Dušan Šarotar

Dušan Šarotar (roj. 1968 v Murski Soboti), pisatelj, pesnik in scenarist, ki je v Ljubljani študiral sociologijo kulture in filozofijo, zadnja leta v svojih romanih piše o že skorajda pozabljeni kategoriji – dušah. Njegovo pisanje je poetično in na trenutke deluje melanholično. Kot da bi skušal na slikarsko platno preslikati notranje krajine svoje biti. V romanu Panorama, v njem pripoveduje o izseljencih, ki jih je zadnja leta spoznaval na potovanjih po Evropi, je ta postopek prignal do skrajnosti. Panorama, ki je bila letos nominirana za nagrado kresnik, je zahteva po upočasnitvi časa in povabilo k refleksiji, meditaciji in razmisleku o tem, kaj se dogaja okrog nas in v nas ter kako živimo. Je zahteven roman, brez klasične romaneskne zgodbe, vendar se branje obrestuje. »Panorama je morebiti subverzivna prav zato, ker ustavlja čas. Ne upam si niti pomisliti, da bi bila subverzivna, ker človek nima več zbranosti, da bi se lahko prebil skozi takšno knjigo. Druga stvar je govoriti, da nimaš časa, da bi prebral knjigo – to pa je že politično vprašanje,« pravi Šarotar.

Ralf König

Ralf König je nesporni kralj stripovske umetnosti. Niti sam ne ve natančno, koliko knjig je v 35 letih kariere izdal. Lani konec leta smo pri založbi VigeVageKnjige končno dočakali prvi prevod njegovega dela v slovenščino: Prototip na novo osmišlja, kar se je zgodilo v rajskem vrtu. Letos je pri založbi Škuc izšel naslednji, Super paradiž. Stripar z navdušujočim smislom za humor, ki premika meje – ne le stripovske umetnosti, marveč tudi v boju za pravice skupnosti LGBT.

Ice-T: Izvirni gangster

Ice-T bi lahko bil lik v kakšnem stripu. Zelo mlad je šel v vojsko, ko se je vrnil, je ropal zlatarne in bil zvodnik. Potem je začel o teh nečednih poslih skladati rime, dodal je nekaj ulične mitologije in domišljije. In tako postal eden od pionirjev zloglasnega stila gangsta rapa, ki je z njim in s skupino N.W.A. na zgražanje večine staršev udaril po ZDA konec osemdesetih let.

Jure Godler

Satira, ki nam ponuja obliž na rano politične realnosti, je ubežala šibki gravitaciji nacionalne televizijske hiše in se naselila na Planetu TV. Tako kot Jure Godler, ki pravi, da ni on zapustil nacionalke, ampak ona njega. Po številnih imitacijah in televizijskih inkarnacijah prejemnik viktorja za najobetavnejšo medijsko osebnost leta 2006 ugotavlja, da je končno našel svojo pravo vlogo. Kot pisec in voditelj se je tokrat prvič podal na polje politične satire, ki ga od marca obdeluje s soustvarjalci oddaje Ta teden z Juretom Godlerjem. Za format, ki po zgledu ameriških poznovečernih šovov izkorišča satirični naboj novic, je suveren, inteligenten in karizmatičen voditelj ključnega pomena. Godler je vse našteto in glede na to, da je komaj prestopil prag tridesetih, se veselimo njegovega odraščanja za voditeljskim pultom in pisanja za kamerami. Med pogovorom za nekoga, ki zbuja vtis angleške uglajenosti, presenetljivo veliko preklinja. A očitno si strast, ki prežema vse njegovo delovanje, na ta način utre pot tudi v govor.

Yasmine Hamdan

Pravijo ji pionirka bližnjevzhodnega popa ali pa moderni glas arabske glasbe. Izvira iz Bejruta, kamor se je vrnila, ko se je libanonska vojna končala, in zastartala zasedbo Soapkills, s katero so našli poti mimo arabskih glasbenih tradicij in poskrbeli za »razširjanje mentalnih okvirjev«. Pred dobrim desetletjem se je zaradi študija psihologije preselila v Pariz, kjer živi danes, in skupaj z Marcom Collinom (Nouvelle Vague) posnela solistični prvenec Ya Nass. Potem je spoznala kultnega filmarja Jima Jarmuscha in ga tako prevzela, da jo je povabil k sodelovanju v njegovem zadnjem filmu Večna ljubimca (Only Lovers Left Alive, 2013) ...
Pronicljivost in kritičnost sta jo z različnimi projekti pripeljali do filmskih festivalov v Cannesu in Sydneyju ter celo do ožjega izbora za oskarja. Njen nastop, v katerem spaja čutnost, izzivalnost, zapeljivost in misticizem, pa na dan izida Mladine (v petek, 29. maja) lahko ujamete v sklopu letošnjega festivala Druga godba.

Miša Molk

Če sta Republika Slovenija in njena nacionalna televizija kdaj premogli kakšno zvezdo, ta gotovo nosi ime in obličje Miše Molk. Počela je že praktično vse: vodila, urednikovala, varovala gledalčeve pravice, čakamo le še, da se preizkusi kot direktorica. Na terasi nekdanjega hotela Turist, s pročeljem nacionalke za kuliso, sva se malo pomenili o kakovosti razvedrilnega programa, konservativnosti in dolgčasu, teku za vozom, osamljenosti in sublimaciji spolne energije.

Wovenhand

V sredo v Ljubljano spet prihaja zasedba Wovenhand: demonični projekt posvečenega človeka, denverskega pridigarja Davida Eugena Edwardsa. Nekdanjega frontmana skupine 16 horsepower, človeka ene knjige, psalmista, ki črpa iz globeli človeškega zla in božje milosti, človeka, ki ga razsvetljenstvo ni oplazilo. Pred koncertom sva rekla besedo ali dve.

Aleksandar Popovski

Makedonski režiser Aleksandar Popovski, ki se je rodil leta 1969 v Skopju, je tam, na Univerzi Cirila in Metoda, tudi diplomiral iz gledališke in radijske režije. Po prvih projektih v domovini, kjer se je uveljavil z režijami besedil znanega dramatika Dejana Dukovskega, se je začela njegova »odisejada« po gledališčih drugih držav. Pot ga je najprej vodila na Dansko, nato v Turčijo, Grčijo, Srbijo, na Hrvaško, v Veliko Britanijo in Slovenijo, ki je njegov »gledališki dom«.

Clement Benech

V hotelski bar pride napravljen, kot bi prišel k birmi in kot se za literarni večer ne bi napravil noben slovenski avtor njegove generacije. Zloščeni čevlji, hlače na rob, v prsnem žepu suknjiča ima zataknjen kuli. Fant od fare, skratka. Clement Benech (1991) je francoski pisatelj najmlajše generacije. Na letošnjem festivalu Fabula se predstavlja z romanesknim prvencem, ki nosi naslov Slovensko poletje.

Karmina Šilec

Karmina Šilec je fenomen. Vendar ne lokalni ali morda celo vseslovenski fenomen, s svojim edinstvenim odrskim pristopom, z udarno mešanico vokalne glasbe in gledališča, ki jo razvija v svojem ansamblu Carmina Slovenica, velja za fenomen svetovnega formata.
Poleg izjemnih kritiških odzivov to potrjujejo številna gostovanja po vseh celinah, pa tudi nagrade, denimo nagrada Prešernovega sklada (dobila jo je že za svoj prvi glasbeno-gledališki projekt Vampirabile »davnega« leta 2000, pozneje pa, presenetljivo, nikoli več) ali pa prestižna mednarodna nagrada Music Theatre Now, ki ji je pred leti pripadla v kategoriji Glasba onkraj opere.
Čeprav je komplimentov vajena, pa je med nedavnim gostovanjem v New Yorku, kjer je Carmina Slovenica premierno predstavila svojo najnovejšo predstavo, morala priznati, da jo je odziv tokrat vendarle osupnil. Ne le, da je občinstvo predstavo, ki so jo uprizorili petkrat, pozdravilo s stoječimi ovacijami, izjemno pozornost so jim namenili tudi mediji. Tudi najvplivnejši zahodni mediji, kot so The New York Times, New Yorker in The Guardian.
In bili so navdušeni. Med drugim smo lahko prebrali, da je Karmina Šilec »goreče talentirana«, njen ansambel pa »Cirque du Soleil vokalnega gledališča«.

Rambo Amadeus

Rambo Amadeus je glasbenik, ki je svojo glasbo za turbofolk označil, še preden se je ta v devetdesetih letih razcvetel po večjem delu hribovitega Balkana. A v nasprotju s turbofolkom glasba Antonija Pušića, kar je Rambovo pravo ime, s svojimi satiričnimi besedili in mešanico sodobnih ter tradicionalnih glasbenih žanrov kljubuje ustaljenim normam vsakdanjega življenja v naši regiji in tudi zunaj njenih meja. Rambo na ironičen način secira in kritizira politično in družbeno dogajanje, zaradi česar je obveljal za nekakšnega »opinion makerja« nekdanje jugoslovanske scene.

JAŠA

Slikar in performer Jaša Mrevlje - Pollak (1978) bo od maja do novembra Slovenijo zastopal na svetovnem umetniškem odru. Za 56. beneški bienale, enega najpomembnejših dogodkov sodobne umetnosti na svetu, bo pripravil projekt Zaklop/nasilna nuja za utelešeno prisotnost upanja, večplastno prostorsko postavitev in performans »in situ«, ki bo potekal vseh 28 tednov bienala, glavni poudarki pa bodo na solidarnosti ter skrbi za skupnost(nost) in čistost komunikacije. To so že od vsega začetka tudi glavni atributi in modus operandi njegove razvejene ustvarjalnosti.

Jelka Reichman

Jelka Reichman je tista gospa, ob omembi katere odrasli v mislih pri priči odjadrajo nazaj v otroštvo, otroci pa z žarečimi očmi predte postavijo kup slikanic in pokažejo na njeno ime, izpisano na naslovnici Miškolina, Šivilje in škarjic, Cepecepetavčka, Levega devžeja, Zmaja Direndaja ... ter seveda Mojega prijatelja Pikija Jakoba in Mačka Murija. Z ilustracijami teh in še marsikatere druge slikanice se je uveljavila kot ena naših najvidnejših ilustratork, o čemer pričajo številne nagrade, tudi tri za življenjsko delo (nagrada Hinka Smrekarja, Levstikova in Župančičeva nagrada). Hkrati pa je ena naših najbolj priljubljenih ilustratork, saj pri nas skoraj ni gospodinjstva, ki ne bi imelo vsaj ene slikanice z njenimi podobami.
Jelka Reichman je tudi prijetna gospa, ki skupaj z možem Marjanom ter mucema Mikijem in Naomi živi na robu Ljubljane, v hiši, ki sta jo zgradila s prihranki in v kateri med drugim hrani obsežno zbirko punčk, medvedkov in najrazličnejših starin. Nedavno je praznovala 75. rojstni dan.

Katarina Čas

Je v Sloveniji sploh kdo, ki v zadnjem letu ni naletel na podobo svetlolaske, oblečene le v modre kopalke in polepljene s šopi dolarskih bankovcev? Njen nastop v Volku z Wall Streeta, enem najvidnejših filmov iztekajočega se leta, ki ga je režiral sloviti Martin Scorsese in v katerem je v glavni vlogi nastopil nič manj sloviti Leonardo DiCaprio, je bil bomba. Pa kaj, če je bila vloga majhna. Filmski kritiki se strinjajo, da je bila ena ključnih. Marca bo premiero doživel njen drugi hollywoodski film, komična drama Danny Collins, kjer igra glavno vlogo Al Pacino, ona pa je njegova zaročenka. Za seboj pa ima še številne druge uspešno opravljene avdicije, med drugim tudi za vloge v treh nadaljevankah televizije BBC. Ob vsem tem ne preseneča, da so slovenski uporabniki iskalnika Google.si pogosteje kot njeno ime letos iskali le še imeni Luke Mesca in Violete Bulc. A že prej je bila eden naših najprepoznavnejših televizijskih obrazov. Vodila je številne oddaje, nastopala je tudi v nadaljevankah in občasno v kakšnem filmu. Šele odločitev, da poskusi na tujem, pa ji je dala pravi zagon tudi kot igralki. Za zdaj sicer predvsem na tujem in bolj redko doma. Je pa doma ravnokar dočakala svoj prvi pravi gledališki projekt.

TBF: Splitski pingpongarji

Hrvaška skupina The Beat Fleet ali krajše TBF sodi v redko vrsto, med alternativce za množice. To je redek popularen in hkrati družbeno angažiran bend. Njegovi člani veljajo za pionirje tamkajšnjega hiphopa, čeprav jih nikoli nismo poslušali kot čistokrvne raperje. Za to se nikoli niti niso imeli. Od nekdaj nastopajo z živim bendom, svojo glasbo so zato šaljivo označili za pingpong in ne hiphop. So izjemno lokalni, v besedilih in glasbeno, njihova genialnost pa je v tem, da znajo to lokalnost prevesti tudi za tiste daleč zunaj domačega Splita. Danes je TBF eden najpopularnejših hrvaških bendov sploh. V sedemnajstih letih je izdal šest albumov in zdaj pripravlja novega. Aleksandar »Saša« Antić je glavni tekstopisec. Je eden od vokalistov, sklada pa tudi del glasbe. Z njim smo se pogovarjali v času, ko v Splitu postopoma propada imperij, ki ga je zgradil nekdanji župan, podjetnik Željko Kerum.

Dino Mustafić

Predstavo Zid, ki jo je režiral v obleganem Sarajevu, so igrali pod točo izstrelkov z okoliških hribov. S to gledališko predelavo Sartrove novele o španski državljanski vojni je bosanski režiser Dino Mustafić skušal gledalcem prikazati vso absurdnost vojne v BiH in na območju nekdanje Jugoslavije. Vojna izkušnja ga je zaznamovala kot človeka in gledališkega ustvarjalca, saj je spoznal, da se je treba za svobodo boriti ves čas, v miru in vojni.
Dino Mustafić (1969) je med vojno končal študij režije na sarajevski Akademiji za gledališke umetnosti ter študij književnosti in bibliotekarstva na Filozofski fakulteti v Sarajevu. Odtlej je režiral dokumentarne filme, glasbene projekte in gledališke predstave. Njegov prvi igrani film Remake je bil leta 2003 na mednarodnem filmskem festivalu v Rotterdamu izbran med peterico najboljših. Režiser Mustafić je režiral v večini nekdanjih jugoslovanskih republik, v gledališkem svetu pa je znan tudi zaradi dolgoletnega vodenja mednarodnega gledališkega festivala Mess, ki ga je leta 1997 obnovil in postal pri 27 letih njegov najmlajši direktor.
Ta čas režira v novogoriškem gledališču delo znanega ruskega dramatika Jevgenija Švarca Zmaj. Konec novembra pa bodo v tem gledališču igrali tudi predstavo Majhen mi je ta grob, ki govori o Mladi Bosni in Gavrilu Principu.

Siniša Gačić

Boj za, dobitnik vesne za najboljši celovečerec letošnjega Festivala slovenskega filma (FSF), je prvi dolgometražni dokumentarec Siniše Gačića, diplomanta montaže in podiplomskega študenta režije na AGRFT, scenarista, režiserja, TV-voditelja in novinarja Studia City, ki je bil nekoč tudi novinar Mladine. Gre za dinamičen filmski portret gibanja 15o, slovenskega poganjka antiglobalističnega gibanja Zavzemimo, ki se je 15. oktobra 2011 utaborilo na ploščadi pred slovensko Borzo, tapeciralo njen vhod s protestniškimi parolami, snelo črko R z zlatega napisa »borza« na pročelju, jo nadomestilo s črko J, nato pa po nekaj aktivističnih performansih v pol leta zlagoma usahnilo.

Arjan Pregl, slikar

Arjan Pregl (1973) je leta 1998 diplomiral na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani pod mentorstvom Metke Krašovec in Bojana Gorenca, tri leta kasneje je na isti šoli končal magistrski študij slikarstva in leta 2004 še magistrski študij grafike. V svojih delih, pogosto humornih ali ironičnih, tematizira družbeno aktualne pojave, kot implicitna rdeča nit pa je v njih vedno prisotna refleksija teorije umetnosti. Za svoje delo je dobil različne nagrade, bival v umetniških rezidencah v Berlinu in Londonu, v katerih bivanje omogoča ministrstvo za kulturo. Razstavljal je v številnih evropskih državah, pa tudi v ZDA, na Japonskem, njegove slike najdemo v več javnih zbirkah, med drugim v umetniški zbirki evropskega parlamenta.

Branko Šömen

Branko Šömen (1936) je avtor več deset romanov, pesniških zbirk, scenarijev legendarnih jugoslovanskih filmov (Rdeče klasje, Samo enkrat se ljubi, Strici so mi povedali, Let mrtve ptice, Rdeči boogie ali Kaj ti je deklica itd.), nekaterih besedil pesmi v zlatih časih slovenske popevke, dveh knjig o Vaclavu Havlu in navsezadnje obsežnih knjig o prostozidarstvu, ki so zbudile precej zanimanja.
Mlada leta je preživel v Murski Soboti – Prekmurje je zanj vseskozi ostalo pomemben vir ustvarjalnega navdiha –, nato je v Ljubljani študiral primerjalno književnost in bil leta 1962 zaprt zaradi objav v satirični reviji Bruc. Šömen je, ker je bil novinar in filmski ustvarjalec, obiskal precej predvsem srednjeevropskih in vzhodnoevropskih prestolnic, dalj časa pa je živel tudi v ameriškem Los Angelesu.

Andrej E. Skubic

Andrej E. Skubic (1967) je na ljubljanski Filozofski fakulteti študiral slovenistiko in anglistiko ter tam leta tudi 2003 doktoriral na temo sociolektov v jezikovni stvarnosti in literaturi. Poleg prevajalskega dela je napisal šest romanov in zbirko kratkih zgodb. Za romaneskni prvenec Grenki med je leta 2000 dobil Delovo nagrado kresnik, isto nagrado pa leta 2011 tudi za roman Koliko si moja?.
Skubic je kot pisatelj tankočuten in kritičen opazovalec družbenega življenja v Sloveniji, predvsem vedno bolj prekarnega srednjega sloja, ki mu tudi sam pripada, ker je »fluiden, saj gre v njem za stalno redefiniranje vlog, iskanje svoje vloge«
Pred dvema tednoma je izšel njegov najnovejši roman Samo pridi domov, v katerem literarno osvetljuje pojav korupcije v Sloveniji. Avtor ta fenomen kaže s človeške plati, na ravni primarnih medčloveških odnosov med protagonisti, saj če »daš to tematiko v roman, v njem deluje čisto drugače kot v časopisu. Te nore stvari v romanu izpadejo res nore«.

Jaka Andrej Vojevec, gledališki režiser

Jaka Andrej Vojevec (1978) je v času študija primerjalne književnosti in angleščine na ljubljanski Filozofski fakulteti redno zahajal v slovenska gledališča. Vanje je vstopal, tako pravi, kot v ritualni prostor, čisto svoj in poseben svet. Leta 1999 je bil med ustanovitelji študentske gledališke skupine Hiperclorhidria.

Laibach

Laibach je prekinil molk – z novim albumom (Spectre), ustanovitvijo nove stranke (Spectre), masivno svetovno turnejo, med katero si je z odločno besedo pokoril več kot 30 mest, od Berlina do Hongkonga, in temle intervjujem, ki je člane skupine ujel nekje v Skandinaviji, kjer so bratom Vikingom ravno razlagali, da Final Countdown ni le metafora, ampak da se je končno odštevanje res začelo.

Katja Perat

O svoji zadnji pesniški zbirki Davek na dodano vrednost, o usodi poezije v 21. stoletju, o mladi generaciji (pesnikov), o mačehi Evropi, o tem, zakaj je umetnost družbeno pomembna, pa tudi o tem, komu maha v zadnji pesmi iz svoje najnovejše zbirke.
Katja Perat (1988), diplomantka filozofije in primerjalne književnosti in doktorandka na Filozofski fakulteti, je s pesniškima zbirkama Najboljši so padli (2011), ki je bila izbrana za najboljši literarni prvenec, in Davek na dodano vrednost (2014) ter z recenzijami knjig, ki jih piše za Air Beletrino in Poglede, postala prepoznaven glas mlade generacije književnikov. V pesmih kritično obravnava slovensko literarno srenjo, usodo poezije in umetnosti in tudi družbene pojave. Njene pesmi iz prve zbirke so uvrščene v antologijo slovenske poezije 75 pesmi od Dekleve do Peratove, ki je izšla ta mesec. Nekateri kritiki pravijo, da je v svojih zapisih cinična, vendar – kot je razvidno iz pesmi v zadnji zbirki – verjame v lepoto, ljubezen in solidarnost. Predvsem pa v avtonomijo umetnosti in umetniške besede, saj je umetnost »v kognitivnem smislu prostor velikanske svobode. Znotraj tega prostora je mogoče reči karkoli, in to možnost je modro izkoristiti«. To pa Peratova artikulirano, jasno in kritično tudi počne.

Anja Štefan, pravljičarka

Anja Štefan je danes v svetu otrok in staršev sinonim za dobro pravljico. Išče jih v ljudskem izročilu, jih prireja, hkrati pa tudi sama piše pravljice, sestavljene iz dialogov, ki jih znajo otroci – zaradi njenega poetičnega jezika – na pamet. Poleg tega je izvrstna pripovedovalka. Leta 1998 je zasnovala Pripovedovalski festival Pravljice danes, ki ga s tričlansko ekipo vodi še zdaj.

Igor Pison

O režiji dramatizacije romana Angel pozabe, o zagatah slovenske narodne skupnosti v zamejstvu, o stiskah mladih ter o razmerah v Sloveniji, ki potrebuje intelektualce, ki bi začeli udrihati po elita.
Režiser Igor Pison (1982) je imel zadnje mesece zahtevno nalogo. V ljubljanski Drami so mu zaupali priredbo in režijo večkrat nagrajenega romana Angel pozabe, v katerem koroška Slovenka Maja Haderlap opisuje boj partizanov na avstrijskem Koroškem proti nacizmu in proces prisilne asimilacije. Pison je nalogo opravil izvrstno, saj mu je, kot smo videli na premieri v petek, uspelo v dobrih dveh urah popeljati gledalca skozi poetični svet Maje Haderlap in partizanskega boja koroških Slovencev ter pri občinstvu brez hollywoodske patetike zbuditi zanimiv odziv.

Ivica Buljan

Ivica Buljan se je rodil leta 1965 v Sinju pri Splitu in je eden izmed najprodornejših gledaliških režiserjev z območja nekdanje Jugoslavije. V predstavah – od leta 1995 jih je nanizal že več kot 50 – se režijsko dotika nevralgičnih točk družbene stvarnosti.
Na zagrebški univerzi je študiral politične vede, nato pa še francoščino in primerjalno književnost. Bil je novinar pri revijah Polet in Start, pisal je tudi gledališke kritike za Slobodno Dalmacijo. V gledališče, najprej je bil dramaturg v Franciji in kmalu zatem v Ljubljani, je zato vstopil z jasno izdelano poetiko. Ni ga privlačilo gledališče Stanislavskega, pa tudi ne akademska avantgarda, čeprav oboje prevladuje v sodobnem gledališču. Raje je hodil po svoji poti in pri tem uporabljal obsežno znanje iz zgodovine gledališča, filozofije, literature, slikarstva, filma in popularne kulture. O gledališču je predaval na ugledni newyorški šoli La Mamma Ellen Stewart, danes pa je profesor na Nacionalni gledališki akademiji Saint Etienne v Franciji.
Pred 15 leti je skupaj z Robertom Waltlom v Ljubljani ustanovil Mini teater, ki velja za enega izmed progresivnejših gledališč, v njem pa nastajajo eksperimentalne predstave, pogosto v koprodukciji s tujimi gledališkimi hišami. Leta 2009 je za predstavo Macbeth po Shakespearu Heinerja Müllerja, ki je nastala v koprodukciji Mini teatra, Cankarjevega doma in Novega kazališta Zagreb, prejel Borštnikovo nagrado za najboljšo uprizoritev.

Liu Bolin: »Prikazati želim človeško nepopolnost«

Liu Bolin izginja. Izginja v pekinškem Prepovedanem mestu, v milanski operni hiši Scala in na Wall Streetu. Neviden je na umazanih ulicah Pekinga in na elegantnih beneških mostovih. Govorimo o kitajskem umetniku, ki uporablja osupljivo slikarsko tehniko, zaradi katere se, poslikan po vsem telesu in oblačilih, tako rekoč popolnoma zlije s katerimkoli ozadjem.

Amelia Jones: Tujka, ki na glas kritizira Marino Abramović

V ljubljanski Galeriji Škuc je nedavno na povabilo Zavoda Maska in festivala Mesto žensk predavala Amelia Jones, umetnostna zgodovinarka, ki pozornost zbuja tudi zunaj sveta umetnosti. Škuc je pokal po šivih in kar precej poznih obiskovalcev se je moralo gnesti pred vrati, čeprav so s tem motili predavanje.

Blaž Ogorevc: Tropski melanholik

Blaž Ogorevc, ki se je rodil leta 1951 v Škofji Loki, je napisal pesniške zbirke Domačijski spevi, Poklon za Rastafari Makkonen Haile Selasie Yaha, Zima na socialističnem kmetijskem posestvu in Prisilno zreli paradižniki, ki je zagotovo najbolj znana med bralci. Leta 1999 pa je izšel njegov potopisni roman Tropska melanholija, ki je te dni doživel ponatis. Ogorevc v njem opisuje popotovanja po Aziji, Afriki, Južni Ameriki in državah Bližnjega vzhoda, v opise pa vpleta refleksije o svoji mladosti, živalih in ženskah ter skuša bralcu pojasniti, kaj je tropska melanholija in zakaj ga je zgrabila. Z Ogorevcem, ki je vedno zanimiv sogovornik, smo se pogovarjali o tej knjigi, o njegovih prijateljih, razodel pa nam je tudi številne zanimivosti iz svojega življenja, med drugim, da je njegov ded pisatelj Fran Saleški Finžgar. Nismo mogli niti mimo njegovega tri desetletja in pol trajajočega dela v uredništvu Mladine, kjer je bil nekaj časa urednik kulturne priloge Mlada pota, v kateri so danes znani literati in pesniki objavljali svoja prva dela.