7. 4. 2003 | Mladina 14 |
Irak in druge vojne
Predno sploh kaj rečemo proti ZDA, se spomnimo, da je Srebrenica padla, ko je bila pod varstvom Združenih narodov.
© Tomo Lavrič
Podobe množic, ki malodane iz vseh mest tega sveta izganjajo čas vojne, so seveda fascinantne. Kar fascinira, ni samo njihovo število, ampak vztrajnost, s katero ljudje iz tedna v teden preplavljajo ulice s protivojnimi in protivojaškimi gesli. Čeprav si najbrž nihče ne domišlja, da je na ta način mogoče to vojno ustaviti ali vsaj zmanjšati njene destruktivne učinke, prihaja zavest, ki se pohod za pohodom formira skozi to gibanje, kot veliko olajšanje: že dolgo namreč nismo v svoji bližini srečali množic, ki bi odprto zagovarjale idejo miru, potrebo po medčloveški solidarnosti, skrbi za drugega, sočutju in druge malenkosti, ki sredi kaosa, v katerem lahko zablestijo na političnem nebu samo Bushi in Sadami, vsaj na individualni ravni preprečujejo zdrs v barbarstvo. Kaj pa je barbarstvo drugega kot to, da zmaličiš odnose med ljudmi, zdrobiš v prah njihov občutek za dostojanstvo in za človeško mero? Čemu se denimo Zoran Predin upira, ko javno izjavlja, da ga je sram zaradi vloge, ki jo je v mednarodni politiki odigrala Slovenija, če ne tej nameri oblasti? Politični mehanizem, ki tod naokrog fabricira splošno ljudsko navdušenje za vojno in mir, nas je lep čas, poldrugo desetletje pravzaprav, spreminjal v moralne pokveke in kot take nas etablirana politika tudi obravnava: zato ima zdaj takšne težave z dešifriranjem tega, kar se vali po mestih, ki so vstala proti vojni tam daleč.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
