Goran Injac: Kritična misel tudi v Sloveniji peša

Goran Injac se je takoj, ko je leta 2014 postal umetniški vodja Slovenskega mladinskega gledališča, zavzel za preoblikovanje tega gledališča, znanega zlasti po predstavah, ki so v času Jugoslavije pritegnile veliko pozornosti, v eno izmed »bolj dinamičnih in najzanimivejših institucionalnih gledališč v regiji in širše«.

Widad Tamimi

Etnični izvor pisateljice Widad Tamimi, rodila se je leta 1981 v Milanu, je za razmerja v današnji globalni geopolitiki in geokulturi, v katerih vsi narodi utrjujejo svojo identiteto in se obdajajo s takšnimi in drugačnimi (žičnimi) ograjami, dejansko so to »plašnice«, nenavaden. Izziva. Je namreč vnukinja bogatega tržaškega Juda in hčerka revnega Palestinca.

Stefan Hertmans, književnik

Belgijski pisatelj Stefan Hertmans, ki se je rodil leta 1951 v flamskem Gentu, je avtor več kot dvajsetih leposlovnih del, v svetovni javnosti pa je najbolj znan po romanu Vojna in terpentin. V romanu, izšel je leta 2013, je na podlagi obsežnih spominov svojega dedka, flamskega slikarja, slikovito opisal kulturne, politične in družbene razmere v Belgiji na prehodu iz 19. stoletja v 20. stoletje in grozodejstva 1. svetovne vojne skozi oči navadnega vojaka. Dobitnik najpomembnejših literarnih nagrad na nizozemskem govornem območju je prejšnji teden kot častni gost festivala Dnevi poezije in vina prebral Odprto pismo Evropi in v njem Evropejce pozval k oblikovanju strpne, socialne in demokratične Evrope, ki bi znala iz globalizacije prevzeti najboljše in se postaviti po robu silam nacionalizma.

Miriam Steiner Aviezer

Miriam Steiner Aviezer (roj. leta 1935) je pred 2. svetovno vojno odraščala v Trebnjem, kjer je imel oče Bela Steiner lekarno, ki je bila tudi nekakšen družabni prostor, saj so v njej stranke razpravljale o radijskih in časopisnih novicah. Idilično življenje družine Steiner se je leta 1941 čez noč končalo. Petletna Miriam je tedaj z mamo Zoro odpotovala k stari mami v Karlovec, na poti tja pa so ju zajeli ustaši in ju poslali v zloglasno ustaško taborišče Stara Gradiška. Od tam ju je očetu uspelo spraviti nazaj v Slovenijo, a družino so kmalu zatem italijanski okupatorji poslali v taborišče Ferramonti. Po kapitulaciji Italije se je novembra 1943 pridružila partizanom in v njihovih enotah dočakala osvoboditev. Miriam, ki je bila najmlajša partizanka Judovske brigade, je po vojni diplomirala iz primerjalne književnosti, delala kot novinarka in pisateljica ter bila dejavna v slovenski in nato jugoslovanski judovski skupnosti. Leta 1971 se je preselila v Izrael in si tam s pisateljem Šmuelom Aviezerjem ustvarila družino.

Maja Smrekar, prejemnica mednarodne nagrade zlata nika 

Umetnica Maja Smrekar (rojena leta 1978 v Brežicah) je maja letos na festivalu Ars Electronica prejela zlato niko, najodmevnejšo nagrado na področju medijske umetnosti ter njenih stikov s tehnologijo, znanostjo in humanistiko. V kategoriji »hibridne umetnosti« jo je dobila za serijo projektov pod imenom K-9_topologija, ki jih je v sodelovanju z biologi, genetiki in drugimi znanstveniki ustvarila v zadnjih letih.

Niall McCann

Leta 1997 se je skupina škotskih glasbenikov, zbranih okrog neodvisne založbe Chemikal Underground, z avtobusom in izdatnimi količinami alkohola odpravila na gostovanje v majhno francosko mesto Mauron. V dvajsetih letih, ki so minila od takrat, so nekateri med njimi zasloveli, denimo Alex Kapranos, ki je pozneje ustanovil skupino Franz Ferdinand. Druge, denimo Kapranosovega prijatelja iz otroštva RM Hubberta, je pogoltnila depresija. Tretji, na primer ustanovitelj založbe Stewart Henderson, pa si kljub upadu prodaje plošč, ki jo je zakrivil vzpon spletnega piratstva, še vedno vztrajno prizadevajo, da bi glasbenikom, ki so prišli za njimi, zagotovili vsaj neke vrste prihodnost.

Nina Rajić Kranjac

Nina Rajić Kranjac (1991) je ena izmed prodornih gledaliških režiserk naše najmlajše generacije. Že v režijskem prvencu z naslovom 1981, ki ga je pripravila v okviru študija gledališke in radijske režije na AGRFT, je nakazala eklektični pristop v režiji, v katerem spretno, preudarno in pogumno izkorišča vsa izrazna sredstva sodobnega gledališča pri podajanju teme dramskega dela. V Zborovanju ptic, svoji prvi profesionalni predstavi, je prikazala, kako globoko lahko v dramsko delo poseže ustvarjalni kolektiv (in, obratno, dramsko delo v kolektiv), če skušajo ustvarjalci predstave z dušo in telesom zaznati vse nianse besedila, v njem izpričane ali le nakazane, in jih skozi dinamiko medsebojnih odnosov – predstavo so pripravljali kar eno leto – »pretopiti« v umetniško delo. Da se požvižga na vse avtoritete, je prikazala z brezkompromisnimi posegi v Katalog burlesknih prizorov, dramski prvenec staroste gledališkega sveta Mileta Koruna, na podlagi katerega je v Mestnem gledališču ljubljanskem ustvarila predstavo Svetovalec.

Weronika Szczawinska

Poljska režiserka Weronika Szczawinska (1981) je že desetletje pred »brutalnim« vstopom hrvaškega režiserja Oliverja Frljića na poljsko gledališko sceno v predstavah razgrajevala podobo Poljakov kot »trpečega« in »nedolžnega« naroda, prepričanega, da je, ker naj bi bil »izbrani narod«, zaradi trpljenja v preteklosti upravičen do poprave krivic že »na zemlji«. Szczawinska se, tako kot Frljić, ukvarja s temami, ki so v poljski družbi tabu, vendar se v primerjavi s hrvaškim režiserjem, ki odkrito in brezkompromisno napada tamkajšnje konservativne in klerikalne kroge, odstiranja tabujev loteva s subtilnimi gledališkimi postopki, teze pa podkrepi s spoznanji iz doktorske naloge, v kateri je preučevala posledice kolektivne amnezije poljskega naroda.

Ivana Djilas

Ivana Djilas, režiserka in avtorica kolumn v tej reviji, ki so zbudile precej odzivov, je zadnji dve leti pisala roman Hiša. Roman, izšel bo prihodnji teden, je predelava in razširitev kolumne Zgodba o neuspehu izpred dveh let. V njej je čustveno opisala stisko svoje družine v trenutku, ko z možem nista več zmogla odplačevati posojila za hišo. Neuspešno sta jo skušala prodati. Marsikdo, kot je razvidno iz množičnega prebiranja in komentiranja njenega prispevka, se je poistovetil z usodo njene družine.

Ejti Štih, bolivijska umetnica iz Slovenije

Akademsko slikarko Ejti (Marijo) Štih (1957) v Boliviji, kjer živi od leta 1982, ko je po poroki dobila bolivijsko državljanstvo, umeščajo med najvidnejše tamkajšnje umetnike. Slike plodovite slikarke, prepoznavne po živih barvah, med katerimi prevladujejo rdeča, modra in rumena, visijo v nacionalnih galerijah in muzejih, so tudi del številnih zasebnih zbirk. Niti domovina ni pozabila nanjo. Pred dobrim desetletjem je imela v Mariboru in Ljubljani pregledno razstavo, ki je bila med najbolj obiskanimi razstavami slovenskih umetnikov. Njena dela so občasno na ogled tudi na tematskih razstavah.

Dalibor Matanić

Dalibor Matanić je hrvaški filmski režiser, ki je v začetku prejšnjega desetletja zaslovel s filmoma Blagajničarka bi rada na morje (Blagajnica hoće ići na more) in Prijetna mrtva dekleta (Fine mrtve djevojke). Lani je za film Zenit (Zvizdan) v Cannesu, na enem najpomembnejših filmskih festivalov na svetu, prejel nagrado v sekciji Posebni pogled, letos pa je po devetih celovečernih in številnih kratkih filmih posnel prvo televizijsko nadaljevanko Časopis (Novine), ki je na Hrvaškem dvignila precej prahu v novinarskih in cerkvenih krogih. Pravice za serijo, ki ima nemalo privržencev tudi pri nas, so že odkupili za predvajanje na tujih televizijah, morda se ji obeta celo ameriška različica.

Zoran Smiljanić: Adios, Meksikajnarji!

Mineva dobrih 11 let, odkar je v tejle reviji začel izhajati stripovski serial Meksikajnarji. Tistega davnega julija 2005, ko smo bili še mlajši in lepši, ne pa tudi pametnejši, je v Mladini izšel članek Jaz pa pojdem v Meksiko, v katerem je Max Modic zaslišal koscenarista in risarja Zorana Smiljanića (drugi koscenarist je Marijan Pušavec). Pogovarjala sta se o njegovem dotedanjem delu, predvsem pa sta temeljito pretresla nastajajoči serial, kakršnega pri nas še ni bilo. Napovedana saga o slovenskem osvajanju Mehike je bila zastavljena tako velikopotezno, obsežno in kompleksno, da je marsikdo dvomil, ali bo avtorski dvojec brez krmarja začeto tudi zares speljal do konca. Članek je bil opremljen s fotografijo Boruta Krajnca, na kateri Smiljanić v maniri mehiških pistoljerov s cevjo kolta skoraj penetrira v mojstrov objektiv.

Bob Dylan

»To pa ni kar tako …« Bob Dylan iz Nobelove nagrade za literaturo ne dela ravno cirkusa. A orač ledine iz 60. let zdaj vsaj končno govori o tem, da bo postal prvi glasbenik, ki mu bodo odprli vrata v najelitnejši literarni klub na svetu.

Oliver Frljić, gledališki režiser

Hrvaški režiser Oliver Frljić (1976) zna s svojimi predstavami dregniti v občutljive točke družb tam, kjer režira. S sebi lastnim gledališkim jezikom, ostrim in brezkompromisnim, hoče priklicati kolektivne travme iz podzavesti narodov, da bi se soočili z njimi. Zaradi takšnega razumevanja vloge gledališča v družbi si je na Hrvaškem nakopal srd cerkvenih in nacionalističnih dušebrižnikov, ki mu grozijo celo s smrtjo.

Kristian Novak

Kristian Novak (1979), hrvaški pisatelj in jezikoslovec, je z drugim romanom Črna mati zemla poskrbel za pravo senzacijo na hrvaškem literarnem prizorišču. Za delo, s katerim se na tamkajšnji literarni zemljevid vpisuje Medžimurje, od koder je Novak doma, je prejel tportalovo književno nagrado za leto 2014, časopis Večernji list pa ga je uvrstil med deset najboljših hrvaških romanov zadnjih 50 let. Najvišjo oceno je romanu, ki je v prevodu Đurđe Strsoglavec izšel pri slovenski založbi Modrijan, namenil tudi Mladinin kritik Matej Bogataj.

Faruk Šehić

V Ljubljano je prišel iz Švice, iz majhnega mesta Zug, kjer obkrožen z »najbogatejšimi ljudmi na svetu« v pisateljski rezidenci snuje naslednji roman. V njem se bo, kot kaže, spraševal o življenju po apokalipsi.
Morda ga ravno zato ni prav nič motilo, da je ves teden njegovega bivanja v Ljubljani deževalo, kot da se nikoli več ne bo zjasnilo, kot da se prav zares bliža apokalipsa. Navsezadnje je deževje nekakšna melanholična stalnica tudi v njegovi Knjigi o Uni (prevod Zdravko Duša, Cankarjeva založba, 2016), posvečeni reki, ob kateri je odraščal in ki je bila med vojno »edino, česar ni mogoče uničiti«. Za ta roman je prejel več nagrad, vrstijo se prevodi v evropske jezike, slavospev pa je nedavno prispeval tudi britanski časnik The Guardian; njegovo pisanje je označil za »pomemben prispevek k vojni literaturi«.

Emil Filipčič - File

Literarna zgodovina je Emila Filipčiča - Fileta shranila kot ludista, zgodovina urbanih legend kot šumijevca, večina pa se ga verjetno spomni kot tistega, ki je z Markom Dergancem - Dergijem nekje v meglicah naše polpretekle kulturne zgodovine za Radio Študent skuhal kultno radijsko igro Butnskala, ki se je vmes prelevila v film, potem v strip, nazadnje pa še v gledališko predstavo. Vse, kar je kdaj napisal, raste iz korenine absurda, in zdi se, da bi imel Leteči cirkus Montyja Pythona dobre šanse tudi pri nas, če bi ga le zaupali Filetu. Na Dnevih slovenske drame v Kranju si je ravno ogledal premierno uprizoritev odrske različice Butnskale v režiji Vita Tauferja ter koprodukciji Prešernovega gledališča Kranj in Slovenskega mladinskega gledališča. In kako se je imel?

Krystian Lupa

V preteklih tednih je bil v Ljubljani na obisku v Slovenskem mladinskem gledališču eden najprepoznavnješih poljskih gledaliških režiserjev, 73-letni Krystian Lupa, ki se je proslavil predvsem z delom v krakovskem Starem teatru. Lupa je človek, ki se je v življenju ukvarjal tako rekoč z vsem – od fizike do grafičnega oblikovanja, leta je bil strasten jungovec in velik ljubitelj avstrijskega literata Thomasa Bernharda. Kot vsak pošten bernhardovec prezira svojo državo in fašistoidne mehanizme, ki jo poganjajo, in čeprav je bil vedno družbeno kritičen, na stara leta ugotavlja, da se je družbenopolitični položaj tako zaostril, da se je treba o tem izrekati tudi javno.

Marko Vuksanović

Ko so Avtomobili, eden najbolj dolgoživih rezultatov jugoslovanskega novega vala, 24. januarja nastopili na odru ljubljanske Drame, sva s prijateljem ugotavljala, da je to bend, ki bi moral polniti stadione. Danes Novogoričani z več kot tridesetletno glasbeno kariero blago brlijo v kolektivnem spominu slovenstva, skoraj vsak bi si znal zagodrnjati kakšen njihov komad o minevanju in žalosti, malokdo pa zares ve, komu ga pripisati. Njihov pevec in tekstopisec Marko Vuksanović ali najlepši glas slovenskega rokenrola danes hodi spat ob devetih zvečer, veliko bere in v spomin na nedokončani študij sociologije tu in tam navrže kakšno marksistično referenco.

Javier Cercas

Javier Cercas ni Katalonec, a že vse življenje živi v Kataloniji. Ni angažiran pisatelj, a je svojo pisateljsko kariero zgradil na romanih, ki se ukvarjajo z družbenopolitičnimi vprašanji. Ko je bil majhen, je bil postmodernist, a je to otroško bolezen pustil za sabo. Vojaki Salamine, njegov roman o vojaku, ki med špansko državljansko vojno reši življenje španskemu fašističnemu pesniku Sanchezu Mazasu in blago depresivnemu novinarju, ki desetletja kasneje poskuša ugotoviti, zakaj, imamo tudi v slovenščini. Tako bomo morda izvedeli, kako je ta knjiga, za katero je založnik napovedal, da jo bo morda prelistal ducat nostalgičnih upokojencev, postala knjižna uspešnica. Za vas sva z njenim avtorjem, ki je Ljubljano obiskal v času Slovenskega knjižnega sejma, spregovorila nekaj besed o meji med resničnostjo in fikcijo, demokracijo in fašizmom in o nenavadni podobnosti med tenisom in junaštvom.

Jan Plestenjak

Mladinin arhiv hrani dragocen dokument: poročilo o tem, da je Blaž Ogorevc na večerjo peljal Jana Plestenjaka, in kot da to samo po sebi ne bi bilo dovolj, je na ekskluzivno druženje povabil še Erika Valenčiča. In če zgodovina pogoltne vse, kar je bilo tistega večera izrečeno, naj se ohrani vsaj trenutek, v katerem je Valenčič Ogorevcu glede Plestenjaka dahnil usodni: »Saj sploh ni tako neumen.« In res ni. Jan Plestenjak, eden prepoznavnejših slovenskih estradnikov in najbližje, kar Slovenci pridemo konceptu latino loverja, je o samem sebi in svetu, v katerega je bil vržen, do svojih štirideset in nekaj let že marsikaj razmislil. Nekaj tega sva za vas predebatirala v pomenku, ki je zdaj pred vami.

Eric Jarosinski - @NeinQuarterly

Morda ne veste, kdo je Eric Jarosinski, če zahajate na Twitter, pa ste bržkone že slišali za @NeinQuarterly. Profil, ki ga krasi karikatura nekoliko nataknjenega nemškega filozofa in teoretika kritične misli Theodora W. Adorna z monoklom, svojo vsebino pa trži pod geslom kompendij utopične negacije.

Nina Bunjevac

Te dni se je kot gostja Stripolisa pri nas mudila Nina Bunjevac, avtorica grafičnega romana Očetnjava, o katerem pohvalno govorijo mediji velikega formata. Je hči terorista in četniške ikone Petra Bunjevca, ki je – dokler ni nekega dne leta 1977 v neki kanadski garaži, menda po nesreči, eksplodirala bomba – pomagal kovati nacionalistične velikosrbske načrte. Ti so vključevali zrušitev komunistične oblasti in ponovni vzpon Kraljevine Jugoslavije, s svojo odsotnostjo pa je dal podlago delu svoje hčerke. Nina Bunjevac poskuša razumeti, kako intimno vpliva na politično in obratno. Je Kanadčanka, Srbkinja ali – še najraje – Jugoslovanka.

Henrik Brun

Ljubljano opisuje roman Paula Coelha Veronika se odloči umreti ali pa denimo Slovensko poletje mladega francoskega pisatelja Clementa Benecha, zdaj pa jo je za kraj dogajanja v knjigi izbral še en tuj avtor. Tokrat jo je ovekovečil večkrat nagrajeni raziskovalni novinar in nekdanji vojni poročevalec Henrik Brun. Roman Danska zanka je te dni izšel tudi v slovenščini, avtor pa bo na začetku oktobra ponovno obiskal Slovenijo.

Organska glasbena revolucija

Dve leti po izidu albuma Plavi avion sta Darko Rundek in njegov Cargo Trio (poleg njega ga sestavljata še Dušan Vranić - Duco in Isabel) na turneji, na kateri predstavljata najnovejši album Mostovi. Rundek pravi, da bi s prejšnjim albumom lahko sklenil svojo glasbeno pot (»Nekako se mi je zdelo, da bi težko napravil kaj boljšega.«), toda kritiki se s tem ne strinjajo. Čeprav je album Mostovi izšel šele pred kratkim, so ga številni razglasili za najboljši album desetletja in še več. »Nekateri od verzov na tem albumu so najlepši zgled Rundekove poetike nasploh,« pišejo na spletni strani perun.hr. »Nenavadno prijetna ter našemu času in prostoru primerna izdaja, album Mostovi je domiselna stvaritev, ki kaže ustvarjalnost na dveh ravneh: v domišljenih in pronicljivih besedilih ter zvočnem kolažu raznolikih glasbenih vplivov, spretno uravnoteženih v zelo posebnem in privlačnem izdelku,« pišejo kritiki na spletni strani muzickazona.ba.

Morrissey

Vsi vemo, Morrissey je včasih pel pri skupini The Smiths. Tisti kultni manchestrski skupini, ki ji je v pičlih petih letih obstoja na sila netipični podlagi miline, bistrosti in žalosti uspelo zgraditi imperij, zaradi katerega se danes uvršča med najpomembnejše alternativne skupine vseh časov. Tisti skupini, ki je v thatcherjanski Angliji najbolje razumela, da se je proti hladu in krutosti z nečim treba boriti, in s čim bolje kot s šopkom rož, ki ti bingljajo iz riti, in z nežno besedo, ki se vsiplje z ustnic. Tisti skupini, ki nas je naučila, da so tudi revščina, družinsko nasilje, boj za pravice živali, predvsem pa nežna otožnost teme, ki jih je vredno povzdigniti v rock’n’roll. Prosil je, naj ga peljemo ven, se spraševal, kdaj pride ljubezen, bil nesrečen, na glas, predano, prepričano, iskal službo, jo našel in bil še bolj nesrečen, iskal slavo in zahteval pozornost, jo dobil, pa tudi ni pomagalo, leta so minevala, The Smiths so razpadli, žalost pa se je okrepila v zagrenjenost. A prizadevnost je ostala in obstala. Od takrat do danes mu je uspelo pridelati deset studijskih albumov, napisati Avtobiografijo, menda se zdaj loteva romana.

Amy Poehler

Amy Poehler je scenaristka, producentka, igralka, komičarka, voditeljica, avtorica knjige in – saj res! – plesalka breakdancea. Ob vsem tem človek upravičeno pomisli, da je svojčas temeljito razmišljala o prihodnosti, le kako bi ji sicer lahko uspelo na toliko različnih področjih.