Sigur Rós: »Najraje igramo v živo.«

Za islandsko skupino Sigur Rós lahko rečemo, da je poleg Björk najuspešnejši glasbeni proizvod svoje domovine. Glasbenike z značilnim, mističnim glasbenim izrazom so sprva opazili ljubitelji alternativne glasbe, nato pa so postali ena opaznejših mainstreamovskih atrakcij. V okviru Mars festivala bodo nastopili tudi v Mariboru, kjer bodo predstavili svoj zadnji album Valtari. Pred njihovim obiskom smo se pogovarjali z bobnarjem Orrijem Pállom Dýrasonom.

Dmitry Glukhovsky: »Metro ni tisto, kar se zdi!«

Človeštvo se je z nuklearnimi izstrelki dokončno odplaknilo s planeta. Radioaktivnim puščavam, ki so bila nekoč mesta, vladajo superiorni mutanti. Po radijskih frekvencah se razlega samo še brezdušno tuljenje, nekaj med seboj vojskujočih se človeških skupnosti je preživelo samo še v moskovskem metroju – največji podzemni železnici na svetu, ki je bila tudi v resnici zasnovana kot titansko atomsko zaklonišče. Tekst na založnike sprva ni napravil blaznega vtisa, zato ga je avtor zastonj objavil na internetu.

Leningrad Cowboys: »Uničujemo tudi svete pesmi!«

Finski posebneži so zasloveli, ko so se leta 1989 pojavili v filmu finskega režiserja Akija Kaurismakija. Začeli so s priredbami znanih rockovskih zasedb, kot sta The Doors in Lynyrd Skynyrd. Kasneje so se lotili tudi avtorskih skladb, ki slovijo po humorni vsebini. Pred njihovim nastopom na festivalu Schengenfest v Vinici ob Kolpi smo se pogovarjali z basistom Timom Tolonenom, ki nam je med drugim »zagotovil«, da v zabavljaški glasbeni skupini, ki pozornost pritegne tudi zaradi pričesk in znamenitih čevljev, nihče ne nosi lasulj.

Marko Studen: »Dobra arhitektura je posledica boja posameznika proti sistemu«

Pred kratkim smo se peljali mimo daljnovodnega stebra in štiriletni sin Val je vzkliknil: Eifflov stolp! V vrtcu so imeli »teden zgradb« in očitno je podobi nekako povezal. Komajda se je odvadil polniti plenice, nikoli bil v Parizu, vendar v grobih obrisih že pozna ikono zahodne civilizacije. Da, arhitektura še vedno oblikuje našo identiteto in našo kulturo. Ne samo to, arhitektura je v zadnjih desetletjih postala nova zvezda globalne medijske kulture. Simulaker, ki hkrati generira in zadovoljuje kolektivne potrebe, po Baudrillardu.

Neneh Cherry: »Improvizacija je pomembna za ustvarjalnost«

Letošnji Jazz festival Ljubljana nam je znova postregel z zanimivimi imeni iz sveta improviziranih godb, posebej pa bo presenetil z nenavadnim sodelovanjem švedsko-norveških udarnih improvizatorjev, tria The Thing, in slovite pop pevke Neneh Cherry, najbolj znane po uspešnem albumu Raw Like Sushi in skladbi Seven Seconds, ki je nastala v sodelovanju s Youssoujem N’Dourjem.

Julia Holter: »Osredotočimo se raje na nadarjene«

Potem ko je Julia Holter, kalifornijska pevka, skladateljica in multiinstrumentalistka, avgusta lani izdala album Tragedy, je tako rekoč čez noč postala ena od ustvarjalk, najbolj izpostavljenih v (ob)glasbenih medijih. Ploščo, ki je zameglila meje med alternativnim popom, sodobno kompozicijo in elektronsko glasbo, so številni razglasili celo za najboljši album minulega leta. Širše občinstvo pa je Holterjeva navdušila z letošnjim, bolj sredinskim pop albumom Ekstasis. Navdih za oba albuma je dobila v antični Grčiji, toda spogledovanje s preteklostjo je na obeh zaživelo v sveži, sodobni in izvirni podobi, ki se bolj kot pri aktualni grški problematiki napaja v Julijini ljubezni do književnosti in glasbenega raziskovanja.

Ulay: »Estetika je zanimiva, etika pa nujna!«

Idiot je bil v stari Grčiji tisti, ki ni sodeloval v političnem in javnem življenju polisa in se je ukvarjal zgolj s svojim lastnim življenjem, in Frank Uwe Laysiepen - Ulay nikakor ni idiot. Je umetnik in nekdanji član umetniškega dueta, ki sta ga sestavljala z nekdanjo partnerko, razvpito »babico performansa« Marino Abramović. Je tudi uomo universale, nenadut intelektualec, ki budno motri svet, moder in prepričljiv sogovornik, anarhist po duši in seveda umetnik, ki se ni nikdar spustil v komercialo.

Laurie Anderson: »Lahko pa izrazimo tudi nestrinjanje.«

Legendarna newyorška glasbenica in vsestranska umetnica prihaja se bo danes zvečer predstavila v mariborski dvorani Tabor  s svojim najnovejšim projektom, koncertno zgodbo Dirtday.

Dean Verzel: "Na križu ni niti najmanjše, mikroskopske materialne škode, tudi vera kristjanov ni prizadeta, ampak je zdaj še močnejša."

S tehnične plati gledano gre za performans in obred, ki traja celo noč, vse do sončnega vzhoda in samega akta zažiga križa. Točneje, do prihoda gasilcev in policije. V zgodnjih jutranjih urah stopi filozof Andrej Medved pred križ in nagovori izbrane ljudi in medije. Nakar z baklo zažgem vnetljivo oblogo, prepojeno s petrolejem in križ zagori. Celotno akcijo od oblačenja križa v zaščitno oblogo in zažiga križa spremlja fotografska in snemalna ekipa, ki dokumentira celoten proces mojega ustvarjalnega dela. Dokumentacija, ki nastane, pa je edini materialni dokaz dogodka in v nadaljevanju tudi predmet mojih razstav. Z iluzijo zažiga križa ustvarim predstavo, ki ni mišljena kot simbolno uničenje križa. Moja vizija ni uničevanje ali desakralizacija, ampak je posvečen obred, ki je videti kot veličastna in sublimna predstava gorečega križa.

Tindersticks: »Ni več krvi, znoja in solz«

Britanska skupina Tindersticks je na glasbenem zemljevidu navzoča že od leta 1993. Tedaj je Otok zaznamoval fenomen britpopa, kar je skupini samo pomagalo pri mednarodni prepoznavnosti. Zaradi melanholičnega glasbenega izraza, prežetega z močno izraženimi izpovednimi besedili in značilnim vokalom Stuarta Staplesa, se je kmalu uvrstila med kultne bende tedanjega britanskega undergrounda. Deveti studijski album, The Something Rain, jo bo na turneji dve leti po njenem zadnjem obisku znova pripeljal v ljubljanski Kino Šiška. Pred koncertom smo se pogovarjali s klaviaturistom Davidom Boulterjem.

Jean-Marc Caracci: »Skromno sredstvo združevanja evropskih dežel«

V okviru projekta Evropska prestolnica kulture – Maribor 2012 se je precej po naključju znašel montpellierski fotograf Jean-Marc Caracci. V Novem mestu bo pod taktirko Galerije Simulaker od 16. maja razstavljal evropski prestolnici primerno evropsko serijo fotografij HomoUrbanusEuropeanus o človeku, mestu in Evropi …

Jožko Rutar: "Film je najdražji kulturni produkt, tudi njegova produkcija je najdaljša."

Iz slovenskega nacionalnega programa se trenutno pripravlja cela vrsta celovečernih filmov. Nemotena produkcija filmov zahteva tudi tekoče financiranje s strani SFC, kot je predvideno po pogodbah. Trenutno ne izpolnjujemo svojih pogodbenih obveznosti, ker v letošnjem letu SFC in s tem slovenski film še ni dobil nobenih proračunskih sredstev za stroške programa.

Quantic: »Kolumbija je glasbena meka«

Multiinštrumentalist, didžej in glasbeni producent Will Holland oziroma Quantic velja za britanskega čudežnega dečka spajanja elektronike in slogov soula, jazza, nazadnje tudi cumbie, ki se je je nalezel med šestletnim bivanjem v Kolumbiji. Je očiten deloholik, saj je v zadnjih desetih letih postregel z zavidanja vrednim številom albumov, sodelovanj in kompilacij starejših godb. Za uvod v letošnjo Drugo godbo se po šestih letih vrača v Ljubljano. A tokrat ne sam in ne kot didžej. Prihaja s svojim pretežno kolumbijskim bendom Combo Barbaro, še pomembneje, prihaja z eno najprepoznavnejših britanskih pevk zadnjih let Alice Russell v sklopu turneje, na kateri predstavljata album Look Around the Corner, ki je njun prvi skupni dolgometražec.

Mag. Alenka Pirjevec: "Sporno je, da naj bi dovoljenja za pogodbe po novem dajala vlada. Če pa bodo zahtevali imena, gre za popoln nadzor."

Predsednica združenja dramskih umetnikov Slovenije

Daniel Miller: »Želel sem le sodelovati s kar najboljšimi ustvarjalci.«

Verjetno bi bila podoba precejšnega dela popularne glasbe danes drugačna, če Daniel Miller konec sedemdesetih let v bendih, ki so glasbo začeli ustvarjati z novimi elektronskimi tehnologijami, ne bi videl njihovega širokega potenciala. Kot založnik in producent je imel pomembno vlogo pri vzponu skupine Depeche Mode, Nicka Cava in njegovih zasedb, skupin Einstürzende Neubauten in Erasure, Diamande Galas, Laibacha, Mobyja, Goldfrappa, Richieja Hawtina in še kopice ustvarjalcev, ki še danes premikajo meje popa, eksperimentalne in plesne glasbe. Millerjeva založba Mute je v dobrih tridesetih letih zrasla v eno največjih in najvplivnejših neodvisnih založb, njeno vizionarstvo pa smo kmalu začutili tudi v Sloveniji. V Ljubljano so Millerja tokrat povabili organizatorji Slovenskega tedna glasbe in ob tej priložnosti je nastal tudi ta pogovor.

2Cellos: "Imava cilj, da svojo glasbo približava čim več ljudem"

Mlada hrvaška čelista, v Mariboru rojeni Luka Šulić in Puljčan Stjepan Hauser, sta klasično glasbo doštudirala na akademijah v Veliki Britaniji. Potem ko sta bila dolgo konkurenta na številnih tekmovanjih iz klasične glasbe in tam vsak zase pobirala nagrade, sta 20. januarja 2011 na YouTubu objavila videoposnetek svoje priredbe skladbe Michaela Jacksona Smooth Criminal. Od takrat je bilo ogledov posnetka več kot pet milijonov, nastopila sta v pogovornih oddajah pri Ellen DeGeneres in Jayu Lenu, podpisala sta pogodbo z založbo Sony Masterworks, posnela album priredb znanih pop in rock komadov in na turnejo ju je povabil Elton John. Ker bosta 24. februarja v sklopu Evropske prestolnice kulture nastopila v Mariboru, smo Šulića ujeli med njunim nastopom pri Lenu in lasvegaškim koncertom z Eltonom Johnom.

Alberto Manguel: »Bralec je za vladajoče nevaren«

Rodil se je v Argentini, piše v angleščini, predaval je na univerzi v Kanadi, s knjižnico živi v francoski vasi, v ljubljanskem pogovoru za »Mladino« pa je pojasnjeval, zakaj je branje uživanje v težavnosti, kaj počnejo stoletne knjižnice sredi mavretanske Sahare, kako je pravo branje šele tisto s svinčnikom v roki, zakaj branje z zaslona vodi v atrofijo možganov, kako bralec postane subverziven za potrošniško industrijo, zakaj šole ne producirajo bralcev, skratka pripovedoval je o branju kot načinu oblikovanja osebnosti.

Vinko Möderndorfer: "V politiki je naivnost enaka nesposobnosti, v življenju pa je naivnost v resnici poštenost."

Vinko Möderndorfer, gledališki, filmski in televizijski režiser, dramatik, prozaist in predvsem pesnik, sodi med najplodnejše slovenske avtorje. Je pisec več deset romanov, radijskih iger, iger za otroke, znan je po uspešnih komedijah in družbenopolitičnih satirah, širša javnost pa ga morda najbolj pozna po filmih, kot sta Predmestje in Pokrajina št. 2, pri katerih je bil režiser in scenarist. Toda Möderndorfer je, kot pravi sam, najprej pesnik. V tej najintimnejši izrazni umetniški obliki je »samohodec«, saj ni nikoli sledil književnim »trendom« modernizma in postmodernizma, ki so v preteklih desetletjih zapeljali in odpeljali poezijo v hermetično posvečenost.

Jane Birkin - V šestdesetih letih tarča konservativcev, danes humanitarka

Čeprav ima za seboj uspešno kariero igralke in glasbenice, čeprav je dejavna aktivistka in kot pop ikona navdih ženskam po vsem svetu, Jane Birkin ljudje še vedno pomnijo predvsem po njeni burni dvanajstletni romanci z največjim francoskim pop zvezdnikom Sergeem Gainsbourgom. Dvajset let po njegovi smrti o njem govori ljubeče, spomini so živi in še vedno jo spremljajo njegove pesmi, ki jih bo 21. januarja prvič predstavila slovenskemu občinstvu.

Saša Lošić

Na ljubljanskem Liffu je bil predvajan tudi film Pjera Žalice Orkestar. V osnovi gre za dokumentarec o življenju in delu skupine Plavi orkestar, v resnici pa je to mozaik pričevanj o zadnji stopnji brutalne in hkrati prečudovite fantazme po imenu Jugoslavija. Film je bil na festivalu nagrajen s stoječimi ovacijami in jugonostalgiki smo se morali večji del druge polovice aktivno boriti s solzami (čeprav Loša pametno pravi, da bi bilo jugonostalgijo bolj korektno imenovati preprosto nostalgija, ker seveda ne hrepenimo toliko po Jugoslaviji kot po lastni mladosti).

Nneka: Soul s težo

Pevko novega soula Nneko opredeljuje kup dvojnosti - njen oče je Nigerijec, mama Nemka. Kulturnih razlik se je naužila med Evropo, kjer je študirala in začela glasbeno kariero, in Afriko, kjer je preživela večino življenja. Deluje v polju popa, a je zavedna, kritična, brez dlake na jeziku. In je nišna zvezdnica, ki se ne obnaša niti malo zvezdniško. Devetega decembra bo svoj tretji album predstavila v novem, zimskem oddelku festivala Druga godba.

Rambo Amadeus: „Turbofolk je nekritična uporaba tehnologije“

Antonije Pušić (1963), sodi med najzanimivejše ustvarjalce postjugoslovanske scene. S svojimi satiričnimi besedili o vsakdanjih težavah ljudi in o neumnostih lokalne politike ter s kombiniranjem zahodnjaške glasbe in etno motivov je odločilno vplival na generacije reperjev v Srbiji, Bosni in tudi na Hrvaškem. Ko je Antonije Pušić leta 1988 iz črnogorskega Hercegnovega prišel v Beograd, si je nadel ime Rambo Amadeus, zvrst glasbe, ki jo je izvajal, pa označil za „turbofolk“. Od takrat je vseh minulih 20 let Pušić z umetniškim likom Ramba in s „turbofolkom“ svojevrsten kronist dogajanja na območju nekdanje Jugoslavije

Bojan Hadžihalilović: "Kako preživeti to ero potrošništva in ostati junak našega časa"

Izredno zavzet in angažiran predavatelj, kjerkoli na svetu na začetku predavanja opazi študente s priprtimi očmi in brezizraznim pogledom. Na koncu predavanja so ti študentje s široko odprtimi očmi in z nasmeškom na obrazu pripravljeni na akcijo.

Eduard Miler: "Na srečo me še nikoli ni pogoltnila kakšna politična stranka"

Gledališki režiser, ki vedno najde svojo posebno pot do bistva vsakokratnega dramskega komada, režiser, ki nas z vsako gledališko postavitvijo in s svojo estetiko udari naravnost v sredino čela. Vedno družbeno angažiran, vedno iščoč aktualni trenutek, najsibo v shakespearjanski drami, ruskem simbolizmu, nemškem postmodernizmu ali antični grški drami. Načelen, neizprosen do sebe in svoje okolice, tako kot je bil tudi v zgodnji mladosti, ko se je tako rekoč sam prebijal skozi labirinte mladostnih dogodivščin.

Elvir Laković - Laka: »S svojo glasbo živim v svetu pravljic«

Hkrati očarati rekreativne in angažirane poslušalce je za glasbenike vse prej kot lahka naloga. A ne za Elvirja Lakovića - Lako, ki že od začetka kariere leta 1998 niza hit za hitom. V njegov igrivi, norčavi alterpop in otroško naivna - toda zato nič manj pronicljiva - besedila so obe ušesi najprej uprli poznavalci, potem ko je s sestro Mirelo kot predstavnik Bosne in Hercegovine leta 2008 nastopil na Evrosongu, pa je njegovo glasbo pograbilo še širše občinstvo. To je isto leto potrdila tudi nagrada za najboljšega izvajalca na lokalnem MTV-ju Adria.

Maja Haderlap: "Rasla sem z občutkom, da moram ves čas dokazovati svojo eksistenco"

Maja Haderlap je prejšnji teden za odlomek iz svojega romanesknega prvenca Angel pozabe (Engel des Vergessens) prejela nagrado Ingeborg Bachmann, eno najvidnejših literarnih nagrad, ki jih podeljujejo na nemškem govornem območju. Koroška pisateljica in pesnica je v njem ubesedila spomine svoje babice in očeta na čas 2. svetovne vojne in nacizma, ki je globoko zarezal v družbeno tkivo Slovencev na Koroškem.

"Od mene so pričakovali škandal"

Enainšestdesetletni Hubsi Kramar je znan po številnih gledaliških predstavah in politično-gledaliških intervencijah v javni prostor, zaradi katerih je že večkrat prišel navzkriž z zakonom in s sodstvom. S predstavo Gostišče Fritzl si je nakopal tudi bes medijev. Ti so ga malodane križali in zahtevali celo zaprtje njegovega gledališča 3raum-anatomietheater. V predstavi je namreč svojo vedno kritično ost uperil v medijsko poročanje o nasilju v družini, ki ga v zadnjem času zaradi prave zverinskosti najbolje simbolizira primer očeta, ki je kar 26 let v kleti družinske hiše zadrževal hčer in jo posiljeval, hči pa mu je rodila sedem otrok. Predstava, ki nosi ime po primeru Fritzl, bo danes in jutri, 18. in 19. septembra, gostovala tudi v Ljubljani, na mednarodnem festivalu Ex Ponto.

Petrol

»Sve smo več videli, sve smo več probali, nas ovo više ne zanima, nas ovo više ne pogađa,« so verzi komada Sve jedno je srbskega tria Petrol, vidnejšega in morda tudi najbolj prodornega predstavnika srbske nove scene. Skupaj z bendoma Repetitor in Nežni Dalibor sestavljajo nekakšno »sveto trojico«, ki jo je katapultiral kompilacijski album Zdravo! Zdravo! Zdravo!, predstavili pa so se tudi na albumih Jutro će promeniti sve? in Šta treba maloj deci. Petrol je aprila letos igral po Sloveniji, naslednji teden pa se v okviru Yu Go! serije v Kino Šiška vračajo v Ljubljano. Med snemanjem novih komadov se je z nami pogovarjal dolgolasi pevec in kitarist, Ilija Duni.

Iščem identitete

S starši je odšel iz Rusije polnih kovčkov. Praznil in polnil jih je v Izraelu, Italiji, Ameriki, na Nizozemskem in v Avstriji.

Ljubezen in drugi zločini

Ljubezen in drugi zločini je prvi celovečerni film srbskega režiserja Stefana Arsenijevića, ki je slovenskemu občinstvu znan kot avtor kratkega filma (A)torzija. Zanj je bil leta 2004 nominiran za oskarja. Uspeh omenjenega filma ga je katapultiral med vidnejše akterje sodobnega srbskega filma. Sodelovanje s slovenskim studiem Arkadena ja bilo zanj usodno, zato se je odločil, da bo tudi med snemanjem svojega prvega celovečerca sodeloval z istimi producenti. Ljubezen in drugi zločini je zgodba, umeščena v turobno okolje Novega Beograda, ki predstavlja metaforo brezizhodnosti in naveličanosti človeka v sodobni Srbiji. Takšni so tudi protagonisti filma: Anica je dekle v poznih tridesetih, ki se nenadoma odloči zapustiti dolgoletnega partnerja, ukrasti večjo vsoto denarja in pobegniti iz države, a ji to skoraj prepreči deset let mlajši Stanislav, ki ji nenadoma izpove ljubezen. Zgodba se godi v okolju velikega blokovskega naselja, spremljajo jo simbolični prizori, s katerimi poskuša avtor pričarati psihološke profile glavnih likov, ki se ves čas vrtijo v začaranem krogu sivega vsakdanjika, kriminala, preteklosti, neizpolnjenih priložnosti in nikoli pozabljenih ljubezni. Prek glavnih junakov nam predstavi družbeno sliko urbanega posameznika v sodobni Srbiji, vse skupaj pa dodatno začini z naborom igralcev, med katerimi še posebej izstopajo Anica Dobra, Vuk Kostić in veteranka jugoslovanskega filma Milena Dravić.