Hip pred referendumom

V nadzornem svetu (NS) Luke Koper je vlada prek svojih odposlancev zamenjala levji delež članstva. Mediji so poročali, da so trije novi člani simpatizerji SDS, eden pa da pripada krogu NSi. Odstavljeni predsednik (NS) Miha Kozinc je razočarano povzel, da ima Janševa vlada namen utrditi svoj položaj v podjetju.

Civilna družba je še enkrat umaknjena iz državnega podjetja, namesto nje pa prihajajo strankarsko usmerjeni strokovnjaki. Ergo, janšistična politizacija družbe, ki je brezobzirno odplaknila glavnega nadzornika, ki je zadnjih 11 let bdel nad poslovanjem velikega pristanišča!

Gospod Miha Kozinc je znan in tudi cenjen odvetnik, toda pred dobrim desetletjem je bil minister v vladi Janeza Drnovška, visok funkcionar vladajoče LDS, ki je njega dne predsedoval komisiji, ki je politikom in veljakom podeljevala ugodna posojila R + 3. Državljani in komitenti bank so tedaj kredite odplačevali po principu R + 10, če ne več. Za časa gospoda Kozinca je tako teklo obdobje, ko je imela državna nomenklatura posebno ugodnost, da dobi posojila bistveno ugodneje kot ljudstvo. Ko so mediji, v prvi vrsti "Mladina", razkrili to raboto, je Miha Kozinc izgubil svoj ministrski stolček. Da bi bila parodija še večja: mož je bil minister za pravosodje, torej simbolna figura, ki naj bi utelešala pravnost in enakost ljudi pred zakonom.

In prav odstavljeni minister LDS je bil po mnenju tedanjih glasovalcev v Luki Koper idealen, da so ga izvolili za predsednika njenega (NS).

Skratka, Janševa vlada počne natanko to, kar so počele vlade LDS: v nadzorne svete in uprave kadrira kandidate po svoji meri. Nič ekscesnega, nič revolucionarnega, postopa pač po ustaljenih obrazcih vladanja.

Ekscesen je bil Ruparjev stavek o pregledu mednožja gospa Širce in Potrate. Po salvah protestov je poslanski vrh Ruparjeve stranke SDS sklenil, da je dovolj napadov nanj, da se je človek vendar opravičil, da so izgrede zganjali tudi drugi, ne nazadnje si je poslanec LDS Anton Anderlič vzel pravico mačota, da na seji parlamenta glasuje v imenu odsotne kolegice Majde Širce. Iz vrst SDS je slišati celo interpretacije, da opozicija sistematično pretanjeno provocira, da bi izzivala škandalozno obnašanje njenih poslancev.

Verjetno je, da bi bila to res strategija, toda tudi delna kolaboracija domobrancev in njihov boj zoper partizane ne daje Titovi vojski odveze za povojne poboje. Če je torej poslanec Pavle Rupar možato z vulgarizmom odgovoril na provokacijo, je malce smešno, da takega junaka jemlje v zaščito celotna stranka, da mu skrajša muke!??

Z zakonom o istospolnih partnerstvih so globoko nezadovoljni aktivisti gejevskih in lezbičnih gibanj. Izrekli so plohe očitkov o homofobnosti vladi, ki je sicer prva v nacionalni zgodovini sprejela zakon v njihov prid. Vlada LDS ni nikoli sprejela nikakršnega zakona, pa zato ni bila deležna niti približno enako težkih kritik.

Geji in lezbijske so očitno pozabili nase in so se vpregli v politično navijaštvo. V imenu človekovih pravic tako nastopajo za dobre LDS in proti slabim SDS. A kaj pri Sokratu ima to z njimi? V Kanadi so pristaši istospolnih praktik ravnali drugače, namesto na politike so stavili na pravo: zaradi kršenja enakosti pred zakonom so se pritožili na vrhovno sodišče, ki jim je potem v razsodbi ugodilo.

Če skočimo za korak v zgodovino. Ko bi bili LDS in njeni izglasovali bolj ugoden zakon o istospolnih partnerjih, kakšna bi bila reakcija tedanje opozicije? - Zahteva po referendumu! Toda slovensko Ustavno sodišče bi tak referendum lahko zavrnilo, saj posega na človekove pravice. Se pravi, LDS je preprosto izigrala geje in lezbijke, saj ni sprejela zakona, ki bi ga lahko. Ti pa so danes jezni na Janševo vlado!????

Ta daje v glasovanje znova zakon o RTVS. Večina ji zagotavlja, da ga lahko sprejme, z referendumom ji grozi 31 poslanskih podpisov. V tem spopadu se zdi najbolj racionalen Borut Pahor, ko meni, da ta tema ni vredna tako velikega angažmaja, ki bi na referendum priklical sto tisoče državljanov. Modra vlada bi to izkoristila in ponudila opoziciji koncesijo, ko bi odstopila od totalnega imenovanja članov sveta s strani parlamenta. Bodisi, da bi ponudila dvotretjinsko izglasovanje, bodisi da bi vsaj deloma modificirala princip imenovanja.

Med predlogom vlade in zahtevki opozicije je vmesni prostor. Ta hip ob strani molčita in ostajata pri svojih pogledih. Tu ne gre več za vprašanje, kateri princip je boljši. Bolj je v igri drugi zastavek, ali je katera izmed strani pripravljena odstopiti za korak in ponuditi vmesno varianto?