Zatajeni dim

Aktualna politika se dogaja kot boksarski dvoboj za naslov prvaka težke kategorije. Na tri tedne se izmenjujejo izzivalci premiera Janše. Po permanentnem duelu Janša vs. Drnovšek je nenadoma vskočil nekdanji predsednik Milan Kučan, zdaj še bivši premier Anton Rop. Kot da je na delu premišljena strategija, kako predsednika vlade Janeza Janšo vseskozi držati v direktnem spopadu, ki ga bo po tej logiki naslednjič izzval zadnji socialistični predsednik Janez Stanovnik, za njim pa še sam France Popit, ki je predsedoval Sloveniji sredi osemdesetih.

Seveda je tudi tak scenarij povsem legitimen politični spopad, nenavaden je kvečjemu v tem, da na Slovenskem volilna kampanja ne traja samo 60 dni pred volitvami, ampak skozi celoten mandat.

Pri fenomenu spregovoril je Rop šokira predvsem eno samo vprašanje: zakaj prav zdaj? Ex-premier in poslanec Rop namreč pravi, da je spregovoril zato, da bo ustavil nedemokratična vladavino Janeza Janše. Toda, ali je tako slabo mnenje o Janši dobil šele zdaj? Nikakor, natanko isto je o njem mislil in govoril pred letom 2004 pa pred volitvami 2000 in še krepko nazaj. In sedaj pride fatalno vprašanje: zakaj o tem ni spregovoril takrat, ko jo zvedel za domnevno izdajstvo Janše? Zakaj o tem ni poročal predsedniku države Janezu Drnovšku, ki pravi, da o tem ne ve nič? Zakaj je težki buzdovan, s katerim bi lahko pobil nasprotnika, tako blagohotno odložil za 3 leta? In to Anton Rop, ki je znan po svoji politični eksplozivnosti. -??????

Ker pa je zadeva enostavna, materialno preverljiva, velja skepso prepustiti parlamentarni preiskavi. Kar je pomenljivo, je premislek o zlorabi tajne policije. Jeseni 2002 sem v intervjuju pred predsedniškimi volitvami vprašal tedanjega premiera Drnovška, od kdaj zaupa slovenski tajni policiji, se pravi SOVI. "Težko bi izrekel točno leto. Ta proces je bil postopen, včasih so se ti pojavi še kazali, morda bolj na liniji bivših delavcev teh služb in ministrstvih, personalnih povezav med njimi in njihovimi kolegi, ki so še ostali. Danes jim vsekakor zaupam.”

Janez Drnovšek, ki je načeloval LDS in predsedoval slovenskim vladam celo desetletje, je bil del svojih mandatov nezaupljiv do profesionalcev SOVE!!!!!!!!! Skeptičen je bil torej Drnovšek, skeptičen je Janša, kdo pa je bil vedno v sozvočju z aparatom tajne policije?

Pomaknimo čas na leto 1988. Kaj je počela tedaj UDBA oziroma SDV? Nadzorovala in prisluškovala je novinarjem "Mladine", sodelavcem "Nove revije", "Katedre", "Radia Študent", "Tribune", sledila cerkvenemu vrhu, skratka vsem institucijam, ki niso delovale po partijski direktivi.

Zakaj pa so profesionalni obveščevalci nadzorovali določene skupine slovenskih državljanov? SDV je bila politična policija, ki je bila podrejena vrhu komunistične partije, ki je branil ustavno ureditev, po kateri razen komunistične partije in njenih satelitov ni bila dovoljena nobena druga politična stranka.

In komu je poročala SDV, če ne predsedniku ZKS Milanu Kučanu, ki je lahko prebiral, kaj počnejo in kaj načrtujejo novinarji alternativnih medijev?

Če torej SOVA razdružuje politike, jih združuje preganjanje kadilcev. Razen tokrat racionalne nacionalne stranke, ki je branila vsaj kadilski geto po posameznih stavbah, so vsi preostali družno podprli protikadilski zakon. Pač s komedijantsko izjemo nekdanje liberalke zdaj Zares Majde Širca, ki je predlagala zakonski amandma, po katerem bi lahko kadili igralci na gledaliških odrih, češ, da bodo predstave bolj avtentične. Pri Zevsu, ko bi pledirala vsaj za kadilske kotičke po foyerju, če si ne upa v bran ljubiteljem cigaretnega dima!

V trenutku kulminacije preganjanja kadilcev velja obuditi utrinek genialnega režiserja Luisa Bonuela. "Tobak je užitek vseh čutov, vida (kako krasen je pogled na bele cigarete pod srebrnim papirjem, strumno v vrsti kot v paradi!), vonja, tipa. Če bi mi zavezali oči in mi potisnili prižgano cigareto v usta, je ne bi pokadil. Obožujem se dotakniti škatlice v svojem žepu, jo odpreti, med dvema prstoma oceniti čvrstost cigarete, začutiti na ustnicah njen papir, okus tobaka na jeziku, videti blisk plamena, jo približati in končno vsrkati njeno toploto. Znanec z univerze, Dorronsoro, je umrl zaradi "kadilskega raka". Obiskal sem ga v bolnišnici. Po celem telesu je imel vstavljene cevke in na ustih kisikovo masko, ki jo je od časa do časa odstranil, da je naglo na skrivaj potegnil vase en dim cigarete. Kadil je do zadnjih ur. Ostal je zvest užitku, ki ga je pokončal. Zato mi dovolite nasvet: ne kadite, škoduje zdravju."

V aktualnih kritikah prebiramo, kako je Janševa vlada totalitaristična. Obtožba, ob kateri poskočijo Oto Vilčnik in vsi drugi, ki so jih v času totalitarizma zapirali in preganjali. Lahko ji je namreč izreči različne zamere in kritike, totalitarna pač ni, saj drugače ne bi dnevno slišali ostrih napadov njenih nasprotnikov po radiu, časopisih in televiziji. Primerjalno bi lahko premerili, da je ostrina protivladnih kritik na prvih straneh časopisov bistveno večja, kot je bila za časa Ropovih in Drnovškovih vlad. Toda v enem detajlu Janševa vlada dejansko spominja na totalitarno. V njej sta vsaj dva zaprisežena kadilca, bivši premier in finančni minister ter minister za kulturo. Ki pa ju v javnosti nismo slišali, da bi nasprotovala drakonskemu zakonu proti kajenju. Kakor tudi ne poslancev socialdemokratske stranke in liberalnih demokratov niti cerkvenih voditeljev; slovenski kardinal v Rimu je znan celo po fotografijah s cigareto.

Kaj druži absolutno poslansko večino? - Skrb za zdravje prebivalstva Slovenije.

Kdo pa je po znanstvenih študijah največji onesnaževalec zraka, ki vdihavamo? Cigaretni dim?? Nak, avtomobilski izpuhi. A tu poslanska skrb za splošno zdravje nenadoma izpuhti.

Sicer pa, zakaj bi državljani svojo usodo sploh prepuščali politikom. Na Goriškem so se po napovedi postavitve mega zabaviščnega centra oglasili v društvu za kakovost bivanja, ki nasprotuje razmahu igralništva in preti z razpisom referenduma. Končno spet ideja referenduma!!!

Slovenska političnost se je namreč tako zbanalizirala, da demokracijo razume samo kot ekskluzivno delovanje vlade in parlamenta ter županov in občinskih svetov. V Evropi, zlasti v Nemčiji, je na pohodu trend neposredne demokracije, kjer o vitalnih vprašanjih ljudje odločijo na lokalnem referendumu. Kjer referendum ni grožnja ali eksces, ampak normalna pot političnega odločanja.