Pravica do sončnih žarkov

V parku med zgradbo državne skupščine in Narodnim muzejem so začeli bagerji kopati gradbeno jamo za štiri nove osemnajstnadstropne stolpnice.

Stavek, ki je seveda znanstvena fantastika. Ljubljanskemu županu ne bi prišlo na pamet, da bi segel po tem kraju. Pa vendar, zakaj tega ne stori? Zakaj njegove službe ne planirajo, da bi na tem mestu zrasla nova stanovanjska četrt? Zraven so namreč praktično samo poslopja javnih in državnih institucij, nobena zasebna hiša ne stanovanjski blok ne meji na potencialno gradbišče v parku. Torej nove stavbe ne bi znižale bivanjskih standardov v bližini. Vsi razlogi, a nič.

Drugod, v Šiški v četrti na Brilejevi ulici, Jankovićeva oblast brani graditev osemnajstnadstropnih stolpičev. Na javni razgrnitvi načrtov so krajani ostro protestirali proti planu investitorja, sodeloval je tudi župan, ki pa začuda ni podprl svojih občanov, ampak je deloval kot najeti advokat gradbenega lobija, kateremu v prid je vestno nizal obrambe, končal pa z zaključkom, da bodo o zadevi odločile njegove strokovne službe, se pravi arhitekti in urbanisti.

Na srečanju je nastopila tudi arhitektka, ki je načrtovala zdaj zgrajeno sosesko, in nasprotovala pozidavi blokovskega okoliša. Kdo pri Zevsu pa je strokovnjak, če ne arhitekt, ki je nekoč po mestnih planih načrtoval sosesko???

Še bolj pa je umestno vprašanje, kaj je sploh mesto, kaj so meščanove pravice. Ko so se kupci pred desetletji vselili v novo četrt na Brilejevi, so verjeli, da se niso vselili samo v stanovanja, ampak da bodo odslej lahko vozili otroke po zelenicah, ki so nastale. Ko so kupovali novo narejena stanovanja, niso niti pomislili, da se selijo v prostor, ki ga bodo kmalu obdali nebotičniki. Kaj šele, da jih odslej sončni žarki ne bodo več žgečkali skozi njihova okna.

Kultura in standard življenja namreč pomenita, da človek ne biva v betonskem termitnjaku, iz katerega se potem že od garaže naprej v dolgih kolonah cijazi, preden se sploh vključi v osrednjo prometno cesto, ampak da njegovo oko počiva tudi na kakšnem drevesu, grmičevju, če ne parku, predvsem pa, da med obstoječe bloke ne bodo posadili še novih višjih stolpnic, da ne omenjamo košarkarskih igrišč za najstnike, ki jih zdaj po Ljubljani obnavlja skupina zanesenjakov, zbranih okrog Esada Babačića.

Ta vandalizem gradbenih investitorjev ob asistenci župana pa pomeni vsaj hladno streznitev, da mestna politika ni idilična harmonija, kjer dobro zmaguje nad zlim. Kjer torej meščani mirno spijo, medtem ko mestni oče ureja mestno življenje njim v dobro.

Mesto je v resnici spopad med konfliktnimi interesi. Gradbeniki bi kajpak najraje pozidali vse travnike in zelenice, kar bodo seveda vseskozi poskušali, dokler se jim meščani ne zoperstavijo. Da bi računali na župana, se je pokazalo kot iluzija.

Zakaj naj meščani zaradi finančnih projektov stanovanjskih investitorjev sploh sprejmejo drastično znižanje svojega življenjskega standarda?

Ampak kje naj meščani najdejo zgled, na katerega bi se lahko oprli? Njihovi tovariši so metelkovci, ki v miru uporabljajo prostore, ki so v lastni mesta, in v katerih se družijo in konzumirajo kulturne prireditve. Toda kdo jim je podaril tak položaj? Nihče. Dobesedno so si ga izborili. Več kot desetletje so različne mestne oblasti in inšpekcije nad njih pošiljale bagerje, skupine alternativcev pa so se formirale kot živi ščit, klicale na pomoč medije in intelektualce, dežurale cele noči, da bi jim na koncu uspelo. Da so kot normalno dejstvo postavile pravico mlade generacije, da ima svoj avtonomni kulturni prostor.

Če pogledamo začetek vladavine župana Jankovića, lahko opazimo sistematično borbo za prostor. Najprej je začel izganjati vrtičkarje pri Žalah, nato zagrozil tistim v Črnučah, zdaj je v vojni s stanovalci Brilejeve. Povsod po istem principu, kako bi meščanom iztrgal kos zemljišča, ki ga zdaj uporabljajo. S predpostavko, da so malone kriminalci, ker se ukvarjajo z gojenjem zelenjave ali ker bi se radi še naprej pozimi sankali z otroki po hribčku na Brilejevi.

Posebni cinizem pa je Jankovićev spopad z veletržnico na Rudniku. Glavar Ljubljane je sklenil, da mesto ne bo dalo investiralo ne denarja ne zemljišča za veletržnico. "Če se bodo kmetje zbrali, jim bomo zemljišče prodali, če ne, mu bomo spremenil namembnost in ga prodali drugemu." ?????

So to besede župana ali trgovca z nepremičninami? Ali je smisel mestne oblasti le v razmišljanju, kako bi lahko mestna zemljišča čim dražje prodala? Ali ni interes mesta, da meščanom omogoči nakup razmeroma sveže zelenjave, ki pride s slovenskih kmetij?

Ali ni tudi to standard življenja, da imaš v mestu bogato in široko ponudbo zdrave hrane? Po Jankoviću je namreč zdaj bogokletno, če je mesto s svojim kapitalom solastnik veletržnice. Toda to je normalna praksa v Zagrebu in Barceloni, na Dunaju in v Padovi.

Zakaj ne bi mesto vlagalo tudi v splošni standard meščanov?

Je to nekaj zoper načela mestnega glavarja? Nikakor, da bi meščani lažje prišli na grad, je mesto namenilo del grajskega griča in plačalo nakup in montažo vzpenjače.

Da bi nogometnim navijačem zagotovil velik stadion, ima župan projekt, po katerem bi mesto namenilo zemljišče za stadion, ki bi ga zgradile trgovske firme, ki bi zraven dobile zemljišče za nakupovalne centre. Tu nismo slišali glavarja Jankovića, ki bi grmel: Dokler bom jaz župan, ne bo mesto dalo niti ficka, stadion naj si kupijo navijači in nogometni klub sami!