Najvulgarnejši razširjevalci vaginalno-falusoidne mentalitete

Reška skupina Let 3 že dobri dve desetletji preseneča javnost z nastopi in koncerti, ki so velikokrat bolj podobni obskurnim gledališkim predstavam kot klasičnim nastopom rock benda. Pred kratkim sta ustanovna člana, Damir Martinović - Mrle in Zoran Prodanović - Prlja, gostovala v priljubljeni nedeljski oddaji Nedjeljom u 2, ki jo vodi ugledni novinar Aleksandar Stanković - in povzročila »škandal«.
Ni potrebno omeniti, kaj je njihovo - za mnoge ljudi infantilno in vulgarno dejanje - povzročilo v javnosti. Pogovor, na katerega je bil Stanković pripravljen in je vseboval različna vprašanja o stanju trenutne hrvaške družbe, umetnosti, morale in še marsičesa, se je končal zaradi njunega neprimernega vedenja: med performansom izbijanja zamaškov iz njunih zadnjic je Stankoviću prekipelo. Prekinil je oddajo, ocenil, da se z Mrletom in Prljo ne da »normalno« pogovarjati, občinstvu pa se je opravičil zaradi »morebitnih duševnih bolečin«.

Janez Škof, igralec

Janez Škof, slovenski igralec, harmonikar in pevec (1960), je nastopil tako rekoč na vseh slovenskih odrih. Dolgo je bil član ansambla Slovenskega mladinskega gledališča, zdaj pa dela v ljubljanski Drami. Kolegi ga cenijo zaradi njegovega brezkompromisnega pristopa v igranju, saj naredi vse za vlogo. Velja pa tudi za interpreta z močno notranjo energijo in izrazno močjo. Širši, negledališki javnosti se je predstavil tudi v številnih TV-oddajah in nadaljevankah (Teater Paradižnik, Naša mala klinika itd.). Janez Škof je med drugimi nagradami in priznanji leta 2005 dobil Borštnikovo nagrado za naslovno vlogo v Shakespearovi tragediji Edvard II. S frajtonarico in v pevski vlogi je skupaj s pesnikom Danetom Zajcem interpretiral njegovo poezijo. Sicer pa je tudi član benda Čompe, ki svojstveno, “lumpenproletarsko”, interpretirajo poezijo tudi drugih slovenskih pesnikov.

»Ubral sem nasprotno smer«

Petnajstega oktobra so v Mestni galeriji Ljubljana odprli retrospektivno razstavo Bogdana Groma, slikarja, ilustratorja, grafika in kiparja, ki je avgusta praznoval 90. rojstni dan. Študiral je na likovnih akademijah v Rimu, Perugii, Benetkah in Münchnu. Po preselitvi v ZDA, leta 1957, se je Grom začel bolj posvečati plastiki in arhitekturnim (notranjim in zunanjim) rešitvam; oblikoval je mestne trge, trgovska in industrijska središča, opremljal pomembne verske objekte.

\"Bolje pred kvalitetnimi joški kot pred znojnimi junci!\"

Pred petnajstimi leti smo v K4 padali na črepinje ob taktih njihovega bojnega klica »Für immer krank - das möchte ich sein, für immer krank!«, danes pa kot štiridesetletni gospodje kraljujejo na MTV Adrii. Z leti so malce spolirali melodije, njihova videospota za prva dva singla z odličnega zadnjega albuma Knjiga žalbe pa sta najbrž najboljša in najambicioznejša videospota z območja bivše Juge v zadnjih petih letih. Ko je bend nedavno slavil dvajsetletnico delovanja, se je na koncertu nabralo kar 30.000 simpatizerjev. Na tonski vaji pred petkovim koncertom v Križankah je širši kolektiv Hladnega piva deloval kot glasna in robata, pa vendar tako nežna prijateljska zadruga dolgoletnih sopotnikov, kakršni bi si novinar strašno želel pripadati. Roadieji so se na veliko stiskali k tonskim mojstrom, bend pa je menedžerja vehementno vabil, naj se vendar ja pride slikat, saj je tudi on del benda. Na to, da so kljub precej bolj spoliranemu imidžu vseeno občutljivi za paradokse komercializacije, me je nevede opozoril pevec Mile. Po daljšem skupinskem foto-sessionu s kolegom Frasom si je med potjo nazaj v zaodrje sam pri sebi tiho pel pesmico (in ob tem takole sam s sabo tudi malo poplesaval), poanta pesmice pa je šla v smeri: »Poziramo kot pičkice, poziramo kot pičkice.«

Za nami bi ostale jablane in osiromašeni uran.

Alan Weisman je predstojnik Oddelka za mednarodno novinarstvo na Univerzi v Arizoni, kjer pa ne poučuje le novinarstva, ampak se ukvarja tudi z latinskoameriškimi študijami. Je pisec več knjig, njegova zadnja, Svet brez nas, pa je postala mednarodna uspešnica in je prevedena že v trideset jezikov. Izid knjige so tako rekoč vsi glavni ameriški mediji pospremili z izjemno pozitivnimi kritikami, prejela pa je tudi več nagrad. Časopisa Time Magazine in Entertainment Weekly sta jo razglasila za najboljšo knjigo leta 2007, iTunes pa ji je podelil naslov najboljše avdioknjige za isto leto. Knjiga se ukvarja s tem, kako bi se razvijalo življenje na našem planetu, če bi ljudje nenadoma izginili, in kaj bi se zgodilo s človekovo zapuščino. Weisman je odgovore na ta vprašanja iskal po vsem svetu in opravil intervjuje s številnimi znanstveniki ter strokovnjaki za geologijo, arheologijo, biologijo, kemijo, arhitekturo, jedrsko fiziko in tako naprej. Njegova knjiga bo predvidoma oktobra izšla tudi v slovenščini pri založbi Modrijan.

"Hitre spremembe v prostoru so vedno problematične"

Zadnja leta je slovenska arhitektura deležna tolikšne pozornosti in je tudi v mednarodnem prostoru prejela toliko priznanj, da bi bilo nespoštljivo, če je ne bi cenili. Med mlajšimi kolegi naj omenim dela tandema Bevk-Perović, Maruše Zorec, Krušec arhitektov ... Bližja mi je arhitektura, v kateri je čutiti kontinuiteto ljubljanske šole. Če imata alfa romeo in fiat navkljub globalizaciji še vedno nekaj italijanskega značaja, VW in audi pa nemškega, je nekako samoumevno, da tudi pri arhitekturi, ki stoji v prostoru, cenimo pripadnost okolju. Ne gre za nacionalni izraz arhitekture. Verjamem pa, da se arhitektura mora odzivati na posebnosti prostora. Drugače na Gorenjskem kot na Krasu. Identiteta arhitekture, ki temelji na spoštljivem odnosu do prostora, je ena glavnih odlik ljubljanske šole za arhitekturo že od Plečnika. Arhitektura, ki je egocentrična, ki skuša pritegniti pozornost le z vsiljivo zunanjostjo, mi je tuja. Učinek spektakla je morda primeren za enkratne dogodke, arhitektura in mesto pa sta zavezana trajnosti.

Trkaj

Alija. Z osnovno šolo smo bili na smučanju na Pohorju, ko je prijatelj Blaž potegnil ven kaseto Ali Ena. Do konca športnega tedna smo že vsi znali plato na pamet. To je bil en tak bum.