5. 7. 2006 | Mladina 27 |
Aduti opozicije
Ustvarjanje zmagovitega imidža
© Tomo Lavrič
Posebno čudo je Politbarometer. Potem ko je desetletje in več meril utrip javnega mnenja za potrebe vlad, se je Janševa vlada že pred meseci odpovedala njegovim uslugam, a v nacionalnih medijih še vedno zaseda izreden status, o katerih druge agencije za ugotavljanja javnega mnenja samo sanjajo. Ko pojasnjuje rezultate svojih raziskav profesor Niko Toš, ga zmeraj obletavajo kamere in mediji ga na široko citirajo in povzemajo.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
5. 7. 2006 | Mladina 27 |
© Tomo Lavrič
Posebno čudo je Politbarometer. Potem ko je desetletje in več meril utrip javnega mnenja za potrebe vlad, se je Janševa vlada že pred meseci odpovedala njegovim uslugam, a v nacionalnih medijih še vedno zaseda izreden status, o katerih druge agencije za ugotavljanja javnega mnenja samo sanjajo. Ko pojasnjuje rezultate svojih raziskav profesor Niko Toš, ga zmeraj obletavajo kamere in mediji ga na široko citirajo in povzemajo.
Njegov Politbarometer je očitno v nečem izjemen. Je bolj točen od ostalih raziskav? Na volitvah se ne izkaže kot najbolj natančna prognoza, a tudi za LDS in SD ni ravno magični čarodej, ki bi državljane za razliko od drugih agencij prepričeval, da sta ti stranki daleč bolj priljubljeni kot vladajoča SDS.
Kaj mu torej prinaša silen odmev?
Tokrat je nameril, koliko glasov bi dobila Kučanova in koliko Drnovškova stranka, če bi šli na volitve? Izid je frapanten: 32 in 28 odstotkov!
Površno uho bi sklenilo, da imata bivši in aktualni predsednik skupaj 60 % volilnih glasov. Videz je zapeljiv, zakaj Politbarometer je izvedel dve vzporedni anketi, kjer so Kučanove in Drnovške množice nastopale posebej. V resnici zelo prebrisano. Če bi postavil hipotetično situacijo, bi moral vanjo vključiti vse potencialne stranke na volitvah, in rezultat bi bil recimo: 32 % Kučanovi, 28 Drnovškovi, 20 SDS, 14 LDS, 13 SD, 4 SNS etc. In smo krepko prek 100 %. Ali pa bi vzel dve merjenji: po prvi nastopa Kučan + ostale stranke, po drugi Drnovšek + ostali.
Toda nič od tega. A zakaj je prof. Toš sploh opravil anketo o potencialni moči predsedniških strank? Je mar gospod Milan Kučan prejšnji mesec ustanovil stranko in napovedal boj za županske stolčke? Je predsednik Drnovšek razglasil, da se je premislil, da bo z gibanjem nastopil na lokalnih volitvah?
Nikakor, nobenega realnega dogodka, ki bi zabeležil nastanek Kučanovcev in Drnovškistov.
Ako bi se osredotočil na hipotetično moč nekoč nekdanjih strankarskih voditeljev, bi pričakovali, da bi publiko seznanil s podatkom, koliko glasov bi dobile stranke Igorja Bavčarja, Lojzeta Peterleta in Ivana Omana, ki so bili med stebri osamosvojitve.
Toda ne, Politbarometer zanima zgolj podatek, kaj bi v politiki povzročila Kučan ali Drnovšek z novima strankama. Od kod izvira ta fokusirani interes, če ne iz premisleka, katera politična opcija bi lahko premagala aktualno dominacijo SDS?
A to pomeni, da je prof. Toš še za nadaljnji korak politiziral svoj Politbarometer, tokrat v neposredno funkcijo svetovalca opozicijskega tandema LDS-SD v njunem pohodu na oblast. Seveda je povsem legitimno, če stranki poskušata znova tvoriti vladajočo koalicijo, tricky je početje Politbarometra, ki pod krinko objektivnega merjenja javnega mnenja afirmira dva potencialna protagonista. Publika je namreč zgolj izvedela, koliko glasov bi dobili K...novci in D...nisti, če bi se pojavili, ne pa kolikšen delež bi dobili znotraj celotnega spektra nastopajočih strank.
A problem liberalnih in socialnih demokratov ni premalo karizmatični lider, ampak nekarizmatične ideje. Nakup oklepnikov in vojaške opreme je tema, ki sproža zdravorazumsko skepso. Zakaj te milijarde za vojaško tehnologijo, ko pa bi jih lahko porabili za pravosodje, šolstvo, zdravstvo ... Karkoli zoperstavite oklepniku, naj si bodo obsevalniki raka, ali pa stotnija sodnih pomočnikov, vedno bo oklepnik potolčen.
Razen, če ne mislite, da je vojska prvi garant neodvisnosti. Za kar imate vsaj dva dokaza na dlani. Leto 1991, ki bi na glavo postavilo tok dogodkov, če bi se JNA ne zoperstavila dovolj oborožene in učinkovite enote teritorialcev in policistov. In zgodovino nevtralne Švice, ki je imela vseskozi relativno močno armado.
Toda oponiranje politikov LDS in SD nakupu drage vojaške tehnologije, je protislovno. Že vlada LDS je s članstvom v NATU sprejela tudi naraščanje zneska bruto družbenega prihodka (BDP) za potrebe oboroževanja. Ergo, SDS in aktualna koalicija samo izvajata, kar je uzakonila že LDS s svojo bivšo koalicijo.
Seveda ima tudi stranka pravico, da spremeni svoje mnenje. Toda takrat napove, da bo, če pride na oblast, zmanjšala izdatke za vojsko pod procent BDP, ali pa, da bo zahtevala referendum za izstop iz NATA.
Skratka, ni kredibilne opozicije brez jasnih političnih idej. LDS in SD vodita refleksno politiko, ki vsakič poskuša narediti tisto, kar naj bi godilo javnemu mnenju.
Politiki LDS in ZLSD, ki danes branijo idejo Metelkove, v minulih letih, ko so imeli v rokah hkrati mestno in državno oblast, projekta niso legalizirali. Niti mu dali težo, ko bi prireditvam Metelkovcev dali pomen nacionalno pomembne kulture s tem, da bi sedeli v prvih vrstah in bi tako pokazali, da gre za tip umetnosti, ki jo ceni tudi oblast.
Županja Domžal Cveta Zalokar-Oražem, ki običajno biča aspiracije katoliške cerkve, se gre osebno poklonit kardinalu Rodetu, ko se ta prevaža s kočijo po njeni občini v letu županskih volitev.
Za uspeh na volitvah je slika Politbarometra premalo. Ta hip je največji adut LDS-SD minister konkurenčne SDS Bručan z izbiranjem operacijskih miz.