7. 3. 2004 | Mladina 9 |
"Izbrisani" v zgodovini suverenosti na Slovenskem
Zakaj se suverenost uveljavlja proti človekovim pravicam
© Tomo Lavrič
Politični razred deluje ob "izbrisanih" tako nenavadno in hkrati dosledno, da se velja vprašati, ali njegovega ravnanja ne poganja kakšen strukturni vzrok. Vzrok nakazujeta že osnovna podatka: "izbris" je bil eno izmed sklepnih dejanj pri vzpostavljanju nove države; do sedanjega izbruha pa je prišlo tik pred pridružitvijo Evropski uniji, ob koncu države, ki se je med drugim vzpostavila tudi z "izbrisom". Zdaj je prišlo na dan, da je pristojni funkcionar notranjega ministrstva 27. 2. 1992 izdal navodilo, ki je bilo podlaga za "izbris", in da je vlada o zadevi razpravljala in sklepala septembra istega leta. "Izbris" je potemtakem neločljiva sestavina države, ki je bo 1. maja konec. Ta država se je vzpostavila v imenu "suverenosti slovenskega naroda". Osamosvojitveno geslo je "suverenost" pripisalo "narodu", ne pa "ljudstvu", ki je "suvereno", če gledamo "od znotraj", in tudi ne državi, ki je "suverena", če gledamo "od zunaj". "Narod" pa je družbena tvorba, ki "povezuje" ljudstvo z državo. Nujnost veznega člena izhaja iz same logike moderne demokratične države. Ta je odvzela suverenost monarhu in jo prenesla na "ljudstvo". A ljudstvo ni enotno, saj ga kolje razredni boj; tudi nima osebnosti - njegova suverenost je lahko le reprezentirana. Ta reprezentacija predstavlja ljudstvo "v celoti", kakor da bi bilo homogeno, kakor da bi bilo sestavljeno le iz abstraktnih enakih in svobodnih individuov - torej kakor da ne bi bilo razrednega boja. Narod je družbena tvorba, ki udejanja to fikcijo. Narod je tako realno obstoječi razredni kompromis pod vladavino kapitala - in konstrukcija, ki omogoča kultiviranje družbenih spopadov v politične boje. A hkrati je delovanje politične države sploh omogočalo vzpostavitev in ohranjanje naroda: država je odpravila ideološko vladavino cerkve in vzpostavila avtonomno kulturno sfero, v kateri se je lahko razvijala nacionalna kultura; država je odpravila tudi predkapitalistične spone in vzpostavila avtonomno ekonomsko sfero, v kateri je s političnimi posegi razvijala nacionalno ekonomijo. Z delovanjem v nacionalni kulturi in nacionalni ekonomiji se je moderna država "socializirala" - in pod pritiskom razrednih bojev delovnih razredov je ta socializacija pripeljala do socialne države 20. stoletja. Ta je bila v središču svetovnega sistema država blaginje - na obrobju pa so jo uveljavile socialistične revolucije. Države realnega socializma so bile socialne države, kakor so bile možne na obrobju svetovnega kapitalističnega sistema.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
