Debata na politični levici

"Sodobna gibanja so lahko vzniknila tudi v tem okolju, ko se je razblinil mit o civilni družbi, ki so jo vzpostavila osemdeseta leta in takratni akterji, ki so pripravljali vzpostavitev nacionalne kapitalistične države. Družbena gibanja osemdesetih ... so le kamen okoli vratu novodobnih gibanj. ... civilna družba je bila v osnovi antipolitična, ker je ... politiko reducirala na Oblast strank, namesto da bi jo oblikovala iz logike lastnih bojev in prek obzorja (neo)liberalizma. ... V resnici je šlo za konec fordistične industrijske dobe ..." - Darij Zadnikar v spremni besedi umešča Hollowayjevo delo Spreminjamo svet brez boja za oblast v prostor, od koder je to teoretizacijo sodobnih političnih praks sploh mogoče brati: v tisti prostor, ki so ga tudi pri nas odprla sodobna politična gibanja - UZI, Avtonomna cona Molotov, gibanje proti zvezi Nato, proti napadu na Irak, gibanja solidarnosti s pregnanci, prebežniki, z izbrisanimi ... Darij Zadnikar v prikazu zgodovine in dejavnosti sodobnih gibanj obravnava tudi njihovo razmerje do poprejšnjih političnih praks - in v tem okviru na kratko oceni osemdeseta leta. Nekaj značilnih poudarkov iz njegove skice sem navedel za učinkovit začetek: s to analizo se lahko tudi ne strinjamo - a priznati ji moramo temperamentnost in jasnost, tudi ostrino. Nespodbitno pa drži njen temeljni zastavek: novejšo zgodovino je treba tudi na Slovenskem analizirati v okviru izteka fordistične faze svetovnega kapitalizma.

Fordizem, kapitalizem velike tovarne, tekočega traku, množične proizvodnje in množične porabe, pogosto enačijo s socialno državo. A med njima ni nikakršne nujne zveze: Ford je izgnal sindikate iz tovarn že leta 1905, prvi tekoči trak je vpeljal leta 1908. Pogoj za vzpon fordizma je zaostritev nasilja nad delavstvom in povečanje izkoriščanja. Socialna država je dosežek delavskega gibanja: z reformami v središču kapitalističnega sistema, z revolucijo na obrobju. Tudi končno krizo fordizma so prvi zaznali tisti "spodaj": na globalno krizo kapitalizma so se odzvali s svetovno revolucijo 1968.

Revolucija '68 je revoltirala proti kapitalistični ekonomiji, državi, kulturi. Postrevolucionarni naboj nacionalne države je tisti čas že močno omagal: le stežka je še socializirala asocialno kapitalistično ekonomijo, njena dekadentna nacionalna kultura ni bila več spolitizirana arena zgodovinske inovacije in eksperimenta. Šestdeseta leta so odprla nove politične prostore: na drugi strani barikad so se znašle prav vse politične stranke. Ustvarila so nove kulture: nacionalna kultura je odtlej le še evfemizem za mračnjaštvo in prisilno množično socializacijo v hlapčevstvo.

Zgodovina po letu '68 je iskanje izhoda iz krize fordizma. Podrejeni, večina, tisti, ki proizvajajo življenje, so iskali nove oblike sožitja, ki bi omogočile izhod iz kapitalizma. Med drugim so iznašli nove politične prakse (nova družbena gibanja) in vzpostavili nove politične prostore zunaj strankarske politike (naj je bila večstrankarska ali enostrankarska). Vladajoči, manjšina, zajedavci so na drugi strani poskušali predelati kapitalizem, tako da bi preživel. Obrazec preživetja kapitalizma zdaj poznamo: liberalizem. Najprej so ga vsilili v svetovnem središču, pogosto z nasiljem. Potem so ga vsilili periferiji, s še hujšim nasiljem.

V Jugoslaviji, še najmočneje v Sloveniji, so podrejeni v odgovor na krizo postrevolucionarne periferne socialne države razvili presenetljivo kakovostne nove kulture, inovativne in obetajoče nove politične prakse. Osemdeseta leta so tako sredi krize socialne države perifernega kapitalizma prinesla obete, kako bi bilo mogoče ohraniti pridobitve bojev 20. stoletja in začeti iskati izhod iz kapitalizma, ki ne bi prinesel še hujšega barbarstva. To je po svoje razumljivo, saj je bila jugoslovanska federacija v marsičem že "post-nacionalna" država. Jugoslovanski komunizem pa je tudi imel vrsto značilnosti, zaradi katerih je bilo mogoče v okvirih njegove enostrankarske države razviti emancipacijske politike v obsegu in na ravneh, ki so bistveno prekašali siceršnjo politično revščino realnega socializma.

Na drugi strani so lokalne vladajoče skupine sprejele obrazec liberalističnega reševanja kapitalizma in se reorganizirale tako, da so si zagotovile gospostvo v novih okoliščinah perifernega liberalnega kapitalizma. Sklenile so novo oblastniško koalicijo, ki se je legitimirala z "nacionalistično" ideologijo - dejanski učinek pa je bil vzpostavitev identitetnih občestev v državah etničnih večin. Nadaljevanje poznamo: mrak devetdesetih, krvava postjugoslovanska "tranzicija". Šele v tem položaju se je dejansko konstituirala "civilna družba", o kateri tako kritično govori Darij Zadnikar. Alternativne kulture in alternativne politike, ki so jih novi gospodarji s pomočjo novega identitetnega konsenza izvrgli na rob, institucionalno spodkopali, finančno uničili in ideološko difamirali, so se poskušale braniti z ideologijo in s prakso civilne družbe, se pravi z liberalnim žargonom in s "civilnodružbeno" samoorganizacijo. Vsaj do neke mere so se ujele v past: poskušale so se reševati prav s tistim, kar jih je uničevalo.

Na drugi strani je bil nasledkom alternativ "civilnodružbeni" okvir vendarle vsiljen. Vsekakor jih je vanj prisilila državna zakonska ureditev njihovih dejavnosti. Alternative so postale "civilna družba", pa če so verjele v to ideologijo ali ne. Če gledamo tako, je bil obrazec "civilne družbe" prej obrazec nasilja nad alternativami kakor njihova kraljevska pot h koritom bananske republike. V tem primežu so se pravzaprav kar dobro znašle. Kje so danes kulturni eksperiment, intelektualna briljanca, politična inovacija? V mogočnih nacionalnih ustanovah - ali na ljubljanski Metelkovi, v mariborski Pekarni, v železniškem Rovu in koprskem Društvu prijateljev zmernega napredka?