Govorica jam in buldožerjev

Kaj imajo skupnega domobranci, aktivisti Metelkove in prodajalke v nedeljskih trgovinah? Nič. Domobranci nikoli niso z izjavo podprli zaprtja trgovin ob nedeljah, kaj šele, da bi z obiskom izrazili simpatijo do alternativcev z Metelkove, aktivisti Metelkove niso agitirali za referendum o nedeljskem delu in še manj so prižigali sveče pobitim v jamah na Rogu, prodajalke pa niso pisale ne peticij proti rušenju Metelkove ne zahtev, da se povojni pomor ujetnikov razglasi za dan nacionalne žalosti. Nič, nič in nič.

Pa vendar, vsak zase pripovedujejo slično zgodbo.

Vsako leto a spominske komemoracije z množičnega grobišča pod Krenom odjekne škandal. Naj bo klasični filolog Justin Stanovnik, ali pa nadškof Franc Perko, vsakič je spominski govorec deležen žolčnih kritik zaradi nekorektnega govora. Nadškof Perko je izrekel, da so pobiti vojni ujetniki domobranske provenience v resnici moralni zmagovalci, in da je ponavljanje etiket, da so domobranci izdajalci, istega reda, kot če bi OF in komunistom rekli, da so izdajalci, saj so delali po direktivah Moskve. In bil deležen salve očitkov s strani LDS, SNS in SD, pri čemer se ga je z javno izjavo odrekla celo škofovska konferenca.

Ko je kardinal Rode lobiral za gradbenike Grasseta, ga niso napadli ne liberalci, ne socialdemokrati, zganjali niso trušča niti nacionalci, še manj se ga je odrekla škofovska konferenca.

Upokojeni nadškof Franc Perko pa je zaživel kot enfant terrible številka ena.

Kaj za hudiča pa je sploh počel Perko v Rogu? - Je mar prišel dražit slovensko skupnost? Nak, maševal je v spomin največje morije, ko so zmagovalci iz vrst partizanske strani pomorili deset tisoč vojnih ujetnikov iz domobranskih vrst. In bil je jezen, da pobite žrtve še pol stoletja po vojni sramujejo z etiketo izdajalci, in bil je jezen, da ima ta morija status obrobne zasebne žalosti. Vsako leto je ob tem ali onem grobišču pred jamami vojnih žrtev iskal besede, ki bi pomoru dale vsaj drobni smisel svetlobe. Pred leti je rekel, da je bila to božja volja, tokrat je pobitim dal vsaj posthumni hommage moralnih zmagovalcev.

A bolj kot Perkove besede odmeva molk večine, ki se je povojni poboji ne tičejo. Množice se zgražajo nad besedami nadškofa, ne pa nad zločinom zoper človečnost, ki se je dogodil junija 1945. -!?????????????????????

V slovenski mentaliteti je pomembno slaviti dan ustanovitve OF, na množici proslav NOB hvaliti junaškost upora, o najhujšem množičnem zločinu pa se kolektivno molči.

Ali ni to dan, ki zadeva vse Slovenstvo? Ali ni ta pomor najhujše, kar se lahko v družbi zgodi? Ali ni to dejanje poblaznelega političnega sovraštva trenutek, ob katerem bi se morali vsako leto kolektivno zamisliti, kam vodi odnos, ki nasprotnike psuje z izdajalci in jih potem sistematično izniči, da za njimi desetletja ne ostanejo niti grobovi? Ali ni to nauk, da nasprotnika, četudi je še tako demoničen, velja obravnavati po civilizacijskih postopkih?

Kako zgroženi so drugače slovenski mediji, če se razve, da so v ameriških zaporih v Guantanamu umrli trije zaporniki, osumljeni talibanskega fanatizma.

Medtem ko besed o grozljivosti pobojev na liberalni strani letos ni bilo, je dominirala ostra kritika, v kateri je prednjačila poslanka Cveta Zalokar-Oražem, ki je nadškofu Perku očitala, da je izgubil živce in razsodnost.

Ista gospa županja, ki je izgubila razsodnost liberalke, ko je še teden nazaj klečeplazila pred vatikanskim škrlatnim princem, ko je v pratežu iz kočije za kardinalom Rodetom mahala množici. A isti nadškof Perko v istem trenutku ni imel nobene potrebe, da se pride poklonit najvišjemu cerkvenemu dostojanstveniku slovenskega rodu.

Škofje so danes ob NSi edini institucionalni kritiki sporazuma med sindikalisti in delodajalci, po katerem naj bi poslanci uzakonili nov zakon, s katerim bi bistveno popravili plačilo za nedeljsko delo, s čimer bi odpadla referendumska odločba o zaprtju trgovin v nedeljo.

Norčija zoper demokracijo! Saj o referendumu ni odločal sindikalist Ladislav Kaluža, ampak večina volilcev. Referendum kot najvišjo voljo ljudstva zdaj izniči dogovor med skupino branževskih pogajalcev, požegnan z izglasovanjem zakona v parlamentu!!!!?????

Ljudstvo se ima pravico premisliti, v Švici državljani z referendumi spreminjajo tudi izide predhodnih referendumov. Toda premisli se samo, ne pa, da v njegovem imenu nekdo v imenu modrosti odloči, kaj je v tistem hipu najbolje za družbo.

A referendum niti ni odločal o višini nedeljske plače, ampak o pravici do nedeljskega počitka. Če je ob dejstvu povojnih pomorov ignorantna opozicijska stran, kaže, da bo boter referendumskega izničenja vladajoča koalicija! Primerjava s povojnimi poboji je tu pretirana, a v sebi nosi isto kal mišljenja, da drugosti, ki je neznosna, ni treba spoštovati in je sprejeti kot take.

Najbolj brutalni prizor v meščanskem okolju pa je videti buldožer, ki kani porušiti stanovanjsko stavbo. Bi niti ne bili presenečeni, ko bi bil to eden izmed običajnih prizorov rušenja novozgrajenih blokov, za katere investitorji niso nabrali dovoljenj. A v takih primerih buldožerji počivajo toliko časa, dokler denar in advokati ne pridobijo manjkajočih žigov.

Alternativci na Metelkovi so resda kratki z marsikaterim dovoljenjem, v zapuščene vojaške stavbe so se vselili nasilno, znani so kot zagovorniki uporabe drog, vrtijo tako neznosno glasbo, da se je za kakšen večer primoran odseliti iz bližnje soseske celo pronicljivi kolumnist Marko Crnkovič. Proti govori mnoštvo razlogov, za pa en sam: obstajajo! Obstajajo kot velika skupina, ki se je samoorganizirala in si našla svojski način bivanja. Prvi, ki ga zaman pričakujemo med podporniki, je kajpak predsednik Janez Drnovšek, ki v svojih nastopih rad opeva prvinske oblike življenja, ki so zunaj kolosekov potrošniške družbe.

Kdor ruši, si mora odgovoriti na vprašanje: s kakšno pravico jemlje sonarodnjakom z Metelkove prostor pod soncem?

In tu se sklene lok od domobrancev do alternativcev. Oboje so oblastniki poskušali izničiti, ker jih niso marali gledati: prve totalno z življenji vred, druge parcialno, z rušenjem njihovega shajališča.