Med klientelizmom in solidarnostjo

Najbolj cinična vest tedna je, da sta LDS in ZLSD ponovno vložili v parlamentarno proceduro predlog zakona o istospolnih skupnostih. Toda: zakaj bi bil cinizem gejem in lezbijkam dodeliti želene zakonske pravice?

Od leta 1997 so nevladne organizacije pripravljale tekst zakona z ministrstvom za delo in družino in aprila 2004 ga je Ropova vlada naposled sprejela na svoji seji in poslala v obravnavo v parlament. Dolgih 7 let. V tem času so iz zgodovine poznani grandiozni in vratolomni projekti.

Da bi povezali Sredozemsko morje z Rdečim, so zgradili Sueški prekop, za kar so porabili komaj nekaj več - 10 let, v sedmih letih se je odvila cela druga svetovna vojna, slavni ljubljanski Nebotičnik, ki je bil njega dni najvišja stavba v Jugoslaviji, so začeli graditi leta 1930, z odprtjem kavarne pa so ga otvorili že 3 leta kasneje. Ali še bolj nazorno: v času, ki sta ga LDS in ZLSD rabili, da sta pripravili zakon o istospolni skupnosti, je podjetje Westinghouse zgradilo jedrsko elektrarno v Krškem (1974-1981)!!!

Ta nesojeni zakon ima zato na Slovenskem status atomske bombe. Oziroma drugače: strah LDS in ZLSD pred tem, da bi ta zakon sprejeli, je enak strahu pred jedrsko eksplozijo. Dobesedno. Stranki sta storili vse, da jima ga ne bi bilo treba sprejeti.

Najprej sta ga šele julija 2003 začeli obravnavati na vladi. Ko so nevladne organizacije istospolnih usmeritev začele javno pritiskati na vladni kabinet, je januarja 2004 državna sekretarka Alenka Kovšca izjavila, da bi ga lahko poslali v parlament v dveh mesecih. Po treh mesecih molka smo lahko opazovali javni spopad med največjima vladnima strankama LDS in ZLSD. Premier Anton Rop (LDS) je napadel ministra Vlada Dimovskega (ZLSD), da ne vidi razloga, zakaj zakona ni poslal vladi v obravnavo. Ko pa je naposled vlada le pripravila zakonski predlog, ki bi lahko ujel še tri branja in bil dokončno sprejet še pred koncem mandata starega parlamenta, mu je stopil na glavo predsednik parlamenta Borut Pahor (ZLSD) in prvo obravnavo prestavil na julijsko sejo, češ da bo takrat bolj sproščeno vzdušje za razpravo.

Ko je z velikim pompom borbe za človekove pravice Majda Širca (LDS) predstavila zdaj njen opozicijski predlog zakona o istospolni skupnosti, za katerega pa tokrat nima dovolj poslanskih glasov, sta ji znova stala ob strani kot dve ikebani predstavnika gejevskih in lezbičnih aktivistov. Razumi, kdor moreš!

A zgodba ima še hipercinčni podton. V teh sedmih letih se z zakonom niso ukvarjale le nevladne organizacije in ministrstvo za delo, na njem je vestno delal tudi odvetnik Miro Senica s svojo pisarno. Mož je tako preudarno in tankovestno spisal zakonski predlog, da ga je vlada nagradila z 3,42 milijona tolarji!!!

Vlada je vrgla skozi okno milijone za zakon, ki ga niti ni imela namena pravočasno poslati v izglasovanje! - ?????

Na gejih je zaslužila lep denar odvetniška pisarna, precej imidža zagovornikov svoboščin sta pospravili LDS in ZLSD, samo geji in lezbijke od vsega skupaj niso imeli nič. In zdaj se borijo za svoje pravice spet tako, da se slikajo ob poslanki LDS. Nobene zamere, stara in večna prijateljstva. Morda bi bil čas, da premislijo, ako ne bi navezali dialog raje z vladnimi strankami v imenu vrednot, ki so jih sprejele vlade kar nekaterih evropskih držav?

Po pustošenju cunamija se je v presenetljivo velikem obsegu razmahnila vrednota solidarnosti. Posamezniki, institucije in vlade po Zahodu so se za hip ovedli in za nesrečnike daljne Azije prispevali nekaj od svojega premoženja.

Ko domače televizije prinašajo vesti o zaprtju tovarn, ki pušča za seboj stotine delavcev, ali ni to trenutek, ko bi se lahko vzbudilo sočutje? Zgodovinsko priložnost, da bi se zapisal v zgodovino, je izpustil Milan Kučan, ki je na retoriki solidarnosti ustanovil svoj Forum 21, a nekaj ducatov najbogatejših direktorjev največjih podjetij načela solidarnosti ni udejanilo. V njihovem programu ni bilo ideje, da bi ob zapiranju tovarn in obratov iz svojih žepov primaknili desperatnim sorojakom po par milijonov simbolične pomoči.

Vendar pa solidarnost ni le individualna karakteristika, ena največjih splošnih knjižnic Šiška je najavila, da bo končala princip brezplačne izposoje, da bo odslej vsak član plačal po nekaj tisočakov članarine.

Možnost, da se vsakdo izobražuje in kultivira v branju literature, tudi če si ne more kupiti knjig, je atribut socialne države. Kdo že vodi ljubljansko občino? - Koalicija ZLSD in LDS, ki je lahkih rok vrgla milijarde za propadlo SIB banko, je trdo mačehovska do javnih knjižnic. Malhe denarjev so končale v projektih, kako z vzpenjačo priti na grad, da bi meščanom ponudili novo transportno storitev, ki je niso ne zahtevali ne potrebovali, da pa bi ohranili obstoječi standard dostopa do knjižnične literature, to je zunaj dometa takoimenovanih "levih" strank.

Zato je komično gledati tisoče, ki se zberejo na partizanskih pohodih po poteh Dražgoške bitke in se zaklinjajo na vrednote NOB, ne opazijo pa, kako jim sredi Ljubljane ugaša brezplačno branje.

Solidarnost je skrčena na oblike nepotizma in klientelizma. Naj si bo evroposlanec SDS Miha Brejc, ki je v svojem uradu zaposlil kar žlahtnike, ali pa notarski ceh, ki ga je vrhovna notarka prignala do roba absurda. Na vprašanje, kako da disciplinski postopki zoper notarje tečejo po principu ad calendas graecas, je odgovorila: veste, notarji bi morali poleg svojega rednega dela preiskovati dejavnost svojih kolegov. Ker so torej notarji zaposleni, definitivno nimajo časa, da bi presojali še profesionalne in disciplinske prestopke tovarišev!!! -????????? Ergo, samoizničenje notarske zbornice kot nadzornega organa.

Državljanom naklonjeno potezo pa je izvedlo ministrstvo za javno upravo, ko je ukinilo monopol notarske overovitve podpisov. Zdaj lahko to človek postori za manjše denarje na upravni enoti.

Nedojemljivo: da bi omilili diktat notarjev, je morala LDS izgubiti na volitvah.