Bavconova "bomba" - in Drnovškov molk

Ena možna prispodoba: prof. Bavcon je s svojim pismom v Dnevniku 10. maja o problemu izbrisanih predrl ogromen gnojni tvor na samem vrhu države, smrdeči gnoj se je razlil po vsej piramidi navzdol - toda prizadeti so si nadeli maske, skozi katere smrad noter ne prodre, ven pa nobena njihova beseda ne.

Druga možna prispodoba: Bavconovo razkritje Drnovškove natančne obveščenosti o sramotnem ravnanju države 1992-1994 lahko primerjamo s politično detonacijo, ki bi v vsaki normalni državi sprožila oglušujoč pok in "udarni val", ki bi s serijo naslednjih detonacij odnesel vsaj glavne krivce za to nepopisno sramoto. Toda kaj, ko pa riba smrdi pri glavi. In tako ta glava (ne le Drnovškova) prve "medijske detonacije" sicer ni mogla preprečiti, toda ob pomoči bodisi servilnih bodisi res gluhih (beri: nesposobnih) medijev - kdo ve, kaj od tega dvojega je bolj res - je bliskovito porezala vžigalne vrvice do naslednjih "detonatorjev" in vključila vse razpoložljive dušilce zvoka, pa smo bili hitro spet tam, kjer smo bili pred Bavconovim res senzacionalnim razkritjem. Kot da ga ni bilo.

V teh dneh, ko mi že samo neprestani telefonski klici ne le "izbrisanih", ampak žal tudi neuvidevnih drugih (manj) prizadetih skorajda onemogočajo vsako resno delo, žal nisem utegnil vprašati prof. Bavcona, ali je svojo "bombo" poslal samo Dnevniku, ne pa tudi drugim časopisom, ali pa je bila morda spet na delu znamenita "filozofija" naših uredništev: "kar je že objavil neki drugi časopis, mi ne bomo več objavljali". Pri tej "filozofiji" jih ne moti niti to, da imajo Delo, Dnevnik in Večer med seboj skoraj povsem "ločeno" bralstvo, in še manj to, da z vladno propagando (pa tudi z Janševimi tiskovnimi konferencami ipd.) seveda marsikdaj dobesedno enako seznanjajo svoje bralce vsi trije glavni dnevniki, ko na to vladno (ali opozicijsko) propagando skušaš tudi ti odgovoriti v vseh treh dnevnikih, se pa uredniki začnejo zmrdovati: ja, zakaj si pa to poslal tudi drugim - mi smo neodvisen časopis in "cirkularnih pisem" ne objavljamo! (Od te kritike moram skoraj v celoti izvzeti Večer - ta je od vseh treh tudi tu daleč najbolj odprt.)

Pa imajo vsi ti trije dnevniki tudi rubrike, namenjene povzemanju zanimivejših stvari od drugod - ampak kaj, ko so uredniki za nekatere še tako glasne "detonacije" pač gluhi. Pa ne, da bi se recimo bali konkretno Drnovška. Ne, z velikim užitkom (in včasih tudi že kar neokusno) znajo poleg načelnega problema zakonite uporabe državnih sredstev izbrskati tudi velepomembne podrobnosti npr. o tem, kolikokrat je prespal v kakšni brunarici - ko poči detonacija o njegovi osebni odgovornosti za desetletno zamolčevanje problema izbrisanih, ki bo sedaj državo (beri: žepe vseh državljanov) stalo težke denarje, pa ves cvet slovenskega raziskovalnega, političnega in ne vem še kakšnega novinarstva to gladko in v celoti presliši.

Vse, kar lahko zoper to naredim, je, da vsaj tistim bralcem Mladine, ki niso hkrati tudi bralci Dnevnika, preprosto citiram nekaj ključnih stavkov iz omenjenega Bavconovega razkritja dotlej neznane "državne skrivnosti" (čeprav sva zlasti Hanžek in jaz nekaj stvari iz Bavconovega gradiva, s katerim sva bila seznanjena, nekajkrat že omenila - ampak bistvo zadeve je razkril šele prof. Bavcon sam; če bi jo kdo od naju, bi imela še manj odmeva).

V svojem pismu je prof. Bavcon najprej napisal, da so javni nastopi Štera in Debelaka "pod minimalno mejo dopustnosti in dostojnosti". Dvomim, nadaljuje Bavcon, da "sta kar preprosto pozabila na desetine pisnih in stotine ustnih, telefonskih in podobnih intervencij takratnega Sveta za varstvo človekovih pravic iz let 1992 do 1994 zaradi nezakonitih, nerazumnih, nečlovečnih in zavestno sovražnih ravnanj tedanjega ministrstva do tako imenovanih Neslovencev". Ker so bile vse te intervencije takrat preslišane, je Bavcon kot predsednik Sveta zahteval pogovor s takratnim predsednikom vlade Drnovškom in mu poslal obsežno in sistematično informacijo o storjenih kršitvah prava, človekovih pravic in človečnosti. Po več mesecih izmikanja je končno prišlo 13. maja 1994 do sestanka z njim: "Sprva je kazalo, da je razumel, za kaj gre, vsaj obljubil je, da bo vlada ustavila nadaljevanje takšne diskriminatorne in šovinistične politike." Toda potem "se ni zgodilo nič, in to je bilo zame zadostno znamenje, da ne gre za posamezne primere kršitev človekovih pravic, marveč za sistematično državno politiko izganjanja nezaželenih Neslovencev". Prizadetim so "prizadevno povzročali neznosne življenjske razmere, težave in ovire, jih postavljali v začarani krog, iz katerega ni bilo izhoda, ob ciničnem zatrjevanju, da delajo po zakonu itd.".

Skratka, Drnovšek je vsaj od začetka leta 1994 za vse to vedel, maja 1994 celo obljubil vsaj ustavitev te prakse (kdor bi takrat zahteval še politično odgovornost zanjo, bi ga najbrž poslali v norišnico, tako kot celo danes pošiljajo mene) - toda ta sramotna nezakonita praksa se je nemoteno nadaljevala vse do danes. Že novembra 1994 je sicer prodrla prva pobuda enega od izbrisanih do ustavnega sodišča, toda "Jambrekovo" ustavno sodišče je rešitev te zadeve odlagalo štiri leta, vse do konca svojega mandata konec oktobra 1998. Naši nasledniki so zadevo korektno in jasno rešili že v treh mesecih - 4. februarja 1999: izbris leta 1992 je bil popolnoma nezakonit.

Dokler ni spregovorilo ustavno sodišče, so seveda vsa naša sodišča sodila tako, kot da je vse v najlepšem redu. Šteri, Debelaki in podobni se na to sedaj seveda obilno sklicujejo, trdeč, da do leta 1999 sploh nihče ni vedel, da je bilo kaj narobe. Ni res: Bavcon je sedaj razkril, da so bili prav imenovana ter drugi in predvsem Drnovšek dobro seznanjeni s tem, da je bilo vse narobe, ne vse prav. Ampak recimo, da so se lahko takrat in danes skrili za tezo: Bavcon ni sodišče, sodišča pa so nam dajala prav. No, o kvaliteti naših sodišč v tem pogledu veliko pove npr. samo podatek, da je notranji minister Bandelj 1997 javno izjavil, da je bil prosluli "spisek 800 nezaželenih", na podlagi katerega se je zgodilo mnogo državnega zla, povsem nezakonit in pravno nevzdržen - toda tudi od takrat naprej mirno še naprej prihajajo odločbe naših vrlih sodišč, ki na tem spisku temelječe upravne odločbe še danes potrjujejo kot zakonite.

Kaj pa od februarja 1999 naprej? Odtlej pa vendar ne bi smelo biti več nobenih izgovorov? Kako naivno vprašanje: ko zmanjka izgovorov, nastopi pa preprosto molk in ignoriranje ustavnega sodišča. In ko po letošnji ponovljeni lekciji tudi ignoriranje ni več možno, nastopita pa (s tiho Ruplovo podporo) dva funkcionarja zunanjega (!) ministrstva, Šter in Trekman, in z "devetnajsterico" pozoveta Drnovška, naj prepreči izvršitev tega, kar je ukazalo ustavno sodišče. No, po Bavconovem razkritju je zdaj vsakemu slepcu lahko jasno, zakaj Drnovšek na ta poziv (in na moj nasprotni, medijsko povsem zamolčani poziv) "modro" molči.