nismo posebnost

    Odstop predsednika vlade Marjana Šarca konec januarja leta 2020 je logična in v danih razmerah tudi pričakovana politična poteza. Politični hazard te poteze je velik, koristi in dobitki so za večino akterjev zelo negotovi, razvojni stroški in tveganja države pa bodo visoki. Nobena alternativa ne prinaša odrešitve, niti nova vlada z obstoječim parlamentom niti nove predčasne volitve s sedanjim volilnim sistemom. Državo smo po domala tridesetih letih dodobra zavozili, menedžmenta sprememb pa ne obvladamo. Slovita Janševa ocena o klinični smrti Šarčeve vlade in Andersenovih cesarjevih novih oblačilih dejansko govori o tej državi. Slovenija po domala tridesetih letih spominja na političnoekonomsko truplo, tragikomična plejada golih cesarjev pa je vsak dan daljša.

  • Davoško ogledalo

    Svetovni gospodarski forum (WEF) praznuje leta 2020 v Davosu okroglo petdesetletnico. Intelektualni, politični in poslovni projekt profesorja Klausa Schwaba je resnično fascinanten, z naskokom velja za največjo in najvplivnejšo institucijo globalne civilne družbe. Letošnji Davoški manifest 2020 se vrača na svoje izhodišče, vizija prvega davoškega sporočila (1973) je deležniški, vključujoči kapitalizem. Letošnje sporočilo WEF iz Davosa je letos še jasnejše in bolj odločno. Odgovornost biznisa je spremeniti svet na bolje. Kar ni uspelo globalni politiki, lahko postorijo poslovne in civilne mreže. WEF je dober dokaz, da vsak korak šteje. Zato zadnjih deset let dobivajo vse večjo vlogo razprave in rešitve o podnebnih spremembah in neenakosti, zato je v Davosu vse več kritičnih predstavnikov družbe prihodnosti. Davos je nekdaj tlakoval pot zmagoviti globalizaciji, danes odpira vrata in se priklanja njenim poražencem. Znameniti »davoški človek« menja barvo, toda težko spreminja svojo nrav. Zato je davoško ogledalo še vedno izkrivljeno, tudi po petdesetih letih.

  • Sobivanje z bedaki

    Iransko-ameriška kriza je z ubojem generala Kasima Sulejmanija postala osrednja politična grožnja miru in ekonomske stabilnosti na začetku leta 2020. Smrt karizmatičnega poveljnika iranske Revolucionarne garde je zgolj vrh ledene gore skoncentrirane zgodovine nasilja na tem delu sveta. ZDA in Iran niso nikoli bili uradno v vojni, čeprav so po drugi svetovni vojni zapleteni v vse možne spopade. Gre za tisočletni trk civilizacij, politično geografijo tod zadnjih sto let določajo ekonomski interesi naftnega biznisa. Američani izgubljajo na Srednjem vzhodu svoje zadnje bitke, tudi v razmerju do Kitajske in Rusije. EU se je spet odzvala zmedeno in nepovezano, slovenski politiki so se izkazali kot klasični bedaki. Svetovne vojne na srečo najbrž ne bo, ker nikomur ne koristi dovolj. Toda politične napake postajajo drage, nepredvidljive in nevarne. Ko svet obvladujejo norci, tudi pametni ne morejo ostati mirni.

  • Naša korporativna zgodba

    Korporativno upravljanje je leta 2019 doživelo nekaj dramatičnih dogodkov v tujini, pa tudi pri nas. Vodilni menedžerji v ZDA in EU so presenetili z novo poslovno ideologijo družbene odgovornosti. Namesto delničarjem bi sedaj lahko služili tudi delavcem in poslovnim partnerjem, zmanjševali bi naraščajočo neenakost in upoštevali zeleno razvojno agendo. Pri nas smo ostali vpeti v škandalozne menjave uprav, nespretne privatizacije in propade podjetij. V zadnji finančni krizi je v korporativni svet povsod stopila država, ko je reševala zasebne poslovne zablode. Toda tudi javna politizacija upravljanja ni pot do učinkovitosti, hinavščina velja za obe strani. Podjetja so očitno za političnoekonomske elite še vedno skrivnostna »črna skrinja« spolzke milnice in priskledniških interesov.

  • Kako čudovit trojček!

    Za političnoekonomsko podobo sveta leta 2020 velja, da so napovedi bolj ali manj oddaljene prihodnosti vedno bitke med razumom in praznoverjem. Dobra stran tega je, da za njimi stoji realni svet, ki se vrti ne glede na točnost napovedi in našo vero vanje. Vse osrednje tegobe lanskega leta se prenašajo v novo desetletje, Trumpova Amerika, poslovne bitke s Kitajsko, slavni brexit, zmedena EU, kaotičnost Latinske Amerike in Afrike … Tveganja globalne recesije so manjša, finančnim trgom kaže dobro, nevarnosti prežijo predvsem na političnem in se stopnjujejo na vojaškem področju. Svet tiči v pasti, ko stari red ne deluje več, za novega pa ni dogovora. Toda desetletje pred nami bo moralo odgovoriti na strateška, sistemska vprašanja. Kratkoročni in površni odgovori tu in zdaj ne bodo dovolj.

  • Dramolet naše prihodnosti

    Leto 2020 krasi nenavadna igra številk, ki pa za Slovenijo ne bo tako usodna, kot je bila tista leta 1919. Takrat je Slovenija prvič stopila na evropski politični zemljevid v okviru Kraljevine SHS, politično jo označuje priključitev Prekmurja, identitetno ustanovitev slovenske univerze. Leto 2020 zaključuje izgubljeno razvojno desetletje politično-ekonomskih kriz 2010–2019, oznanja prvo polovico mandata Šarčeve vlade. Ekonomsko ohlajanje gospodarstva bo zmerno in obvladljivo, negotovost in tveganja so predvsem politični. Deficitarnost političnih odgovorov in politična neravnotežja bodo leta 2020 nevarnejša od zapovedanih fiskalnih zamejitev in ekonomskih zaostajanj. To bo leto političnih in ne ekonomskih prelomov.

  • Beda zahodne civilizacije

    Podnebni vrh v Madridu, COP 25, ni izpolnil pričakovanj, kar pa ni nobeno presenečenje. Nova evropska komisija je prav med globalnim podnebnim dogovarjanjem sprejela Evropski zeleni sporazum. EU naj bi do leta 2050 postala prva podnebno nevtralna celina z novim načinom življenja ljudi. Spremembe zadevajo vse gospodarske sektorje in potrošnjo, dobili bomo krovni podnebni zakon, potrebne finančne mehanizme za naložbe. Bo zelena agenda novo lepilo EU, lahko postane spodbuda za svetovno ukrepanje? Podnebni begunci in izbira pravih ekonomskih ukrepov so dober kazalnik te neznosne politične mimikrije. Toda bodimo realni, čeprav mislimo nemogoče. Podnebne spremembe so preprosto prevelik zalogaj za sedanje upravljavske elite. Podnebni sporazumi so zato politično-ekonomske igre brez meja na omejenem zelenem planetu. To je največji, morda tudi zadnji paradoks te civilizacije.

  • Natova logika

    Londonska deklaracija Nata ima za to ameriško evropsko vojaško združenje bolj simbolni kot realni pomen. London je njegov prvi sedež, tu se končuje praznovanje njegove sedemdesetletnice, tudi tridesetletnice padca komunizma, zaradi katerega je bil spočet. Politična predstava v Londonu je bila semenj sprenevedanja in hkrati dokaz nemoči EU. Nato je dejansko začetek evropskih integracij in iskanj alternativnih rešitev leta 1949. Tudi danes bi lahko pomenil ključ do želenih reform, ekonomija in varnost, evro in vojska so ogrodje, orodje in lepilo skupnosti. Macronove ideje o možgansko mrtvem Natu in Trumpovo reševanje ameriške globalne prevlade z vojsko so tu zgrešile cilj. Čas politične lobotomije ne more nadomestiti časa anatomije, če ostanemo pri stari primeri Danila Kiša.

  • Slaba politična popotnica

    EU je z Ursulo von der Leyen in novo ekipo evropskih komisarjev začela enega najzahtevnejših mandatov v dosedanji zgodovini EU. Tveganja v obdobju 2019–2024 niso toliko ekonomska, temveč predvsem politična. Von der Leynova je sprva komaj dobila mandat, komisija je novembra slavila udobno večino. Dobili smo prvo, dovolj graciozno in tudi odločno žensko predsednico, toda politično šibko in neizkušeno. Zagotovo bo vodenje EK bolj asertivno, verjetno tudi bolj konsenzualno, toda ali bo tudi dovolj strateško? EU potrebuje dejanski politično-ekonomski zasuk. Junckerjeva komisija ga ni izpeljala, ker ga ni zmogla niti opredeliti. Tudi program von der Leynove za zdaj nima jasnega koncepta in identitete, čeprav so evropske zadeve kot vedno precej brezupne. Nekoč obetaven projekt preveva strah pred ekonomskim trohnenjem, politični razpad postaja z brexitom realna alternativa. Lahko von der Leynova ponudi odrešujočo alternativo?

  • Kako se odzvati?

    Recesija ima na Googlu konec leta 2019 enako število zadetkov kot leta 2008, ko je svet pretresla globalna finančna kriza. Njene napovedi potrjujejo padanje gospodarske rasti in svetovne trgovine, večjo politično negotovost, krčenje poslovnega zaupanja. Kompleksnost globalnih ekonomskih razmer je velika, lokalna krizna žarišča se gostijo, učinkovitih in prodornih rešitev pa ni videti nikjer. Neoliberalni model kapitalizma je temelj krizne gangrene, toda za zdaj nima sistemske alternative. Ocene nastopa recesije v naslednjem letu se gibljejo med eno in dvema tretjinama. Tu so vlade, podjetja in gospodinjstva na skupni ladji, toda z različnimi možnostmi preživetja. Kaj torej storiti in kako se na novo recesijo lahko odzovemo?

  • Šarec in Vasle

    Banka Slovenije (BS) je v začetku novembra 2019 uveljavila vrsto omejevalnih pravil glede kreditiranja prebivalstva. Navidezno manj pomembni ukrepi so odprli več ekonomskih vprašanj, kot pa ponudili političnih odgovorov. Kreditiranje prebivalstva ni temeljni problem slovenske razvojne ekonomike in finančne stabilnosti. Zato ukrepi BS niso prepričljivi. Prinašajo več družbenih stroškov kot ekonomskih koristi, delujejo preostro, na napačnem koncu in tudi prociklično. Prvič so pri tem neposredno trčili interesi BS in vlade. Razkrili so slabo koordinacijo ekonomskih in razvojnih politik države in koš sprenevedanj glede odgovornosti enih in drugih. Zato lakonična skrb za kreditno sposobnost gospodinjstev in socialne razmere prebivalstva ne more povrniti njune izgube zaupanja in kredibilnosti. In to je problem, tako Vasleta kot Šarca.

  • Prej opomin kot spomin

    Berlinski zid je simbolno padel 9. novembra 1989, pomenil je začetek spektakularnega konca socialističnih držav Srednje in Vzhodne Evrope, tudi na Balkanu. Evforija je zajela vse in vsakogar, mirni konec hladne vojne je obetal medsebojno spoštovanje, nove dogovore in sodelovanje. Združitev obeh delov Nemčije je bil najboljši dokaz tega zgodovinskega preobrata, odprla je pot kasnejši širitvi EU. Toda padec zidu, združitev Nemčij in širitev EU so hitro pokazali nekaj usodnih spregledov. Osvobajanje držav še ni svoboda ljudi, prehod brez zmagovalcev in poražencev se je spremenil v triumfalnost novega zahodnega gospostva. Toda politična pričakovanja se po tridesetih letih ekonomsko niso uresničila niti v Nemčiji in še manj v EU. Padec berlinskega zidu je zato prej opomin kot spomin na triumfalen »konec zgodovine« dolgega 20. stoletja.

  • Kloaka sprenevedanj

    Odstavitev uprave Petrola še vedno upravičeno buri duhove in poglablja dvome o stranpoteh korporativnega upravljanja. Zgolj naključje je povezalo usodno sejo nadzornega sveta (NS) Petrola 25. oktobra 2019 in predstavitev protokola za ravnanje članov NS glede političnih in drugih pritiskov v okviru Združenja nadzornikov Slovenije. Temelj korporativnega upravljanja, od vodenja do nadzora družb, so odgovornost, transparentnost in etičnost ravnanja. V Petrolu so akterji na eni in drugi strani očitno te zaveze podredili svojim interesom in strastem. V središču spopadov imamo torej novo zgodbo o poslovnih vitezih in damah, političnih vojščakih in poslovnih čarovnikih, plačancih in izobčencih. Petrolova zgodba je nov poduk, kam lahko pripeljejo takšne igrice in peskovniki. Kot vedno na račun razvoja poslovne skupine, pa tudi slovenske države.

  • Ne bo krofov

    Vladni proračun za leti 2020-2021 dobiva posebno političnoekonomsko težo, čeprav se je sprva zdel lahek zalogaj za vladno koalicijo. Skupna zgornja meja izdatkov je najvišja doslej, proračunski presežek je v načrtovanih okvirih fiskalnih pravil. Toda jesenski čas je prinesel nepričakovana tveganja. Ohlajanje domačega in evropskega gospodarstva, politične zaplete v koaliciji in spremljajoči Levici, frontalni napad desne opozicije. Sprejem proračuna postaja za vlado politično vedno bolj negotov, ekonomsko pa je brez prave usmeritve. Vlada nanj ni pripela nobene celovite reforme, fiskalna politika ostaja s svojimi pravili domača anatema. Evropska komisija in ECB ostajata na področju svojih politik ob menjavi vodstev enako nedorečeni. Zato je domača zmeda okoli aktivnejše fiskalne politike lahko za Slovenijo usodnejša, kot se zdi.

  • Kriza identitete

    Veliko jesensko srečanje Mednarodnega denarnega sklada (MDS) in Svetovne banke (BS) v Washingtonu, sredi oktobra 2019, prinaša dvoje sporočil. MDS in BS po 75 letih obstoja nista pripravljena na korenite reforme, obe instituciji sta z novimi vodstvi znova ponudili preživete rešitve. Dva temeljna stebra povojne mednarodne ekonomske ureditve sta v slepi ulici, sredi geopolitičnega kaosa med ZDA, Kitajsko in Rusijo, s šibko EU. Zadnja desetletja sta ponujali oporo neoliberalizmu, bili sta orodje bogatih držav na račun periferije globalnega kapitalizma. Danes ostajata brez ambicij glede nove mednarodne ureditve, z zgrešenim naborom ekonomskih in razvojnih politik. Demokratični primanjkljaj njihovega upravljanja je z leti postal usoden za ekonomsko neodgovornost njunega delovanja. MDS in SB sta obstala, ker nismo sposobni ustvariti drugačnih alternativ.

  • Ekonomija s srcem

    Izbira treh Nobelovih nagrajencev za ekonomijo v letu 2019 je v vseh pogledih nenavadna in izjemna. Nagrajeni trio je pisana druščina treh ekonomistov iz dveh prestižnih ameriških znanstvenih ustanov, MIT-a in Harvarda. Toda Esther Duflo je Francozinja, Abhijit Banerjee se je rodil v indijskem Mumbaju, Michael Kremer pa je Američan. Trojica je raziskovalno in življenjsko tesno povezana, nagrado so dobili za skupno delo na področju eksperimentalne razvojne ekonomike. V zadnjih dvajsetih letih so teoretsko razvili povsem konkretne metode praktičnih rešitev za zmanjševanje revščine v Afriki in Aziji. Njihovo delo je spodbudilo pravo gibanje za razvojne spremembe, skupaj z mednarodnimi in lokalnimi organizacijami so pomagali spremeniti življenje več kot 400 milijonom najbolj revnih in zapostavljenih ljudi. Zato so tokratni nagrajenci tako posebni. Po petdesetih letih imamo prvič nagrado za ekonomiko s srcem.

  • So krive zvezde?

    Prihodnost sveta bo očitno odvisna od uravnoteženja ekoloških, ekonomskih in etičnih rešitev. Trije E-ji so nova stara eko-socialna paradigma možne transformacije globalnega kapitalizma. Podnebne spremembe in družbena neenakost sta v središču teh političnih zahtev. Nuja zasuka je podobna tisti po letih 1950 in 1990, ko je bila v središču vrvenja Evropa, njen moralni imperativ miru, razvoja in blaginje. Tudi tokrat EU potrebuje pozitivno vizijo, zaradi notranjega populističnega nacionalizma in zunanjega prerivanja ZDA in Kitajske. Nova socialno obarvana zelena politika je hkrati politična agenda von der Leynove in Lagardove, dveh novih najvplivnejših političark EU. Toda zelena socialna reforma bolj poglablja kot rešuje protislovja sodobnega kapitalizma. Ekonomska bitka za naravo je dejansko politični boj za preživetje civilizacije.