Ai Weiwei: »Umetnost mora govoriti resnico«

Nobenega od obiskovalcev očitno ne moti varnostna kamera, ki so jo namestile oblasti, da tiho nadzoruje preprosta modra vrata Ai Weiweievega ateljeja na obrobju Pekinga. V prostoru pogosto kar mrgoli umetnikov, novinarjev in pomočnikov, med njimi pa se mota trop več kot dvajsetih do vsega bolj ali manj brezbrižnih mačk. Tik pred intervjujem je pred glavnim vhodom parkiralo ducat švedskih novinarjev, ki so ga prišli obiskat. »Pridejo tedni, ko nima niti toliko časa, da bi se pogovarjal z nami,« pojasnjuje eden od zaposlenih pri odpadniškem umetniku.

Michel Deguy: »Prestolnica Evrope bi moral biti Kaliningrad«

Michel Deguy se je rodil leta 1930 v Parizu in velja za znanega misleca in filozofa med pesniki. Zaradi sposobnosti prepletanja poezije in teoretične refleksije v pesmih je že v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja postal pomembna osebnost na francoskem intelektualnem prizorišču. V šestdesetih letih je skupaj z Derridajem, Foucaultom in Serresom urejal časopis Critique, skoraj dvajset let je bil v uredniškem svetu znamenite francoske založbe Gallimard. Bil je tudi odgovorni urednik revije Les Temps modernes, ki jo je ustanovil Sartre. V začetku devetdesetih let je predsedoval Mednarodnemu filozofskemu kolegiju (Collège international de philosophie) in pariškemu društvu pisateljev. Že leta 1972 je ustanovil Po&Sie, vplivni časopis za poezijo in poetiko. Danes predava francosko književnost na Université de Paris VII. Deguy je napisal več kot trideset knjig, ki so prevedene v številne jezike, sam pa je prevajal, med drugimi Heideggerja, Celana, Sapfo, Gongoro, Danteja in nekatere ameriške pesnike. Je nosilec dveh najuglednejših francoskih literarnih nagrad: Prix Mallarmé in Grand prix national de la poesie.

Damir Avdić: »Povsod najdeš dobre ljudi in budale«

Damir Avdić (1964), alias Bosanski psiho in Diplomatz, je v rodni Tuzli deloval v bendu Rupa u zidu, z njim izdal pet albumov, v zadnjih desetih letih pa tudi štiri samostojne albume (Od trnja i žaoka, Mrtvi su mrtvi, Život je raj, Mein Kapital), tri romane (Enter džehenem, Tiket za revoluciju, Na krvi ćuprija) in pesniško zbirko Kuda sestro. Leta 2007 je napisal glasbo za predstavo Branka Šimića Einkindunserezeit in jo sam izvajal. Po romanu Na krvi ćuprija je napisal monodramo Most na krvi (Glej), leta 2011 glasbo za dokumentarni film Totalni gambit, leta 2012 za igrani film Arheo v režiji Jana Cvitkoviča. Istega leta je s svojo glasbo sodeloval v predstavi Svinje (Glej) v režiji Renate Vidič.

Yang Lian: »Zame je vsaka pesem dolg boj za ubeseditev globlje resničnosti.«

Yang Lian se je rodil leta 1955 v Švici, kjer sta njegova starša opravljala diplomatsko službo, odrasel pa je v Pekingu. Leta 1974, ob koncu kulturne revolucije Mao Cetunga, so ga oblasti, tako kot milijone mestnih otrok, poslale na delovno prevzgojo na podeželje. Tam je napisal tudi svoje prve pesmi. Po vrnitvi v Peking, tri leta pozneje, se je pridružil reviji Jintian (Danes), okoli katere so se zbirali t. i. menglong pesniki, ki se jih je oprijel, predvsem na Zahodu, nekoliko slabšalen izraz »megleni«, saj so v nasprotju z ideologijo tedanje komunistične partije v svojih pesmih obujali motive in teme klasične kitajske poezije in se navdihovali pri zahodnih, večinoma modernističnih pesnikih. Toda Lian je že zelo kmalu ubral svojo zelo zahtevno pesniško pot, saj skuša v svojih pesmih po eni strani reaktualizirati kitajsko zgodovino, tradicijo in kulturo, hkrati pa eksperimentira s kitajščino, zaradi česar je izoblikoval popolnoma samosvoj pesniški izraz, ki ga je poimenoval z jangščino.

Epizode iz življenja zbiralca železa

Romski naturščik Nazif Mujić je s svojo življensko zgodbo, ki jo je upodobil v filmu, postal simbol položaja romskega prebivalstva v Bosni in Hercegovini, in ne samo tam. S svojim neverjetnim optimizmom, s katerim vsak dan rešuje nemogočo situacijo svoje družine, pa osvaja tudi filmske festivale

Kevin Parker, glava zasedbe Tame Impala: »Namesto da bi te pobožale, te udarijo.«

Tame Impala je projekt mladega avstralskega multiinštrumentalista Kevina Parkerja, ki je v preteklih treh letih dvignil veliko prahu v krogih svetovne neodvisne glasbene produkcije, saj sta oba njegova albuma prinesla svež veter v že nekoliko zatohlo produkcijo indie rocka. Namesto da bi se Parker lotil recikliranja popularne glasbe iz osemdesetih let prejšnjega stoletja, kar je v zadnjih letih postala praksa številnih mladih skupin, se je osredotočil na zlato obdobje šestdesetih in sedemdesetih let ter svetu predstavil svoje videnje psihedeličnega progresivnega rocka. V njegovi glasbi je moč čutiti najrazličnejše glasbene vplive – zasedbo Tame Impala pogosto primerjajo z Johnom Lennonom, Beach Boysi ali Led Zeppelini, pa tudi s psihedeličnimi skupinami iz kasnejših obdobij kot denimo Mercury Rev ali The Flaming Lips.

Medeski Martin & Wood: »Politični vpliv? Ne.«

Brooklynski jazzovski trio Medeski Martin & Wood, ki ga sestavljajo John Medeski (orgle, klavir), Billy Martin (bobni) in Chris Wood (kontrabas, električni bas), je nase opozoril že v začetku 90. let, ko je v svoj glasbeni izraz vpeljeval električne inštrumente in moderne ritme. Nastala je mešanica avant jazza, hip-hopa in funka, prepletena z bogatimi harmonijami in ogromno improvizacije, in ta glasbeni izraz trio še danes uvršča v sam vrhunec sodobne jazzovske produkcije. Pred njihovim mariborskim nastopom smo se pogovarjali z bobnarjem Billyjem Martinom.

Kurt Vile: »Ko se kitara in telo zlijeta v eno«

avtorjem iz Philadelphie, ki je del svojih dvajsetih let presedel na viličarju, medtem pa skladal lastno glasbo in se navdihoval nad Beckom, Dylanom, Neilom Youngom, skupino Fleetwood Mac in drugimi velikimi glasbenimi imeni. Kmalu zatem je ustanovil indie rock skupino The War on Drugs, a se je že po prvi plošči odločil za samostojno pot, ki ga je po dveh underground albumih pripeljala do ugledne neodvisne založbe Matador Records. Očitno je izbral pravo pot, saj vse odtlej polni najbolj cenjene glasbene medije, številni pa ga označujejo kot novega »velikega« ameriškega kantavtorja.

Paolo Giordano: »Izstop iz sveta znanosti je bil oster.«

Torinčan Paolo Giordano (1982), po poklicu doktor fizike, je pri šestindvajsetih letih pustil akademsko kariero fizika in se posvetil pisanju literature. Že za prvenec Samotnost praštevil je leta 2008 dobil strego, najuglednejšo italijansko literarno nagrado. Njegov roman govori o ljudeh, ki v življenju ne najdejo sreče, in v Italiji so ga prodali v več kot milijon izvodih, preveden pa je v več kakor štirideset jezikov. Giordano je minuli teden v Sloveniji predstavil svoj drugi roman, Človeško telo, ki govori o italijanskih vojakih v Afganistanu. V njem ne tematizira samo vojne, ampak je zanj roman tudi metafora za njegov vstop v odraslost, nekakšno soočenje z odgovornostjo in obveznostmi, ki jih ima, ker je priznan pisatelj. Obe deli, zanju je značilen tudi izvrsten slog, je prevedla Anita Jadrič, izdala pa Založba Mladinska knjiga.

Srečna mladina: »Najhuje je, ko v živo zaserješ«

Srečna mladina je zvok slovenske tranzicije. Skupina je leta 1993 začela kot šolski punkerski bend, ki si je ime nadel po komadu Nietov. Sledili so nešteti žanrski pretresi in menjave članov. Čeprav ji kritiki niso bili vedno naklonjeni in čeprav nikoli ni stavila na marketinško mašinerijo, si je z leti pridobila široko poslušalstvo. A nikdar se ni uklonila pravilom slovenskega popa, četudi se eden njenih najbolj znanih posnetkov imenuje Pop muzik.

Steve Albini: »Slediti navdihu kot prašič tartufom.«

Težko bi našli producenta, ki je podobo rockovske glasbe zadnjih tridesetih let zaznamoval bolj kot Steve Albini, pa čeprav sam vztraja, da je njegovo delo v lastnem studiu Electrical Audio povsem tehnične narave. Vztraja tudi, da je tam le zato, da zabeleži zvok bendov, in ne zato, da bi jim nespoštljivo solil pamet. Z njim so plošče snemali taki velikani, kot so Nirvana, The Stooges, PJ Harvey, Pixies in Godspeed You! Black Emperor, sam pa se je že v osemdesetih proslavil s svojo kultno postpunkovsko zasedbo Big Black. Je glasen kritik založniških velikank in ustroja glasbene industrije, besede pa udejanja tudi z odpovedovanjem standardnim producentskim provizijam. Tej strogi etiki zadnjih dvajset let sledi s kultno minimalistično-rock zasedbo Shellac, v kateri mu družbo delata še basist Bob Weston in bobnar Todd Trainer. Čeprav se izogibajo spletkam glasbene industrije, jih redno srečujemo na največjih neodvisnih festivalih, zdaj pa se po petih letih spet vračajo v Ljubljano.

Dan Deacon: »Proti korporativnemu kapitalizmu!«

Dan Deacon, nekoč študent elektroakustične in računalniške kompozicije v New Yorku, je v zadnjih nekaj letih eden izmed glavnih akterjev baltimorske DIY, torej »naredi sam« scene. Izjemno produktiven in zvedav glasbenik, ki je prve štiri albume izdal v lastni režiji, zadnjo ploščo pa pri založbi Domino Records, se s svojim elektronskim »naredi sam« noise-popom, energičnimi nastopi in družbeno aktivistično držo predstavlja kot državljan nove, pravičnejše Amerike.

Blitz the Ambassador: »Moraš ven z območja udobja«

Blitz the Ambassador je v množici uspešnih zahodnoafriških raperjev posebnež: govori pet jezikov in ima doktorat iz afriških študij. Njegova besedila so kritična, njegova glasba bolj »oštra« od ustaljene poperske različice izvoznega hrupa afriške ulice. Ni afrocentrist, ampak afropolit.

Marija Mojca Pungerčar: »Umetniki in drugi izobraženci smo novi proletariat«

Marija Mojca Pungerčar je pred dnevi postala prva slovenska umetnica, ki je prejela Jakopičevo priznanje – nacionalno priznanje za dosežke v likovni umetnosti, ki ga podeljujejo Moderna galerija, Zveza društev slovenskih likovnih umetnikov, Društvo likovnih kritikov ter Akademija za likovno umetnost in oblikovanje.

Ilja Stogoff: »Moje poti niso pustolovščina.«

Ruski pisatelj Ilja Stogoff (1970) si je kot glasbeni novinar ustvaril ime že v nekdanji Sovjetski zvezi. Pisal je o punku in rocku za prestižno moskovsko glasbeno revijo, nekakšen ruski Rolling Stone, ki je imela šest milijonov bralcev. V devetdesetih letih je opustil pisanje in se ukvarjal s priložnostnimi deli – bil je prodajalec koles, trgovec na črnem trgu, urednik erotične revije, varnostnik, prevajalec –, nato pa se je leta 1999 zmagoslavno vrnil z romanom o ljubezni. Njegov roman Mačoti ne jočejo je postala knjiga leta. Stogoff piše za različne ruske revije, vendar je predvsem pisatelj. Njegovi romani so prevedeni v petnajst jezikov. Je oče treh otrok in – redkost v Rusiji – katolik. V minulem tednu je na Slovenskih dnevih knjige predstavljal slovenski prevod svoje knjige mASIAfucker, ki govori o njegovem popotovanju po osrednji Aziji.

Chinawoman: »Iskrenost je pomembna«

Chinawoman je kanadska kantavtorica Michelle Gurevich, ki je glasbo začela ustvarjati kar v svoji dnevni sobi; tam je leta 2007 nastal tudi njen kritiško uspešni prvenec Party Girl. Tri leta kasneje je pečat klasične evropske balade, prepletene z elementi dekadence in drame, še izostrila na albumu Show Me The Face. Kmalu jo je opazila Evropa in pred skoraj dvema letoma se je preselila v Berlin. Takrat je prvič obiskala Ljubljano in s kabarejskim nastopom navdušila na festivalu Mesto žensk.
Nova zvezda svetovne alternativne glasbene scene zdaj razprodaja koncerte po Balkanu, nastopa po Vzhodni Evropi in Rusiji in pravzaprav ne preseneča, da jo je občinstvo vzelo za svojo. S starimi, pa tudi z novimi, nekoliko hitrejšimi skladbami, v katerih še naprej neguje fatalistično-emocionalen način pisanja, se bo z vokalom, s kitaro in klaviaturami predstavila v mali dvorani Kina Šiška, kamor prihaja v spremstvu dveh glasbenikov: bobnarja Robina Thomsona in kitarista Diega Ferrija.

Peter Hook: »Tisto je bil res prav poseben čas«

Na krilih britanskega punka, ki je konec sedemdesetih let pretresel svetovno glasbeno dogajanje in konservativno družbo, je pot začela tudi danes kultna zasedba Joy Division. Že dve leti pozneje je napisala novo poglavje. Takrat jo je v roke dobil ekscentrični producentski vizionar Martin Hannet in skupaj sta povila eksperimentalno, »arty« punkovsko izpeljanko, ki jo danes poznamo kot postpunk. Le leto pozneje je skupini velike načrte prekrižala tragična usoda. Ali pa neumnost, če vprašate basista Petra Hooka. Dan pred odhodom na prvo ameriško turnejo je karizmatični frontmen in tekstopisec Ian Curtis, ki je trpel za epilepsijo in depresijo, pri nedopolnjenih štiriindvajsetih letih storil samomor, s tem pa se je končala tudi zgodba zasedbe Joy Division.

Danny Wolfers - Legowelt: »Edina meja je domišljija«

Nizozemskega producenta Dannyja Wolfersa in njegov psevdonim Legowelt boste najbrž težko našli med narekovalci plesnih elektronskih trendov, toda hkrati je že vsaj deset let reden gost odmevnih klubov in festivalov po vsem svetu. Trendi so prihajali in odhajali, Wolfers pa je s svojim izrazom, ki se močno naslanja na smernice revolucionarnih elektronskih producentov z začetka devetdesetih, že dvajset let sinonim za vrhunsko plesno glasbo. Z njim smo se pogovarjali pred nastopom v ljubljanskem klubu K4, kjer bo nastopil na povabilo ekip Lost Tapes in Gumitwist ter festivala Tresk v organizaciji Radia Študent.

Irvine Welsh: »Danes Trainspotting verjetno ne bi bil niti objavljen.«

Irvine Welsh je te dni v Ljubljani predstavljal svojo zbirko kratkih zgodb Pogreto zelje. Gre za zbirko zgodb, ki jih je napisal v zadnjih 20 letih in dobro ponazarjajo vse mojstrstvo jezika in naracije, ki ga premore ta škotski pisatelj. Z Welshem smo se pogovarjali o Trainspottingu, o njegovih drugih literarnih delih in tudi o splošni družbeni klimi v Britaniji in na Škotskem. Trdi, da so razmere in klima za ustvarjanje slabe.

Ewok: »Naši elektronski sceni se dogaja renesansa«

Ewok je razmeroma nov elektronski in na trenutke rockersko zveneč trio, v katerem je moči združila trojica glasbenikov iz drugih prepoznavnih zasedb. Idejni vodja je klaviaturist, oblikovalec zvoka in didžej Miha Šajina, sicer član zasedbe Moveknowledgement, v kateri kot frontman deluje N’toko. Tokrat se mu pridružuje energični vokalist Milan Jerkić (Intimn Frizurn), zasedbo pa zaokroža Luka Kuhar, eden dejavnejših bobnarjev mlajše generacije, ki ga je slišati v številnih zasedbah, tudi v Na lepem prijaznih. Gre za enega tistih svežih bendov z alternativne scene, ki so že resno opozorili nase. Preizkusili so tudi številne odre, a pravijo, da ne želijo nastopati za vsako ceno, tudi zaradi slabo plačanih nastopov, za kar poleg klubov krivijo glasbenike, ki so pripravljeni delati po dumpinških cenah. Sedmega marca pri založbi Kapa Records izide njihov prvenec No Time, isti dan pa ga bodo v živo predstavili v ljubljanskem klubu Channel Zero.

Zoran Kostić Cane: »Zdravilo za dušo in hrana za misli«

Zoran Kostić Cane, frontman beograjskih Partibrejkersov, je izredno iskriv sogovornik, brez dlake na jeziku. Pred ljubljanskim nastopom, ki ga bo zasedba izvedla skupaj s hrvaško skupino Majke, smo se z njim pogovarjali večinoma o univerzalnih življenjskih težavah. In glasbi. Najprej pa je vprašal: »A to je za Mladino?«

Paul Banks: »Nisem oboževalec postpunka«

Paul Banks, pevec in kitarist znane newyorške skupine Interpol, ki smo jo lani poslušali v ljubljanskih Križankah, je pred kratkim izdal samostojno ploščo s preprostim naslovom Banks. Prav zaradi nje se zdaj vrača v slovensko prestolnico, v živo jo bo predstavil na sobotnem koncertu v Kinu Šiška.

Werefox: »Apeliramo na vest poslušalca«

Prekmurska četverica prekaljenih glasbenikov si je nadela ime Werefox. Novo skupino sestavljajo Melanija Fabčič - Melee (vokal), David Halb (bobni), Sašo Benko (kitara) in Manuel Hahn (bas kitara), poznamo pa jih iz skupin Psycho-Path, Lollobrigida, Sphericube, Bekko in Manul. Pogovarjali smo se pred njihovim četrtkovim nastopom v ljubljanskem Kinu Šiška, kjer bodo predstavili odličen prvenec I Am Memory, ki so ga izdali te dni. Dogodek bo popestril poseben gost Scott McCloud iz kultnega ameriškega benda Girls Against Boys, ki bo nastopil s krajšim polakustičnim setom, ker pa je hkrati gostoval tudi v pesmi The Boy In Me, The Girl In You na njihovem albumu, se bo na odru pridružil tudi »lisicodlakom«.

Nouvelle Vague: »To je klasika naše generacije.«

Francoska skupina Nouvelle Vague se je na svetovnem glasbenem zemljevidu pojavila ravno v času, ko se je na britanski in ameriški glasbeni sceni začel dogajati opazen revival postpunka in novega vala. Medtem ko so se številne skupine bolj ali manj uspešno vračale v osemdeseta leta in enostavno posnemale glasbeni izraz najvidnejših akterjev tistega obdobja, se je Marc Collin, glava projekta Nouvelle Vague, odločil občinstvu predstaviti svojo vizijo novega vala. Novi val v ritmu bossa nove.

Mark Lanegan: »Blues je razpoloženje«

Mark Lanegan, mož z baritonskim glasom, ki se v počasnem rocku počuti kot doma, je bil nekoč prvi glas grunge rocka. Njegova matična zasedba Screaming Trees sicer ni imela komercialnega uspeha, kakršnega so dosegle skupine Nirvana, Pearl Jam in Soundgarden, a je močno zaznamovala zvok ameriškega novega rocka devetdesetih let. Burna življenjska pot ga je peljala prek številnih sodelovanj, svoj raskavi glas je med drugim preizkušal v skupini Queens of the Stone Age in skupaj z njimi leta 2003 gostoval tudi v Ljubljani, z Gregom Dullijem (Afghan Whigs) je sodeloval pri projektih The Gutter Twins in Twillight Singers, s pevko Isobel Campbell pa izdal tri albume. Tokrat prihaja k nam s svojim zadnjim izjemnim samostojnim albumom Blues Funeral.

Boštjan Gorenc Pižama: »Vsaj ne bodo šli žene razsekat s sekiro!«

Eden mojih ljubših trenutkov v zgodovini slovenske televizije je bil, ko se je njegova gorostasa figura na zaslonu pojavila z majico, na kateri je trijumfalno pisalo Premagal sem anoreksijo! Podobno srčkan je bil na nekem stand-up nastopu, ki ga je začel tako, da je najprej s pojasnilom »Da me boste bolje videli!« izpred sebe odstranil stojalo za mikrofon. Sam se vedno prvi norčuje iz lastnega špeha, in to bolj duhovito kot bi se znala večina nas.
Začel je kot raper, dozorel je kot stand-up komik, v zadnjih letih se je čedalje bolj našel kot prevajalec fantazijske in otroške literature. Tako kot je veliki George Martin svojo sago A Song of Ice And Fire postavil skozi neki čisto svoj, na novo izumljen fantazijski jezik, tako je moral mladi prevajalec na novo izumiti fantazijsko slovenščino. Kdo bi si upal zanikati, da ima tudi on znatne zasluge za to, da so ob lanskem Martinovem obisku horde slovenskih oboževalcev tako preplavile Konzorcij, da je bilo treba sproti odnašati omedlele?

Chick Corea: »Glasba je vedno pozitivna sila.«

Chicka Coreo ljubiteljem glasbe ni treba posebej predstavljati – nedvomno gre za enega izmed najinovativnejših jazzovskih glasbenikov dvajsetega stoletja, ki se je v svoji dolgoletni karieri okušal v najrazličnejših glasbenih žanrih. Kot pianist in klaviaturist se je kalil v številnih legendarnih jazzovskih zasedbah, mednje sodi tudi sodelovanje v revolucionarni skupini Milesa Davisa, ki je ob koncu šestdesetih in na začetku sedemdesetih let občinstvu predstavila novo glasbeno zvrst – jazz rock. Priljubljenost in tedanja izvirnost žanra je Coreo tako navdušila, da je ustanovil skupino Return To Forever, s katero je nadaljeval tam, kjer je končal z Davisom. Toda njegov raziskovalni duh mu ni dal miru in tudi pozneje je sodeloval s številnimi vrhunskimi svetovnimi glasbeniki. V sklopu projekta Evropska prestolnica kulture 2012 se bo v Mariboru predstavil s svojim triom.

Aida Begić: Otrok Sarajeva

Šestintridesetletna režiserka iz Bosne in Hercegovine (BiH) Aida Begić je leta 2008 v Cannesu za debitantski dolgometražni film Sneg dobila glavno nagrado kritiškega tedna. Letos je bila na istem festivalu spet nagrajena. Njen drugi celovečerec Otroci Sarajeva (Djeca) je dobil posebno nagrado žirije v programu Posebni pogled. Film je bil opažen tudi v domačem Sarajevu, saj je glavna igralka, 22-letna Marija Pikić, na letošnjem Sarajevskem filmskem festivalu prejela nagrado srce Sarajeva za najboljšo žensko vlogo. Te dni smo si film lahko ogledali na 23. ljubljanskem mednarodnem filmskem festivalu LIFFe.

Warren Ellis: »Skupaj smo dlje od Beatlov. In lepši smo.«

Avstralski skladatelj in multiinstrumentalist Warren Ellis je v Ljubljani razmeroma reden gost. Njegove violinske bravure smo največkrat spremljali, ko je bil v družbi Nicka Cava in njunih bendov, najprej The Bad Seeds in nazadnje Grinderman. Po navadi ostaja v senci tesnega, dolgoletnega sodelavca, je pa hkrati res, da je Cavov koncert brez Ellisa nekaj takšnega, kot bi bil koncert skupine The Rolling Stones brez kitarista Keitha Richardsa. Ellis se tokrat v Ljubljano vrača s svojo matično zasedbo Dirty Three, ki jo je pred dvajsetimi leti ustanovil skupaj z bobnarjem Jimom Whitom in kitaristom Mickom Turnerjem, zato smo se pogovarjali o njihovi novi plošči Toward the Low Sun in vrnitvi na koncertne odre, pa tudi o Beatlih in bradah ter seveda o zasedbi Godspeed You! Black Emperor, s katero si bodo v sredo delili oder Kina Šiška.

Dan D: »Stran od sodobnih norm in ekonomije«

Dan D, ena vidnejših slovenskih mainstream skupin, je izdala nosilec zvoka v omejeni nakladi in z naslovom Tiho. Ne boste ga mogli sneti s spleta, saj je izdan na kaseti (ja, kaseti!), njen ovitek pa je poleno, ki ga je zasnoval kipar Jiri Kočica. Posebnost novega glasbenega izdelka skupine Dan D je tudi v sami glasbi, ki je ustvarjena s pomočjo nenavadnih predmetov in inštrumentov. O kaseti in prihajajoči turneji smo se pogovarjali z Nikolo Sekulovićem, basistom skupine.