Jaz in moj ego

Voditeljica liberalne demokracije Katarina Kresal je napovedala strankin pohod na volilno zmago z besedami, da je za Slovenijo slabo, če zmaga Janševa koalicija.

Vodja socialnih demokratov Borut Pahor je v popularni oddaji na POP TV pozval gledalce, naj volijo njega, če nočejo še naslednje štiri leta gledati vlade Janeza Janša.

Dve veliki opozicijski stranki sta volilni boj zastavili kot negativno kampanjo. Ne pripovedujeta, kakšne zakone bosta sprejemali, v čem bosta drugačni kot zmagovalci zadnjih volitev, če zmagata, ampak gradita na apriorni podmeni, da je zdajšnja vlada slaba. Da je slabo za Slovenijo, če vodi vlado koalicija okoli SDS. - ?????

Denimo, da na volitvah dejansko zmagajo Kresalove in Pahorjevi. Ali bo zato nastopila zgodovinska presoja, ki bo nadgradila njihovo tezo, ugotavljajoč, da je bilo za Slovenijo slabo, ker je leta 2004 zmagala SDS?

Seveda predsednica Kresalova navrže tudi nekaj otipljivosti, kot denimo to, da je zaradi vladavine SDS ogrožena neodvisnost sodstva in medijev. Eno najbolj cenenih krepel. Gospe Kresalovi bi verjeli, da misli resno, če bi hkrati dejala, da je bilo za Slovenijo slabo, ker je med leti 1945 in 1990 vladala diktatura komunistične partije. Takrat je sodbe posredno dirigiral centralni komite partije, ki je povsem nadziral sodnike, tožilce, tisk, radio in televizijo. Bolj čistega zgleda zlorabe pravosodja in medijev v novejši zgodovini ne najdemo.

Toda prvakinja liberalnih demokratov kot edino slabo obdobje za Slovenijo označi vladavino sedanje vlade.

A da bi ne segali v čas naših očetov, si velja priklicati največjo sodobno blamažo pravosodja, ko je sodnik Anton Šubic po sojenju Elanovemu finančniku Kodru dan za dnem pozabljal spisati sodbo, dokler zadeva ni zastarala. In to se je zgodilo v devetdesetih letih, prav za časa vladavine njene LDS.

Seveda ne gre Janševe vlade braniti iz stališča, da so bile njene predhodnice še slabše, ali pa vsaj enako slabe. Toda, če premislimo očitek, da si je poskušala podrediti medije, ugotovimo, da se ji je ta namera izjalovila.

Zaradi akcije LDS ali SD? Nak, zoper vlado je nastopil del medijev in njihovih lastnikov, nasprotovale so ji novinarska združenja. Skratka, civilna družba je učinkovito eliminirala vladni poskus po bolj všečnem novinarstvu.

A to se je zgodilo že za vladavine SDS, za to niso sploh niso bile potrebne volitve. Se pravi, da je sama vladavina Janševe koalicije vsebovala mehanizme, ki onemogočajo vladni poseg v medije.

Ergo, svoboda tiska je tu in zdaj, njen garant so stanovske organizacije, ne pa stranke LDS, SD ali Zares. Se pravi, da za razmah medijske kritike sploh ni potreben poraz SDS, da je paradoksalno njena vladavina toliko demokratična, da že v sebi zagotavlja postopke korekcije in omejevanja njene moči.

Če se kje dogaja avtoritarna vladavina, je to na področju ljubljanske občine. Civilna družba takoj protestira, kadar gre za vladne ukrepe, naj si bo v podobi sindikatov, znanstvenih svetov na inštitutih, liberalnih akademij et cetera. Na državni ravni je samoumevna svoboda kritike in organiziranega

javnega oponiranja. Toda, ko je Jankovićeva ekipa za nekaj mesecev zaprla knjižnico Šiška, ni zoper to antikulturno gesto protestiral nihče, razen nekaj novinarskih peres. Oglasile se niso niti stanovske organizacije, ki po svojem poslanstvu spodbujajo branje, kot so Društvo bibliotekarjev, Društvo pisateljev in Bralna značka.

Drugi locus, ki ga sedanji vladi očita opozicija, je nepregledna in proračunu škodljiva prodaja državnih podjetij. Glavni glasnik te kritike je bivši liberalni demokrat in trenutno socialni demokrat Milan Cvikl. A prav te dni je isti gospod nastopil pred parlamentarno komisijo, da pojasni, kako so potekale prodaje državnega premoženja v časih, ko je bil sam v vladajočem položaju, ko je bil predsednik upravnega odbora SODA. A glej čudo, Milana Cvikla, ki se odlikuje z briljantnim spominom potankosti vseh prodaj za časa Janševe vlade, je tokrat zadela amnezija spomina. Ni in ni mogel priklicati v spomin niti ene prodaje za časa svojega predsedovanja SODU.

S spominom sicer nima težav socialdemokratski prvak Borut Pahor, ki se je pred meseci razglasil za mandatarja bodoče vlade. Seveda je to bilo tedaj, ko so javnomnenjske ankete premočno kovale njegovo stranko na sam politični vrh. Politik, ki se je več kot desetletje trudil z imidžom resnega in sredinskega politika, ki je desetletje potrpežljivo čakal v Drnovškovi in Janševi senci, se ne more več sprijazniti, da njegovo prvenstvo ni stabilno.

Naenkrat se je odločil za politiko medijskih šokov. Najprej z intervjujem Playboyu, v katerem je pojasnjeval svojo tekaško obsesijo, ko pride zvečer ubit od utrujenosti domov, a spije red bull, da dobi energijo, da se za dobro uro požene po gibljivi tekaški progi, potem pa pogoltne uspavalne tablete, da lahko pade v sen. Potem z bombastično najavo, da ga bo na premierski položaj torpedirala agencija, ki svetuje Hillary Clinton, na zadnje pa z nastopom v zabavljaški oddaji A si ti tud not padu?!

Nekoč serjozni politik je kot lipe padel v štoserski mlin Zrneca in Bizovičarju, pri tem pa v prvem delu oddaje neznansko trpel in si v drugem reševal kožo z refleksnim režanjem. -!?????????

Zakaj takšna žrtev? Da bi v priljubljeni oddaji propagiral ideje socialne demokracije? Niti malo ne, vsebina je bila le njegov ego trip in želja, da Zrnec njegovo stranko spet torpedira na vrh priljubljenih.

Se mu bo obrestovalo? Nekoč je obrambni minister Alojz Krapež v eni prav tako zabavljaški oddaji skočil v bazen z milnico in od njegove funkcije ni kmalu ostal niti milni balonček.

Borut Pahor zdaj demonstrira, kaj vse je pripravljen narediti in izreči, da bi se dokopal premierskega mesta. Po svoje pogumni nekonformizem, toda kaj razen samega sebe prinaša volivcem?

V primerjavi z njim je naravnost luciden Zmago Jelinčič, ki si za spektakel domisli patriotsko obarvano akcijo barvanja obmejnih kamnov, ki pa je povsem koherentna z njegovo politiko.