Kriza identitete

Mednarodni denarni sklad in Svetovna banka še vedno izrazito podpirata tržne institucije in interese kapitala, zapostavljata pa pomen države in javnih virov blaginje

Veliko jesensko srečanje Mednarodnega denarnega sklada (MDS) in Svetovne banke (BS) v Washingtonu, sredi oktobra 2019, prinaša dvoje sporočil. MDS in BS po 75 letih obstoja nista pripravljena na korenite reforme, obe instituciji sta z novimi vodstvi znova ponudili preživete rešitve. Dva temeljna stebra povojne mednarodne ekonomske ureditve sta v slepi ulici, sredi geopolitičnega kaosa med ZDA, Kitajsko in Rusijo, s šibko EU. Zadnja desetletja sta ponujali oporo neoliberalizmu, bili sta orodje bogatih držav na račun periferije globalnega kapitalizma. Danes ostajata brez ambicij glede nove mednarodne ureditve, z zgrešenim naborom ekonomskih in razvojnih politik. Demokratični primanjkljaj njihovega upravljanja je z leti postal usoden za ekonomsko neodgovornost njunega delovanja. MDS in SB sta obstala, ker nismo sposobni ustvariti drugačnih alternativ.

Mednarodni denarni sklad in Svetovna banka sta institucionalna dvojčka, spočeta v okviru brettonwoodskega sporazuma leta 1944. Postavili so ju kot nekakšno varovalo nove mednarodne ekonomske ureditve po drugi svetovni vojni, oba vseskozi delujeta pod močnim vplivom ZDA in njenih interesov. Prvih trideset let sta branila agendo Bretton Woodsa, zadnja desetletja sta postala ideološka nosilca »washingtonskega konsenza«, tržne deregulacije, privatizacije, financializacije in globalizacije. MDS danes promovira dolgoročno usklajenost fiskalne in monetarne politike, mednarodno sodelovanje in globalizacijo. SB se bolj posveča vprašanjem odprave ekstremnega siromaštva in ekološkim ciljem, neposredno podpira financiranje razvojnih projektov, tako javnih kot zasebnih. Delujeta bolj svetovalno kot finančno, več politično kot ekonomsko. Toda njuna neoliberalna agenda se je s krizo po letu 2008 dodobra izpela.

Tri kritike Mednarodnega denarnega sklada in Svetovne banke zaslužijo našo posebno pozornost. Prva zadeva demokratični primanjkljaj obeh institucij. Pri njunem upravljanju imajo še vedno osrednjo vlogo povojni zmagovalci, zlasti ZDA, premajhna je zastopanost razvijajočih se držav. Obe instituciji dejansko pogojujeta svojo pomoč, strukturne reforme imajo neoliberalno političnoekonomsko agendo, ki oži suverenost držav in njihovo demokracijo. Drugič, Mednarodni denarni sklad in Svetovna banka izrazito podpirata tržne institucije in interese kapitala, zapostavljata pa pomen države in javnih virov blaginje. V ospredju je ekonomska učinkovitost namesto družbene pravičnosti. In tretjič, ponujeni model rasti in razvoja je z ekološkega in socialnega vidika nevzdržen, podobno velja za domala univerzalen nabor stabilizacijskih ekonomskih politik. Neskladje med želenimi cilji in operativnimi koraki je zato vedno večje. Uničujoče Sternovo poročilo glede podnebnih sprememb in Deatonova analiza o povezanosti rasti in siromaštva dobro desetletje in pol nista spremenila ničesar. Podobno velja za neučinkovitost priporočenih ukrepov ekonomskih politik ob zadnji krizi po letu 2008. Vse troje dokazuje, da je ključ neuspehov v disfunkcionalni kulturi obeh institucij, ki eno govorita, drugo pa delata. In denar vedno sledi dejanjem in ne besedam.

Že leta 1994 so demonstranti na ulicah vzklikali, da je »50 let dovolj«, toda protesti proti Mednarodnemu denarnemu skladu in Svetovni banki vsa ta leta niso dovolj. Podobno velja za teoretsko in empirično dokazovanje, da so cilji in politike obeh institucij v veliki meri zgrešeni, da bolj koristijo bogatim elitam razvitih držav kot revni večini svetovnega prebivalstva. Sedanji vzpon populizma in nacionalizma je predvsem posledica njunega sprenevedanja glede političnoekonomskega multilaterizma in razvoja nerazvitosti. Novi vodstvi obeh institucij, Američan Malpass (SB) in Bolgarka Georgijeva (MDS), v Washingtonu nista postregla z lastno institucionalno reformo, nobenega predloga ni, kako ohraniti mednarodni red, ki eksplozivno razpada. Svet zadnjih deset let še ni imel nižje globalne rasti, mednarodno trgovino ogrožajo carinske vojne, pok finančnega balona je vse bližji, boj proti podnebnim spremembam ne dosega pričakovanj. MDS in SB sta bili nekoč ustanovljeni za spodbujanje mednarodnega sodelovanja, danes dajejo legitimnost kaosu ekonomskega nacionalizma. Vse to je posledica zgrešenih politik »washingtonskega konsenza«, ki ogrožajo kredibilnost Mednarodnega denarnega sklada in Svetovne banke. Kriza njune identitete je očitna.

Ostajata dve rešitvi. Prva govori o razpustitvi obeh institucij, druga o njuni radikalni reformi. Prva alternativa je nespametna, ker s tem izgubljamo mednarodni instituciji kot politično orodje sodelovanja. Druga zahteva večji razvojni transfer sredstev v manj razvite države in prevlado ekonomike povpraševanja nad ekonomiko ponudbe. Gospodarski razvoj brez večje enakosti in okoljskih sprememb ni več sprejemljiv, nove strukturne prilagoditve (MDS) in razvojni projekti (SB) bi morali postati sredstvo za dosego tega. Toda ne v okviru sedanje politične bratovščine velikih in pucflekov lokalnih sil.

Stiglitz je kot nekdanji glavni ekonomist SB potreboval nekaj let, da je odstopil, ko je uvidel način dela svoje institucije in njeno destruktivno delovanje. Če SB ponudi razvojni kredit, pa hkrati priporoča ameriška podjetja in zahteva poplačilo v dolarjih, ki ni pokrito s »pravičnim« izvozom po primerljivih cenah, dobimo začarani krog razvoja nerazvitosti. To potem začinijo priporočila MDS glede ekonomskih politik in makroekonomskih ravnotežij, kar običajno zahteva strukturne reforme privatizacije, znižanje mezd delavcev in davkov na kapital, v imenu nižjih stroškov in globalne konkurenčnosti. Namen Mednarodnega denarnega sklada in Svetovne banke je reprodukcija takšnega sistema.

Tradicionalni odgovori na te dileme niso dovolj. Mednarodni denarni sklad in Svetovna banka sta nastala ob katarzi obeh svetovnih vojn in globalne krize. Za zdaj imamo ekonomsko krizo in politične vojne, ki jih povzročamo drugim. Očitno za spremembe potrebujemo oboje doma, laži in sprenevedanja, pa zadušljivi javni molk so že tu. Na zahodu torej nič novega.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.