Kako se odzvati?

Obstaja velika verjetnost, da bodo v naslednjih 18 mesecih ZDA in EU zdrsnile v pravo recesijo. Ne vemo natančno, kdaj in kje, precej bolje vemo, zakaj in kako.

Recesija ima na Googlu konec leta 2019 enako število zadetkov kot leta 2008, ko je svet pretresla globalna finančna kriza. Njene napovedi potrjujejo padanje gospodarske rasti in svetovne trgovine, večjo politično negotovost, krčenje poslovnega zaupanja. Kompleksnost globalnih ekonomskih razmer je velika, lokalna krizna žarišča se gostijo, učinkovitih in prodornih rešitev pa ni videti nikjer. Neoliberalni model kapitalizma je temelj krizne gangrene, toda za zdaj nima sistemske alternative. Ocene nastopa recesije v naslednjem letu se gibljejo med eno in dvema tretjinama. Tu so vlade, podjetja in gospodinjstva na skupni ladji, toda z različnimi možnostmi preživetja. Kaj torej storiti in kako se na novo recesijo lahko odzovemo?

Od leta 1950 smo na globalni ravni doživeli tri velike recesije, leta 1973, 1981 in 2008. Prvo je povzročil OPEC z naftnim embargom, na čelu druge so bile ZDA z Volckerjevo restriktivno monetarno politiko, tretja je temeljila na zlomu špekulativnih finančnih trgov in bank. V gospodarstvu se reči pletejo dlje časa, kot mislimo, in zgodijo hitreje, kot pričakujemo. Obdobja gospodarske rasti so seveda mnogo daljša od obdobij kontrakcije, tudi prehodi med različnimi vrstami recesije in razglasitvijo kriz so nejasna. V zadnjih sedemdesetih letih so bile ZDA v recesiji slabih deset let, podobno velja za jedrni del EU. Zadnje obdobje rasti od leta 2009 je v ZDA sploh najdaljše v njihovi ekonomski zgodovini. Večina projekcij gospodarskih rasti držav G20 za naslednje dve leti pa je padajoča. Tehnično recesija nastopi, če dve zaporedni četrtletji gospodarska rast pada, in formalno smo torej že v recesiji ali tik pred njo. Dejansko pa je takšna opredelitev preozka. Gospodarske cikle spremljamo z množico dodatnih indikatorjev makroekonomskih neravnotežij, kot so zaposlenost, investicije, donosnost, zadolženost, cene ... Toda uradno zajemanje podatkov, njihova analiza ter interpretacije vedno prihajajo nekaj mesecev za realnimi dogajanji, politično priznanje recesije ali pa razglasitev krize pa še kasneje. Zato so tudi reakcije vedno prepozne in neučinkovite, četudi so prave, pogosto pa so kajpada tudi napačne. In v tem je težava.

Danes pešajočo globalno rast spremljajo tri najbolj problematične gospodarske epizode. Ameriška rast nekaj nad dvema odstotkoma poganja ogromen proračunski primanjkljaj. Sedanja Trumpova fiskalna politika pa se leta 2020 izteka. Kitajska se vedno bolj sooča s strukturnimi neravnotežji in zunanjetrgovinskimi omejitvami zaradi ameriškega protekcionizma. Tudi tu ekonomska politika ne najde pravih rešitev. EU je zaradi svojih institucionalnih omejitev, nedelujoče monetarne unije in fiskalnih zagat v pasti dolgoročne stagnacije. Ekonomsko nima rešitev, politična razhajanja so velika. Povsod ista pesem.

Banke so sicer sanirane, finančni trgi preplavljeni z likvidnostjo, toda realni sektor je v veliko bolj problematičnem položaju. Rast produktivnosti je podpovprečna, podjetja premalo investirajo, tehnološke rešitve v avtomobilski industriji in na področju telekomunikacij zahtevajo strukturne premike držav, zlasti na področju energetike, transporta in uporabe novih tehnologij. V trgovinski vojni med ZDA in Kitajsko so carine omejile ne samo mednarodno trgovino, trgajo se ponudbene verige, pada globalno investiranje. Škoda je storjena, četudi morda Trumpa odnesejo nove predsedniške volitve leta 2020. Razpad mednarodnega trgovinskega reda krepi ekonomski in politični nacionalizem, širi se gangrena populizma in avtokratskih režimov. Ekonomska recesija je vedno del politične krize, napačnih presoj in ukrepov političnih in poslovnih elit.

Obstaja velika verjetnost, da bodo v naslednjih 18 mesecih ZDA in EU zdrsnile v pravo recesijo. Ne vemo natančno, kdaj in kje, precej bolje vemo, zakaj in kako. Zato je najpomembnejše, kaj moramo storiti, da bi zmanjšali ekonomsko tveganje in politično škodo. V normalnih razmerah vemo za prava zdravila. Centralne banke bi morale agresivno znižati obrestne mere, država pa povečati svoje trošenje, oboje bi moralo spodbuditi ustrezno agregatno povpraševanje. Toda obrestne mere so danes skoraj ničelne, celo negativne, povsod zasidrana fiskalna pravila pa ne dovoljujejo povečanja državne potrošnje. Monetarna in fiskalna politika sta torej blokirani, centralni bankirji in finančni ministri pa valijo odgovornost za ukrepanje drug na drugega. Kaj torej storiti?

Po letu 2008 je v EU monetarna politika nosila osrednje breme protikriznih ukrepov, potrošila je svoje strelivo, zato ni več učinkovita. Fiskalna politika pa ima manevrski prostor, povprečni primanjkljaj evroobmočja je pod enim odstotkom, zadolženost držav EU je veliko nižja kot v ZDA. Pa vendar je fiskalna politika strogo decentralizirana, problem recesije pa je skupen in zahteva centralni odgovor, ne zgolj v okviru posameznih držav. Če ni mogoče priti do evropskih davkov ali bistveno večjega skupnega proračuna in evroobveznic, se lahko spremenijo fiskalna pravila in modeli javnega financiranja. Za začetek tisto o 60-odstotni javni zadolženosti glede na BDP, pa o srednjeročnem strukturnem deficitu in različnih načinih financiranja javnih projektov zunaj proračunskih omejitev. Proti recesiji se lahko torej borimo s pametno ekspanzivno fiskalno politiko, samofinanciranjem javnih projektov, z dovoljeno poglobitvijo zadolževanja države. Namesto denarnega sproščanja potrebujemo bolj sproščeno fiskalno politiko.

Osrednji problem EU so dandanes premajhne investicije in prevelike razlike v delitvi dohodka. Oboje zmanjšuje agregatno povpraševanje in omejuje rast ponudbe. Vsaka recesija se začenja na tem razpotju. Nižji davki niso odrešitev, višji izdatki in potrošnja pač. Pravi razlogi, da nismo pripravljeni na novo recesijo, so politični, pa tudi strokovni. Patetika fiskalne ekspanzije je ključ do obvladovanja recesije.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.