Rušenje osrednjega foruma

Število parlamentarnih strank je doseglo slovenski vrh. Velikih devet: SDS, SD, LDS, NSi, SLS, Zares, SNS, Desus in Lipa. Nikoli v zgodovini jih ni bilo toliko, enako število se je bilo samo še po prvih volitvah 1990.

Takšno številčnost bi spontano vzeli kot večjo izbiro političnih opcij, toda praktično pomeni iskanje milimetrskih razlik. Na zadnjem srečanju veljakov na nacionalki je bil v zadregi celo sam Zmago Jelinčič, ki je komajda našel droben politični odtenek, po katerem se njegova SNS razlikuje od Pečetove Lipe. Tudi vsebinskih razlikovanj med Zaresom in LDS človek praktično ne opazi. Ko je pred meseci v intervjuju za Sobotno prilogo predsednica Katarina Kresala dobila vprašanje, zakaj se LDS in Zares ne združita?, je bil njen prvi odgovor: saj smo se komaj razdružili ...

V takšni situaciji bomo zato pred jesenskimi volitvami doživljali permanentne dvojne spopade: na eni strani med koalicijo in opozicijo, na drugi pa med samimi koalicijskimi in opozicijskimi strankami.

Ko je torej popularni LDS poslanec in župan Matjaž Švagan predlagal, da v Zagorju postavi spomenik v čast Janezu Drnovšku, ki naj bi mu ga prišel odkriti kar ameriški predsednik George Bush, je bil deležen neobičajno ostrih odzivov dveh partnerskih strank SD in Zares. Ugovori so šli v cinično smer, da bi se pokojni Drnovšek v grobu obrnil, ko bi zaslišal Busha, kako treplja njegov bronasti lik, in da LDS izrablja Drnovškov lik za lastno predvolilno kampanjo.

Seveda to vse drži, toda za časa vladavine koalicije LDS in SD ameriški napad na Irak in zapori v Guantanamu niso bili objekt ostrih kritik tedanje vlade, pa tudi LDS je od leta 1992 vseskozi izpostavljala Drnovška kot svojo prepoznavno ikono. Švaganova ekscentrična poteza je pravzaprav povsem nedolžno nadaljevanje politike dvojca LDS in SD, le da sta jo opozicijski partnerici tokrat pograbili kot primer, zoper katerega lahko pokažeta svojo bolj preudarno politiko.

Točka, kjer so SD, LDS in Zares poenoteni, je danes ljubljanska vladavina Zorana Jankovića. Stranka Zares je udarna pest Jankovićeve liste, LDS in SD pa predstavljata konstruktivno opozicijo, ki kdaj resda glasuje proti županu, vendar to stori tako neslišno in milo, da meščani nasprotovanja sploh ne opazijo. Ena tistih strategij, ki morda pride prav čez leta, ko bodo v postjankovićevskem času naštevali, kak oso bili oni v resnici že vseskozi proti.

Tokrat je z razgrnitvijo arhitekturnih predlogov mestni glavar začel svoj projekt podzemnih garaž pod mestno tržnico. Ko se mu zoperstavlja civilna iniciativa Tržnice ne damo, pa župan Janković sploh ne sprejema te konfrontacije, ampak svoje nasprotnike demonizira, jih smeši in jim preti. Svetnika Miho Jazbinška žali, češ da sam ni prida arhitekt in da je smešni lik, ki se v mestnem svetu prepira sam s seboj, potencialnim organizatorjem referenduma pa žuga: če bodo zbrali dovolj podpisov za referendum, bodo morali prevzeti vso odgovornost za svoje početje!

Saj prvi mož Ljubljane referendum razume kot pobalinsko neodgovorno početje!???? Gospod Janković ostaja v miselnem horizontu ljubljanskih partijskih sekretarjev, ki so na začetku osemdesetih besneli nad izidov zadnjega mestnega referenduma. Takrat so meščani odločali, ali naj iz svojih žepov plačajo samoprispevek za šole in vrtce, in so izglasovali zgodovinski NE. Za tedanje komunistične mogotce referendum ni bil politični akt, ki preveri voljo volivcev in kjer je vsak rezultat zmaga ljudstva. Referendum so jemali le kot samoumevno potrjevanje partijskih odločitev. Od tedaj v Ljubljani ni bilo nobenega referenduma več - ne v enopartijski diktaturi ne v demokratičnih časih.

Jankovićeve županske poteze so doslej neposredno prizadele le posamezne skupine prebivalstva: vrtičkarje, sprehajalce pod vrbovim drevoredom v Trnovem, potnike na avtobusih, ki se po zaprtju Wolfove vozijo nekaj minut dlje skozi center, uporabnike knjižnice Šiška, prebivalce sosesk, ki so jim čez noč zrasli novi bloki v soseščino.

Primer Tržnice je drugačen, saj zadeva v samo družabno bit mesta. Tržnica namreč ni na prosto postavljena Mercatorjeva polica z zelenjavo in doma pridelano hrano, ampak je kot utrip mesta pravi fenomen. Na njej se že več stoletij zbirajo družine, kupci ne jemljejo na slepo zelenjave, ampak malce krožijo od branjevke do branjevke, poskušajo veščino presojanja kvalitete pridelkov, kdaj pobarantajo, hkrati pa se prijatelji in znanci srečujejo in pomenkujejo, na koncu pa v družbah obsedijo še v bližnjih bistrojih in kavarnah.

To je vsekakor izjemna družbena vrednota, ki jo kani župan razstreliti z gradnjo garaž. Pravzaprav ima za to vso formalno pravico, toda tudi meščani imajo pravico, da se temu z referendumom uprejo.

In referendumska odločitev je idealni kraj spopada vrednot. Nasprotniki gradnje garaž pravijo, da bi bil primernejši kraj hrib pod gradom, župan trdi, da je to trikrat dražje. Javna diskusija lahko osvetli točnost teh navedb. Toda, lahko postavi tudi vprašanje: zakaj iz mestnega budžeta nameniti tako kolosalna sredstva za podzemne hangarje pod tržnico?

Ali je sploh potrebna ta investicija? Že zdaj je tržnica prosto dostopna, celo z avtomobilom boš zanesljivo našel parkirni prostor v razdalji petih ali desetih minut. Ali obstaja forum, kjer obiskovalci tržnice, nadškofija ali Pravna fakulteta zahtevajo od župana, da jim postavi podzemne garaže?

Predvsem pa osnovno vprašanje: zakaj bi zaradi gradbene ideje za leto ali dve eliminirali osrednjo točko družabnega življenja? Tržnico kot obliko antičnega foruma. Takšna institucija je pač dragocenejša od županovih projektov.

V Avstriji je v sedemdesetih letih vlada zgradila jedrsko elektrarno v Zwentendorfu. Nekaj milijard dolarjev je bilo investiranih v moderno proizvodnjo električne energije, toda temu projektu so nasprotovali Zeleni, ki so dosegli razpis referenduma, na katerem so leta 1978 prepričali večino volivcev, da so glasovali za zaprtje atomske centrale. Dobesedno k vragu je šlo nekaj milijard dolarjev, zraven pa še stroški za demontažo elektrarne!!! Gigantski finančni in politični kapital je premagalo enostavno spoštovanje naravnega okolja, ki te vrednote ne bi zastavilo zaradi nevarnosti jedrskega sevanja.

Potencialna referendumska odločitev o gradnji garaž pod Tržnico presega arhitekturne dileme, županovo politično moč in strankarske spopade, tokrat je v igri usodno vprašanje vsebine in stila družabnega bivanja. Tržnica ima status antičnega foruma.