20. 5. 2003 | Mladina 20 |
Brezčutnost in solidarnost
Po koncu spopadov v drugi svetovni vojni so zmagoviti zavezniki zajete nemške vojake začasno namestili v gole ograde pod odprtim nebom, brez varstva pred dežjem, soncem, vetrom...
© Tomo Lavrič
Ujetniki so si vsak po svoje skrpali zavetje, kakor je vsak najbolje vedel in znal. Njihovi stražarji so se čudili, zakaj tako nesmotrno cepijo svoje moči - saj bi vsi skupaj, če bi sodelovali, lahko veliko bolje poskrbeli za zavetje kakor pa vsak posebej. Zmagovalce je pretreslo, kako je nasprotnikov mogočni disciplinirani vojaški stroj razpadel na nemočne posameznike, ki niti drug drugemu pomagati ne zmorejo več. A prav zato, ker je bila ta armada, dokler je delovala, zgolj discipliniran vojaški stroj, v ujetništvu ni mogla biti več niti vojska in še manj solidarna človeška skupina. Disciplinirani stroj za ubijanje je ubijal človeka v teh vojakih, dotolkel je njihovo človečnost, da ob hudi uri niso zmogli niti najbolj ogolele in navsezadnje tudi koristne solidarnosti. - Da načini sožitja po svoji podobi pregnetejo ljudi, ki v njih živijo, je častitljiv književni motiv. Stotine, tisoče let, preden smo si izmislili sociologijo, so Stari žgoče razpravljali o tem, kako naj ljudje skupaj živijo, saj so vedeli, da bodo sami taki, kakršna bodo njihova občestva. V razpravah o "dobri vladavini" je bilo merilo že od nekdaj prav to: kaj oblika vladavine naredi tistim, ki v njej živijo. Tiranija, so vedeli, ni slaba le zato, ker ljudem vzame svobodo - temveč zato, ker jih brutalizira: nesvobodni ljudje posurovijo. Tukididov Perikles v govoru ob pokopu prvih padlih v peloponeški vojni duhovito izrablja prav ta motiv: Atenci, pravi, imamo dobro državo, zato smo pametni, bistri, strpni, pogumni... Na koncu govora pa razmerje obrne: ker so bili naši predniki pametni, bistri, pogumni - so nam zapustili dobro državo; dokler bodo med nami požrtvovalni junaki, kakršne pokopujemo danes, bomo to dobro državo tudi ohranili. - Potem ko so Atenci vojno zgubili, so misleci vzroke za izid spet iskali v politični ureditvi: v slabostih atenske demokracije, v prednostih špartanske ureditve. Plutarh hvali lacedemonsko ustavo, na koncu pa špartanskega zakonodajavca Likurga povzdigne z mislijo, da Likurg za seboj resda ni pustil govorov in člankov - zato pa je zapustil polis, "ki se vsa ukvarja s filozofijo". Likurgova državna ureditev je Lacedemonce napeljevala, da so živeli filozofično, zato so bili srečni in zmagoviti - vse dokler jih ni zmotila zmaga v peloponeški vojni. Opiti od zmage so pozabili na Likurga in opustili filozofijo - iz nravstvenega propada državljanov pa je izšel tudi zaton države.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
