Virus v vinogradniški deželi

dr. Bogomir Kovač

20. 3. 2020  |  Mladina 12  |  Ekonomija

Pandemija bolezni covid-19 dobiva v EU dramatične razsežnosti novega globalnega žarišča, krog okuženih držav dosega številko 180. Pandemija je zdravstveno krizo spremenila v političnoekonomsko. Sedanji ukrepi, da za nekaj časa zaprete politična vrata in ekonomsko ustavite svet, da bi odgnali zdravstveno apokalipso, so nevarna iluzija. Ključno vprašanje je, s kakšnimi ekonomskimi zdravili ustaviti šok pandemije, kako koordinirati krizni menedžment nacionalnih držav. Sanitarna kriza meji na ekonomsko, nazadnje vse prekrije politizacija obeh. In tu smo tudi mi. Janševa vlada spopad s pandemijo dojema kot drugo vojno za svojo novo Slovenijo, z znanimi prijemi in obrazi. Prva se je iztekla po sreči, za drugo še ne vemo.

Izhodišče boja proti pandemiji bolezni covid-19 je njeno spremljanje, saj za zdaj poznamo večino lastnosti virusa, načine okužb, inkubacijsko dobo in klinično sliko bolezni, možne zdravstvene prijeme in prognoze smrtnosti. Nedvomno je pri tej infekcijski bolezni nalezljivost visoka, zdravstveno pa je vendarle razmeroma obvladljiva. Pomembno je, da nam uspe nadzorovati dinamiko njenega širjenja in v vmesnem času prilagodimo zdravstveni sistem. To pomeni, da je prvi in ključni steber ukrepanja namenjen ustreznim zdravstvenim zmogljivostim in sistemu kriznega menedžmenta v samem zdravstvu, na primarni in sekundarni ravni. In tu so tuje in tudi naše oblasti odpovedale. Šarčeva vlada se je prepozno odzvala glede prvih korakov mobilizacije zdravstva, zaščitnih ukrepov in poti, Janševa usodno greši pri informacijskem pokrivanju epidemije. Opuščanje testiranja in tesnejše spremljave epidemioloških žarišč je nevarna in nepotrebna napaka. Če neposredno ne spremljamo dinamike bolezni, bodo nujne reakcije zdravstvenega sistema prepozne in verjetno nezadostne. Očitno je »strokovno« obvladovanje statistike obolelih želeni politični vzvod manipulacije države.

Dejstvo je, da je ta kriza drugačna od klasične. Nastopa simetrično in globalno, ne ogroža zgolj blagovno-finančnih tokov, temveč ljudi in zdravstvene sisteme, bolj prizadene odprta in manjša gospodarstva. To preprosto pomeni, da so hkrati prizadeti tako ponudbene verige in povpraševanje, da so se v hipu sesuli finančni trgi, da je ključna zgodba, kako ohraniti potrebno finančno stabilnost, zaposlenost in proizvodnjo. Ocene stroškov pandemije so tu odvisne od njene dinamike. Mesečni zastoj je prebavljiv, trimesečni ali polletni odnese okoli 5–6 odstotkov letnega BDP-ja. Pomemben je hiter, čim bolj usklajen in sistematičen odziv držav in njihovih ekonomskih politik. Toda globalne koordinacije ne bo, vsak rešuje sebe, še posebej ZDA, Kitajska pa že deli lekcije odrešitve. EU bo ostala znotraj svojih sterilnih pozivov, popustila bo pri fiskalnih merah, krizne mehanizme financiranja bi lahko zagnala z ECB. Toda to je malo verjetno, podobno velja za ideje o neposredni monetizaciji prebivalstva (helikopterski denar). Prava delitev tveganj med deležniki in ukrepi ostajajo domena nacionalnih držav.

Tu bodo ključna tri spoznanja. Prvo zadeva financiranje začasno brezposelnih in drugih socialnih transferjev, drugo likvidnostne podpore podjetjem in tretje pokriva dovolj veliko zadolževanje države za pokritje primanjkljajev. Proti pandemiji se ne moremo boriti, da v imenu zaščite ljudi zaustavimo gospodarske tokove, ker bomo na koncu vsi na slabšem. Slovite zoonoze so del oženja naravnega okolja divjih živali in hkrati njihovega vključevanja v prehranski ciklus ljudi, ekonomija povezuje oboje. Tudi kitajski koronavirusi izvirajo iz ekonomskih zablod v kulturni revoluciji, ko so zaradi lakote pristali na prehransko uporabo divjih živali in dopustili njihov črni trg. Epidemije nalezljivih bolezni so pogosto žrtev te ali one političnoekonomske izprijenosti.

Slovenija si lahko privošči sedanje krizne ukrepe do sredine aprila, do tu so koristi začasne zaustavitve epidemije najbrž večje od stroškov, zdravstvena in ekonomska tveganja pa še obvladljiva. Sedanja lahkotna politika zamrzovanja ekonomskih dejavnosti zaradi omejevanja socialnih stikov mora imeti jasen načrt njenega odpiranja, sicer bo na koncu ogrozilo ljudi, blaginjo in zdravje z druge plati. Finančne pomoči in nabori ekonomskih politik so del rešitev, toda delitvena ekonomija ne more nadomestiti tržnih, blagovne tokove in storitve nekdo mora opravljati. Politični inženiring kriznih štabov je na področju ekonomije in decentraliziranih ukrepov politično nevaren, ker je ekonomsko neučinkovit. Komunistično planiranje je zato propadlo, s planerji vred.

Umar je v zadnjem poročilu prepolovil letošnjo rast, dobili bomo krizno zakonodajo in sveženj ukrepov, ki jih bo težko uresničiti. Vrag vedno tiči v podrobnostih in nejasnih zapovedih. Bo seznam ukrepov predlagal, da se mora država letos zadolžiti, recimo za pet milijard evrov, če želi pokriti obveznosti in zagnati potreben investicijski ciklus namesto zasebnega sektorja? Bomo ljudem in podjetjem jasno povedali, da gredo recimo na delo po velikonočnem ponedeljku, ker je pustni torek že za nami, da šole odpro vrata najkasneje 4. maja, če želimo spodobno rešiti to leto, in podobno … Bomo v tem času pripravili 250 postelj za intenzivno nego hudo bolnih, okoli 1000 za one potrebne posebne izolacije in tako dalje. Konkretno, jasno, obvladljivo, s scenariji tveganj A in B in C … V vinogradniški deželi naj politiki ljudem glede bolezni covid-19 natočijo čistega vina, namesto da se opijajo z oblastjo.

Pandemični virus je vnesel v ta svet nekaj potrebne politične enakosti, saj smo pred njim vsi enaki. Čeprav neznaten je razkril vso ekonomsko blasfemičnost globalnih gospodarstev in nacionalnih ekonomij. Toda političnega boja s pandemijo ne moremo dobiti z blokado ekonomije. Bitko bo treba dobiti na obeh frontah, bolj s strokovnjaki kot generali.