Trije volilni šoki

Da je Janez Janša napovedal možnost odstopa vlade, je v resnici racionalna poteza, potem ko je ocenil, da so mu poleg opozicijskih

strank, kar je sicer razumljivo, izjemno nenaklonjeni tudi mediji, sindikati in javno mnenje. Njegov kandidat je katastrofalno izgubil predsedniško bitko, njegov zakon pa referendum. Državni svet napoveduje nov referendum, sindikat šolstva drugega, poslanec Cvikl zadnji dve leti iz tedna v teden ponavlja, da je bil Mercator prodan pod ceno. Zato je edina konsekventna poteza ta, da vlada odstopi, parlament razpiše predčasne volitve, volivci pa odločijo, katere stranke bodo na novo podprli.

Premier, ki dolgo ni verjel anketam, da priljubljenost njegove vlade vztrajno pada, je zdaj očitno sprejel trpko dejstvo. Zakaj bi podaljševal agonijo še za eno leto? Zakaj bi državljanom, ki so tako stabilno nezadovoljni, ne dal možnosti, da izberejo po svoji volji nove poslance in novo vlado?

Ta obrat je resda šokanten, a jasno nazoren. Zraven pa se je pripetil še neopazen dogodek. Bodočemu predsedniku Danilu Türku so za zmago čestitali: bivši predsednik Kučan, premier Janša, nemška kanclerka Merklova, poraženec Peterle, vrh katoliške cerkve in vsi, ki v politiki štejejo, vsi, razen enega - sedanjega predsednika Janeza Drnovška!!! - Zakaj?

Njegov urad je pred časom objavil, da je zbolel, potem, da je na dopustu, vmes je parlamentu predlagal četico novih ustavnih sodnikov, videli smo njegov posnetek na volišču, potem pa spet nič. Če dobrohotno sklepamo, lahko izpeljemo samo to, da je evidentno bolan, resno bolan. Seveda je to povsem naravno in zasebno dejstvo, ki ob koncu mandata niti ne zahteva odstopa ali odpoklica. O njem je zaradi človeškega sočutja celo nelagodno pisati, toda od predsednikovega urada, če že ne od predsednika, bi pričakovali vsaj minimalen pošten odgovor, da predsednik trenutno ne more opravljati predsedniških dolžnosti. Predsednik Drnovšek vendar ni zasebnik, ampak predsednik države!

Tretji šokantni dogodek je sam volilni izid: skoraj 69 odstotkov za Türka in manj kot 32 za Peterleta. Spontana interpretacija bo Peterletov polom pojasnila kot posledico nepriljubljenosti vlade. K temu bo kdo pristavil še slab finiš soočenj, v katerih da se je Peterle preveč kitil z osamosvojiteljskim perjem in je bil Türk žrtev umazane kampanje.

Toda ankete Dela, Dnevnika in televizijskih mrež so že teden pred koncem kampanje vse po vrsti napovedale, da bo kandidat Türk dobil od 68 do 70 odstotkov glasov. Zadnji teden kampanje je bil tako v resnici irelevanten, njegov učinek je znašal komaj kakšen odstotek sem ter tja. Peterletova podrejenost je bila očitno zelo stabilna.

Pravzaprav so bili že 27. oktobra, štirinajst dni pred koncem drugega kroga, izidi skoraj identični, Delo je Türku napovedovalo 67,7 odstotka. Dejansko pa so že prve ankete takoj po prvem krogu napovedovale velik Peterletov poraz.

Reč je nenavadna, če sežemo s spominom v sredino oktobra, ko so vsi veliki mediji napovedovali odločno Peterletovo zmago v prvem krogu ter minimalno prednost v drugem krogu volitev. Volilne ankete so bile v resnici nenavadno stabilne: Delo je konec avgusta napovedovalo, da bi bilo razmerje v drugem krogu med Peterletom in Türkom 42,4 proti 40, konec septembra 42,1 proti 42, prvi teden oktobra 44,7 proti 39,6, drugi teden oktobra (13. oktober) 44,6 proti 44,3. Vseskozi je bil Peterle v tesni prednosti, z izidi prvega kroga pa se je zgodil salto mortale: Peterle je izgubil več kot 10 odstotnih točk, Türk pa jih je pridobil 25!!!???? Nedoumljivo: v dveh mesecih se je rezultat enega in drugega spreminjal za vsega dva odstotka, potem se je v dobrem tednu tektonsko pretresel, zadnjih štirinajst dni kampanje pa se je zopet zasidral v intervalu dveh odstotkov.

Kaj se je torej zgodilo med 13. in 20. oktobrom? Enajstega oktobra je vrhovno sodišče objavilo razveljavitev obsodbe zoper škofa Rožmana in mediji so naslednji teden to topiko na široko poudarjali in radikalno poantirali nesprejemljivost Rožmanovega kolaborantstva. Ta tema je bila leitmotiv osrednjih televizijskih soočenj, kandidat Peterle pa se ji je po dolgem in počez izmikal ter s tem prevzemal nase antiklerikalni resentiment, ki je proti koncu naraščal kot stampedo. Volivci so začeli Peterleta nenadoma enačiti s fantomsko grožnjo cerkvenih davkov, s koncem sekularizacije, s škofovimi moralno spornimi nasmehi vojaškim okupatorjem, obujeni so bili spomini, da je Peterletova vlada po zakonu o denacionalizaciji vrnila cerkvi veleposestva et cetera. Peterle, ki je bil še poleti videti kot prav spodoben predsedniški kandidat, je nenadoma utelešal lik povsem nesprejemljivega kandidata.

Kdo bi tu oporekal, da se je v tem času dogodil še škandal, ko so mediji poročali o Janševi izjavi, da v deželi ni lačnih, ker kruh leži po smetnjakih; to je sam premier sicer kasneje demantiral. Da je torej Janšev greh prešel na Peterleta? Reč je neprepričljiva, zakaj Peterle v tej zadevi ni branil Janše, bil je nevtralen, tako kot tretji kandidat Mitja Gaspari, ki je le za nekaj desetink odstotka zaostal za kasnejšim zmagovalcem Türkom.

Predvsem pa ta tema ni dominirala v soočenjih.

Hipni polom predsedniškega kandidata sploh ni novum v slovenski politiki. Poleti 2002 sta se merila Janez Drnovšek in France Arhar. Junija je bil v Delu izid 33,5 proti 28 za Drnovška, v Dnevniku 40,9 proti 30,2, v Večeru pa 27,8 proti 25,7. Barbara Brezigar je bila takrat drugoligašica z vsega nekaj odstotki podpore. Konec julija je Delo objavilo, da sta si velika dva povsem blizu: 39,3 Drnovšek in 37,2 Arhar, pri čemer je na lestvici Delovega Barometra priljubljenosti Arhar že prehitel Drnovška in zasedel drugo mesto za tedanjim predsednikom Kučanom. Potem pa so prišli izidi avgustovskih merjenj in Drnovšek je požel 28,1, Brezigarjeva se je povzpela na 10,2, Arhar pa je telebnil na 6,7 odstotka. Od kod ta katastrofalni padec s 37,2 na 6,7?

Mediji so kot temo razkrili, koliko znaša plača tedanjega direktorja Vzajemne Arharja, ki je bila nesramno visoka, kandidat pa je pred tem motovilil in se izmikal odgovoru, kolikšen je njegov mesečni zaslužek. Od takrat se kandidat Arhar ni več pobral, vendar mu kampanja ni prinesla ne plusa ne minusa, saj je na koncu zbral 7,59 odstotka glasov.

Ena sama gesta, ena sama tema je v enem tednu pobrala Arharja na volitvah 2002 in Peterleta na volitvah 2007.

Patologija slovenske volilne mentalitete z izrazitim momentom črednega nagona, ki pa ga ne opazimo niti ob padcu komunizma. Navsezadnje si je leta 1990 Demosov predsedniški kandidat Jože Pučnik privoščil najbolj nonšalantno gesto v zgodovini slovenskih volitev, ko je na televiziji prostodušno dejal, da je ateist, medtem ko je njegov antagonist in stari komunist Kučan hitel poudarjati, da je živel v protestantskem okolju. Pučnika je to sicer stalo zmage, toda vseeno je nabral spodobnih 42 odstotkov glasov.